Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 707:
Volk Engelbreht se v svoji prirojeni ošabnosti ni menil za množice kričanje. Da ga je leta morala pozdravljati, je bilo samo ob sebi umljivo; da bi pa se moral grof Turjaški umazani družbi zahvaljevati za pozdrave, to bi se ne bilo visokemu gospodu niti v spodobnost štelo. Množica je tedaj kričala, a Volk Engelbreht je dirjal mimo, kakor bi ga nosila sapa.
A še mnogo več pozornosti je zbudil v tistem hipu drug plemenitaš, ki se je kmalu za Volkom Engelbrehtom prikazal na prašni cesti. Bil je to vitez Janez Solnce, ki je s sabo vodil rožnato svojo soprogo, prekrasno Ano Rozino.
Janez Solnce se je živo razgovarjal z mlado svojo soprogo. Kakor pomladanski metuljček se mu je zibala ob strani in se ni menila za radovedno množico, ki jo je obsipala s strmečimi pogledi. Videla je le njega, ki jo je dvignil iz prahu do svoje visočine ter jo osrečil s plamtečo svojo ljubeznijo!
»Da, Ana Rozina,« je izpregovoril Solnce, »kakor sem Vam pravil, je bil vicedom Rabatta oster gospod, in vse se ga je balo. Bil je pravičen in naši sveti veri z vso dušo vdan. Tedaj je razsajala po deželi še tista kriva vera, ki jo je satan izkuhal v Nemcih. Po gradovih kranjskih je imel Martin Luter več veljave nego sveti vladar naše cerkve v Rimu!«
»Jezus, Marija! In kedaj je bilo to?« je vprašala Ana Rozina ter si v prvem strahu z belim prstom prekrižala beli obraz.
»Koliko je tega! Videli ste ravnokar Volka Engelbrehta. V cvetu svojih let je še, in če mu gospod Bog dodeli milost, bode še nekaj desetletij glavaril v naši Karnioliji! Če pa vprašate po njegovem očetu, boste izvedeli, da je bil goreč v krivi veri in da se je še celo v sredi višjih stanov predrznil imenovati katoliško edino zveličavno vero — Antikristovo krivoverstvo!«
»Sveti Odrešenik!« je zdihnila Ana Rozina, »ali mu niso odsekali glave zato?«
»Ničesar se mu ni zgodilo! Malone vsi stanovi so bili krivoverci! Samo vicedom Rabatta,— Bog ga tolaži v sveti večnosti! — je skoprnel v pravičnem srdu, je pograbil po orožju in v zbornici je potegnil svetli meč ter ga zasukal proti ošabnemu Turjačanu, ki se sedaj za svoje obilne pregrehe pokori v pekla pekočih plamenih! Koliko bolje bi pač bilo, da se ti Turjačani nikdar niso zaredili v deželi!«
»Kako je bilo potem? Ali ga ni gospod Rabatta prebodel, ali ga ni usmrtil, tega bogokletneža?« je vprašala krasna ženica nestrpno. »Brez greha bi ga bil smel pokončati!«
Usmrtil? Moral je Boga hvaliti, da so mu dali živeti! Moral je v nožnico potisniti meč ter škripaje z zobmi kakor z verigami obtežen lev zapustiti zbornico visokih stanov. Kaj takega se ni zgodilo ne prej, ne pozneje! In vendar je bil vicedom in ljubljenec Njega prevzvišenosti nadvojvode Ferdinanda, ki je sedaj gotovo izbran že med božje svetnike!«
»To vse je bilo komaj pred šestdesetimi leti?«
»Ni še preteklo stoletje od tedaj, ko so Turjačani po svojih gradovih skrivali ljuljiko troseče predikante. Danes pa poljublja Volk Engelbreht z veliko ponižnostjo velo roko presvetlemu Janezu Vaccanu in pri očetih avgustincih ustanavlja kapelice ter hoče, da bi ondi v obližju svetega Rešnjega Telesa nekdaj počivalo njegovo truplo! Toliko so se časi premenili!«
»Moč svete vere,« je odgovorila nato pobožna Ana Rozina, »je nepremagljiva. Gospod Bog prestavlja gore in lehko poniža rodove, mnogo mogočnejše od naših Turjačanov, ki so Vam, ljubi moj, provzročili že toliko gorja.«
»Nočete li, Ana Rozina, izvedeti, kako žalostno je moral umreti naš dragi vicedom Jožef Rabatta?«
»Žalostno umreti? Morda so ga ujeli Turjaški ter ga vlačili po skrivnih ječah? Obilo imajo, kakor se mi je časih pripovedovalo, skritih, mokrih in ostudnih ječ po svojih nedosežnih gradovih.«
»Dasi so ga sovražili, ga vendar niso usmrtili Turjačani. Pokončali so ga očetje teh jezdecev, katere ste hoteli po vsej sili gledati danes s krasnimi očmi, ljuba mi Ana Rozina!«
»Očetje teh jezdecev? Zatorej sem čula, da jedo še sirovo meso, če so ga nekaj časa imeli pod sedlom. Ali so bili tudi luterani, da so usmrtili dobrega gospoda vicedoma Rabatta? Vse to mi povejte, ljubi moj gospod!«
Vitez Solnce je nabral mladostni obraz v učene gube ter odgovoril: »Kolikor sem čital v stari knjigi in kolikor mi je pripovedoval doktor Joannes Ludovicus, se je pripetilo vse to takole: Pradedje jezdecev, katere pričakujemo danes, so uskočili iz Turčije ter pribežali v hrvaško našo mejo. Prinesli so s seboj nekaj prav slabih navad. Če so pa jedli sirovo meso, o tem mi naš Joannes Ludovicus ničesar ni vedel povedati. Mogoče je, ker je bil ta narod silno razdivjal. In kakor je moril in požigal po zeleni Bosni, če se mu je zljubilo, tako je hotel moriti in požigati po naši granici. Težko smo jih ukrotili te Uskoke, in neprestano so se upirali, če se jim je zabranjevalo požigati, razbijati in krasti. Tako se je zgodilo tudi tiste dni, ko je bil gospod Jožef Rabatta vicedom v Karnioliji. Vstali so Uskoki ter pričeli divjati, da se je mejna pokrajina tresla pred njimi. Gospod vicedom je bil odposlan, da ukroti ustajnike ter jih pravično kaznuje. Ostro jih je kaznoval; mnogo jih izročil trinogom ter jim požgal bivališča. Obilo jih je polovil, da bi jih odtiral k cesarski vojski. A ti so se zarotili ter ga napali, ko je bil ravno odložil orožje ter sedel k jedi za mizo. Grozno je govoriti, kako so potem ravnali ž njim! Razsekali so ga v drobne kosce, in srce so mu iztrgali iz živega telesa. Stara knjiga nam govori, da so srce razljučeni Uskoki požrli, iz česar bi se smelo sklepati, da jedo gotovo tudi sirovo meso. Taka je bila tožna smrt gospoda vicedoma Jožefa Rabatte, ki je bil najpravičnejši, za sveto vero najvnetejši, aliob potrebi tudi najostrejši izmed vseh, ki so kdaj imeli vicedomstvo v Karnioliji!«
»Requiescat in pace!«
»Tolažiti se smemo, da ga je vesoljni Bog gotovo izbral med svoje svetnike in mučenike! Vidite, Ana Rozina, smrt tega pravičnika je bila vzrok, da sem se branil ustreči Vaši volji in da v pričetku nisem hotel pred mesto. Morda sedi danes visoko na sedlu marsikdo, katerega roditelj je s svojo roko sekal po blaženem vicedomu ter mu trgal srce iz prsi.«
»Bog se nas usmili!« je zdihnila mlada ženica, »morda bi bilo res bolje, da sva danes ostala doma po Vaši volji!«
Kakor se da iz teh besed Ane Rozine sklepati, so imele že tedaj v tistih neolikanih časih lepe zakonske žene svoje slepe može v taki pokorščini, da so leti vse storili, kar so one hotele. Tudi vitez Solnce je bil tak zakonski revež, ki je moral plesati po sladki piščalki nežne Ane Rozine, in to takoj v pričetku mladega zakona. Izpremenilo se je mnogo od takrat. Izginili so nemški deželni stanovi, ki so ubogi Kranjski zapravili toliko denarja; izginilo je ozidje ljubljanskega mesta, do zadnjih revnih ostankov je skoro izginila moč mogočnih in ošabnih gospodov Turjaških, in izginila je še celo laška govorica iz bele Ljubljane: ostal pa je v nekdanji svoji mogočnosti vpliv ženskega spola; ostala je, kakor je bila slepa, poniževalna pokorščina zakonskih mož, ki so jih krasne ženice v tistih časih, ko so se nosili železni oklepi ter z železno pestjo sukali dolgi, dolgi meči, obvijale prav tako okrog mehkih prstov, kakor danes, ko se mi, zastopniki močnejšega spola, smešno opravljamo v smešno francosko obleko.
Janez Solnce in Ana Rozina sta končno tudi stopila s ceste ter si poiskala na bregu senčnat prostor pod visokimi, starimi smrekami. Že se je začul iz dalje trombe glas, in že se je od množice do množice širil klic: »Gredó, gredó!« ko jo po cesti od Ljubljane prisope zadnji radovednež! Bil je to mož visoke, suhe postave, opravljen v tedaj navadno kmečko obleko. Dasi je solnce še močno pripekalo, je tičal ta junak pod dolgim plaščem s tistimi znanimi kolarji, kakor jih je ubogi slovenski trpin nosil za slavnega našega Valvazorja. Omenjeni plašč je segal radovednemu poštenjaku tolikodane do pet, tako da je bil iz dalje videti kakor visok lonec, pokrit s širokim klobukom. Sam ob sebi je bil smešna prikazen; ali smešnost vtiska je poviševala okolščina, da je bil mož kruljav na levi nogi. Kadar je torej stopil na to nogo, je bilo videti vselej, kakor da bi se hotel lonec prevrniti na levo stran; ali vselej ga je desna noga s smešno hitrostjo zopet uravnala, tako da je v svoji tanki visokosti ravno stal kakor sveča. Spremljal je tega čudnega radovedneža splošen smeh; kjerkoli je mimo krevsal, so se krožila usta gledavcem, in z zabavljicami so ga obsipali.
»Kaj se mi smejete?« je kričal oni pod plaščem, »kaj me ne poznate, dobri, krščanski ljudje?«
»Če nisi hudičev brat, ki je menda tudi kruljav,« se oglasi čevljarček z brega, »potem te ne poznamo!«
»Jaz pa tebe dobro poznam, čevljarska duša,« mu je odgovoril ta v plašču, »in tudi vem, da si že desetkrat zaradi kraje sedel v tranči!«
Takoj je obmolknil oni na bregu; smejavce pa je imel kruljavec na svoji strani.
»Hej, kaj se mi smejete, ljudje božji,« in krevsal je dalje, »ali me res ne poznate, hoj? Turškega sultana brat sem! In ko sem po njegovem gradu še v srajčici letal, so me ukradli ter prinesli k Joštu Štempiharju na Kranjsko polje, kjer sem jedel kašo in žgance!«
»No, in kaj iščeš danes tukaj, turškega sultana kruljavi brat?« je vprašal Janez Plavec, ki je tudi svojo radovednost pasel po bregu.
»Glej ga! A ne veš, da dohaja general Herbart s Turjaka. Dejal sem si, morda prinese kaj pisma zate, ki si vendar turškega sultana brat! In mati Štempiharica so mi dali očetov plašč, in primahal sem jo dol, da izvem, kaj je kaj doma v bogati Turčiji, in če tam kaj povprašujejo po meni?«
}}
| |||