Janez Solnce: Razlika med redakcijama

dodanih 5.233 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
»Kaj,« se je začudil vitez, »ti se braniš de­narja? Vid, tega pa še nisem doživel, in tvoj obraz tudi ne kaže, da bi ti denarja ostajalo!«
»Moj stric bi rad z Vami govoril, in to sem Vam hotel povedati!«
 
»Tvoj stric. In kaj hoče od mene?«
 
»O gospe Ani Rozini, pravi, da ve — — «
 
»O Ani Rozini! In kje tiči tvoj stric?«
 
»Na vrtu, tam zadaj!«
 
»Na vrtu tam zadaj! In o gospe Ani Rozini ve, kje je! In midva še tukaj sloniva ter trativa dragi čas! Popelji me k njemu, Vid! In v svilo te bom oblačil, tebe in tvojega strica, če mi pomagata v tej grozni stiski moji!«
 
V hipu je bil razvnet in je govoril tako glasno, da so postajali pozorni hlapci na dvorišču. »Bolj tiho govorite, gospod Solnce!« mu je opomnil dijak. »Ne bilo bi dobro, da Vas kdo čuje!«
 
»Pojdiva! Pojdiva!«
 
Morala sta čez dvorišče. Ker pa so pri­hajali in odhajali tistega dne tuji obrazi malone vsak trenutek, ni jima branil nihče vhoda na vrt, ki je ležal za Knežjim dvorcem. O tem vrtu in njegovih krasotah smo že pisali na drugem mestu. Tistega dne je mrgolelo pridnih delavcev po stezicah in gredicah. Pripovedovalo se je med meščanstvom, da bode cesar Leopoldus hodil na izprehode v ta vrt. In bolj poučeni so vedeli za gotovo, da se med veselicami, ki jih je hotela Turjačanov mogočna obitelj prirediti visokemu vladarju, nahaja tudi lov na kunce, ki so jih obilo redili po vrtnih goricah za Knežjim dvorcem. Ta veselica je imela namen, razradostiti nadvojvodo Viljema. Dohajal je v cesar­jevem spremstvu in znalo se je o njem, da strastno rad strelja kunce.
 
Ko sta vitez Solnce in njega siromašni spremljevavec stopila na vrt, so se trudili mnogobrojni težaki še vedno v polni marljivosti. Čistili so pota, pulili travo, prilivali cvetju ter opravljali druga taka vrtnarska dela. Z veliko važnostjo so vlačili težke kose težkega škrlata ter ga raztezali po potih in jemali mero, da bi vedeli, koliko bode tega dragega blaga treba, da bi se ž njim pokrile steze, po katerih je imela stopati blažena noga prevzvišenega vla­darja. Vmes so kričali nadzorniki ter pazili z bistrim očesom, da se ni kaj ukradlo ali kaj dragocenega škrlata ne odneslo.
 
Po stranski stezi je krenil Vid proti tisti strani vrta, ki je segala malone do kapucinskega samostana. Ondi je rastlo košato drevje, bodisi sadunosno, bodisi samo tako, ki je bilo v senco in pogledu v razkošje. Obilo je bilo sadja, rumenega in rdečega; vejevje se je šibilo pod njim, in po zelenih tratinah ga je na kupe ležalo. Ta stran vrta je bila tisto popoldne zapuščena, in niti nadzornika ni bilo tu sem, ker se je ravno vedelo, da se tu ni moglo ničesar vzeti.
 
Na samotni kameniti klopi je čepela sklju­čena, grbasta oseba, ki je bila v živem nasprotju z boginjami in bogovi, ki so se v starogrški svoji lepoti in nagoti kazali iz zelenja na okrog. A mož se tudi prav nič ni menil za te kamenite bogove in sploh za vso okolico ne. Nabral si je poln naročaj dozorelih hrušekinje sedaj lehkodušno zaužival sad za sadom.
 
»Hej! Obečati in ne plačati! Čakaj, ti sraka Turjaška, ne boš je popil sladke vode, če Kljukec neče! Ti hudič ti!«
 
Tako je govoril sam pri sebi.
 
»Sočno je to turjaško sadje, to je res! A jaz čem denarja, cekinov, kakor se mi je obetalo. Brez Kljukca ne boš pihal kaše, moj Jurče, hi! hi!«
 
Smejal se je pričetkoma tiho. Ugledavši pa dijaka in viteza Solnca, ki sta jadrno po stezi prihajala proti njemu, se je pričel glasno sme­jati. Zlezel je še bolj v kup, in z roko je tleskal po tankem trebuhu, kakor bi od samega veselja ne vedel kaj in kako.
 
»Že gre, že gre!« je kričal s hripavim gla­som. »Sveta Mati božja s Šmarne gore, ta bo odpiral usta, ko spozna pobožnega romarčka, ki ga je s količkom po glavi potipal tisto noč! He! he! Človek vsak dan kaj novega doživi!«
 
Zopet je tleskal z roko po trebuhu.
 
»Pa se morda ni dobro šaliti s tako go­sposko reso. Za vse bodi pripravljen Kljukec, poštenjak! He! he!«
 
To rekši je izvlekel izpod obleke dolg in oster nož ter ga položil tik sebe na klop.
»Ta gospoda je časih polna muh. Nož pa, ki je nabrušen, ki je dolg kakor turška sablja, tak nož pa je še vselej pregnal muho, in naj je bila še tako nadležna! Svetli moj prijatelj, počakajva torej, kako naju sprejme gospod Solnce, kateremu sva ukradla njegovo gospo Luno! Hi! hi!«
 
Izbral si je medeno hruško ter jo drobil med belimi zobmi. S svetlimi očesci je nepre­stano opazoval dohajajočega dijaka in njegovega spremljevavca.
 
»Če le za meč prime, pa mu bo tičal moj nož v goltancu! Viteza Kljukca koža se ne pro­daja na tem sejmu, to je gotovo! Vse drugo je pa negotovo!«
 
Ko sta onadva prišla malone do njega, je vstal ter se globoko priklonil: »Gospodine, gospodine, kje sva se že videla! Čakajte no, ča­kajte no! Pa niste bili lansko jesen pri sveti Mariji Devici v Velesovem ali kje drugod, kamor zahajajo pobožni romarji? Kaj?«
 
Dvignil je obraz in z zvitim pogledom je premeril viteza, kateremu je v hipu zalila kri bledo lice in srd napolnil srce.
 
»Gospodine, ali me ne poznate? Mene, romarčka z Davč, ki je priromal k cerkvi sve­tega Jakopa v belo mesto ljubljansko! Kaj me res ne poznate, gospodine?«
 
»Ti si hudoba!« je zaječal Janez Solnce. Kakor strela je planil proti onemu ter ga po­grabil z železno pestjo za tilnik.
 
4.933

urejanj