Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.020:
==VIII.==
Na širokem hodniku je slonel Juri Ljudevit ter zrl po dvorišču, kjer je vodil hlapec konja na okrog. Bil je brez vsakega orožja; opravljen v svilo in ozaljšan s trakovi kakor mlada nevesta, ki se pred odhodom k poroki za malo trenutkov pokaže svojemu ženinu. Veselo se mu je svetilo oko, ko je opazoval konja na dvorišču, in z veliko zadovoljnostjo je izpregovoril:
»Kaj meniš, Cesare, ali bode napravljal veselje ta sokol?«
»Si, si, signore!« je odgovoril hlapec, komur je črnikasti obraz pričal, da se je rodil pod laškim vročim obnebjem.
»Lepšega daru mi svetli knez ni mogel dati, nego je ta vranec. Za Boga, kako krasne noge ima žival!«
Po koridoru je prihitel sluga ter se pred mladim plemičem globoko poklonil. Povedal mu je, da ga kličejo gospodje v dvorano.
»Kaj, svetli knez me kliče? Vraga, to mi je celo neprilično! Še danes imam iti na Turjak; pazi, Cesare, da bode konj prav osedlan! Kaj hočejo gospodje sedaj, ko bode noč v trenutku!«
Juri Ljudevit je bil vidno nejevoljen. »Cesare,« je vpil zopet onemu na dvorišču, »preišči mu tudi podkove, da mu ne odpade katera; pota so slaba! Ali me kliče knez ali ekselencija Volk Engelbreht?«
»Visoki gospod glavar me je poslal,« je odgovoril sluga ponižno.
»Bolje bi bilo, da leže spat njega ekselencija in da me pusti pri miru sedaj proti večeru. Kakor da bi ničesar drugega ne imel opraviti, nego dolgočasiti se v družbi starih, zaspanih ljudi! Vrag vzemi tako življenje!«
Godrnjaje pri sebi te besede, je prestopil nekolikokrat po hodniku.
»Cesare, na Turjak morava, in če imava o polnoči odjezditi iz mesta! Glej tedaj, da bo vse v redu pripravljeno, sicer te dam pretepsti kakor psa!«
»Si, si, signore!«
»Tudi oklep pripravi, da ga denem nase pod obleko! In meč malo pobrusi; tolovaji se prikazujejo v bližini mesta in ravnokar so odpeljali krasno ženico vitezu Solncu, ha! ha! Sicer pa menim, da me bodo visoki gospodje skoro izpustili iz klešč! Če ne, jim pobegnem s silo!«
Že je hotel stopiti s hodnika v dvorano. Ali tedaj mu je prešinila nova misel možgane, obrnil se je torej še enkrat k slugi: »Cesare, stopi k Aricagi ter vprašaj, bi li ne hotel nocoj odjezditi z menoj na Turjak! Povej mu, da imam novega konja in da zastavim deset rumenih cekinov, da ga nima takega v svojem revnem polku. Povej mu tudi, da se bode kratkočasil z menoj na Turjaku nocoj in da naj se ne upijani pred polnočjo!«
»Si, si, signore!«
Ravno tedaj je stopil Janez Solnce na koridor. V njem so se bile popolnoma pomirile strasti, in čuden mir mu je vladal po duši, kakor je časih morje mirno in mrtvo pred ljutim viharjem, ki se v hipu, v trenutku redi. Bil si je v polni zavesti, da mora pričeti igro, katera bode odločevala o življenju in smrti. Čul je zadnje besede Jurija Ljudevita, in z nekako divjo strastjo ga je pretreslo, ko je oni govoril, da mora še ponoči na Turjak.
Juri Ljudevit je tudi osupnil, opazivši pred seboj človeka, katerega je sovražil z vsemi močmi strastne svoje duše. Malo, prav malo mu je zaplula kri v beli obraz; ali potem se je hladno postavil pred nasprotnika ter takoj ukrotil svojega duha. Stala sta si oko v oko nekaj trenutkov nasproti. Prvi je izpregovoril Juri Ljudevit:
»Kaj Vi tu počenjate, vitez Solnce?« Dostavil je hudobno: »Doma pa se dolgočasi Ana Rozina, ki jo samo puščate v samotni sobi!«
Dasi je vse gorelo po njem, je odgovoril vendar vitez Solnce navidezno prav mirno: »Iskal sem pravice pri Turjačanih, a pognali so me ter trdili, da sem brez dvojbe zblaznel, če sem iskal pravice v tem dvorcu; pravice pod to streho, kjer se smejo brez kazni, brez pokore šopiriti ljudje Vaše vrste, Juri Ljudevit!«
Juri Ljudevit se je suhotno zasmejal; z roko pa je iskal meča ob svoji strani.
»Orožje sem pustil v stanici,« je siknil, «in to je Vaša sreča, vitez Solnce!«
»Kaj naj Vam koristi orožje, gospod bastard! Imeli ste orožje v rokah, in vendar ste ječali pod menoj kakor obstreljen zajec!«
| |||