Janez Solnce: Razlika med redakcijama

dodanih 11.233 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Potem pa mu je pretresla glavo čudna bo­lečina, in zapustile so ga moči, da se je zgrudil na zemljo. Njegovi napadovavci pa so mu zama­šili usta ter mu zvezali roke in noge, da se ni mogel niti geniti. Zavlekli so ga v goščo ter ga pustili ondi ležati. Na okrog pa je zavladala tiha noč.
 
==VII.==
 
Turjačanje, izsesavši bogastvo iz zemlje slo­venske, so bili tedaj na vrhuncu posvetne sreče in slave. Živeli so v blesku kakor kak despot v jutrovi deželi, ki se valja po mehkih blazinah ter seka s sabljo po sužnjih, če mu količkaj ni po volji njihovo vedenje.
 
To bogastvo so bili nakopičili po gradovih, ki so jim čepeli po holmih slovenskih, in po­sebno tudi v ljubljanskem, tako zvanem Knežjem dvorcu, ki so ga bili nekaj let pred časom naše pripovesti Turjačanje na Novem trgu v Ljub­ljani sezidali. Velikanski in obširni vrt, sezajoč od sedanje Zvezde do sedanjih Križankov, je obkroževal to palačo ter se s svojimi belimi stezami, fazanarijami, vodometi, umetnimi votlinami in s hribčki, kjer so kunci imeli svoja gnezdišča, v tistih dneh občudoval za ponos sveta, pred vsem pa za ponos kranjskemu plem­stvu. Dandanes je pač izginil, da ni duha ne sluha po njem, malone prav tako kakor blesk nemških Turjačanov, o katerem v Slovencih malone ni sluha ne duha! Za vrt nam je žal, blesk pa radi prepuščamo — zgodovinskemu spominu.
 
Ravno tiste čase je, kakor že rečeno, Turjačanom cvela najdivnejša sreča. Starejši Herbart Turjaški je bil s svojo junaško smrtjo razlil nekaj poezije po vsej rodbini ter ji za dolgo časa zagotovil in utrdil hvaležnost slovenske domovine. Za dogmo je skoraj veljalo, da Kranjska ne more brez Turjačanov ničesar opraviti. In tako se je v Kranjski resnično tudi vse sukalo okrog Turjačanov! Na drugo stran pa so tiste dni zastopali rodbino trije bratje, katerih je imel vsak svoj talent. Volk Engelbreht je glavaril z velikim vplivom v Ljubljani, a Janez Vajkard je bil skoro vsemogočen minister na dvoru Leo­polda I. Tretji, Herbart, general v hrvaški in po­morski granici, pa je tudi bil na svojem mestu ter je množil slavo mogočne rodbine.
 
Dva dni pred cesarjevim dohodom je dospel tudi knez Janez Vajkard v belo Ljubljano ter z veliko kavalkado zajezdil v Knežji dvorec. Takoj so oblegle mnogobrojne čete radovednega ljud­stva mogočni vhod, da bi pri priliki vsaj za trenutek zrle v obličje veljakovo. Ali Janez Vajkard, popeljavši slabotno in bolehno svojo soprogo v njene sobe, je legel v posteljo ter se ni menil za radovedno občinstvo. Bil je zelo truden od dolgega pota, dasi mu je bilo tedaj komaj sedeminštirideset let, torej še v cvetoči starosti.
 
Knez je prespal vse dopoldne, a opoldne je jedel sam v svoji sobi. Šele po jedi je prišel k bratoma, ki sta ga pričakovala v veliki dvo­rani. V kaminu so morali zapaliti ogenj, ker je Janez Vajkard trdil, da je mraz in da ga zebe. Končno je sedel na visok stol ter bil prepričan, da je v svoji s hermelinom obrobljeni obleki vsega občudovanja vreden in da ga tudi obču­dujeta rodna mu brata. Z belimi svojimi prsti je sedaj in sedaj nervozno posegel po zlati verigi, ki jo je nosil okrog vratu. Brata Volk Engelbreht in Herbart sta posedla v bližini isto tako na visoke stole ter z nekako ponižno vda­nostjo pričakovala, kdaj bode brat in knez pričel razgovor.
 
Vprašal ju je po tem in onem; ali ta dva sta izpraševala, kako je potoval in kake novice prinaša s cesarskega dvora.
 
»Da,« je pričel knez zaspano razgovor o dvoru, »naše življenje ni lehko in prete nam ravno tolike nevarnosti kakor tebi, Herbarte, ki nam braniš granico!«
 
»Verujem, verujem, Vajkarde,« je odgo­voril Volk Engelbreht vdano, »ali cesarja najvišja milost je pa tudi plačilo, ki je vredno najnevarnejšega boja!«
 
»Upajmo, da mu zašije nekdaj tudi ta milost!« je pristavil general Herbart hudobno. Bil je vojaške, odkritosrčne narave in v hipu se je razsrdil, ker se mu je dozdevalo, da ga hoče brat — knez — pitati z nekako dvorsko milostivo ošabnostjo. Knez je obrnil nato pogled proti generalu ter ga nekaj časa molče opazoval, potem pa je malone zaničljivo odgovoril: »Upam, da mi že sije! A vi tam pri Turkih ne morete izvedeti vsega, česar je poln cesarski dvor!«
 
Brat Herbart se je sklonil proti bližnji mizi, kjer je v srebrnih posodah stalo vino. Nalil si je kupo ter jo izpil. Potem šele se je lehkodušno oglasil: »Knezu Lobkovicu, in to se pri­poveduje še celo pri nas v Turkih, ima Leopoldus, presvetli naš vladar, baje tudi nekoliko srca odprtega!«
 
Janez Vajkard je obrnil proti stropu obraz ter si napravil okrog ustnic lahen smehljaj, kakor da bi hotel reči: saj ti odpuščam, ker ravno ne veš in ne moreš vedeti, kake so reči.
 
»Knez Lobkovic,« je odgovoril potem, in to morda še bolj z zaspanim glasom, »ta novopečeni tajni svetnik! Kaj mi hoče ta? Kaj mi more ta? Kadar hoče Njega Veličanstvo po jedi kvartati, tedaj kličejo tega tajnega svetnika, tedaj je na mestu ta diplomatič, da zdihuje, kakor zdihuje Njega Veličanstvo, ter se vede, kakor so se časih vedli dvorni šaljivci! Nabrušen ima jezik in ženskam ve hvaliti njih obličje. Ali kadar je treba in diplomaticis izpregovoriti be­sede, tedaj, ljubi moj Wolfgange, tedaj je pa knez Lobkovic kakor skrhan nož, ki ne reže niti najmehkejšega lesa ne! Ha! In takega člo­veka naj bi se bal vojvoda v Münsterbergu? Tako mi sv. Trojice, slabo ste poučeni v vaši granici! Ha!«
 
»Ha! ha!« se je smejal tudi Volk Engel­breht, in dobro mu je dejalo, kar je govoril brat — knez, o katerem se je v istini na skriv­nem že pripovedovalo, da se mu maje dvorsko stališče.
 
»Prišel je ta boehajmski žlahčič,« je pričel knez iznova, »ter mi hotel nekaj časa vodo kaliti. A Njega Veličanstvo, kakor je še mlad, je spoznal takoj biser od slabega peska. Do­živeli bodemo še nekaj slavnih dni, mi Wolfgange, in jaz jim bodem stal na čelu, jaz bodem vse pripravil, da bodo napočili presvetlemu mojemu cesarju, kakor gotovo mi pomaga Jezus Kristus, naš Odrešenik!«
 
»Mi, ki živimo neprestano in castris et armis,« je odgovoril general, »mi takih stvari in razmer ne umemo presojati!«
 
»Zategadelj,« ga je pokaral knez, »so tudi državni posli različno razdeljeni! Temu je opasal visoki vladar ostro brušeni meč, da seka po sovragih; onega je zopet poklical k sebi ter ga postavil na prostor, kjer mirujeta pest in sila, kjer je odkazano duhu širno polje, da izkazuje kakor kraljev lev svoje moči. Tako je, mi Herbarte, in zatorej govori vsak o tem, k čemur je poklican!«
 
»Resnica je to, resnica!« je pritrjeval Volk Engelbreht.
 
Po kratkem premolku je pričel knez iznova: »Sedaj vama hočem nekaj povedati, kar mi je do sedaj ležalo v dnu moje duše, kakor leži kamen v najtemnejši globini morja. Moja zvezda je komaj izšla, in pred seboj ima še tek, kakor večna zvezda na večnem nebu! Moja zvezda bode zarila kakor komet, ki s svojim repom pokriva vse obnebje, da pred njegovim bleskom otemné druge zvezde stvarniku v rokah. Leopoldus bode imel enkrat kraljestva pod svojo oblastjo, v katerih solnce nikdar ne zaide, in mogočnejši bode, nego je bil Carolus, V. svojega imena! A vse to bodem napravil jaz, ki sem kakor polip, s sto in sto nitkami prepregel nebeško Hispanijo, da se mi izviti več ne more! Koliko noči nisem prespal! V mojih možganih je tolklo in tolklo, dokler ni bila spredena vsaka nit, skovano vsako kolesce! In sedaj mi je jasno vse; sedaj gledam s svojim duhom velikansko to prihodnjost, kakor gledam svoj obraz v čistem zrcalu! Da, brata in prijatelja, poklican in izbran sem, da prikujem ime onih iz rodu turjaškega visoko na zvezde, in moje ime ne bode imelo manjše slave, nego jo ima ime kardinala Richelieuja!«
 
Govoril je ponosno, z velikim navdušenjem. Tedaj se Janezu Vajkardu niti v sanjah ni do­zdevalo, da bode nekaj let pozneje pregnan, pozabljen, zaničevan in s prokletstvom naj­višje nemilosti obdan umiral od vsega sveta zapuščen v tožnem in samotnem gradiču žužemperškem.
 
»Da se pa vse to doseže,« je nadaljeval knez, »je treba pred vsem, da se s posvetno mojo knežijo združi še ona, ki bi mi dajala veljaven in vpliven glas tudi v cerkvi božji; v cerkvi božji, katera še vedno odločuje in rebus nostris! Treba je torej pred vsem, da se mi izroči prav ista oblast, kakor je bila izročena mogočnemu Richelieuju! Postati moram — kardinal!«
 
»Kardinal!« Brata, katera sta do tedaj vestno poslušala, sta se dvignila s sedežev, in sta prvi hip tako zelo osupnila, da nista znala drugega odgovoriti nego še enkrat vzklikniti:
 
»Kardinal!«
 
»Da, kardinal!« — in knezu se je prav odločno kazala v glasu nekaka zaničljivost, na drugo stran pa tudi nekaka zadovoljnost, da ta dva pritlikavca, ki sta mu bila vendar rodna brata, tako močno strmita o naklepih njegovega velikanskega duha. — »Da, kardinal! In svojo besedo in svojo čast vama zastavljam, da še doživita, ko bode knez in vojvoda Janez Vajkard Turjaški tudi knez in kardinal svete rimske cerkve!«
 
»Moj Bog, saj si vendar oženjen!« je zaklical general.
 
»Resnica je, oženjen sem!» je odgovoril lehkodušno, »ali kaj to hoče, mi Herbarte? Sveta cerkev ima moč razrušiti še trdnejše vezi, nego je zakon s slabotno žensko. Sicer pa sem imel dosedaj še vedno srečo pri svojih na­klepih. Kneginja, moja soproga, je bolehna, in njeno življenje je pojemajoča luč, ki ugasne morda danes, morda jutri! Prepričan sem, da mi umre prav takrat, ko bode to moja sreča zahtevala!«
 
Suhotno se je zasmejal, vstal ter stopil h kaminu, kjer si je grel bele roke.
 
»Kogar Bog ljubi, ga poviša do nebes!«
 
Iztegal je roke proti plamenu, kakor bi ga zeblo. Brata sta molčala. Knez pa je tudi molčal ter se veselil strmenja bratov. Ko bi mu bil kdo tedaj trdil, da bode nesrečna ta ideja tudi njega, vsemogočnega ministra, podrla v prah in da bode zaradi nje moral umreti kakor izdajica najvišjega svojega gospoda, bi ga bil imel za blaznega človeka in v obraz bi se mu bil smejal! Ali vendar se je zgodilo tako! In naš Turjačan je moral umreti, ne da bi mu bil purpur venčal častilakomno čelo.
 
Ko sta brata le molčala, se je oglasil zopet: »Caraffa je že v mojih rokah! A povej mi, care Engelbrehte, ima li ta vladika Pédenski kaj vpliva pri kuriji? Časih mali ljudje več dosežejo, nego bi kdo menil!«
 
»Vladika Pédenski?« je odgovoril Volk Engelbreht, »ne vem, ima li kaj vpliva ali ne! Naš Janez Vacano je postal sumljivo star in predober je tudi. Kurija se menda pritožuje, da so duhovske razmere v vladikovini mnogo, mnogo slabeje od tedaj, ko je vladikoval še zveličani Tomaž Hren. Menim, da nima obilo vpliva!«
 
V tistem trenutku se je začul zunaj na hodniku hrup in prepir. Čulo se je vpitje, rovanje, plazenje ob stenah, žvenket orožja in vmes kletve. Končno so se vrata v dvorano s silo odprla. V mračni prostor je solnce svetlo zasijalo ter žarno obsijalo osebo, kije med vrati obstala na pragu.
 
Bil je vitez Solnce! Lasje so mu razmršeni obdajali bledi obraz. Držeč goli meč v roki je premeril s plamtečim pogledom dvorano. Potem je vstopil. Za njim pri vratih se je pokazalo nekaj plašnih obrazov; ali ti so izginili takoj, ker nihče ni hotel izpiti prve jeze razdraženih gospodov.
 
Pred kaminom sedeči plemenitaši so vstali ter s strmenjem opazovali tujca, ki je z golim mečem pridrl v njihovo sredo.
»Solnce je!« se je začudil Volk Engelbreht. »Kaj hoče tu ta človek?«
4.933

urejanj