Janez Solnce: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1.450:
 
Proti noči se je pričelo po mestu še ži­vahnejše življenje. Cesar je stanoval v škofiji, in sicer v prvem nadstropju proti jugu sem, kjer so sedaj knezoškofijske pisarne. Neprestano so oblegali ljudje škofijski dvor, samo da bi ugle­dali morda vladarjev obraz pri oknu.
 
Okoli sedme ure je pripeljal Aricaga svoj polk na trg pred škofijo ter ga razstavil ondi v dolgi vrsti. Tudi mestni stotnik Ljudevit Schönleben je razpostavil po istem tlaku svoje meščančke ter jim ukazal, da so nabili neokorne svoje muškete. Ko je cesar sedel k večerji, je zapokalo na trgu: izstrelile so se muskete, kakor tudi karabinarji Aricagovih jezdecev. Vse to pokanje je bilo gledavcem silno po godu, dasi se je streljalo v slabem redu.
 
O mraku se je razsvetilo mesto. Vsaka hiša se je kopala v bleščeči luči in grad ljubljanski istotako. Bila je to tako izborna razsvetljava, da trdi letopisec o njej, da je ž njo Ljubljana prekosila vsa druga mesta, kar jih je tedaj obiskal cesar Leopoldus.
 
Pozno v noč se je trla po mestnih ulicah pehota za pehoto, občudovala posamična posebno krasno razsvetljena poslopja ter hvalila različne napise in transparente, s katerimi so lojalni Ljubljančani že tiste dni slavili svojega cesarja.
Tako je bil sprejet Leopoldus leta 1660. v belem našem mestu.
 
==X.==
 
Pod turjaškim gradom po hribu navzdol se je razprostiral tiste čase košat in star gozd, ki je segal od grajskega ozidja do potoka spo­daj v dolu. Tik tega potoka so bili postavili Kljukec in tovariši svoje šotorišče, da bi odtod prežali na Jurija Ljudevita, če bi hotel v temni noči na grad k ukradeni ljubici. Prvo noč so čakali brezuspešno, ker je moral Juri Ljudevit na povelje gospodov ostati doma v mestu.
 
Viteza Solnca je že hotel zapustiti pogum, in naš Kljukec se je pričel tresti za obečane mu cekine. Takoj, ko je mladi dan izza gorovja pokazal rožno svoje lice ter poslal prve žarke v globoko Želimeljsko dolino, je zasedel stari grešnik konja koščenjaka ter ga podil po slabi poti ob šumečem potoku proti ljubljanskemu barju in proti belemu mestu.
 
Prijatelji njegovi pa so na mestu slabega prenočišča zanetili ogenj ter se pripravili za daljši obstanek v tem samotnem logu. Bili so to sami rokovnjaški obrazi, ki se jim je po­znalo na prvi pogled, da so preživeli svoje dneve po gozdeh in da so morali že prenesti brezbrojno nezgod slabega in hudega vremena. Sirovost in brezbožnost sta se skladno združevali na teh obrazih; vedenje in govorica pa sta pri­čali, da so to junaki, ki žive o tujem blagu in ki v trenutku nevarnosti ne pazijo na to, ima li človeško življenje kaj vrednosti ali ne. Za pasom so nosili dolge nože; ta ali oni je imel tudi orjaški in neokreten samokres pri sebi; a izvečine so bili le bolj slabo oboroženi, ker niso živeli o svojem orožju nego v prvi vrsti o dolgih svojih prstih.
Pod visoko smreko so bili zakurili; poleg ognja ležeč so si greli otrple ude ter bili prav slabe volje.
 
»Vsa stvar mi ni všeč,« je izpregovoril dolg, črnikast človek; »tu bomo spali in lakot trpeli. V Ljubljani pa je vse polno samo rumene pše­nice, ali mi držimo križem roke, a ne da bi želi. Hudič ve, kaj hoče ta Kljukec, in čemu smo se pripodili tu sem z zeleno ono sirotko?«
 
Tu je temno pogledal proti vitezu Solncu, ki je zamišljen slonel ob bukovem deblu.
 
»Kaj boš ti stokal, Tinač,« se je oglasil droben možiček, »kaj boš ti stokal; ti si bil vsaj včeraj v mestu, mi pa smo dremali za Golovcem v zeleni šumi, in druge tovarišije nismo imeli, kot ta suha kljuseta, ki se pasejo tu okrog po grmovju! To so nas roke srbele! Po cesti so neprestano dohajali ti tepci, ti kmetje, in denar so nosili s seboj. Vsak hoče videti cesarja, vsak hoče v mesto! Kakor zabodeni voli bodo odpirali usta od samega strmenja; in če bi jaz ali ti, Tinač, zagazil med nje, bi jim prerešetal žepe, in marsikak srebrnjak bi prišel v poštene tvoje roke! Ali ni res tako?«
 
»Prav govoriš, Nacón,« je odgovoril Tinač, »prav govoriš. Vse leto sem se veselil na ce­sarja, in zdaj, ko je prišel, moram pa tu pod Turjakom ležati, prav kakor bi nalašč ne hotel po denarju poseči, ki se mi sam ponuja!«
»In ta bledi vitez tu pa tam,« je dostavil tretji, ki se je od drugih s tem odlikoval, da ni imel sko­raj nič nosa; »ta bledi vitez se mi tudi ne vidi, da bi mu ostajalo denarja. Bog ve, kako je nasleparil našega starca; potem ko bomo končali delo, bode pa stal pred nami s prazno pestjo, in če ga bomo še tako pretepavali, ne bomo cvenka iztolkli iz njega!«
 
»Vse je mogoče,« je izpregovoril Nacón. »Taki gosposki ljudje so v to ustvarjeni, da jim kaj ukrademo, ne pa v to, da bi se bratih ž njimi! Ali ni res tako, Tinač?«
 
»Res je, res! Ali sedaj smo si že nalili lonec, in čakati nam je, da vidimo, kaj bo zavrelo v njem. Hudiča, in lačen sem tudi! A danes ne bode naših babnic?«
 
»Miholec jim je šel naproti. V logu pri Pijavi gorici bodo čakale nanj. Sama Marija, mati božja ve, kdaj pridejo! Morda se bode dalo med­tem kaj pozobati tam gori okrog gradu! Gotovo se pase kje grajska drobnica, in vi dobro veste, kako jo izpeljem s soljo in kruhom v stran, da se kaj zmane. Udariva jo kvišku, breznosnik, morda imava srečo, da nama ostane tolsto jagnje pod prsti ali kaj drugega takega, kar je zdravo za naše prazne želodce.«
 
»Vso noč nisem spal,« se je zatogotil brez­nosnik, »in zdaj naj ti lazim po rosnem hribu okrog! Nočem!«
 
»Dobro leto je pri nas, in že bi bil rad gospod!« je zatulil Tinač. »Tu imaš, da se predramiš!«
Sunil ga je z nogo v trebuh, da je oni odletel ter med velikim grohotom vse družbe zdrs­nil — po zeleni tratini navzdol.
 
»Zdaj si zbujen, ali ne?« je vprašal Nacón porogljivo. »Hajdi torej!«
 
Oni se je proklinjaje vzdignil, potem pa je odšel za Naconom v gozd; nerad je sicer za­pustil gorki ogenj, a bal se je udarcev, s kate­rimi bi mu bili tovariši obložili pleča, da se je bil ustavil.
 
Pri ognju so ostali dolgi Tinač in še štirje drugi. Nekaj časa so molčali.
 
»Tu doli je gotovo dosti postrvi,« je izpre­govoril Tinač naposled. »Voda je že takšna, da jih mora vse mrgoleti po njej! Ko pridejo babnice z oslom, bodeta vzela dva koš; morda jih kaj nalovita. Boljše pečena riba kot nič!«
 
Ker mu ni odgovoril nihče, je dostavil še: »Dolgočasno bo to čakanje! Vrag vzemi Kljukca in njegove viteze ž njim! Danes bi se v mestu denar služil! Včeraj popoldne sem ravno pri Dolenjskih mestnih vratih srečal debelega Tolščaka iz Šmarja. Vso svojo hišo je naložil na voz in počasi se je pripeljal v mesto, da bi gle­dal cesarja. Po oblekah so se mu svetili srebrni gumbi, in njegova žena ti je nosila pas, da se je zarilo kakor od samega solnca. Temle boš ostal za petami in iz pogleda jih ne boš pustil! sem si mislil. In mislil sem si tudi, da gotovo ne bodo prinesli vse srebrnine domov, če jim ostanem na vratu! A zunaj mestnega zida je že prežal na me suhorebrni Kljukec ter mi vrtal v trebuh beneške cekine, da me je premotil in izvabil tu sem, kjer ni drugega nego skalovje in voda! No, pa bodeva že še napravila račun. Za Tolščaka mi bo moral plačati odškodnino, da bo črn, kakor so črne saje pod streho!«
 
»A v mestu sploh nisi ničesar pobral?« je vprašal nekdo.
 
»Kaj bom pobral! Če ni kmeta v mestu, pa so ondi sami berači. Kmet je naš gospod, o njem živimo. Gospoda pa zapira v težke zaboje, kar ima, in če ji hočeš do mesa, si takoj v pasti in v nevarnosti, da bi te ne raztegnili s ko­lesom. Vrag vzemi to gospodo! V Vicedomskih ulicah sem srečal gospoda vicedoma, tistega debelotrebušnika, in poprosil sem ga daru in miloščine. Dejal sem proseče, da imam osmero otrok, da vsi stradamo, da smo vsi prišli cesarja gledat in da nam naj kaj da njegova milost. Zasukal je svoj trebuh, raztegnil usta ter kričal: Guardia, guardia! Kje je guardia! Namesto daru mi je hotel mestno stražo podariti, da bi me peljala pod trančo. Ko pa je takisto zasukal debeli trebuh, sem opazil v žepu njegovem čipkasti robec. Le kriči! sem si mislil ter mu obenem izpulil to rutico iz žepa (tu je izvlekel nekje iz umazane obleke gospoda vicedoma nežni robec), da si njegova milost ni mogla brisati tolstega obraza! Potem pa sem se raztopil, da me ni zasačila mestna straža, ki mi nikdar ni bila prijateljica! To pa naj gré v grm!«
 
S temi besedami je vrgel Tinač robec med zeleno vejevje. A tovariš je priskočil ter ga pobral govoreč: »To bo za naše babnice!«
 
Tretji pa je vprašal: »Ali si jo potem po­pihal iz mesta, Tinač?«
 
»Ne takoj! Obiskal sem grede še očete kapucine ter vteknil svoj nos v dolge samostan­ske hodnike!«
 
Vsi so se čudili.
 
»Kaj si hotel izvohati ondi?« je vprašal nekdo.
 
»Kaj sem hotel izvohati ondi?« se je rogal Tinač. »Moliti sem hotel, kakor imam sploh navado. Na hodniku očetov kapucinov, takoj ko se vstopi, imajo pobožni menihi v steni za umetno železno mrežo iz voska ulitega svetnika, ki je oblečen v svilo in zlato. Nekaj dni poprej sem bil pri Plavčku ob mestnem zidu, in tam so se prepirali, je li to, kar se sveti in lesketa po svetniku, zlato ali drago kamenje. Radovednost me je mučila od tistega dne, in neprestano mi je tičalo v spominu, da bi stopil k očetom kapucinom ter ondi pretipal svetniku voščene kosti ter ga preiskal po zlatu in biserjih!«
 
»Aha!« so zakričali tovariši. »In si ga izteknil, da je bil sam za mrežo, ko si vstopil?«
 
»Za mrežo je bil pač sam,« odgovori Tinač, »ali pred mrežo je tičalo nekaj starikastih babnic, ki so s koleni gladile tlak ter se polivale s sveto vodo. Stopil sem nato še dalje po hodniku in žalost se me je lastila, da bom moral s praz­nimi rokami odriniti! Ko pa sem jo zasukal okrog stene, je viselo ondi na steni, kar imam tu v vreči. Vreča sama je pa ležala spodaj na tlaku. Sedem let! — in vse ti prav dojde! sem si mislil ter snel to, kar je viselo, ter pobral ono, kar je ležalo spodaj na tlaku! In tu imam vse!«
 
Napeli so se hudobnikom obrazi in z ve­liko radovednostjo so opazovali Tinača, ki se je iztegnil proti bližnjemu grmu ter izpod njega izvlekel umazano vrečo.
 
»Ugenite, kaj je v njej?« se je režal Tinač.
 
»Morda je kak masni plašč s tistimi debe­limi zlatimi in srebrnimi žilami, kot jih je imel oni, ki si ga lani dobil pri nunah v Velesovem!« je ugibal prvi ter dostavil: »Štiri tedne smo živeli o njem, ko smo bili žile pretrgali ž njega ter jih prodali! Sedaj bi prav potrebovali kaj takega, ker je naš starec, če se ne motim, z denarjem pri kraju!«
 
»Plašč ni,« je odgovoril Tinač, »a nekaj svetega je pa vendar!«
 
Rekši izvleče iz vreče obnošeno kapucinsko kuto ter jo z velikim grohotom obesi na smre­kovo vejo. »Radoveden sem, bode li naš starec kaj cvenka izvabil iz svetega tega oblačila! Ha! ha!«
 
»Tu dohajajo naše babnice!« se je oglasil nekdo. Nato je potihnil smeh, in vseh oči so se obrnile proti kraju, kjer se je med zelenim vejevjem prikazoval tovariš Mihač s svojim spremstvom. Bile so štiri ženske, v slabih, raz­trganih oblekah in razuzdanega lica. Tirale so s seboj starega osla, ki je bil obložen s koši in drugim pohišjem te tolpe, ki ni bila nikjer doma ali pa povsod, kamor jo je ravno nanesla usoda. Kakor se je v družbi že pripovedovalo poprej, je bil Mihač zares vinjen, in ženske so nad njim neprestano kričale, ko se je opotekal pred njimi. Dospevši na mesto, kjer so imeli drugi taborišče, so zložile breme z osla ter ga zapo­dile v gozd.
 
»Kaj bodete skuhale?« je vprašal Tinač. »Vsi smo lačni. Ali imaš kaj prida v košu, Barba?«
 
S temi besedami se je obrnil k starki, ki je bila nekaka zapovednica ženskemu oddelku Kljukčevega krdela. Temno je gledala ter imela tako resast nos, da se je takoj videlo, daje to nestrpljiva in hudobna ženska. Njene tovarišice so bile nekoliko mlajše, a navzlic temu so napravljale še slabejši in odurnejši vtisk.
 
»Kaj vam bom kuhala, če že naprej vse sneste in požrete!« se je jezila Barba ter zlagala iz koša sklede in lonce. »Pesek in vodo vam bom kuhala in drugega nič! Namesto moke vam bom pa tlačila blato v sok, če mi vse požrete, lačni požeruhi!«
 
»Kdo ti je pa stopil na prst, da si taka, kakor da imaš v sebi sršenovo gnezdo, Barbika, he?«
 
}}