Janez Solnce: Razlika med redakcijama

dodanih 5.012 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Tako so kaznovali viteza Janeza Solnca; plemiči pa, ki so ga proti zapovedi deželnih stanov pozvali na dvoboj, so bili mehko posvarjeni in drugega nič! Oj ti srečni, stari kranjskonemški časi!
==V.==
 
Tiste dni je imel Janez Plavec, znan pre­tepač in kričač, dobro obiskovano gostilno za cerkvijo sv. Florijana tik mestnega ozidja. Točil je novo nemško pijačo, pivo, ki se je ravno tiste čase pričelo udomačevati po mestu ljub­ljanskem.
 
Omenjenega dne proti večeru je bilo v Janeza Plavca pivotoči precej gostov. Krčmar sam pa je tičal v temni veži ter se oziral po ulicah navzdol, če morda ne pride še kdo.
 
»Barba,« je dejal svoji ženi, ki je stala pred ognjiščem, »danes je lepo polno. Ta nemška pijača vleče. Ko točiš, glej, da bo veliko pen v vrčih. Pijane glave kaj takega ne opazijo. Denar, ki ga za pene potegnem, pa šteje prav toliko kot oni, ki ga za pijačo dobim. Ha! Ha!«
 
»Kaj pa, če deželni stanovi zvedo?« je vprašala žena plašljivo.
 
»Deželni stanovi imajo sedaj druga opra­vila, sedaj ko pride cesar!« je odgovoril nato Plavec lehkodušno. »Sicer se jih pa malo bojim. Saj vidiš, kako mehko so danes sodili. Janez Plavec je lisjak, in za nos vodim vsakega, naj je ud deželnih stanov ali beraški dijaček, ki se pri meni napije ter hoče popihniti, ne da bi plačal. Deželni stanovi, moj Bog, deželni stanovi! A si že slišala kdaj, da je zajec požrl volka? Ti stanovi! Veliko imajo besed, pa malo store. Glej torej, da bodo pene po vrčih!«
 
Pri tem se je pošteni gostilničar obrnil ter namerjal stopiti v pivnico. Pri vratih je obstal ter se zopet zasukal proti ženi: »Barba, tu notri je danes tudi tisti Kljukec z Gorenj­skega. Veliko pije, plača pa nerad! Glej mu na prste! Ko je bil zadnjič tu, je izginilo nekaj nožev, nekaj žlic. Glej mu na prste! Pri moji duši, če iztaknem, da mi krade, potarem mu vse kosti in rebra po životu!«
 
To rekši odpre vrata ter stopi v pivnico. Tu se prvi hip pri slabi svetilnici ni moglo raz­ločiti, kdo je navzočen. Čul se je krik, smeh in tudi posamične kletvine. Govorilo se je latinski — bilo je precej dijakov v sobi — nemški, laški in tudi slovenski.
 
Takoj pri vhodu je sedela pri slabo otesani, kmečki mizi tenka in grbasta oseba. Mož se je tiščal v kotu ter se skrival v temo, ondi vlada­jočo. Z zvitimi očmi je opazoval goste za dru­gimi mizami ter se neprestano nekako neprijetno smejal.
 
Časih se je naslonil po mizi in tedaj se je prikazalo v svetlobi hudobno njegovo obličje, s katerega je štrlel neobičajno dolg, suhljast nos. Tik njega je sedel dijak Vid, s katerim smo se bili že poprej seznanili v veži deželnega dvorca. Tu sem je prišel, da je pričakoval Jurija Ljudevita, kakor mu je bil obljubil.
 
Pila sta pivo iz velikega vrča ter le malo govorila. Tu in tam je izpregovoril starec: »Pij, Vid! Danes bode nekaj zaslužka, kakor praviš!«
 
Pri tem se je neprijetno smejal.
 
»Kdaj pride tista turjaška kislica!«
 
»Kdaj, ne vem. Rekel je, da pride. Torej morava čakati, če tudi do polnoči!«
 
»Prav, prav, pa čakajva! Saj bode plačal! Kako pa ti je kaj v šoli? Ali so očetje jezuitje zadovoljni s teboj? Ali se pridno in dobro učiš? He, dlaka, o tem kaj povej poštenemu svojemu stricu!«
 
»Učil bi se že, stric! Ali kaj, če moram vedno beračiti in popevati po ulicah, da se časih do sitega najem. Vi ne veste, kolikokrat sem lačen!«
 
»Vidi se ti, vidi se ti! Saj se ti sveti skozi rebra! Pusti vse to, moj Vid, pa se mene poprimi. Videl boš, da se ti bode bolje godilo, hi! hi!«
 
Bledi mladenič se je zamislil, potem pa odgovoril tiho: »Ne morem! Nekaj moram postati, stric! In upam, da bode Ljubljana še doživela, ko bode beraški dijak nosil zlato verigo okrog vrata in škrlat ob rami! Tudi se mi zdi, da ne živite pošteno. Danes vsaj ne bodeta ničesar hudobnega skovala, ker potem bi videl rajši, da mi zgnije jezik, s katerim sem obljubil Juriju Ljudevitu, da Vas hočem poklicati tu sem! Nekdaj, ko so me hoteli ljubljanski mesarji pobiti pri pretepu, me je rešil Juri Ljudevit. Hvaležen sem mu, a nikakor ne toliko, da bi mu prodal nesmrtno svojo dušo, ki naj mi jo pokliče neskončno usmiljeni Bog k večnemu zveličanju!
 
Prisiljeno se je zasmejal starec.
 
»Polna skleda mi je ljubša od poštenosti. Ta še ni nobenega nasitila. Sicer pa ostani, kjer hočeš. Da nisi moje sestre sin, ne bi te že davno pogledal več, tako si dolgočasen.«
 
Potem se obrne k Janezu Plavcu, ki je bil ravno bliže pristopil ter kakor jastreb premeril z ostrim očesom mizo, če ni kaj izginilo ž nje.
 
»Plavček, he!« je kričal grbač, »pojdi pit, stari pehar! He! Plavček!«
 
Gostilničar je pristopil ter pil iz vrča. Oni ga je zaničljivo opazoval ter vprašal končno: »Ali veš, komu mi na Gorenjskem pravimo ,plavec', ali ,plavček'? Ugeni, pa ti plačam vrč te nemške godlje, s katero slepariš za naš dobri in pošteni denar!«
 
»Komu?«
 
»Volu bele barve, ki je malo črnikast po hrbtu, ha! ha!«
 
Tudi drugi gostje so se smejali, kar je po­štenjaka gostilničarja prav močno razkačilo.
 
»Tvoja sreča, Kljukec, da nisem pijan! Drugače bi ti premetel vse tvoje kosti.«
4.933

urejanj