Soror Pia: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= {{mp|naslov|Soror Pia}} | avtor= Ivan Tavčar | izdano= Ivan Tavčar: Povesti [2. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1897, 291–310 | vir= Dostopno n...
 
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 11:
{{Proza|
 
<poem> Die Welt ist so gross —
Leicht kann sich verbergen
Ein glückloses Weib.
Ada Christen. </poem>
Vrstica 83:
 
Mati prečastita pa je hotela vedeti, da je to pregrešno — a Soror Pia me je vendarle rada imela!
 
==II.==
 
Mesec dni pozneje. Kako je vendar mila soror Pia! Časih se mi zdi kakor oblaček, ki se ziblje po nebu med večerno zarjo; kakor rosa, ki je ravno padla; kakor stvar, ki se je naredila iz samega cvetja!
 
Včeraj popoldne sem bila z njo na vrtu. In po poti na isti strani sva hodili, kjer se smejo sprehajati samo matere nune. A ona me je vendar s sabo vzela. Bila pa je zamišljena in žalostna. Preobdali so jo bili morda nekdanji, posvetni spomini. Ko pa sva sedeli na klopi, sem videla dobro, kako se ji je solza utrnila iz globokega očesa na bledo lice. Usta pa so ji šepetala: »Sveta Marija! Pomagaj mi, da po­zabim vendar kdaj, kar je bilo!«
 
In njena bridkost se je vsilila tudi v mojo dušo, in z rokami sem se ji oklenila vratu ter dejala ji ihté: »Soror Pia, Vi ste nesrečni!«
 
A strastno se je iztrgala mojemu objemu in s strahom vzkliknila: »Kaj govoriš, dete naspametno!«
 
Ali tedaj je prišla po stezi izza grmov mater Kordula, in svetile so se ji pepelnate oči in rekla je zbadljivo: »Tu pa se gode prav romantične reči. Oj to mora vedeti mati prečastita!«
 
In odšla je. Ali jaz sem ji takoj poplačala njeno neizrečeno hudobnost, in še sedaj se mi dobro zdi, da sem ji to storila. Hitela sem za njo ter jo dohitela ravno ondi, kjer je sedelo na tratini nekoliko samostanskih gojenk.
 
In prav takisto, kakor sem se časih posta­vila pred svojega varuha, kadar me je bil raz­srdil s svojim dolgočasnim opominjevanjem ter sem se mu pokazala v vsi svoji sili, prav takisto sem se postavila pred njo ter ji rekla, poudarjaje besedo za besedo: »Mater Kordula, Vi ste celo hudobni, in jaz Vas sovražim!«
 
In vi bi tedaj bili morali videti mater Kordulo! Kako se ji je izlila vsa kri iz velega obraza, in kako ji je obledel dolgi nos kakor vosek! Hitela je k prečastiti materi in povedala ji vse. In takoj sem bila poklicana v tisto »malo sobo«, kjer so se kazni delile. Mati prečastita pa me je ostro pokarala — ali saj ni vedela, kako je mater Kordula hudobna, ki mi ni privoščila, da bi me bila Pia ljubila. Bila sem kaznovana — a mater Kordula je vendar le hudobna!
 
Nocoj to noč pa nisem mogla spati. A vedela sem, da tudi Pia ponoči spati ne more in da prihaja v poznih urah iz celice svoje gledat luno na nebu in zvezde okrog nje. Tiho sem vstala ter lahno odšla iz spalnice in stopila na temni hodnik. Pri vratih pa sem poslušala, in ker je ostalo v spalnici vse tiho, se napotim po dolgem koridoru proti sobici soror Pie. Luna pa je prijazno sijala.
 
A soror Pia v istini ni spala! Ondi pri zidu je slonela ter tiščala glavico k mrzli steni. Njeno telo pa se je sedaj pa sedaj krčevito pretresalo. In vedela sem, da solze pretaka — ker soror Pia ni srečna! Ni me čutila, tako grozno so jo bili preobdali spomini nekdanji. Rekla sem tiho: »Soror Pia!«
 
Obrnila je solzni svoj obraz proti meni, potem pa prihitela, me objela okrog vrata in pri meni ihtela: »To so spomini moji, to so spomini, otrok! Vem, da so pregrešni, a jaz se jih ubraniti ne morem!«
 
Nisem ji vedela kaj odgovoriti. Molčé sva sloneli ter zrli v tiho, jasno noč.
 
Tedaj pa mi je soror Pia odkrila svoje srce. Bila je to priprosta povest, kakor jih rodi življenje vsak dan.
 
Nekdaj v nedeljo, ko so peli zvonovi, je prvič šla k sveti službi božji. In isti dan je videla njega — svojega Ivana. In oči so se jima ujele — in kar obrnil se je in šel za njo v cerkev. Ondi pa se je postavil skoraj tik nje ter ji veno­mer zrl v žareči obraz, da ni vedela, kaj bi počela. In to v tako svetem kraju! A ni se menil za sveti kraj, in greh je delal neprestano. Po maši pa je stopal za njo do njenega stano­vanja kakor senca. To pa je storil, da bi vedel za njeno stanovanje. Bil je vojak, častnik, in, toseve da ubožen, kakor vsak vojak, častnik, ki nima druzega kot sabljo svojo. A potem je prišlo vse lepo! Njen brat je bil tudi vojak, in ta ga je pripeljal na dom, kamor je potem kmalu vsak dan zahajal. Končno pa ji je razodel, da jo ljubi, da mu je ona vse, da je ona sončni žarek njegovi duši in njegovega življenja vir edini. In ona ga je tudi ljubila. A druzega nista imela kot srce vroče in gorko ljubezen in upe prihodnje.
 
Ravno tedaj paje odhajal cesar Maksimilijan v Ameriko in iskal in nabiral vojakov, da bi si z njimi pribojeval svoje novo cesarstvo. In tudi Ivan je vstopil v njegovo vojsko, da bi si pridobil bogastva v bogati Ameriki. Čez malo let pa se je hotel povrniti ter peljati njo pred sveti oltar. In odšel je čez morje široko in zapustil je njo v ubožni Evropi. In čakala je in čakala; in upala in upala! Ali od njega ni bilo ne pisma, ne poročila. Čez leto dan pa je prišla vest, da je takoj v prvem boju padel ter namočil s srčno svojo krvjo, s svojo ljubeznijo, s svojimi upi tuja tla amerikanska.
 
Kako je soror Pia tedaj jokala, kako solze točila! Potem pa se je odpovedala svetu ter s svojo žalostjo, s svojimi potrtimi upi stopila v sveti samostan.
 
Vse to mi je povedala soror Pia snoči.
 
==III.==
 
Nekaj dni pozneje. Denes je nedelja. Ravnokar sem dobila od prijateljice list in v njem sporočilo, da se hoče moj varuh Andrej Sodar ženiti. Lejte, tak dolgočasnež, tako suho­paren človek, in vendar se ženi!
 
Jezi me pa vendar, da meni o tem ničesar povedal ni! To bode skoparil pri svoji ženi, na vsak robec bode pisano gledal, ki si ga bode hotela kupiti. Njegova žena bi pač ne hotela postati! To bi bilo življenje! A mene je vteknil v samostan, da bi ne gledela vedenja — tega zaljubljenega mladeniča. Pa čemu se togotim?! — Ali sedaj moram v cerkev k maši. Bog te obvaruj, varuh moj dragi!— — — —
 
Tako nesrečne reči sem doživela denes, da mi je glava težka, in da ne vem, kako bi si izjokala vse svoje solze. A prišlo je vse to tako hipoma, tako bliskoma!
 
Denes zjutraj sem bila pri maši v klopi na koru. Tik mene pa je sedela soror Pia. Skozi okna je sonce prijazno sijalo ter s svojimi žarki delalo dolge črte čez cerkveni prostor. In kadilo se je dišeče vzdigovalo in petje je donelo in moja duša se je vtopila v pobožnost.
 
Bila je slovesna sveta maša, a cerkev prav močno prazna. Sredi službe božje pa je vstopil v cerkev vojak ter rožljal s svojim orožjem po cerkvenem tlaku. Vse se je osuplo oziralo po njem, ki je tako nespodobno kalil občno pobožnost. Ali on, sredi cerkvenega prostora stoječ, se je začel ozirati po korih, kjer so molile nune in samostanske učenke.
 
Končno pa je obrnil svoj obraz tudi proti mojemu prostoru — in soror Pia je bliskoma vstala, in obraz ji je obledel, tako grozno obledel, kakor da bi ne bilo kaplje krvi v nji.
 
Odpeljala sem jo s kora v sobico njeno. Tu pa je sedla na stol in obraz svoj obrnila proti steni ter zrla venomer v zid: ni izpregovorila, ni zdihovala, ni jokala, da me je bilo groza.
 
»Soror Pia, soror Pia!« sem ječala.
 
Šele dolgo potem se je prebudila in dejala: »Bog me je zapustil, Bog me je zapustil!«
 
Ali potem se je zopet zamislila in zrla v steno.
 
Molčé sva sedeli, da je maša minila in še potem.
 
Naposled pa je prišla mater Alfonza, ki je sedaj vratarica v samostanu, ter povedala, da želi nekov vojak, sorodnik, govoriti s Pio. Pri­stavila je še, da ukazuje mati prečastita, naj soror Pia govori ž njim, ker je silno osoren ter se s krotkimi besedami odpraviti ne da.
 
Soror Pia je vstala, krčevito zgrabila mojo roko in dejala, da moram ž njo.
 
Ko pa sva stopila v govorno sobo, je slonel ondi ob mizi vojak — tisti iz cerkve.
V očeh mu je gorelo in planil je proti nama.
 
»Ana!« je vzkliknil, »Ana! Ali je mogoče, da si me pozabila, izruvala moj spomin iz svoje duše ter zatajila ljubezen do mene? A jaz sem potoval čez morje, prebil smrtne nevarnosti, stradal in spravljal in grabil skupaj denar in nosil tvojo podobo s seboj, v svojem srcu, da nisem obupal, da se nisem pogubil! In ti si me pozabila in me kakor staro orožje vrgla od sebe! Ana, to ni mogoče, to ni mogoče! Tako ne more, ne sme biti, ker veš, da poginem, da si moram uničiti ubožno življenje, ako tebe nimam! Tako ne more ostati, ker vidiš, da sem nesrečen, grozno nesrečen! Ana, Ana, saj veru­ješ na Boga, veruješ na večno milost! Bodi torej milostna in vrzi od sebe to strašno obleko, to strašno oblačilo, mrtvaško-črno!«
 
Bil je to Ivan M., katerega je soror Pia, ali (kakor se je v življenju imenovala) Ana ljubila. In kar hotel je, da mora takoj ž njim, da mora zapustiti sveti samostan ter se zopet povrniti v življenje.
 
Pia pa je bila že zavezana s sveto cerkvijo, in vi veste, da ni smela storiti, kar je zahteval od nje.
 
Ali govoriti tudi ni mogla, le z glavo je odmajavala ter si pokrila z rokami obraz.
 
On pa je divjal po sobi, tri si roke in končno obstal pred njo in skoraj kriče govoril: »Ana, ti nočeš; v resnici nočeš!«
 
Ko mu ni odgovorila ničesar, je dejal ža­lostno: »Ana, ti me nisi nikdar ljubila!«
 
Potem pa je ni pogledal več — in ponosno je odšel.
 
Sami sva ostali — v mrtvaški tihoti. Pia se je zgrudila na stolu in dolgo, dolgo ni od­krila obraza.
 
»Bil bi greh, bil bi smrtni greh!« je ječala sirota. Naposled pa je vendar le dejala roko od obraza. Tedaj pa se mi je zdelo, da se je v teh trenutkih bila postarala. V njenem očesu ni bilo nikacega življenja več.
 
Odšli sva iz sobe. Na koridoru pa sem dejala: »Soror Pia, ali Vam smem prinesti cvetja z vrta?«
 
Pritrdila je, in odšla sem na vrt ter natr­gala rdečega, živega cvetja. Ko pa sem ga ji prinesla v celico, je ležala na siromaški, trdi svoji postelji in tiščala glavo v njo — ter glasno jokala.
 
Jaz pa sem jokala ž njo.
 
}}