Janez Solnce: Razlika med redakcijama

dodanih 10.039 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
»Kdo ti je pa stopil na prst, da si taka, kakor da imaš v sebi sršenovo gnezdo, Barbika, he?«
 
»A meniš, da imam kaj moke?« se je togotila starka. »Lehko bi je imela, pa je nimam!«
 
»Potlej si pa sama kriva, če je nimaš, ha! ha!«
 
»Sama kriva! Temu Mihaču sem dala zad­nje vinarje in dejala sem mu: Idi na Pijavo gorico in kupi moke! Tinač je lačen, vsi bodo lačni, a skuhati jim nimam kaj! Vzel je denar, ali prišel je zopet k nam tak, kakor ga vidite! Oj tebi, preljubi sveti Valentin z Limbarske gore, bodi potoženo, da ste vi taka praseta!«
 
»Denar je zapil, praviš?« je rjul Tinač. Hi­poma je skočil kvišku ter pri bližnjem vrbovju urezal mehko šibo. »Denar je zapil in za moko ga je bil vzel?«
 
»Saj ni res! Saj laže!« je jecljal Mihač ter z debelimi očmi premeril družbo, prav kakor bi prosil vsakega pomoči. A nikjer ni srečal usmi­ljenega pogleda.
 
»Kako pravi naša postava?« je govoril Tinač in vihtel šibo po zraku, da je žvižgaje zapela. Kako govori naša postava? Naša postava govori: Kdor okrade svojega prijatelja, naj jih ima dvajset; a kdor ga oslepari, naj jih ima deset! Kolikor časa sem jaz pri Kljukčevi tovaršiji, je veljalo tako; ali ni res, prijatelji?«
 
«Res je!« so zaklicali vsi.
 
»Lezi torej, moj Mihola, lezi z lepo mirnostjo!«
 
Mihaču ni bil všeč ta poziv. »Saj laže Barba; saj me ni nihče videl!« se je izgovarjal.
»Zapil je vse, zapil!« so se oglašale ženske kakor žabe v luži.
 
»Kdo me je videl, prokleto!«
 
»Videl te ni nihče!« mu je pritrjeval Tinač, »ali kje imaš denar?«
 
»Denar, — denar?« in Mihač se je zagledal v sivo nebo. »Denarja nimam! Izgubil sem ga!«
 
»Aha, zdaj je pa sodba končana!« To rekši je pograbil Tinač pijanca za tilnik ter ga z veliko silo vrgel na zemljo. Potem mu je pa še z večjo spretnostjo naložil deset težkih in skelečih udarcev, da se je Mihaču majila koža mesec dni in da je končno tulil, kakor bi ležal sredi peklenskih muk. Ječaje je vstal, ko mu je bil odštet ves dar. Oni pa, ki ga je tepel, je izpregovoril z važnim naglasom: »Zdaj veš, kako govori naša postava! Ker si osleparil svoje pri­jatelje, jih imaš deset! Če ti je ljuba taka moka, pa se še oglasi; mi smo vsak dan doma!«
 
Tedaj se je povrnil Nacón. Ob ramirnu je visela zaklana ovca, ki jo je bil pograbil nekje na paši. Pozdravljali so ga vsi s klici radosti, in nastal je hrup in hohot, da se je komaj čula beseda.
 
»Kazalo je, da ne bo soka, a sedaj kaže, da bo pečenka!« je kričal Tinač. »Ho! Ho! Na­cón, ti si poštenjak, da ti ga po Hrvaškem in Turškem ni para. A si jo spet s soljo?«
 
»S soljo in kruhom in z dobro besedo!« je odgovoril oni ponosno.
 
»Je li še dosti takih?«
 
»Polna senožet se jih pase! In pastirje pol gluh, pol slep! Nekaj dni bomo živeli kot Judje v Egiptu in meso se bo kuhalo v loncih!«
 
Precej se je razvilo živahno življenje. Eni so kopali jamo, da bi napravili v njej ogenj, kjer bi se peklo in kuhalo; drugi so vlačili hosto, in Tinač je privlekel kar celo suho hojo, ki jo je bil sneg podrl nekje v gozdu. Nacón se je spravil k vodi ter odiral in pral ondi svoj plen. Ženske so cedile posodo, brusile nože ter pri­našale vodo v lonce. Dolgonosati mož pa je nagnal Mihača, da je moral s košem v vodo ter ž njim prežati za ribami, ki mu jih je priganjal z dolgim drogom. Vsi pa so bili edini v hvali, ki so ž njo obsipali poštenjaka Nacóna in nje­govo bistrost in premetenost v kraji.
 
»Pri njem se lehko veliko učite, vi mlajši,« je ponavljal Tinač obilokrat, »in da nimamo njega, bi morali vsi — beračiti. Tako pa se vsaj pošteno preživimo!«
 
Ves ta čas je slonel vitez Solnce na strani ob deblu ter se ni menil za umazano družbo, ki ga je bila spravila ž njo v dotiko bridka usoda. Občutil ni ostre jutranje sape, ki je srpo brila med vejevjem ter silila človeku do kosti. Polastila se ga je bila po prebedeli noči velika trudnost, tako da so mu bile otrpnile malone vse telesne moči. Toliko čvrsteje so se mu napenjale moči razburjenega duha, in neprestano je koval naklepe, kako bi si pomagal v tej grozni stiski. Če je dvignil pogled po hribu navzgor, je opazil brez težave stari stolp tur­jaškega grada. In takrat ga je pretresavala za­vest, da tiči tam gori za debelimi zidinami tisto bitje, ki mu je bilo na svetu najdražje. V obupu je škripal z zobmi in v svoji zlobi bi bil izdolbel z ostrim bodalcem globoko duplo v deblo, ki je slonel pri njem.
 
Tik viteza je čepel na zelenem mahu dijak Vid in je sopel v otrple roke ter od samega mraza vednomer rožljal s svojim zobovjem.
 
»Vid,« je izpregovoril Solnce, »tukaj ne moreva ostati! O tem krasnem dnevi ne smeva rok križem držati! Vidiš ga, stolp tam gori! Morda ravno v njem zdihuje Ana Rozina in si niti ne domišlja, da čepi tu spodaj kakor bo­jazljiv zajec njen soprog v grmovju. Ne vem, čemu bi ne šel v grad ter ne poizkušal ondi svoje sreče junaške!«
 
»Umorili Vas bodo, milostivi gospod!« je zdihnil dijak. »Tudi so vrata zaprta in odprli jih Vam ne bodo! In v grajskem jarku je glo­boka voda!«
 
»Kar ni več Turka v deželo, ne zapirajo vrat po gradovih, in jarki so suhi, da se po njih laže izprehajaš nego po beli cesti!«
 
»In če Vas ne umoré, Vas pa vkujejo go­tovo v težke verige in zapro Vas v podzemeljsko ječo. Pater Theobaldus nam je časih pripovedoval, da imajo Turjačani kakor vodnjak glo­boke jame, kamor so metali svoje sovražnike, da niso nikdar več gledali zlatega dneva luči in da jih je končno oglodala podzemeljska lezečina ter jim vzela življenje. Krute hlapce imajo še sedaj po svojih gradovih!«
 
»A vendar pojdem! Morda me varuje preblažena devica Marija!«
 
»Turjaški grad je slabega spomina pred Bogom« je tarnal Vid. »Pravijo, da se je tam skrival Georgius Dalmatinus, ki je bil največji krivi prerok, kar jih je po Karnioliji trosilo ležnivo vero meniha Martina, ki se sedaj že davno peče v peklenskem ognju! Tu gori se je skrival Geor­gius Dalmatinus, in prikazoval se mu je sam satan in skupno sta kovala tiste grozne knjige, ki so jih potem častitljivi očetje sežigali na ljubljan­skem trgu in ki so bile tako hudobne, da niso hotele prej goreti, da jih niso polili s smolo! Vidite, tako je branil svoje delo satan, ki je že od nekdaj gospodaril tam gori v starem gradu! Pravemu kristjanu se je tedaj bati te zidine, in prosim Vas, premilostivi gospod, ne hodite po nepotrebnem v izkušnjavo!«
 
»Moja stvar je pravična in ne bojim se pe­klenskega zapeljivca! Res je, že dolgo časa se nisem izpovedal svojih pregreh in tudi h Gospo­dovi mizi nisem pristopil, kakor je ukazano! A Bog me bode varoval zaradi nje, ki nima — pregrehe ter je čista kakor jutranja rosa!«
 
»Moj Bog, moj Bog! Kar tako ne smete v grad. Spoznali Vas bodo in premagali brez te­žave! Ondi imajo kapucinsko kuto in šale uga­njajo ž njo. Kaj bi bilo, če se oblečete v njo? Očetje kapucinci pobirajo sedaj pšenico po deželi, in ravno včeraj sem čul, da je krenil oča Winibaldus proti Šmarju. Če pridete v grad kot kapucinec in če nosim za Vami vrečo, bode menil vsak, da je naju poslal pater gvardijan, da zbirava miloščino za sveti samostan. V noči potem pa se bode dalo vse preiskati in morda nama dodeli Odrešenik sveto milost, da ugledava predobro gospo Ano Rozino.«
 
»Dobra je tvoja misel, Vid, in če se nama posreči pot na grad turjaški, se te bodem spo­minjal, da ti ne bode treba stradati in ne be­račiti pri dobrih ljudeh! Idi in vprašaj, koliko hočejo imeti za meniško obleko. Tudi vrečo jim odkupi!«
 
Nato je Vid vstal ter pristopil k družbi pri ognju. »Moj gospod,« je izpregovoril, »bi rad kupil to meniško obleko in to vrečo. Na grad hoče, in dobro mu bode služilo oboje!«
 
»Kam hoče? Na grad? Oho! Tu bi se nam rad izmuznil. Pil bi vsakdo, plačal pa nič!« Tako je kričal Tinač ter kazal svojo nezadovoljnost zaradi viteza, ki se je hotel po njegovem mnenju samo plačilu odtegniti, sedaj ko ni bilo Kljukca doma. »Oho! Iz te moke ne bode kruha! Povej ti gospodu Mesecu ali Solncu, ali kako se mu že pravi, da nam taki računi niso po godu in da imamo tudi mi brušene nože, čeravno nismo vitezi in ne grofje!«
 
»Samo na grad greva! Ves dan utegnemo, in gospodu se zdi škoda, da bi se zamudila lepa prilika. Sicer Vam pa pusti tu svojega konja, ki je več vreden, kot ne vem kaj. In če ga razdražite, gospoda, vas bode posekal s ši­rokim svojim mečem in z bodalcem vas bode obodel! Prodajte mu vrečo in dajte mu kuto! Morda vam plača cekin za njo!«
 
»Pusti ju, naj gresta!« se je oglasil Nacón. »Sedaj bode skuhana južina in z nami bodeta hotela jesti! Ti gosposki ljudje časih veliko snedo. O dveh turjaških grofih se pripoveduje, da sta kar sama obrala volovsko četrt in še nista bila sita! Naj gresta v hudičevem imenu in za tisto meniško obleko naj ti kaj plačata!«
 
»Meni tudi prav!« je odgovoril Tinač čemerno. »Naj gresta; a če se več ne vrneta, je ta stvar naša! In kar dobim za meniha, je moje. Sam prislužil, sam jedel!«
 
Tu se je obrnil k dijaku: »Idi k svojemu gospodu in povej mu, da mu izpod treh cekinov ne morem dati te svete obleke. Reci mu, da sem pri izpovedi za gotovo izvedel, da jo je nosil še sveti Frančišek Serafinski. In če mi tvoj gospod Mesec ne plača treh cekinov, jo bom prodal za štiri papežu v Rimu! Vrečo sevé vama dam skoraj zastonj. En cekin, pa je prodana!«
Z glasnim smehom so pozdravljali tovariši izborno to odiranje. Vitez Solnce pa je moral šteti rumeni denar, samo da je potolažil drhal, ki ga je nerada puščala iz pogleda. Potem se je odpravil z dijakom na usodepolno pot. Komaj sta izginila v logu, je ukazal Tinač dvema svojih postopačev, da naj gresta za njima.
 
»Vohajta za njima in pazita, gresta li res v grad. Jaz le mislim, da jo namerjata popihati čez goro, da bi nas opeharila za pošteni zaslužek! Pojdita za njima, in če opazita, da kreneta na napačno stezo, pa meni poročita! In takoj ju bodemo imeli zopet v zanki!«
 
Zgodilo se je, kakor je zaukazal vodja.
 
==XI.==
4.933

urejanj