Gospod Ciril: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 262:
 
»Ječaje se je zgrudila na stol.«
 
»Marija, ti me moraš zopet ljubiti! Raz­drobiti hočem te okove, v katere si ukovana sedaj, in zopet te hočem pridobiti, če se mi na upor postavi tudi ves svet! Ljubezen ima večne svoje zakone, in po večnih teh zakonih si moja pred svetom in pred Bogom!«
 
»Pregrešna strast me je s tako silo preobdala, da sem pristopil k ženi svojega brata ter jo goreče k sebi privzdignil. Zgrudila se mi je na prsi in njeni dolgi lasje so me obsuli. Mehko svoje lice je tiščala k mojemu ter me z belimi svojimi rokami tesno objela. V solzah se topeča je ihtela: Bog je sodil! Dodelil mi je zopet solze! Ciril! Ciril! Jaz te ljubim še vedno!«
 
»Vidite prijatelj! tak je človek, tak je člo­vek, če ga strasti mečejo tja in sem s svojimi valovi.«
 
==V.==
 
»Ko pa sva tako sesala ves strup pregrešne ljubezni, je naju prebudilo čudno grgranje. Ne­kako tako kakor nastane tedaj, če postaviš polno lakotnico na sodovo veho. Marija se mi je takoj iztrgala ter plašno zakričala. Potem pa jo je za­pustila zavest. Lahno sem jo položil na njeno posteljo.«
 
»Ondi pri vhodu pa je stal brat Metod; komaj polovično napravljen. Vil je roke po zraku in napenjal debele oči. Poskušal je govoriti, ali samo tisto grgranje je spravljal iz grla.«
»Čudno sovraštvo mi je takoj preplulo dušo. In tedaj bi bil z mirno krvjo gledal, če bi bil ta človek ginil v vodi, v vodi ali pa v ognju.«
 
»Ti si upal na mojo pijanost, dragi mi bratec Ciril! Pozabil pa si, da ima ravno tu spodaj brat Metod svojo spalnico, in da ta vsak glas iz spalnice zakonske svoje žene čuje, če se je še tako napil, dragi mi bratec Ciril, hi! hi!«
 
»Takoj so mu pošle zopet besede, in zopet je vil svoje roke po zraku. Planil sem k njemu.«
 
»Pojdi!« sem divje zakričal ter mu pograbil roko in ga vlekel po temnem koridorju za sabo.
 
»Sedaj sva poravnala svoje račune, Metod, sem govoril zamolklo, sedaj naj usoda razsodi med nama!«
 
»Naj razsodi, naj razsodi! se je togotil.«
 
»Oba živeti več ne smeva, Metod!«
 
»Oba živela več ne bodeva! Tudi meni je to jasno, bratec Ciril!«
 
»Dobro! Pojdi torej z mano! Jaz sem vedel, da pride ta trenutek!«
 
»Ti si to vedel! Ti si se na vse to pri­pravljal, brate Ciril! Oba živeti več ne smeva!«
 
»Pritavala sva do moje sobe. Odklenil sem jo.«
 
»Sedi!«
 
»Z zobmi škripaje je sedel.«
 
»Ti hočeš mojo ženo, Ciril!«
 
»Usoda naj razsodi, Metod!«
 
»Usoda in božja pravica!«
 
»Prižgal sem luč. Kakor v megli sem videl brata Metoda bledi obraz. Oči so mu bile s krvjo zalite. Na čelu pa se mu je videla otek­lina, da je bil pogled njegov še groznejši. Plazeč se po temnem hodniku je bil nekje z glavo treščil ob steno! Sklonjen je tičal na stolu ter si s pestmi ril po laseh na glavi.«
 
»Jaz sem pripravil dve kupi.«
 
»Vidiš, Metod, tu sta dve kupi iz barvanega stekla! V vsako nalijem vina, ali v eno nasujem tudi strupa! Ali vidiš to vse?«
 
»Vidim! vidim! je kričal. Le nalij in toliko, da te umori, če si vliješ v goltanec!«
 
»V kupi sem nalil vina, a v eno nasul tudi strupa. Potem pa sem ugasnivši luč kupi na mizo postavil ter ji prestavljal semintja, da končno nisem več vedel, v kateri je strup.«
 
»Metod! sem dejal zamolklo, sedaj pa še ti prestavljaj, da mi ne očitaš potem, da sem ti ukradel življenje!«
 
»Ječaje je tipal z roko po mizi in pre­stavljal kupi. Potem pa sem zopet prižgal luč ter sedel k mizi. Metod mi je sedel ravno nasproti ter s svojimi očmi pogoltnil vsak moj migljaj. Med nama pa sta stali zeleni tisti kupi, v katerih eni je čepela gotova smrt.«
 
»Metod, sem dejal, sedaj še enkrat pre­stavi kupi, da ne bodeš mislil, da te hočem oslepariti. Naj razsodi usoda med nama!«
»In vzdignil se je ter s tresočo roko še enkrat prestavil kupi. Pri tem pa je hlastno zrl vanji, da bi morda videl, v kateri da tiči strup.«
 
»Metod! Sedaj si izvoliva vsak svojo kupo! Kdo naj prične?«
 
»Jaz, jaz! je siknil, iztegnil koščeno roko ter pograbil kupo, ki je stala na moji strani. Morda je videl poprej, da je tekočina v tej kupi čistejša, kot pa v oni na njegovi strani.«
 
»Ciril, sedaj pijva!«
 
»Oba sva pila ter zrla eden na druzega, da pač vsakdo izpije svojo kupo. Še sedaj ga vidim, kako je pijoč kviškoma povzdignil obraz ter svoje oči sovražno tiščal na me. Pil je hlastno, tako da se mu je nekoliko krog ustnic usulo ter se mu izlilo po bradi na belo srajco.«
 
»Tudi jaz sem izpil in potem zatisnil oči. Razburjenost te noči in pa tudi čezmerna pijača sta provzročili, da so mi onemogli vsi živci po telesu. Sedaj v odločilnem trenutku pa so me zapustile zadnje moči in silna slabost mi je prerila drob, da sem bil takoj brez vsake zavesti.«
 
»Drugo jutro sem se prav zgodaj prebudil. Za gorami je sonce ravno vstajalo, a v sobi je bilo še mračno. Na mizi je bila sveča čisto do­gorela. Prvi trenutek nisem vedel, kje da sem. Prav ničesar se nisem spominjal. Dozdevalo se mi je pač, da je vso noč ležalo težko breme nad mano, in da sem imel puste, dolge sanje. Z roko sem si premel oči in skušal vstati. Vse truplo me je zabolelo. V glavi pa mi je tičala praznota.«
 
»Končno sem se vendar vzdignil. Ko pa sem se proti oknu obrnil, me je silovita pri­kazen po vseh kosteh tako pretresla, da so se mi zajezili lasje na glavi. Ondi v kotu je čepelo drobno truplo brata Metoda. Roke je krčevito tiščal k trebuhu, kakor da bi mu še vedno raz­sajale po njem strupa peklenske moči. Odprte oči so mu bile čudno bele, in krog krvavo razgriznjenih ustnic so stale pene! Bilje strašna, grozna prikazen!«
 
»Meni pa se je takoj vse razjasnilo, in hipoma sem vedel vse, kar se je bilo prigodilo v pozni noči med nama. Kakor strela me je udarilo! In ko sem gledal njega od muk zaviti obraz, me je pograbila z vso silo zavest, da sem morivec njegov!«
 
»Pobegnil sem iz sobe ter divjal potem ves dan po gozdovih krog mesta. Ali ne en trenutek me ni zapustila tista grozna, strašna podoba mrtvega brata, katerega sem bil umoril. Kakor Kajn sem lazil okrog, in hudobna vest me je bičala s svojimi biči!«
 
»Potem pa v življenju nisem mogel dobiti miru. Mariji se nikdar več nisem upal stopiti pred obraz, ker med njo in mano je zeval umorjenega brata strašni spomin. Ali vsaj je potem kmalu umrla in jaz še sedaj ne vem, kje da ima zapuščeni svoj grob. V to samoto sem se podal in sedaj molim k Bogu, ki nas ustvarja ter nas pušča umirati po svoji volji, da bi me tedaj, ko bo govoril svojo sodbo čez nas, ne obsodil preostro, ne tako ostro, kakor bi zaslužil.«
 
<center>***</center>
 
Starec je umolknil. Njegova pripovest me je živo pretresla.
 
»In sedaj sem kot jelen, ki se mu je ris zagrizel v tilnik, in ki potem s tem strašnim bremenom bega po gori! Časih se mi še v sanjah prikaže obličje mrtvega brata Metoda; ali med dnevom me nikdar ne zapusti!«
 
»To je moja pokora, to je moja pokora!« in zdihovaje je legel po postelji.
 
Jaz pa sem tiho odšel. Ko sem stopil zopet na jasni svit, mi je bilo, kakor da sem prišel iz stare katakombe. Med cvetočim drevjem sem stopal ter s kipečim srcem zrl na jasno nebo, na zelene gozdove po gorskih rebrih in na gorske vrhove, od zapadajočega sonca se žareče. In hvalo sem dajal usodi, da mi je dopuščala zreti na naravni ta kras brez obtežene vesti! — Dajal sem ji pa tudi hvalo, da mojemu srcu ni bilo dano tako strastno ljubiti, kot je ljubil gospod Ciril.
 
Zavoljo ene same ženske ugonobiti si življenje ter si zatreti dušne svoje moči, to je brez dvombe huda nespamet!
 
Gospod Ciril je malo let potem umrl, svoje veliko premoženje pa je zapustil dobrodelnim zavodom.
 
V hladnem grobu je gotovo srečnejši, nego je bil v življenju!
 
}}