Janez Solnce: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 942:
Pred kaminom sedeči plemenitaši so vstali ter s strmenjem opazovali tujca, ki je z golim mečem pridrl v njihovo sredo.
»Solnce je!« se je začudil Volk Engelbreht. »Kaj hoče tu ta človek?«
 
Potem pa je ironično dostavil: »Prosil bi Vas, premilostivi in mogočni gospod, da spra­vite svoje orožje. Mi vsi trije smo že sivih las, in, kakor vidite«, tu je pokazal v kot, kjer so sloneli trije meči, »tudi brez orožja!«
 
»Takoj!« je dejal Solnce ter potisnil meč v nožnico, »z vami, visoki gospodje, se ne bodem pretepal z mečem. Pač pa sem se moral z vašimi slugami, ki ne vedo, kako se je vesti s plemičem moje vrste!«
 
»Ne štejte jim tega v zlo,« je prosil Volk Engelbreht zaničljivo, »brez dvojbe je Vaš tast mojim poštenim slugam obilokrat kri puščal ter jim stavil rožiče! Zategadelj so morda menili, da se smejo sedaj nekoliko bratiti z zetom!«
 
»Sedaj se ni časa šaliti, ekselencija!« je skipel Janez Solnce.
 
Knez Janez Vajkard je dotle mirno poslušal. Sedaj pa je obrnil pogled proti svojemu bratu ter mrzlo vprašal: »Kaj hoče ta človek?«
 
»Odpusti mi, Vajkarde, da te nisem takoj seznanil s tem plemenitim gospodom! To je vitez Janez Solnce, preplemenite krvi, ki jo je pa sedaj nekoliko pomešal. Oženil se je s hčerjo tukajšnjega ranarja. Če imaš ozeblino na nogi, dobiš pri njem najboljša mazila. Nekdaj ti je strigel brado, ako se še spominjaš ? In naš vitez ima njegovo hčer sedaj!«
 
»Plemenitaš je, praviš!« Bledi obraz mini­strov je pri tem vzkliku še bolj obledel. Pristavil je z zaničevanjem: »To niso moje skrbi! A vendar se čudim, da se upa tu sem tak — tak plemenitaš!«
 
»Bodi uverjen,« je odgovoril Volk Engel­breht z naglasom, da bom pravično in ostro kaznoval hlapce, ki so ga tu sem pustili. Ti zajci!«
 
»Vprašam Vas pri sveti Trojici,« tu se je obrnil zopet k Solncu, in na obrazu so se mu zbirali temni oblaki, »kaj iščete tu? Ali menite, da je tu jahalnica, kjer se nezreli mladiči tepejo z meči, ali pa pivnica v predmestju, kjer se rujejo pijani mesarji in dijaki?!«
 
»Pravico dežele imenujejo Vas, ekselencija!« se je oglasil Janez Solnce, »pravico in ljubezen dežele! Komur se godi krivica, se sme zanesljivo zateči k Vam, pravijo, in jaz menim, da to ni prazna govorica!«
 
Janez Solnce je govoril ponižno; usodni udarec ga je bil popolnoma pretresel in omamil ter vzel njegovemu duhu srčnost in ponos.
 
»Če se Vam godi krivica,« ga je zavrnil glavar, »napravite vlogo pri deželnem odboru, pritožite se pri vicedomu ali pri mestnem sod­niku! Naj vam sodi forum nobilium, ali mestna guardia, ali kdor hoče! Samo nas v miru pu­ščajte, ker tega pač ne morete in ne smete zahtevati, da bi se presvetli moj brat, vojvoda münsterberški, pečal z malimi skrbmi Janeza Solnca ali njegovega ranarskega sorodništva!«
 
»In vendar bi Vas prosil, visoki gospod, da me samo za malo trenutkov zaslišite. Krivica, ki me ugonablja, je tolika, tako grozna, da jo more odpraviti samo Vaša mogočna roka!«
 
»Povejte torej že vendar kdaj, kaj hočete?« se je vmešal general Herbart. »Toliko vsaj vidite, da nas motite v važnih razgovorih!«
 
»Govorite tedaj!« je pritrdil tudi glavar, »če se stvar že ne dá odložiti!«
 
»Hvala vam, visoki gospodje, da me hočete poslušati, in hvala pred vsem Vam, svetli ge­neral, ki ste izpregovorili besedo zame!«
 
»Ne bodite pregostih besed, Solnce! Nam se mudi,« je dejal Volk Engelbreht.
 
»Takoj sem pri stvari! Tisto popoldne, ko je dohajala hrvaška konjica s svetlim generalom v mesto, je hotela gledati tudi Ana Rozina, moja žena, ta krasni sprevod. Pregovorila me je, in šele pozno zvečer sva se vračala po sa­motni cesti proti domu. Tedaj, ekselencija, so me napah neznani lopovi skoraj pred mestnimi vrati, pobili me na tla ter odbrali Ano Rozino v log. Da, skoraj pred mestnimi vrati, prav tako, kakor je to navada v Bosni in Turčiji!«
 
»Obžalujem Vas, Janez Solnce,« je izpre­govoril nato Volk Engelbreht hladno, »dal bodem ukaz, da se zlodeji preganjajo, in če jih zasa­čimo, občutili bodo težko pest pravice. Morda pa je samo šala! S svojim zakonom ste stopili v različno sorodstvo! Znano pa je, da preprosto ljudstvo ni izbirčno pri šalah! Vse se bode pokazalo, samo čakati morate! S tem, menim, da je naše posvetovanje končano in da bodete sedaj s primerno ponižnostjo zapustili to sobano, v katero ste prihrumeli s prav neplemenitaško nespodobnostjo!«
 
»Samo trenutek še, ekselencija! Prepričan sem, da se moje sorodništvo ni udeležilo pri zločinskem napadu. Prepričan pa nisem, da je Vaše sorodništvo isto tako nedolžno.«
 
»Moje sorodništvo!« in ekselenciji se je zopet zatemnel obraz.
 
»Da, Vaše sorodništvo, ekselencija! Kakor sem sam že pravil, so me pobili na tla ter mi zvezali roke in noge, da se niti geniti nisem mogel. Takega so me zavlekli v šumo ter pustili ondi ležati. Šele pozno ponoči sem se probudil iz nezavednosti. Zjasnilo se je bilo med tem nočno nebo, in svetla luna je plula po njem. Prvi hip se mi je zdelo vse kakor sanje. Bolečina po udih in po možganih pa mi je pričala o grozni resnici. Zvijal sem se v obupu in brezuspešno izkušal pretrgati vezi, ki so mi oklepale roke. Nihče me ni čul, ko sem zdihoval in stokal v zapuščeni noči. Oni nad zvezdami pa me čuti ni hotel ter je dopuščal, da sem bil v prah teptan in da se je veselil hudodelnik svoje pre­grešne premage! Ali vendar mi je usmiljeni naš Bog z mogočnim svojim prstom pokazal tega hudodelnika tisto noč. Priplazil se je iz mesta in menil, da ga v temoti ne vidi božje oko. Kakor hudournik se je pripodil po cesti! In ravno tik mene pod bregom se je spoteknil konj s kopitom ob kamen, da se je jezdec prevrgel v sedlu ter padel na trdo zemljo. Zaklel je ter bil takoj zopet na konju. Po kletvi pa sem ga spoznal, in spoznal sem ga tudi po razburjenem licu, ko se je za trenutek proti meni obrnil. Potem pa je oddirjal po cesti kakor strela, gnan od tiste v nebo vpijoče strasti, ki je nekdaj pokončala peklensko Gomoro.«
 
»Kdo je bil ta ponočni jezdec?« je vprašal Volk Engelbreht nestrpno.
 
»Bil je Vaš Juri Ljudevit, ekselencija, in proti Turjaku se je drvil, kamor so mu brez­božne roke pritirale plen, meni izvit. Kakor gotovo naj mi pomaga Mati božja, to mi mora plačati Juri Ljudevit s svojim življenjem!«
 
Vitez Solnce je škripal z zobmi.
 
Takrat se je zopet oglasil Janez Vajkard. Ko je Janez Solnce omenjal njegovega ljub­ljenca, Jurija Ljudevita, je obledel nekoliko knezov obraz. Sedaj pa je izpregovoril mehko, rahlo, kakor da bi se za vso to stvar prav malo za­nimal. A vendar se je čula iz njegovega glasa strupena ironija.
 
»Gospod vitez, ali so to vsi dokazi, kar jih imate? Recimo, da se je mene polastila slast obiskati za trenutek grad mojih očetov, ki ga že toliko let nisem videl, in da sem sedel v sedlu ter v pozni noči, — verujte mi, da bi med dnevom ne utegnil! — oddirjal proti Turjaškemu griču, ali bi Vi tedaj tudi natolcevali mene, Ja­neza Vajkarda, vojvodo münsterberškega, da sem Vam dal upleniti krasno ženico ter jo zaprl v skrite sobane našega grada? To so slabi dokazi, gospod vitez!«
 
Knez se je lahno smejal. Volk Engelbreht pa je dostavil: »Močno dvojim, da ste govorili resnico! Juri Ljudevit je vstajal nekaj dni sem prav rano zjutraj ter z mano obiskoval sveto mašo. Zmotili ste se torej v osebi, gospod Solnce! Sicer pa poznam Jurija Ljudevita predobro, in nemogoče je, da bi se ponižal tako zelo, da bi lazil za hčerjo umazanega ranarja! Z Bogom torej!«
 
»Vi nečete ničesar storiti v tej zadevi, visoki gospod?«
 
»Ničesar! Kaj naj počnem! Vse tudi še ni razjasnjeno, in še vedno sem prepričan, da je vse to le slaba šala slabih Vaših sorodnikov!«
 
»Tudi Turjaškega gradu ne bodete dali preiskati? In Jurija Ljudevita ne bodete ukovali v železje?«
 
»Bodite prepričani, da se vse to ne bode zgodilo,« se je oglasil zopet knez. »Mislite si, da je grad Turjaški za Vas in sploh za ves svet z verigami na visoko nebo prikovan in da je vhod v ta grad odprt samo tedaj, kadar hočemo mi, Turjaški gospodje! Ne nadlegujte več gospoda glavarja!«