Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 809:
»Lansko leto so bile drobnice, kakor sem že dejal, zelo polne in veje so se lomile. A tudi polhov je bilo kot čebel na satju! Morali smo zgodaj tresti, sicer so nam vse pojeli in pobrali. Zlezel sem na drobnico, ki raste ravno nad Tomaževčevim breznom, ki je tako globoko, da bi se skril najvišji zvonik v njem. Že sem pričel obirati veje, kar se je zalomilo pod menoj, da sem se s hruščem zavrtil z drevesa v prepad. Že sem mislil, da mi je preljubi naš Gospod poslal zadnjo, prebridko uro, in že sem mislil, da se bom sedaj pa sedaj razbil po pečevju! V duhu sem zdihnil: Oj presveta Marija dobrega sveta, če mi pomagaš, bom romal k tebi k očetom jezuitom v Ljubljano, kjer imaš ti dobrodejno svojo kapelico. In vidite, Mati dobrega sveta me je slišala in mi je pritekla na pomoč.
Pri zadnji veji sem se ujel, ravno nad črnim breznom! Tako je bilo, oj presladki moj Jezus!«
»Recite mu, dragi gospod, naj pri nas ostane! Prinesel bode v hišo božjega blagoslova!« je izpregovorila Ana Rozina, ki je licemercu vse verovala, meneč, da ima opraviti s pravim svetnikom.
»Letos jeseni sem napravil torej peko ter spekel dva velika hleba ovsenjaka. V bisago pa sem si dejal suhega sadja ter se napotil na božjo pot k očetom jezuitom v Ljubljano, da počastim svojo rešiteljico, Mater dobrega sveta. Hleb in sadje pa sem že použil, in sedaj moram lakoto trpeti. A rad jo trpim, samo da sem smel moliti ter klečati na nagih kolenih v kapelici očetov jezuitov, kjer se je že zgodilo toliko svetih čudežev! Oj presladka Mati božja, kako ti vendar milostivo skrbiš za nas pregrešne svoje otroke!«
»Spi lehko v sobici pri vratih,« je šepnila Ana Rozina, »in jedel bo pri deklah v kuhinji. Molil bo za nas!«
Zopet je hotel naš kruljavi poštenjak kaj pobožnega odgovoriti, kar zapoje trombe glas in se začuje turškega bobna bučanje. Okrog hriba se je zavila po beli cesti hrvaška konjica ter počasi prihajala bliže.
Na čelu je jezdila generalova telesna straža: izvečine samo plemiči iz Karlovca. Bili so orjaških postav ter so napravljali bleščeč vtisek. Zapovedaval jim je junak Krištof Simonović, o katerem so si gledavci po bregu pripovedavali, da je tako močan, da zvije konjsko podkev in srebrnjak med prsti.
Na velikem žrebcu sedeč je bil Simonović krasen jezdec, in v obče je bil po godu ženskam ob cesti, ki so si ga ena drugi kazale ter na videz povešale pogled pred bistrim njegovim pogledom. Načelnik telesne straže je takoj opazil, da zbuja pozornost. Zategadelj je pričel mučiti svojega konja, da se mu je moral sedaj spenjati, sedaj zopet skokoma dirjati. Bil je odličen jezdec in z močno svojo roko je krotil žrebca, da mu je služil kakor jagnje. Strmeče občinstvo je glasno hvalilo junaka in njegovega konja. Moškim je bil všeč zadnji, ženskam pa prvi, prav tako kakor bi se še dandanes zgodilo, če bi prihajala konjica po Dolenjski cesti v belo Ljubljano.
Nastalo pa je splošno navdušenje, ko je Simonović razkazaval različne vratolomne spretnosti pri jezdenju. Med največjim dirjanjem je skočil n. pr. iz sedla na zemljo ter zopet bliskoma v sedlo nazaj. Tudi stoje je jezdil ter pri tem dolgo svojo sulico sukal v roki, da je bilo grozno gledati. Če povemo, da si je junak Simonović na mah pridobil srca vseh gledavcev in da se je še nekaj tednov pozneje po vseh ljubljanskih pivnicah, čevljarnicah in šivalnicah govorilo samo o tem, kako da je Deli-Simonović jezdaril v mesto, povemo nekaj, kar je naravno in samo ob sebi umljivo. Za ljubljansko mesto je postal važna in imenitna oseba in je imel priliko požeti obilo ženske ljubezni, tako da je bilo rosno marsikatero žensko oko, ko je zapuščal čez mesec dni zopet belo mesto. Moški spol je sicer trdil, da je junak Simonović prečrne kože in da bi sicer pač ne zaslužil tolike pozornosti, da ni ravno tak velikan v jezdarjenja umetnosti. Ljubljanska dekleta pa so bila drugega mnenja, ki se je šele potem prav močno omajalo, ko seje pozneje po poti iz Karlovca izvedelo, da ima Deli-Simonović v zeleni granici ženko in deco. Naravno je, da je od tedaj v hipu ugasnil spomin na našega junaka po mestu.
Za telesno stražo, ki jo je tako spretno vodil Krištof Simonović, se je prikazal general Herbart s Turjaka. Nosil je železni oklep in na glavi čelado, dasi je solnce vroče pripekalo. Pred njim pa se je nosil prapor, ki sta ga spremljala trobentača ter sedaj pa sedaj nastavljala dolge trombe k ustom, da so se začuli tisti zavlečeni glasovi, ki se še dandanes čujejo tu in tam po slovenskih pašnikih.
Generala je spremljal Volk Engelbreht s svojimi kavalirji. Za njimi pa je prišla konjiča kakih stoinpetdeset jezdecev, vsi s tigrastimi kožami ob ramenih in z dolgimi sulicami v rokah.
Vse to je med piskanjem in trobentanjem počasi jezdilo mimo, da so imeli strmeči gledavci polno priliko opazovati bleščečo opravo, divje obraze in orjaške postave tujih jezdecev.
Za vojniško to četo, katere prihod se je tistega dne tako željno pričakoval v belem mestu, so se usuli gledavci; vsak je hotel prvi biti za jezdeci, da bi videl, kako bode pri mestnih vratih pozdravilo generala mestno starejšinstvo. Nastala je prava gneča po ozki cesti, tako da skoro ni bilo mogoče storiti koraka in da so prvi za jezdeci bili v nevarnosti, da bi ne bili potisnjeni pod konjska kopita.
Tedaj se je že mračilo in iz močvirja se je dvigala tenka megla, ki je potem ponoči prepregla vso pokrajino. Bilo je prav samotno na cesti, in ker je vse odhitelo proti mestu, ni bilo v hipu videti več človeka.
Samo vitez Solnce je bil še na poti. Ostal je z Ano Rozino v ozadju, da ne bi zagazila v gnečo, ki se je vlekla za vojaki generala Herbarta. Za njima je taval Kljukec prav počasi ter neprestano ponavljal sam pri sebi: »Vidiš, sedaj si dobil prenočišče! Bogu in presveti devici Mariji bodi zahvala, da so še dobri ljudje na svetu. To bom molil za dobrega gospoda in za dobro gospo! Oče naš!«
In lopov je pričel res moliti poluglasno in s tisto znano gorečnostjo, ki jo kažejo prosjaki ob romarskih stezah.
»Vidite, kako moli za naju!« je šepnila Ana Rozina svojemu soprogu ter občutila veliko srečo, da bode imela pod svojo streho to pobožno dušo.
Ko je oni nekaj časa molil, se ga je prijela naenkrat velika radovednost. Opustil je pobožno molitev ter hotel vedeti, komu so posvečeni božji hramovi, katerih je bilo brez števila po holmih na okrog. In ko mu je Ana Rozina z veliko potrpežljivostjo naštevala svetnike, ki so imeli svoja svetišča po bližnjih hribih, je vedel pobožni Davčan za vsakega posebe posebno molitvico, ki jo je stresel iz rokava. Zaradi tega razlaganja in teh vednih molitev se je zakesnila družba, tako daje moral Janez Solnce svojo ženico pozvati, da bi hitreje stopala. V tistem trenutku je premeril Kljukec kakor jastreb s svetlim pogledom goščo nad cesto. Potem pa je zopet pričel razgovor, a sedaj je govoril o Hrvatih.
»Čudni ljudje so to,« je izpregovoril, »in moj brat, ki je služil v granici, mi je pravil, da žro še sirovo meso, Bog pomagaj!«
»Tudi jaz sem čula o tem,« je odgovorila Ana Rozina.
»Vidite, dobra gospa, potem bode že resnica! Molitve ne znajo nikake in menda niso dosti boljši od Turkov. Oj sveta pomagavka, usmili se teh malikovavcev!«
Prišli so na mesto, kjer je segala gošča do ceste. Visoke smreke so stale po bregu, in pod njimi je vladala tedaj že črna tema. In to temo je izkušal Kljukec prodreti s svojimi pogledi. Nekje v smrečju se je oglašalo čuka tožno ponočno zdihovanje.
»Aha,« je dejal Kljukec veselo, »čuk se že oglaša!«
»Noč je; glejmo, da pridemo v mesto!« je izpregovoril Solnce skrbno.
»To pa moram reči,« in tu je govoril Kljukec prav glasno, »orožje nosijo, da sem še malo takega videl. Kaj pravite, koliko pač velja taka težka sablja, kakor jo je nosil opasano danes general s Turjaka? Oj vi gosposki ljudje imate pač dobro na svetu! Kadar se vam zljubi, jeste in pijete in orožja imate svetlega in ostrega!«
Tedaj se je oglašala ponočna ptica že prav blizu, kakor bi sedela na prvi smreki tik ceste.
»Strah me je!« je zdihnila Ana Rozina.
»Saj smo takoj v mestu!« jo je tolažil vitez.
»In Vi imate tudi krasen meč, preblagi gospod!« Tu je Kljukec pristopil k Solncu ter posegel po njegovem meču. »In kdo bi mislil, da je tako lehak kakor kurje pero. A glavo bi stavil, da se je že mnogemu zasadil v trebuh, ali ne? Hi hi!«
»Ne bodi nadležen!« ga je zavrnil Solnce ter mu poizkušal svoj meč izviti iz rok.
»Kaj bodem nadležen, ko sem vendar silno pobožen človek!« se je zasmejal Kljukec ter sedaj tudi oponašal glas ponočne ptice.
Komaj se je zavedel Janez Solnce svojega položaja, že ga je dušila železna pest okrog vratu. V hipu so se prikazale črne postave iz gozdne teme. Ana Rozina je viknila v smrtnem strahu, a potem so jo odtirale močne roke v gozd pod smreko. V divjem srdu se je penil Janez Solnce ter se poizkušal otresti zavratnega napadovavca. Še je čul, da je zakričal nekdo: »Udari hudiča s kolcem po glavi!«
Potem pa mu je pretresla glavo čudna bolečina, in zapustile so ga moči, da se je zgrudil na zemljo. Njegovi napadovavci pa so mu zamašili usta ter mu zvezali roke in noge, da se ni mogel niti geniti. Zavlekli so ga v goščo ter ga pustili ondi ležati. Na okrog pa je zavladala tiha noč.
==VII.==
| |||