Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.065:
»Kaj naj Vam koristi orožje, gospod bastard! Imeli ste orožje v rokah, in vendar ste ječali pod menoj kakor obstreljen zajec!«
»Bodeva videla, kaki bodo računi ob koncu!«
Z zaničljivim naglasom je Juri Ljudevit govoril te besede ter hotel stopiti v dvorano.
»Čakajte še malo, je dejal Solnce ter mu položil roko na ramo. »Vidite, velecenjeni Turjačanček, stvar je ta, da bi Vas smel v tem trenutku prebosti ter izročiti satanu, kjer je Vam že odkazano mesto. Ali ker nimate orožja, Vas nečem umoriti, da bi se mi ne očitala neplemenitost! Svetujem pa Vam, Juri Ljudevit, da si poiščete še pred nočjo izpovednika, če Vam je ljuba sreča večnega življenja!«
»Pri poti« — je nadaljeval vitez, »ki vodi navpik h gradu Turjaškemu, raste stara bukev, in njeno vejevje se razteza čez pot.«
»Kaj je s tistim vejevjem?« je vprašal Juri Ljudevit porogljivo.
»Nocoj še greste na Turjak, ali ne?«
»Svoje življenje zastavite lehko brez skrbi, gospod vitez, da pridem tja!«
Juri Ljudevit se je pri tem glasno smejal.
»Da pridete tja, je mogoče. Ako pa se tudi {{razprto|vrnete}}<nowiki></nowiki>, o tem je dvojiti!«
»Tudi vrnem se, gospod vitez! O tem so mi poroštvo mojega konja kopita in mojega dobrega meča ostrina, ha! ha! Z Bogom, gospod Solnce!«
Že je hotel vstopiti v dvorano, ali zadržal ga je oni.
»Ni Vam neznana torej stara bukev pod gradom Turjaškim! Ne hitite tako zelo! Povedati moram še nekaj! Jutri na vse rano bode visel nekdo na vejevju tega drevesa, in burja, če bode brila po dolu, bode majala vejevje in ž njim se bode zibalo tja in sem truplo mrtvega moža!«
»Mogoče, ali toliko vem, da tisto truplo ne bode moje, gospod Solnce! Za take šale mi je moje pregrešno telo preljubo, predrago, ha! ha!«
»In vendar bode to Vaše truplo, Juri Ljudevit, seve, če imate še poguma, hoditi v takih razmerah na Turjak!«
»Sedaj imam poguma več nego prej. Veselilo me bode, videti Vas ondi; Vas in morda tudi Vašo prekrasno ženico Ano Rozino. Ha! ha!«
S temi besedami je odhitel v dvorano. Janez Solnce pa je škripaje stopal po širokih stopnicah navzdol. Navdajala ga je samo ena misel: da ima še nocoj na Turjak in da mu je prehiteti brezbožnika, kateremu se je morda že konj sedlal, ki naj ga ponese jadrnih nog do strmega gradu. Obupno je premišljal obupno svoje stanje, v katerem mu ni bilo skoraj rešitve! Da je tičala Ana Rozina nekje v skrivnih sobanah na Turjaku, o tem ni mogel vitez Solnce dvojiti. Besede, katere je Juri Ljudevit kričal k svojemu hlapcu na dvorišče, so mu bile jasne in jasno mu je tudi bilo, da je ponočna pot, na katero se je odpravljal mladi plemič, v zvezi z — Ano Rozino. Moral je zabraniti zlodejstvo, ki se je hotelo izvršiti v pozni noči na samotnem gradu. Ali kako! Bil je sam in od vsega sveta zapuščen. Morda se je v istem hipu že poslavljal Juri Ljudevit pri visokih gospodih in morda bode v trenutku, began od strašne strasti, dirjal po cesti proti dolenjski strani! Črna tema seje hotela Janezu Solncu napravljati pred pogledom in malone da je menil, da mu je obupati, da mu ni rešilne misli.
V tem je bil prekoračil stopnice ter stopil na širno dvorišče. Hlapec Cesare je še vedno vodil iskrnatega konja po tlaku ter pravil tovarišem, da ima še danes na Turjak.
»Kaj bodeta tam?« ga je vprašal nekdo.
»Ali meniš, da vem!« je odgovoril Cesare jezno. »Ta diavolo ni nikdar ženskih sit, in gotovo tiči tudi tu ženska vmes! Da bi se mu konj prevrnil po skalnatih potih in da bi si ta bastard polomil vse kosti po svojem telesu! Vi bodete spali na gorkem kakor piščeta, ki so zbrana koklji pod perutmi, a jaz bodem prezebal kakor vrabec po zimi! Maledetto!«
Janez Solnce je hitro prekoračil dvorišče, da bi ne čul daljših pogovorov teh sirovih hlapcev. Gotovo tiči ženska vmes! Kdo je to bolje vedel od njega!
Ravno je hotel Janez Solnce pri visokih vratih zapustiti Knežji dvorec, kar pokliče nekdo njegovo ime boječe, zamolklo. Pri temni steni je slonel dijak Vid in je bil še bolj raztrgano oblečen nego navadno. Lakot se mu je kazala po vsem tankem obrazu, in prav globoko so mu bile upale oči. Vsa podoba je napravljala vtisk bede, siromaščine in zapuščenja, prav kakor da je živel samo ob vodi in koreninah in da mu še teh ni ostajalo. Upiral se je na steno in iztezal roke proti gospodu, ki je nehote obstal pred njim.
»Ubogi Vid,« je dejal Solnce dobrovoljno, »kako si se usušil! Moraš pač stradati sedaj, ko pri nas ne dobiš ničesar!«
»Ne zaradi tega, ne zaradi tega!« je ihtel mladenič.
»Ne morem ti pomagati, revče! Moja kuhinja je prazna in na ognjišču se nič več ne kuri. Vzeli so mi mlado gospo, Vid, in sedaj moram sam stradati!«
»Gospod Solnce! gospod — — —!« Vid je hotel govoriti, ali beseda mu je zastajala v grlu in po bledem licu se mu je udrla debela solza.
»Lakot je huda kuharica,« je izpregovoril vitez, »to vem predobro. Čakaj, tu imaš beneški cekin in glej, da živiš o njem! Pojdi k očetom jezuitom in pomoli ondi sveti rožni venec, da bi me gospod Bog zopet združil z Ano Rozino!«
Zdihujoč je iskal vitez v svojem žepu po denarju.
»Ne, ne! Nekaj drugega je, gospod Solnce!«
»Kaj,« se je začudil vitez, »ti se braniš denarja? Vid, tega pa še nisem doživel, in tvoj obraz tudi ne kaže, da bi ti denarja ostajalo!«
| |||