Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 683:
==VI.==
Kdor bi trdil, da je radovednost pri ljubljanskem mestnem občinstvu sad novejših dob, bi trdil nekaj, kar nikakor ni upravičeno v zgodovini slavne naše stolice.
Ze za naše pripovesti je bila radovednost po beli Ljubljani tako razvita in razcvetena, kakor jo imamo priliko opazovati danes, ko se v krasnem našem mestu vse izvé in vse izvedeti hoče. Če se je tedaj ponudila prilika gledati kak »špektakul«, kakor pravi slavni naš Valvazor, se je dvignila vsa Ljubljana na noge, da bi gledala, kritikovala, hvalila, grdila in obrekovala, prav tako, kakor še dandanes, ko je od tedaj preteklo že več nego dvesto let.
Pričetkom mesca septembra 1660. so se napovedali Ljubljani tuji gostje, ki so morali zbujati vso pozornost radovednega meščanstva. Bilo je tisto nedeljo pred cesarjevim dohodom, ko je počila po mestu vest, da so visoki stanovi poklicali hrvaško konjico, da bi sodelovala pri cesarski slavnosti. Okoli poldne je bil prijezdil v mesto vojak, sedeč na konju v srebrni opravi, katero pa je bil prah debelo pokril, kar je pričalo, da je mož dolgo in hitro jezdaril po prašni cesti. Oborožen je bil z dolgo sulico, da je ž njo lehko posegel do prvega nadstropja pri hišah; na glavi mu je čepela čepica s kožuhovino in ž nje se je zibalo ponosno pero. Najbolj pa ga je krasila tigrasta kožuhovina, ki je jezdecu visela ob rami: vsa oprava mu je dajala nekaj divjaškega in ljutega vtiska, ki sta ga poviševala še srpi pogled in dolgi brki pod nosom.
Ta vojak je torej prijezdil po trgu. Takoj se je nabrala družba, ki je iz dalje stopala za njim. Odpirala so se okna, in skoro je bilo po Starem trgu vse polno meščanov, ki so v pražnji opravi prihiteli na prag svojih hiš. Kdo je? Kaj je? se je vpraševalo križema. Nihče ni vedel pravega odgovora. Neki čevljarček je menil, da je morda turški paša, ki so ga pred kratkim ujeli v hrvaški granici. A to mnenje se ni moglo dolgo vzdržati. Ko je namreč tujec prijezdil mimo zavoda očetov jezuitov ter ugledal sveti križ na cerkvi, se je poklonil v sedlu ter napravil znamenje svetega križa po zaprašenih prsih.
V hipu je bilo vse prepričano, da turški paša ni, ker se Turki ne prekrižavajo pred krščanskimi cerkvami. Drugi zopet so menili, da je mož morda benečanske ljudovlade poslanec, za katerega se je vedelo, da ima priti v mesto. Nekateri so še celo izgovarjali mnenje, da je ta jezdec gotovo papežev nuncij Caraffa; in to se jim je dozdevalo toliko verjetneje, ker jim je bila beseda »nuncij« čisto neznana, tako da so jo brez logične težave v soglasje spravljali z dolgo sulico in tigrasto kožuhovino, ki smo že poprej pisali o njej.
Končno ni nihče vedel, pri čem da je. A zgodilo se je ravno tisto, kar bi se v takem slučaju zgodilo še danes. Nabral se je namreč dolg izprevod, ki se je kakor črni rep vlekel za jezdecem. Ta izprevod se je toliko povečaval, čim bolj se je bližal deželnemu dvorcu. Ko je jezdec na Novem trgu skočil s sedla, ga je obkroževala gosta množica, da je komaj preril do veže. Takrat se je nekdo ojačil ter vprašal tujca, od kod da dohaja. In tedaj se je izvedelo, da je odposlan, da naznani njega ekselenciji Volku Engelbrehtu, da doidejo popoldne ob petih hrvaški konjiki v mesto.
Kakor blisk se je razširila vest po hišah, da pride hrvaška konjica in da jo hoče sam Volk Engelbreht sprejeti in pozdraviti pri vhodu. Vse mesto je oživelo. Ob treh popoldne so že goste čete sule iz mesta, tako da je po Dolenjski cesti kmalu vse mrgolelo pražnjih izprehajavcev. Hišni očetje so vodili s seboj vso svojo družino. Lehko si opazil dokaj krasnih deklet, ki je naše slovensko mesto tudi tedaj že bilo blagoslovljeno ž njimi in ki so sramožljivo stopale materam ob strani, materam, ki so že tudi takrat kazale tisto širokost in obširnost, ki z grozo napaja zaljubljene mladeniče in s strahom, da morda vitka hčerka pozneje postane prav taka, kakršna je postala mati.
Med izprehajavce so se silili dijaki ter morali z nespodobnim svojim vedenjem zbujati občno pozornost. Dražili so deklice in matere, prav kakor nadležne muhe, ki se ne dado odpoditi. Nekaj Aricagovih vojakov je bilo tudi videti vmes; težko so stopali v težki svoji opravi. Mesarski in rokodelski pomočniki so se prikazovali isto tako ter zabavljali dijakom. Z veliko gotovostjo se je smelo trditi, da se bode krasni dan končal s krasnim pretepom.
Množica, zapustivši mesto, jo je zavila okrog zelenega Golovca ter posela potem po bregovih nad cesto in pričakovala prihoda tujih gostov. Ob cesti, malone do Rudnika so se med grmičevje vgnezdile vesele družbice, ki so imele s seboj pijače in jedi. Skoro je po teh samotnih logih vladalo največje veselje; čula se je tu in tam godba, čulo se je petje.
Spodaj na cesti pa so še vedno dohajali novi radovedneži. Videč, da so že vsi prostori zasedeni nad cesto, so stopali dalje, dokler niso izteknili zelenega kotička, kjer je bil razgled na cesto, tako da so smeli gojiti zavest, da bodo mogli vse videti, vse opazovati.
Proti štirim se je pripodila po cesti mogočna, bleščeča se kavalkada. Volk Engelbreht si je bil zbral najmanj štirideset kavalirjev, s katerimi je sedaj prijezdil iz mesta ter hitel nasproti hrvaški vojski. V srebro in zlato so bili opravljeni konji ter ogrnjeni s pisanimi šabrakami. Volku Engelbrehtu pa se je svetila težka zlata veriga okrog vratu ter pričala, da je njen lastnik prva in najvažnejša oseba v deželi. Občinstvo nad cesto je vstajalo ter z navdušenim »eviva« pozdravljalo deželnega glavarja. Čudno, ali vendar je resnično, da je takrat v našem mestu veljalo obilo laških šeg. Laščina se je tedaj govorila po beli Ljubljani morda še v obilnejši meri, kakor sedaj — nemščina.
Volk Engelbreht se v svoji prirojeni ošabnosti ni menil za množice kričanje. Da ga je leta morala pozdravljati, je bilo samo ob sebi umljivo; da bi pa se moral grof Turjaški umazani družbi zahvaljevati za pozdrave, to bi se ne bilo visokemu gospodu niti v spodobnost štelo. Množica je tedaj kričala, a Volk Engelbreht je dirjal mimo, kakor bi ga nosila sapa.
| |||