Janez Solnce: Razlika med redakcijama

dodanih 3.594 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
»Vaša vladiška milost,« je odgovoril Juri Ljudevit v imenu vseh, »naše veselje sta cerkev in božja služba!«
»Tako je prav, tako je prav!« je odgovoril cerkveni dostojanstvenik ter se pripravljal, da bi odšel po stopnicah v zgornje prostore.
 
»Vaša vladiška milost!« je dejal Juri Lju­devit krotko, »spominjajte se nas, ko bodete sodili danes o nas! Vaša milost, ponižni smo suplikantje in polni kesanja.«
 
Stari vladika je obstal na prvi stopnici: »Kako stoji zapisano? Kdor se z mečem peča, končan bode z mečem.«
 
»Polni smo kesanja,« je naglašal Juri Lju­devit iznova. »Ali stoji pa tudi zapisano: Od­pusti nam grehe naše, kakor mi odpuščamo dolžnikom svojim.«
 
»Tako je prav! Kakor vidim, ste izvedeni v nauku božjem. Ne bodem pozabil na vas, otročiči moji!«
 
S težko sapo je plezal po stopnicah kvišku ter zastokal pri vsakem koraku.
 
Tako so moledovali okrog vsakega prišlih gospodov ter prosili za mehko sodbo. Končno je dospel tudi deželni glavar Volk Engelbreht.
 
V družbi je bil s starim gospodom Paradajzarjem ter se živo razgovarjal ž njim o pri­hodu cesarjevem, ki je tedaj vnemal vso Ljub­ljano. Težka zlata veriga mu je krasila prsi, in dasi je bil že v letih, se mu je kazalo telo še elastično, živo.
 
Prišedši pred stopnice v veži, je napravil teman obraz.
»Ali ima naša plemenita mladina,« je vprašal ostro, »toliko časa, da mora postopati po vseh kotih tega mesta?«
 
»Ekselencija,« je odgovoril Erazem Panicol, »voščimo Vam dobro jutro! In če plemenita mladina išče priložnosti, da se pokloni vzornemu svojemu zapovedniku, potem to ni postopanje. To pa toliko manj tedaj, če je vzorni ta zapovednik glava presvetlih naših stanov. Vivat Auerspergus!«
 
»Vivat!« so zaklicali navdušeno vsi. Raz­rahljalo se je ekselenciji strogo lice. Rad je imel Volk Engelbreht, če se mu je izkazovala ljubezen. In tudi prilizavanje se mu ni mrzilo.
 
»Ekselencija,« je prosil Panicol, »prosimo Vas odpuščanja!«
 
»Da, odpuščanja, in prav ponižno!« so se oglašali drugi.
 
»Odpuščanja, kako to?« se začudi deželni glavar. Bil je tedaj že zidane volje.
 
»Da odpuščanja in milostive sodbe danes! Preponižni smo suplikantje!«
 
»Odtod piše sapa!« se je zasmejal Volk Engelbreht. »Moj Bog, kako naj vam jaz po­magam! Kakor bodo sklenili gospodje odbor­niki, tako bode! Moja beseda ne odločuje ter ne more sklepov izpreminjati!«
 
»In vendar Vas prosimo, ekselencija, mi­lostive sodbe!«
 
»Bodemo videli, če se bode dalo kaj opra­viti. Seveda poboljšati bi se morali, otroci!«
 
»Poboljšali se bodemo, Vaša milost,« se je vmešal tu Juri Ljudevit, »in zopet naj nam sijejo žarki Vaše ljubezni!«
 
»Kaj ti si tudi tu, z bledim svojim obrazom, Ludovice!« In ekselencija mu je z belo roko pogladil mehke lase ter pristavil skrbno: »Zdrav še nisi, in dozdeva se mi, da še vejejo hladne jesenske sape!«
 
»Radi darujemo svoje življenje za Vašo ljubezen, ekselencija!« je odgovoril Juri Ljudevit z najmilobnejšim glasom.
 
»Da, svoje življenje darujemo!« so pritrje­vali tovariši.
 
»Tiho, tiho! Sedaj, otroci, pojdite po svojih opravilih! Jezdarnica je vedno prazna, in maestro, ki so ga vam za ples naročili milostivi stanovi, se pritožuje, da ne plešete radi! Z Bogom tedaj!«
 
Z veseljem so zapustili mladeniči vežo de­želnega dvorca. Sedaj so vedeli, da ekselencija ni več jezen in da jih pričakuje mehka sodba.
 
Volk Engelbreht pa je stopal ob strani svojega spremljevavca po stopnicah navzgor ter mu dejal zadovoljno: »Saj so vendar dobri ti mladi volkovi.«
 
»Dobri, ekselencija, prav dobri,« je od­govoril oni, »Bog nam jih ohrani!«
 
<center> *** </center>
 
 
 
4.933

urejanj