Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.329:
Medtem je bila cesarska karosa dospela do šotora. Ondi je stopil cesar Leopoldus iz nje ter najprej govoril nekaj besed s Caraffo, papeževim nuncijem. Potem pa je stopil v šotor ter sedel na rdeči stol; tik njega je sedel nadvojvoda Viljem. Zopet so zagrmeli z grada topovi in množica je kričala svoj »vivat!«
General Herbart se je približal cesarskemu stolu ter z zgoraj omenjenim kratkim, a prijetnim ogovorom pozdravil vladarja kot »dežele dediča«. Govoreči vojak je napravljal vtisek neokornosti in prav močno mu je bilo srce pod jeklenim oklepom. Končavši se je spustil na kolena ter klečeč poljubil Leopoldu roko. Za njim so prišli vsi visoki stanovi na vrsto: drug za drugim so poljubljali cesarju roko. Leopoldu je bilo tedaj dobro dvajset let, in njegov deviški obraz, na katerem ni bilo o bradi nikakega sledu, je kazal pravilne črte, da ga ni kazila čez mero debela spodnja ustnica, katero še danes lehko opazujemo na starih trdnjakih, nosečih podobo njegovo. Ali navzlic svoji mladosti se je vedel tisti dan z vsem ponosom pravega vladarja in niti za trenutek ni opešal med težavno in brez dvojbe tudi dolgočasno ceremonijo, kateri se je moral podvreči, če je hotel še tisti dan dospeti v belo mesto ljubljansko.
Ko je bilo poljubljanje izvršeno, so zadonele zopet trombe, in iznova se je oglašal turški boben, v znamenje, da se ima pričeti slovesni vhod. Ker je naše mesto šele pred kratkim imelo v svoji sredi visokega vnuka Leopoldovega in ker nam je še vsem dobro v spominu, kako je slovensko mesto v najnovejšem času sprejemalo svojega vladarja, ne bode brez zanimivosti, če opišemo Leopoldov vhod v naše mesto, ki se je pred več nego dvesto leti vršil in ne manj slovesno, nego vhod njegovega pravnuka Franca Jožefa.
Preteklo je dobre pol ure, da se je uvrstil dolgi izprevod. Na čelu je jezdarila kompanija izbranih karlovških plemičev: že večkrat omenjena telesna straža generala Herbarta. Zapovedoval ji je junak Simonović, kateremu je bila dana prilika razkazovati vso svojo jezdarsko spretnost. Iz mesta je bil prijezdil na neosedlanem konju ter ga sukal in z ostrogami mučil, da je žival skakala in se spenjala na vse mogoče načine. Vse se mu je čudilo, ko je z junaško desnico krotil svojega vranca ter mu neomahljivo sedel na širokem hrbtu. Sedaj, ko je bilo zopet v mesto odriniti, se je izkazal Krištof Simonovic še večjega čarobnika: podil se je na konji stoječ (kakor umetni jezdeci današnjega časa) pred četo svojih stražnikov ter brzdal konja z eno roko, z drugo pa je sukal pet vatlov dolgo sulico in niti za trenutek ni izgubil ravnotežja, dasi je jezdil po stezah, ki so bile tedaj v naši Ljubljani še mnogo slabejše, nego so danes, in dasi je kakor z loka izprožena pušica švigal sedaj tja, sedaj sem.
Ob cesti sta stala gorenjska kmetica z rdečimi telesniki. Sveta sta poznala ravno toliko, kolikor ga je uro daleč ležalo okrog domače vasice.
»To ni krščanski človek,« je dejal prvi bojazljivo; »ta mora biti s hudičem v zvezi!«
»Prav praviš! Bomo pa že spet slišali, da ga bodo kje na grmadi sežgali!«
Prekrižala sta se oba in s čudno grozo zrla za junakom, ki je konja neprestano naganjal ter vihtil svojo sulico. Ko mu je pri tem divjem jezdarjenju žvenketala okrog vitkega telesa kriva turška sablja ter so mu s kalpaka frfotala peresa, je bil zares precej grozovitega pogleda, in to tembolj, ker mu je okrog ram plapolala tigrasta kožuhovina. Prepričani smo, da jih je bilo tisti dan mnogo na Ljubljanskem polju, ki so bili za trdno uverjeni, da je to čarobnik, ki ga bodo nekdaj trgali hudodni duhovi v peklenskem ognju.
Za čudnim tem jezdecem so peljali v izprevodu pet prav krasnih turških konj, pokritih z dragocenimi šabrakami. Za tem se je vrstila cela četa hrvaških jezdecev; za Hrvati pa je vodil baron Janez Ljudevit svoje štiri kompanije kranjskega viteštva.
Za njim se je odprla dolga vrsta tako imenovanega cesarjevega spremstva, o katerem nam naš letopisec na drobno poroča. To spremstvo se je vrstilo tako le: 1.) nadvojvode Viljema dvorni furir; 2.) dva konjska stražnika istega nadvojvode; 3.) šestindvajset nadvojvodovih jezdiških konj krasno pogrnjenih; 4.) šest cesarskih hačirjev; 5.) šestindvajset cesarskih jezdiških konj, istotako krasno pogrnjenih; 6.) cesarjev dvorni furir s svojim hlapcem; 7.) šest nadvojvodovih trombarjev; 8.) ravno toliko cesarskih trobentačev; 9.) cesarski vojni bobnar; 10.) zopet šest cesarskih trobentačev; 11.) cesarski in nadvojvodovi dvorni gospodje, grofje in baroni, katerim se je pridružilo tudi deželno plemstvo; 12.) deželni glavar Volk Engelbreht in vicedom Friderik grof Attems, oba na konju; 13.) nadvojvoda Viljem, na konju, in okoli njega njegovi trabanti; 14.) nadvojvodovi hačirji; 15.) državni in podedinskih pokrajin glasniki; 16.) vicemaršal grof Frančišek Lamberg, z golim mečem v roki; 17.) cesar sam na konju s svojimi trabanti; 18.) papežev nuncij; 19.) cesarjevi in nadvojvodovi dvorni plemiči; 20.) zopet šest cesarjevih trombarjev z bobnarjem; 21.) cesarskih trabantov vicestotnik grof Oettingen; 22.) cesarjevi hačirji; 23.) štiriindvajset cesarjevih in nadvojvodovih karos; 24.) polkovnik Aricaga s svojimi kompanijami.
To je bil bleščeči izprevod, ki se je istega dne premikal proti našemu mestu. Lehko je umeti, da so mogli veliki gospodje tedaj prav počasi potovati, če niso hoteli kaj spremstva pogubiti, in da so morali marsikak cekin s seboj vzeti, če niso hoteli na poti od glada poginiti.
V opisanem redu se je vlekel potem slovesni izprevod po gorenjski cesti proti mestu, v katero je zavil pri samostanu očetov diskalceatov (pri poznejši deželni bolnici). Od tega samostana se je vila vrsta mimo samostana klarisinjskega in od tam po sedanjih Prešernovih ulicah mimo očetov avgustinov (sedanjega frančiškanskega samostana), dokler ni dospela mimo kapucinskega samostana, ki je stal na mestu današnje »Zvezde«, do vicedomskih vrat, to je nekako na mesto, kjer se danes pričenjajo Gospodske ulice.
Tam je pričakoval cesarja mestni župan s starejšinstvom. Tudi je tu stalo sto mož oboroženega meščanstva. Župan je pozdravil vladarja v imenu meščanstva ter mu izročil na rdeči blazini mestne ključe. Ker je naš letopisec vsakega govornika, ki je tisti dan odprl usta, posebe pohvalil, je naravno, da je dobil tudi ljubljanski župan primeren kosec hvale. O njegovem govoru trdi naš letopisec, da je bil umljiv in dobro sestavljen.
Pred vicedomskimi vrati je stopil cesar s konja ter šel pod šopirno nebo, katero so nosili štirje udje mestnega starejšinstva. Tudi drugo spremstvo je poskakalo s sedla ter se uvrstilo za cesarskim nebom. Izprevod je dobil po tem podobo nekake procesije, kakor jih opazujemo v dan svetega Rešnjega Telesa. Počasi in slovesno se je pomikala vsa družba po Vicedomskih ulicah na Novi trg, ki mu pravimo sedaj Turjaški trg. Tu je bila združena pehota oboroženega meščanstva pod zapovedništvom Ljudevita Schönlebna, očeta našega slavnega zgodovinarja. Ti meščani so zdihovali pod težkimi mušketami, katere so v znamenje velikega češčenja pred cesarskim nebom povesili k zemlji.
Pred Knežjim dvorcem je zaukazal Leopoldus, naj se izprevod ustavi. Poklicati je dal deželnega glavarja Volka Engelbrehta k sebi v namen, zasvedočiti mu posebno milost očitno pred vsem svetom.
»Tu je Vaše bivališče, grof Engelbreht!« — cesar je dvignil roko proti mogočnemu poslopju ter z milostivim pogledom osrečil deželnega glavarja.
»Verujte nam, gospod glavar, da smo že dolgo želeli gledati zemljo, ki je nam in našim cesarskim prednikom rodila toliko zvestih služabnikov! Tu pred Vašim domom zagotavljamo Vas naše vedne vladarske milosti ter Vas uvrščamo s tem med tajne naše svetnike!«
Volk Engelbreht je bil v tistem hipu najsrečnejši človek na širni zemlji: padel je na kolena ter poljubil roko vladarjevo. A Njega Veličanstvo ga je dvignilo kvišku ter dostavilo še milostiveje: »A koliko je do grada turjaškega, ljubi naš tajni svetnik? Janez Vajkard, naš ljubljeni ajo, nam je pravil obilokrat o tem gradu, v katerem so se za sivih časov rodili slavni predniki Vaši. Muči nas radovednost, obiskati ta starodavni spomenik starodavne Vaše obitelji!«
»Veličanstvo! Veličanstvo!« je zdihoval Volk Engelbreht. Hotela ga je zapustiti zavest od samega razkošja. »S čim sem si pridobil pravico do takega odlikovanja! Koliko je do grada turjaškega? Če sedemo v sedlo, smo v dobri uri ondi. Ali pot je slaba in staro poslopje nikakor ni pripravljeno sprejeti Vašega Veličanstva!«
»Nič ne škoduje! Jutri popoldne utegnemo! Naš ljubi stric bode hotel na lov, ali mi Vas bodemo obiskali na Vašem gradu. Da se tedaj skoro snidemo na Turjaku! Do tedaj Vas Bog ohrani, dragi naš tajni svetnik!«
Z globokim poklonom je odstopil Volk Engelbreht, in sreča mu je poganjala vse mogoče cvetove po razgretem srcu.
»Kaj ti je povedalo Njega Veličanstvo?« je vprašal Janez Vajkard. Bil je rodnemu bratu tolikodane nevoščljiv za zasvedočeno odlikovanje. »Veličanstvo je bilo s teboj silno milostivo!«
»Čez mero, čez mero! Imenoval me je za svojega skrivnega svetnika, mi Vajkarde!«
»Skrivnega svetnika!« se je začudil knez. »No, sedaj bodeš lehko zarote koval proti meni v družbi s tem Lobkovicem ali Schwarzenbergom! Bog blagoslovi kosilo! In o meni ni nič izpregovorilo Njegovo Veličanstvo?«
»Gotovo! gotovo! ,Naš ljubi ajo!' si bil imenovan!«
»Ajo! Za Boga, dozdeva se mi, da sem bil ljubši njegovi milosti tedaj, ko sem mu bil še ajo, nego sedaj, ko sem njegov minister!«
»Še bolj nas hoče počastiti Njegovo Veličanstvo!« je dostavil glavar ponosno.
»Še bolj?« se je začudil Janez Vajkard. »Jaz bi vsaj menil, da se je izlila nate vsa milost in da toliko še ni bil nihče počeščen, ki je kdaj glavaril v tej ponižni pokrajini, nego si bil ti danes!«
»Na Turjaku nas hoče obiskati presvetli Leopoldus!«
»Kaj vraga! Na Turjak hoče, na stari naš grad!«
»Na Turjak,« je odgovoril Volk Engelbreht, »in jaz vsaj menim, da je zavezana naša obitelj napeti vse moči, da sprejme spodobno v tem starem gradu velikega vladarja!«
V tem se je pomikal cesarski izprevod po Novem trgu ter je, prekoračivši leseni. Čevljarski most, dospel na Meščanski trg in potem mimo mestne hiše (ki je že tedaj stala na mestu, kjer stoji še danes) do stolne cerkve. Okoli cerkve je bilo takrat precej obširno in obzidano pokopališče; pri vratih tega sedaj že davno pozabljenega grobja je pričakoval stolni kapitelj z vladiko Pedenskim cesarja. S tresočim glasom je pozdravil Janez Vaccano vladarja v svojem in v imenu duhovščine, ki ga je obkroževala v polnem ornatu. Pohvalno omenja naš letopisec vse govore, samo o tvojem govoru, Janez Vaccano, ne omenja ničesar. Bog zna, kaj je dalo temu povod; naš baron Valvasor je bil občuten gospod, in morda se mu je zameril stari vladika, da sam ni vedel kdaj.
Vstopili so v stolno cerkev. Mogočno so zabučale orgle, in pred oltarjem se je zapel slovesni Te Deum, s katerim so se zaključile slovesnosti cesarjevega vhoda.
Samo ob sebi je umljivo, da se je po ulicah ljubljanskega mesta vse trlo od same množice. Pri kraju ob hišah so stali radovedneži, istotako so oblegali okna; nekateri so bili zlezli še celo na strehe. Na stopnicah pred mestno hišo si je bil izbral naš znanec Kljukec svoj prostorček ter ž njega opazoval cesarja in njegove gospode. Nekje v gneči se je bil seznanil s hlapcem Jurija Ljudevita, s tistim Lahom, o katerem smo že pisali. Kljukec, ki je za silo drobil tudi laški, se je vedel novemu znancu takoj prikupiti in ga je zvabil s seboj na stopnice pred mestno hišo.
»Kako ti je že ime, amico?« je vprašal Laha.
»Cesare! Cesare! moj ljubi, Cesare!« je hitel oni, ki je slovenščino tudi za silo lomil.
»Kje si pobral to ime, caro mio?« je govoril Kljukec. »Na Hrvaškem sem imel prijatelja, in njegovemu psu je bilo tudi nekako tako ime!«
»Si, si!« je blebetal Cesare, ki očividno ni vsega umel, kar mu je lagal Kljukec.
»Pri kom si sedaj?« je vprašal Kljukec iznova. »Kje že služiš?«
»Pri Turjačanu. Juri Ljudevit —!«
»Aha, pri Juriju!«
Nekaj časa sta oba molčala. Potem pa je Kljukec še enkrat zategnil: »Torej pri gospodu Juriju! To je pa človek, ki ima rad ženske! Belle donne! Hej, ali ni tako, laška kost!«
»Si, si, fratello mio!«
»Poglej, poglej! In ali ste zadovoljni s svojo službo, signore?«
»Ej, tako, tako! Ali to so stvari, o katerih ni, da bi človek govoril na vsakem mestu!«
»Veš kaj, prijatelj Cesarek,« je izpregovoril Kljukec, »ti si človek, kakršne imam rad! Lah si sicer, a tudi med Lahi so dobri ljudje! Ne zameri, da te tikam; pa me še ti, pa bo račun v kraju!«
»Si, si!«
»A veš, kje ima Plavček svojo gostilno?«
»Tisti ob mestnem zidu?«
»Ravno tisti. Kaj bi bilo, če se snideva nocoj tam v tisti pivnici ? Tako pošten obraz imaš, da bi ti še mnogo rad povedal. Pila bova in moževala!«
»Nocoj,« je zdihnil Cesare, »nocoj ne bode mogoče, caro mio!«
»Ne bode mogoče! Saj nisi pri cesarju povabljen, signore Cesarek!« se je rogal Kljukec.
»Moja služba ima svoje težave,« je trdil Jurija Ljudevita hlapec; »ko boš ti ležal v mehki postelji ali pa za Plavčevo mizo dremal od dobrega vina pijan, bom sedel na svoji suhi kljusi, ki me bode nosila v mrzli burji proti Turjaku! E diavolo!«
In grdo je klel.
»Vraga, ponoči vendar ne boš jezdaril, če so ti draga tvoja rebra! In sedaj, ko imamo cesarja v mestu!«
»Kaj hočem! O polnoči moram sedlati in potem jo odrineva z gospodom Jurijem proti Turjaku. Oj ta diavolo, ta diavolo!«
»Imate li kaj na Turjaku! Kaj ženskega, he!« In Kljukec je zvito zamežikaval s svetlimi očmi.
»Si, si!« je dejal Lah, ter istotako zvito gledal proti novemu svojemu znancu.
»O polnoči tedaj odrineta?«
»Si, si, signore!«
To pa je ravno hotel izvedeti naš pošteni Kljukec. Ničesar ni več vprašal, samo prvo priliko je porabil, da je izginil Lahu iz bližine.
Proti noči se je pričelo po mestu še živahnejše življenje. Cesar je stanoval v škofiji, in sicer v prvem nadstropju proti jugu sem, kjer so sedaj knezoškofijske pisarne. Neprestano so oblegali ljudje škofijski dvor, samo da bi ugledali morda vladarjev obraz pri oknu.
}}
| |||