Janez Solnce: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 444:
»Tvoja sreča, Kljukec, da nisem pijan! Drugače bi ti premetel vse tvoje kosti.«
»Kaj!« in Kljukec se je dvignil izza mize. »Poskusi malo, Plavček, le poskusi!«
 
Plavcu je udarila kri v lice.
 
»Hudiča, ti mi zabavljaš v moji hiši! To se Janezu Plavcu še ni zgodilo! In ti, ti, ki prej kot ne kradeš, ki zoblješ moje žlice, moje nože!»
 
Ves srdit je planil proti onemu, ki je bil medtem zlezel iz kota. Poprej se je videlo možu, kakor da je grbast. Ali sedaj je v hipu iztegnil svoje telo, da je bil dolg kakor smreka. Ko ga je hotel Plavec s tolstimi rokami pograbiti okrog vrata, ga je oni poprijel bliskoma okrog pasa, dvignil ga v zrak ter treščil na tla, da so ubogemu gostilničarju vse kosti zaječale po telesu in da so glasno zaškripale deske pod njim.
 
Janez Plavec se je takoj zopet na noge postavil. Ali bistroumnež je preračunil v duhu, da je tu izteknil svojega moža. Vstal je, škripal z zobmi ter grozovito klel — a Kljukca se ni več lotil. Kljukec pa se je takoj zopet izgubil v grbo, sedel mirno za mizo v kot ter izpre­govoril: »Plavček, tu vzemi vrč in natoči ga, da bode poln! Pene obdrži za se, teh ne pijemo radi mi z Gorenjskega! Sicer pa puščaj svoje pivce v miru, če hočeš za slabo pijačo kaj potegniti!«
 
Janez Plavec je škripal z zobmi — a vzel vrč ter odhitel, da ga napolni. Smeh in grohot sta ga spremljala. Vsi pivci so z veliko živahnostjo opazovali boj in njega izhod. Vsi so privoščili Plavcu, da je bil tepen, ki je sicer tako rad druge pretepaval.
 
Komaj je stopil tepeni gostilničar iz sobe, je prihrumela v njo tolpa dijakov, ki je proti noči ušla iz vzgojevališča očetom jezuitom. Rožljaje so pometali svoje meče v kot ter kri­čali na gostilničarja, naj donese pijače. Sedli so okrog hrastove mize ter tolkli s pestmi po njej.
 
»Nunc est bibendum!« je vpil tolpe voj. Bil je opravljen v črn žamet, kar je pričalo, da je sin boljše hiše.
 
»Confratres!« je ogovoril družbo, »danes smo se zbrali, da bomo zapili moj cekin. Be­neške republike stari cekin je to, in sam Bog zna, koliko rok je že prehodil in koliko vina se je že spilo zanj. Sedaj je v mojih rokah, in to vem, da je prišel v prave roke.«
 
»V prave, poštene roke!« so mu pritrjevali žejni prijatelji.
 
»Pri zadnjem slovesu ga mi je potisnila moja ,mater dolorosa' v roke, skrivoma in tako naglo, da ničesar ni opazil moj ,pater familias', ki mi je dajal na pot obilo dobrih naukov, a drugega nič! Kaj čem z nauki?«
 
»Te nam dajejo očetje jezuitje!« so se silili nekateri vmes.
 
»Da, teh imamo v tem pustem kolegiju! Zatorej mi je bil materin zlat ljubši od zlatih naukov očetovih. Zatorej sem komaj čakal, da ga izpremenim v to nemško pijačo, ki tako rada teče po grlu kakor stopljena mast.«
 
V tistem hipu je donesel Plavec pijačo ter jo postavil pred Kljukca. Takoj ga je opazil dijak ter zavpil proti njemu: »Kako pijačo imaš denes, mi Plaute, in kaj ti je skuhala tvo­jega zakona družica?«
 
Janez Plavec je pristopil k hrastovi mizi, zavil svoje oči proti nebu ter sklenil roke čez prsi.
 
»Carissime Quinte!« je pričel z latinsko, s težavo mu v glavo vtepeno frazo, »tu imam nekaj prav rahlega piva, mrzlega kakor led sredi zime. V peči pa se greje v prostorni skledi lepo šte­vilo klobas in v ponvi vrešči rumeno pečeno pišče! Taka je, carissime! Tudi smo pekli danes, in beli kruh je mehak kakor vodene pene! Da, carissime, to vse se dobi pri meni, in še mnogo drugega dobrega! A stvar je ta, da samo za denar, kakor pravi naš ,pactum', ali kako že imenujete tisto! Denar na mizo, in tudi Janez Plavec ostane mož beseda!«
 
»Umazana duša!« je kričal oni, »ali meniš, da smo mi kaki ostanki, kaki čevljarji, ki dolžni ostajajo, kar spijo, kar snedó?«
 
Vstal je, opazoval nekaj časa tolsti obraz tolstega gostilničarja, potem mu pa s silno zaničljivostjo zatrobil na uho: »Reva!«
 
Janez Plavec je odskočil ter s poprejšnjo ponižnostjo odgovoril: »Res, vse se dobi pod mojo streho, ali vse samo za denar! Če bi brez denarja dajal in na mizo nosil, bi postal skoro do kosti obrana reva! Taka je, carissime Quinte!«
 
Nato je izvlekel »carissimus Quintus« ma­terin svoj zlat iz žepa ter ga vrgel na mizo, da je prijazno zažvenketal pohlepnemu gostilničarju na uho!
 
»Poznaš li ta obolus, peklenske gostilne peklenski gospodar? Prikloni se nam, kakor se priklanjaš Volku Engelbrehtu, če mu prideš na pot s širokim svojim trebuhom! Taki zlati ptiči so pri nas doma, in ti se nas predrzneš po­vpraševati za denar? Mika me nasvetovati dobrim prijateljem — poglej jih tu, umazani krčmar, marsikdo izmed njih bode nekdaj ud deželnih stanov in ne bode hotel ljudi tvoje vrste niti pogledati! — Mika me torej nasvetovati tem izvrstnim prijateljem, da bi te položili na hrastovo to mizo ter ti premerili rebra, da bi se ti zvijala grešna duša v hudobnem telesu! Ali mu izkažemo milost, confratres?«
 
»Damus veniam!« je odgovorila družba slovesno.
 
»Prikloni se tem dobrim gospodom, ki ti za danes izkažejo milost. V prihodnje pa pazi, da se vedeš, kakor se ti je vesti nasproti tako odlični družbi!«
 
»V ponižnosti se vam priklanjam, visoki go­spodje in prihodnji naši stanovi!«
 
Janez Plavec se je res globoko priklanjal ter s svojimi pohlepnimi pogledi požiral rumeni cekin sredi mize.
 
»To je prava latinščina, carissime Quinte, ki se tako rumeni kakor rumenjak iz jajca! S čim naj pričnem: s klobasami, s piščancem ali s kruhom? Kaj se ukazuje? Kaj se zapoveduje, he, confratres?«
 
»Panem et circenses! Pričnimo s klobasami, ali ne, confratres?« vpraša gospod Quintus.
 
»Bene dixisti!« se oglase tovariši okrog njega. »Sedimo torej! Cai, ti sedeš k meni na levo; Augustule, ti na desno; Mari, ti tu sem; Tiberi, ti tja!«
 
Dajali so si napačna imena, iz zgodovine vzeta.
 
Vsakemu je gospod Quintus nakazal mesto. Ko so sedeli, je zdihnil olehčan: »Deo gratias! Hvala Bogu, da sem tu! Skozi okno sem moral danes uiti; a v posteljo sem položil debelo repo, da bode slabovidni dominus praefectus, če dolgi svoj nos vtakne v spalnico, menil, da je to Cjuintus, ki spi na vse pretege! Deo gratias! Lepa zavest je, če se preslepari dominus praefectus, tako kakor ga presleparim jaz nocoj to noč! In ti, Augustule, kako si jo popihal iz kolegija?«
 
»Poprijel sem se vratarja,« je odgovoril Augustulus, ki je bil tenak in pegast mladenič. »Pijan, težko pijan je bil ta poštenjak. Ko je šel zapirat hrastova vežna vrata, sem se mu ponudil v službo, da mu zaklenem neokretno ključainico! Potem sem pa svedral, rožljal in sukal s ključem, da je oni menil, da je zaprto. Oddal sem mu ključ ter izpregovoril ponižno: Reverende, sedaj je zaprto! — »Bog ti poplačaj, dobro se ti bo godilo na zemlji, ker se ti starčki smilijo!« A vrata so bila le na videz zaklenjena in še sedaj so odprta. Naš vratar pa spi in težki ključ mu tiči pod blazino in prijetno se mu sanja o malvazijskem vinu in drugih dobrinah! Ha! Ha!«
 
»Dobro si ga speljal, Augustule,« ga je po­hvalil gospod Quintus, »in če boš tako napre­doval, te hočemo postaviti na višje mesto, tako da ne boš več Augustulus, nego ponosni Augustus!«
 
Razveselil se je Augustulus dane mu po­hvale ter odgovoril ponižno: »Vse moči bodem napel, da postanem ponosni Augustus!«
 
Prineslo se je piva v velikih vrčih. Takoj je vstal gospod Quintus ter izpregovoril latinski: »Naša družba, confratres, ima namen podvreči se nekim zakonom, legibus et constitutionibus, da se pije s pametjo, kar se izpije, in z zavednostjo zauživa, kar se zaužije. Ti zakoni zaukazujejo, da se izvoli glava, ker to veste, da ga ni kolegija brez rektorja. Izvolimo si torej rektorja!«
 
»Sis rector noster!« je zavpila družba eno­glasno. Gospod Quintus se lahno prikloni: »Težak je ta posel, in kakor znate vsi, ima rektor v našem kolegiju plešasto glavo, in to od samih skrbi! Ali vaše zaupanje me časti! Bibamus!«
 
»Bibamus!«
 
Vsi so dvignili težke vrče ter krepko in po­šteno v dolgih požirkih vlekli grenko pijačo iz njih.
 
»Vse časti je vreden tak pričetek, in Bogu bodi hvala zanj!« je izpregovoril Quintus.
 
»Deo gratias!« so govorili za njim tovariši.
 
»A kje je danes naš Marcus Tullius, naš Cicero!« je vprašal rektor ter se srpo ozrl po zakajeni sobi.
 
»Tam v kotu čepi,« je odgovoril Augustulus, »in kakor se mi vidi, ima nekoga, kateremu izkuša izmolsti kaj žvenketajočega!«
 
»Pojdi in povej mu, da ga kličejo zakoni, leges et constitutiones, in da ga vabi predse mogočni kolegij, ki se je pod mojim varstvom ustanovil danes v teh svetih prostorih!«
 
Augustulus je vstal ter šel k mizi, kjer je tičal Vid s svojim stricem.
 
»Rektor te kliče, Marce Tulli!«
 
»Kaj tuli, ta pega?« vpraša zbadljivo stric.
 
»Pit me kličejo, in iti moram, sicer me stepo!«
 
»Nespametno bi bilo, če bi ne šel tja, kjer se pije brezplačno! Kdaj je rekel oni, da pride?«
 
»Vsak hip mora tu biti!«
 
»Malo še počakam. Sicer je to čakanje prav dolgočasno. Hodi!«