Janez Solnce: Razlika med redakcijama

dodanih 6.579 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Medtem se je razširila vest o Janeza Solnca poroki tudi po deželi, kjer ni napravljala manj­šega vtiska nego v beli Ljubljani. Ko se je izvedelo, da se hoče deželni odbor sam pečati s to prevažno zadevo, je bilo vse radovedno, kaj bodo ukrenili dežele očetje. Vse je tedaj tiščalo v mesto, nekoliko iz radovednosti, ne­koliko pa iz tistega gotovo živalskega čuta, vsled katerega je človek vedno rad navzočen, če se izvršuje ostra kazen nad soudom človeške družbe. Ni ga imel prijatelja Janez Solnce, in vse je hrepenelo izbrisati madež, ki ga je brez­vestni ta vitez vtisnil na svetlo bliščečo čast domačega plemstva.
 
==II.==
 
Bilo je kake štiri tedne po poroki Janeza Solnca. Krasno jutro poznega poletja je ob­jemalo belo Ljubljano. Ni se kazalo megle na jasnem obnebju, in solnce je imelo še prav pri­jetno in občutno moč. Dasi je bilo obilo viteštva v belem mestu, sta bila o ranem jutru samo dva jezdeca v prostorni deželni jezdarnici. Dolgo, leseno to poslopje je stalo nekako na tistem mestu, kjer čepi sedaj naše deželno nemško gledališče. Po visoki strehi je frfotala neštevilna tolpa vrabičev ter glasno kričala. Pred glavnim vhodom, na sprednji strani, sta slonela dva de­želnih stanov strežaja, oblečena v rumeno in modro barvo, ter zaspano zrla na trg in na vicedomska vrata, kjer se je lahko vsak trenutek prikazal ta ali oni veliki gospod. Na gradu, v tako imenovanem piskavčevem stolpu, je bilo ravnokar sedem odzvonilo, v znamenje, kako je nekdaj turški krvoločni pes brezuspešno naskakoval krščansko to mesto.
 
V jezdarnici sta bila tedaj samo dva jezdeca. In še ta dva sta leno jezdarila na okrog ter se dovoljevala, da sta konja po lastni svoji volji premikala kopita po peščeni areni. Jezdeca sta se razločevala po starosti in po obleki ter bila videti tudi po značaju različna. Starejši je nosil okrog vrata nekak kolar; to je pričalo, da je služabnik svete cerkve, a ne posvetni vitez, kar bi bil morda kdo sklepal po drugi opravi. Snel je bil klobuk z glave ter ga držal navzdol ob konjevem trebuhu. Tik njega je skakal velik, kodrast pes ter se metal kvišku proti klobuku v gospodarjevi roki. Ko je ob priliki pograbil z belimi zobmi po klobuka širokih okrajih, je dejal gospod: »V kot, Seladon! Sedaj nimam časa zate.«
 
In pes jo je v hipu pobral k steni v kot ter z bistrimi pogledi od ondod zasledoval svo­jega gospodarja, na okrog jezdečega.
 
Drugi jezdec je bil prav mlad, bilo mu je morda komaj osemnajst do devetnajst let. Ali pri vsej svoji mladosti je bil vendar opravljen, kakor bi ravnokar hotel planiti v tolpo sovraž­nikov v najhujše klanje. Pod nosom se mu še ni kazalo najmanjše znamenje moške brade; ali navzlic temu je nosil ob strani na močnem jermenu težak meč, ki je s svojim velikim drža­jem napravljal groze in smrti vtisek. Glavo si je bil zavil v temno železno čelado, ki se je je tako tesno prijemala, da se je videlo iz dalje, kakor bi bil mladi naš vitez brez las. Dasi je to pokrivalo bilo pregrozno vojaško, je bil obraz, ki se je skrival pod njim, vendar prav miro­ljuben, in črni kodri, ki so se izpod rjavega železa usipali na rame, so dajali nekaj dekliškega temu obrazu. Navzlic bojni opravi, v kateri je tičal; navzlic močnemu oklepu, pod katerim je sopel z nekako težavo, in navzlic velikanskim ostrogam, ki so mu tičale ob petah, naš junak ni napravljal vojaškega vtiska. Povsod mu je silil človek »miru in sprave« na dan.
 
Ta »orjak« je jezdil torej ob strani duhov­nika ter z veliko, vdano spoštljivostjo obračal proti njemu svoj z železom obviti obraz.
 
»Vi torej, prečastiti gospod protonotar,« je vprašal prav v tistem hipu, »ne verujete, da se nahaja v zakladih prirode nekaka tinktura, ki izpreminja vsakovrstne kovine v čisto zlato?«
 
»Nemogoče ni,« odgovori protonotar doktor Janez Ljudevit Schönleben, »in ako hoče naš Bog, ki je ustvaril vse, nastane tudi taka tink­tura. Moje mnenje pa je, da bi bilo potem slabše na zemlji. Mnogo zlata, mnogo pregrehe! Ergo je Bog ni ustvaril te tinkture, ker ni hotel po­množiti pregrehe ter ne za vedno postaviti v sredo slabotnega človeštva tistega zlatega teleta, okrog katerega je izvoljeno ljudstvo že plesalo v puščavi. To je moje mnenje, mi liber baro!«
 
»Velečastiti gospod protonotar!« zdihne mladi baron, »moja vednost je revna, in s teo­loško sveto Vašo učenostjo se ne predrznem boriti. Preponižno pa vendar menim, da so v skrivnostih ustvarjenega sveta, ki so samo po­doba skrivnosti našega svetega Boga (ki ga častim iz vsega srca!), tudi tiste moči, ki bi skuhale, naj je po koncentrovani ekstrakciji, naj je po kaki drugi poti, čisto zlato in pa — kamen philosophorum!«
»Bog nam v svoji modrosti ni odkril vseh skrivnosti,« odgovori protonotar, »in če naj nam po njegovi visoki volji ostane kaj skritega, nam bode ostalo to skrito do konca človeških dni! Tu nam ne pomaga nikaka chimia!«
 
Rahel smeh se je prikazal na resnem licu učenega gospoda.
 
»Vi tedaj tudi ne verujete, gospod proto­notar,« vpraša baron živo, »da se dá iz naravnih prikazni tolmačiti naša temna prihodnjost? Vi ne verujete, da se iz besed, ki se dado zložiti iz črk Vašega ali mojega imena, da sklepati na Vaše ali moje lastnosti? O vsem tem mi je pravil star žid, ki sem ga na svojem potovanju v starem Bambergu obiskal lansko leto. Odkril mi je različna arcana, in sam sem kriv, če mi ni vse ostalo v pregrešni moji glavi!«
 
Protonotar Schönleben se je lahno zasmejal.
 
»Pokažite mi svojo vednost, mi liber baro,« je dejal dobrovoljno, »odkrijte mi svojo skriv­nost!«
 
»Ali naj vzamem jako častito Vaše ime?« vpraša oni z radostjo.
 
»Ne mojega, ne Vašega imena! Saj so Vam znane moje lastnosti in Vaše meni!«
 
»Tudi prav! Ali katero ime naj vzamem?«
 
»Vzemimo prevzvišeno ime presvetlega vladarja!«
 
»Leopoldus!« vzklikne mladi vitez ter se ponosno dvigne v sedlu. Bilo je to ime, ki je tedaj navduševalo vsako plemenitaško srce; tedaj, ko so stanovi in vsi vdani podložniki koprneli na prihod ljubljenega vladarja.
 
»Radoveden sem!« in doktor Schönleben ustavi svojega konja. Tudi mladi baron stori tako.
 
»Leopoldus!« vzklikne še enkrat. Nekaj časa premišljuje o tem, kako bi se sestavile besede iz črk, ki so v imenu cesarjevem. Končno izpregovori kipeče:
 
»Pello duos! Dva bode podrl v prah in prisilil v pobeg. Z ene strani mu kaže zobé ošabni Galec, po naših zemljah hlepeč! Na drugi strani pa razteza penasti goltanec krutosrčni Turčin! Ali oba bode naš Leopoldus potolkel, kakor je potolkel Jozua Moabičana in Gateje! Pello duos!«
 
»Bene!« ga pohvali Schönleben, »in upajmo, da se uresniči to Vaše prorokovanje! No,« do­stavi potem, čutivši, da hoče vitez še govoriti, »ali Vam še teče vir proroštva!«
 
»Sol de lupo! Pobil bode posebno Osmana, tega volka tracijskega, ki že toliko sto let sesa kri iz matere Evrope ter tepta po svetih gre­dicah svetega krščanstva! Ali najvišjemu našemu gospodu pa bode od tega volka izšla slava, solncu enaka!«
 
»Pristavite še tretje!« reče Schönleben, »in potem se rad klanjam Vaši vedi, ki mi je bila do sedaj neznana!«
 
 
4.933

urejanj