Gospod Ciril: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 235:
»Ali Metod me je venomer nadlegaval s svojo ljubeznijo. Pri vsaki priliki je k meni prisopel ter mi potožil svoje gorje. Navadil se je bil tudi pijančevanja. Skoraj vsak večer je prihitel k meni ter zahajal z mano v gostilno. Tam pa se je napil tako, da ni mogel stati, in da sem ga moral skoraj nesti domov. Pri slabotni mu natori je zavrelo takoj vse po njem, če je le količkaj čez mero pil. Potem pa se mu je raztopila duša, da je solze točil in neprestano jokal!«
»Umreti ne morem! je zdihoval čestokrat, umreti ne morem, dokler živi ona!«
»In živel je. A končno je prišel odločilni trenutek!«
»Nekdaj sem ga pozno v noči privlekel domov. Skoraj brez zavesti je bil. Spravil sem ga v posteljo ter odšel potem po temnem koridoru proti svojim sobam. Tedaj pa mi je satan vdihnil misel, kaj da ona počenja sedaj. Bila je to misel, ki jo proklinjam še denes! Hipoma se je po meni vznetilo tisočero strasti. In hotel sem vedeti, kaj da počenja v pozni tisti uri žena mojega brata? Pred njena vrata sem hotel leči na gola tla, poslušati njeno spanje ter jo v mislih tisočkrat odpuščenja prositi, da sem ji tako grozno razbil srečo življenja!«
»Kakor tat sem se plazil po stopnicah, navzgor v drugo nadstropje. Ondi je imela svoje sobe; ondi je živela ločena od zakonske postelje svojega moža. Z rokami sem tipal ob steni. Noge so se mi tresle. Počasi sem vzdigaval korak za korakom ter stopal kvišku. Po vsem telesu mi je gorel ogenj. Pozabil sem na vse zakone svete nravnosti in na vse ukaze večnega Boga!«
»Pri vsaki stopinji pa sem poslušal, če se ne čuje kaj v daljnem poslopju. A ostalo je tiho vse. Samo nekje v sobi se je oglasila ura ter bila polnoči.«
»Dospel sem na gornji hodnik in po temi se vlekel proti njenemu stanovanju. Krog malega ovinka se zasukavši pa sem hipoma stal pred njeno sobo. Moj Bog, pred isto sobo, v kateri je bil nama pognal cvet prve ljubezni, v kateri sva si prisegala večno zvestobo. Imela je odprta vrata. Iz sobe je prihajal lahen svit ter narejal na steni nasproti rumeno liso.«
»Spala še ni! Tudi okna so bila odprta in hladen piš je vlekel čez sobo in potem čez koridor. Ali meni vroče krvi ohladiti ni mogel!
Ne en trenutek nisem premišljeval, ali smem stopiti v to svetišče, ali ne. Saj je bila moja od nekdaj! Prodal sem jo bil v pregrešni kupčiji, katera pred stolom božje milosti, ki ureduje naše življenje, veljati ni mogla, ni smela!«
»Prestopil sem prag. Bila je še vsa oblečena. Samo dolge lase si je bila spustila čez tilnik. Pred svetim razpelom je klečala in glavo tiščala v svoje roke. Truplo se ji je bolestno pretresavalo. Ječaje je molila: Sveti Jezus! Dodeli mi vsaj spanje ponoči! Pusti mi spomine v duši, pusti mi trnjevi venec tega zakona, pusti me še živeti v tem trpljenju, ali dodeli mi vsaj spanje ponoči! In jokati tudi več ne morem! Dodeli mi zopet solze, dodeli mi tudi solze!«
»Morda sem bil storil korak proti nji, ker je glavo hipoma povzdignila ter se obrnila proti meni. Nasproti mi je zrlo dvoje suhotnih, mrtvih oči, brez vsacega življenja skoraj. Takoj je vstala od klečala. Ponosno je vrgla lase čez pleča ter jih potisnila z obraza. Kri ji je zalila lice in oči so se ji napolnile z divjim srdom. Besede ni mogla izpregovoriti. Ali jezno je dvignila roko proti meni.«
»Marija! sem vzkliknil proseče, Marija, ti me bodeš poslušala! Ti me moraš poslušati! V tej pozni uri sem se kot divja zver priklatil do tebe. Oblaki so se nakopičili med naju, in ti moraš dovoliti, da jih vsaj za eden trenutek potisnem na stran!«
»In ko ni ničesar odgovorila, sem se še bolj razvnel ter ji povedal vse. Pravil sem ji o svoji gorki ljubezni in o sreči, ki se mi je bila odkrila, da me tudi ona ljubi; pravil ji o svojem bratu, o njegovi strasti do nje; pravil ji o tisti grozni noči, v kateri seje hotel samega sebe umoriti; pravil ji o bratovski svoji žrtvi in o žalostnem svojem življenju v tujini!«
»Marija! sem dejal, ti me zavreči ne smeš, ne moreš! Pešala mi je duša, pešalo mi telo, ali na te sem vedno, vedno mislil! Po tebi sem hrepenel z vsem svojim srcem! Ti si mi bila zvezda, katere svit mi nikdar ni ugasnil! Ti si mi še sedaj zvezda, katere svit me vabi za sabo, katere svit me v življenju ohrani! Marija, ti me ne smeš zavreči!«
»Ječaje se je zgrudila na stol.«
}}
| |||