Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 541:
»Malo še počakam. Sicer je to čakanje prav dolgočasno. Hodi!«
Marcus Tullius in Augustulus sta odšla v kolegij.
Takoj potem je pristopil h Kljukčevi mizi krčmar Plavec ter dejal tiho: »Nekdo je zunaj. In gotovo se ne motim, če ga prištevam tistim, ki imajo kaj v žepu. Po Vidu povprašuje. Kaj naj mu rečem?«
»Reci mu, Plavček, da ga tu pričakujemo, prav težko pričakujemo.«
»Naj tedaj pride tu sem?«
»Kam pa? Ali meniš, da bodem jaz za njim lazil? Ali meniš, da sem kak gostilničar, ki pred vsakim Kraševcem prah liže! Tu sem naj pride, če hoče. Če noče, naj pa odfrči na Grintavec!«
»He, prijatelj,« in tu se je Plavec delal silno prijaznega, »ali mi bodeš odgovoril, če te vprašam?«
»Če bo vprašanje pošteno, dobiš tudi pošten odgovor.«
»Kdo je, ki čaka zunaj? Denar mora imeti, he?«
»Vidiš, Plavček,« je odgovoril Kljukec lehkodušno, »zmerom sem vedel, da si stara, radovedna ženska. In res si to. Kdo je, vprašaš. Volk Engelbreht je, deželni glavar!«
»Volk Engelbreht!« se začudi gostilničar. »In kaj če pri tebi?«
»Tri meni? K tebi je prišel, ljubi moj Plavček, pregledat, če točiš po pravi meri. Saj veš, da visoki stanovi tako od strani že vedo, da ni vse v redu v Janeza Plavca gostilni, kar se tiče mere in poštenosti!«
»Nikar se ne šali! Kaj če njega ekselencija sedaj pri meni?« Ali vendar mu je izginila kri z lica, in tresel se mu je glas, ker Janez Plavec je poznal ostre zapovedi, ki so jih deželni stanovi dajali gostilničarjem glede mere in tehtnice. Prešinila ga je nekaka slutnja, in bilo mu je tesno pri pohlepnem srcu. Da je poštenjak poznal prihodnjo svojo usodo, bi bil otrpni! popolnoma! V resnici je padel pozneje visokim in ostrim deželnim stanovom v pest, in ti so ga poslali v tesno in mokro ječo na ljubljanski grad, kjer se je Janez Plavec leta in leta pokoril za brezštevilne pretepe in sleparstva, s katerimi je vznemirjal svoje someščane.
»Nikar se ne šali! Povej mi resnico!«
»No, ker si pošteno vprašal, naj ti je pošten odgovor. {{razprto|Volk Engelbreht}} je, to mi lehko veruješ!«
»Moj Bog, kaj pa hoče?«
»Saj veš, Plavček, da prihaja cesar v Ljubljano! Ko sem pride, bode napravil bogato kosilo ter nanj povabil deželne stanove, vladiko, korarje in vse te velike gospode.«
»A kaj hoče pri tebi?«
»Čakaj no, saj vse izveš! Kosilo bode napravil in to tako, kakor se v Ljubljani še ni jedlo do sedaj! Volk Engelbreht, naš slavni deželni glavar, pa je sedaj prilezel tu sem, v temno tvojo gostilno. Mislil si je: Prišel je ta Kljukec z Gorenjskega, in vsa Ljubljana ve, da je tu. Če kje tiči, tiči gotovo v Plavčevi gostilni, ter zapravlja drag denar. Nekaj imam izpregovoriti ž njim. Zatorej je prisopel s težkim svojim trebuhom danes zvečer tu sem. A veš, po kaj je prišel? He, Plavček?«
Napel se je obraz tolstemu gostivničarju: »Povej mi resnico, prijatelj!«
»Deželni glavarje tu,« je nadaljeval Kljukec lehkodušno, »to se ne da tajiti. In prišel je, — poslušaj Plavček! — prišel je vprašat mene — Kljukca z Gorenjskega, če me sme cesar na svoje kosilo povabiti. He, Plavec, kaj naj mu odgovorim?«
»Šleva kljukasta«, se je zatogotil Plavec ter jezno odhitel iz sobe.
»Reci onemu zunaj, naj pride tu sem!« je vpil Kljukec za njim. »Ne pozabi tudi, da mi je vrč prazen in da sem žejen kakor suha goba. He, Plavček!«
Skoro potem je vstopil v sobo Juri Ljudevit. Zavit je bil v dolg, črn plašč, s katerim si je nekoliko zakrival obraz. Ker si je bil potisnil široki klobuk globoko na oči, se mu ni bilo bati, da bi ga spoznala družba. Tudi je bila soba že prenapolnjena z dimom; in ker so bili dijaki že precej pijani, tako da so s svojim krikom in hrupom zbujali občno pozornost, se ni nihče ozrl po novem prišlecu.
| |||