Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.623:
==XI.==
Medtem je vitez Solnce s svojim mladim spremljevavcem po slabi stezi korakal navzgor. Visoko drevje je rastlo na okrog ter napravljalo gosto streho, da je skoraj niso mogli predreti solnčni žarki. Tuintam se je steza popolnoma izgubila, tako da sta morala naša potnika po mehkem mahu na dobro srečo plezati navzgor. Od vej je kapalo. Vladala je samotna tišina, ki jo je tu in tam premotilo ostro svedranje žolne; oglašala se je tudi sedaj in sedaj drobna pevka med listjem; in zajec, prebujen na svojem ležišču, jo je odrinil kakor blisk po bregu. Se celo srna je pogledala časih iz zelenega grma ter z debelim pogledom opazovala samotna potnika, ki sta se v ranem jutru trudila po zapuščeni strmini. Dospevšima na malo raván, se je prikazal zopet stari stolp starega gradu in v gozdu se je pričelo svetiti, kar je pričalo, da sedaj in sedaj poneha stari gozd. Treba je bilo pozornost obračati po okolici, da bi ju ne opazilo nepoklicano oko ter ju ne izdalo potem grajskim hlapcem. Na tem mestu je zlezel naš vitez v meniško obleko, ki mu je na srečo sezala do pete, tako da se je skrivala pod njo noga, ki ni kazala veliko samostanskega ali meniškega! Ker je nosil Solnce kratke lase, je bil na prvi pogled vsekakor podoben kapucinu, in ni se mu bilo bati, da ga bodo spoznali hlapci v gradu, ki so tako le malokrat imeli z redovniki opraviti. Dijak Vid pa si je obložil ramo z vrečo, v katero je bil nasul nekaj peska, da se ni videla prazna.
Tako preoblečena in izpremenjena sta stopala opazno iz šume ter dospela na plan, kjer je ponehalo drevje ter se pokazalo modro jesensko nebo. Ravno pred njima pa je dvigal stari grad visoko svoje zidovje v nekaki groznolepi osamelosti!
Mesto, kjer sta vitez Solnce in dijak Vid dospela do grajskega ozidja, je bilo bolj proti jugu. Morala sta torej prehoditi precejšen ovinek, da sta prišla pred grajski vhod. Tik jarka pred ozidjem je vodila ozka steza; po njej sta krenila naša znanca ter molče stopala ob robu že omenjenega jarka. Nekdaj je bil globok in z vodo napolnjen. Ali že v tistih časih niso Turjačani več vode spuščali v grajski jarek: že davno se je bil posušil, in zelena trava je poganjala po njem. V dnu je rastlo na mestih nekaj ločka, kar je pričalo, da se ob deževju nabira ondi voda, edina voda, ki jo je še dobival turjaški grajski jarek!
Sploh je napravljala mogočna zidina vtisk zapuščenosti. Mala okna, oblačene stene, tu in tam raztrgana streha: vse to je dajalo poslopju že tiste dni tolikodane ravnotisto podobo kot danes, ko je ostalo o slavi in bogastvu Turjačanov le malo spominov! Na grajskem zidu je slonelo nekaj topičev, ki so melanholično zrli v dol, prav kakor bi sami ne vedeli, čemu so tu gori. Vrabiči so jih obletavali in skoraj se je smelo sklepati, da so nosila gnezdišča v žrela, ki so nekdaj grmela z ozidja ter smrtonosno pozdravljala napadovavca! Ni ga bilo opaziti hlapca ali stražnika: tatovi bi bili brez težave splezali na ozidje ter ž njega o belem dnevi lehko odnesli orožje, s katerim je bilo obloženo za trenutek sovražnega napada.
Ko sta se vitez in mladi njegov spremnik zavila okrog ozidja po stezi bolj proti severu, jima je prihitel naproti sivolas starec. Za njim se je trla čeda ovác, kakih trideset glav. Bralo se mu je na razoranem licu, da ga morita strah in skrb. Klobuk je bil izgubil nekje v gošči, in sedaj mu je sapa gonila redke, bele lase, da so mu plavali okrog obraza.
»Pikašca, Pikašca, na! na—a!« tako je vpil neprestano in s slabim pogledom premeril sedaj ta, sedaj oni kraj zelene gošče. O njegovem klicanju so silile druga jareta za njim ter se mu bleketaje oglašala. Samo Pikašca se mu ni oglasila, ker se je tedaj že kuhala v širokih loncih spodaj pri potoku. Njena, s črnimi lisami pokrita koža pa je visela na vrbovi veji, in Tinač je pripovedoval Naconu, da si bode dal kožuh napraviti od nje za mrzlo zimo.
Ugledavši kapucina, je obstal starec, si obrisal z dlanjo potni obraz ter vprašal: »Duhovni oča, ali niste videli ovce v gošči? Črne lise je imela po volni, in če je človek zaklical: soli! soli! je bila takoj pri roki! Krotka žival je bila, in danes se mi je izgubila! Če je ne dobim, bom tepen, in jesti mi ne bodo dali!«
»Nisem je videl« je odgovoril vitez in smilil se mu je ubogi pastir, ki je tako brezuspešno iskal izgubljeno ovco.
»Oj, hov! hov! To bom tepen, to bom tepen!« je tarnal ter odšel kričeč: »Pikašca, na, Pikašca, soli!«
Ta dva sta dospela pred grajska vrata ter se napotila potem, prestopivši most, na tisto ozko, temno, niti okroglo, niti štirivoglato dvorišče, katero priča, da so Turjačani zidali svoj grad počasi in polagoma; tedaj so prikrpali k prvotnemu poslopju novo poslopje, in potem k temu zopet drugo, tako da se je končno nagrmadilo zidovja, ki je sicer v zvezi med seboj, ker je zidar tako hotel, ki pa nima v svojem zlogu nikake harmonije.
Nikjer ni bilo čuti človeka! Samo tam v kotu je zalajal pes ob verigi ter se zaganjal proti prišelcema. A skoro se je zopet umiril, in grčaje legel na slamo tik svoje hišice. Naša znanca sta obstala sredi dvorišča in opazovala okna, če bi se ne prikazal kak človeški obraz. Precej časa je preteklo, a vendar se ni prikazal nihče. Šele potem, ko se je pes iznova pognal ob svoji verigi ter nekolikokrat grdo zatulil v zrak, se je začul nekje v poslopju hripav glas: »Kaj vraga renčiš spodaj, prokleta pasja dlaka!«
In ko je pes še vedno tulil, so se začuli težki koraki zgoraj po hodniku, in čutilo se je rožljanje meča in ostrog.
»S svojim mečem ti bom preštel rebra, da boš črno gledal kakor peklenski zmaj! Tiho bodi«
Po stopnicah navzdol se je privalil trebušen mož, s širokim klobukom na glavi in z dolgim silnim mečem ob strani. Ž njim je rožljal po kamnitih stopnicah in neprestano se je togotil nad psom, ki ga je bil premotil v jutranjem počitku. Ugledavši kapucina, si je pomiril takoj glas ter je rahlo in mehko izpregovoril: »Santo padre! Santo padre!«
Snel je široki klobuk z glave ter prilomastil v nekakem svetem oduševljenju do dozdevnega meniha, padel pred njim na kolena ter mu z gorečnostjo poljubil roko.
»To je španjolska navada, sveti oča,« je govoril ponižno, »to je španjolska navada! Ko sem še služil v nemški vojski, nam je dejal senjor Montez, naš slavni zapovednik, sto in stokrat: Otroci, kadar srečate svetega služabnika božje cerkve, tedaj raz konja in na kolena! In dostavil je še tudi: Kadar pa srečate Lutrovega hlapca, tedaj mu z mečem prerinite trebuh, ker drugega ne zasluži! Po tej španjolski navadi se vedem vselej, kadar stopim v dotiko z božjim duhovnikom!«
Vstal je ter si brisal prašna kolena. Tu sta imela naša znanca priliko opazovati, da je bil ta hišni maršalek zapuščenega gradu že v sivi starosti in da je nosil obraz, ki so bakrene lise pričevale na njem, da je lastnik tega obraza vdan pijači. Motno oko je dalje pričalo, da je mož pil že na vse jutro in da se nahaja v tisti prijetni navdušenosti, ki jo daje prva, še ne popolnoma razvita pijanost.
»Vi ste bili v nemških vojskah?« je vprašal vitez.
»Hvala za vprašanje, sveti oča! V vojskah in v moritvah! Da bi Tomaž Ručigaj spil še toliko sodov sladkega vina, kolikorkrat sem stal v sovražnem ognju, oj potem bi imel prijetne dneve v svoji starosti! Pa kaj hočem, ko ne gre, ko ne gre!«
»Vi ste Tomaž Ručigaj! Dobro ime imate kot vojak, in mnogo sem že čul praviti o Vaši hrabrosti!«
Vitez Solnce je legal, ker do tistega trenutka še ni nikdar čul besedice o Tomažu Ručigaju. A ta laž je dobro dejala gospodu Tomažu.
»Vi ste že čuli o meni? Morda so Vam pravili o mojih tercah, ki so bile še celo med Španjolci imenitne. Hé, ali ste kaj čuli o njih? Oj, to so bili časi, to so bili časi!«
Prikazala se mu je debela solza iz očesa.
»Če bi mi bil kdo pravil takrat, ko sem se z Wallensteinom drvil za Švedi ter sem bil za Valonci in Španjolci najboljši jezdec v vsej armadi, da bom na stare svoje dni ležal v tem podrtem gradu ter zdihoval vsak dan za kapljo kislega vina, — tako mi moje grešne duše in vseh hudičev pekla! — bi ga bil prebodel z mečem, da bi ne bil nikdar več odprl ust!«
Potem je napravil velik križ čez razlučen obraz.
»Ne zamerite mi, sveti oča, da kolnem! A časih mora kleti najpobožnejši človek! Pa kaj bodemo tu stali na mrazu in hladu. Vstopite v našo hišo, duhovni oča, in blagoslovite jo, kakor je španjolska navada!«
Po stopnicah ju je peljal navzgor.
»Imam gorko gnezdo tu gori. Za mizo bomo sedli in na mizo prinesli vina in še kaj drugega. In če Vam bo všeč, sveti oča, bomo izpregovorili katero o davno preteklih časih in o vojskah in o prijetnem jahanju po širokem svetu!«
Na hodniku jim je prišla naproti mlada dekla cvetočega lica in žarečega pogleda.
»Hej, Marjanica, mojega srca roža in moje duše studenec, ali dobro kuhaš? Pristavi k ognju še dva velika lonca in napolni ju z mesom do vrha! Poštene goste imamo in sam Bog jih je nama poslal pod streho.«
Marjanica je poljubila menihu roko. Ko je bila odšla po hodniku v kuhinjo, je kričal Tomaž Ručigaj za njo: »Naj se ti ne smili zabela in ne piščeta v kurniku! Kaj takega ne boš doživela tako skoro, Marjanica, mojega srca zaklad in tolažba!«
Ko je bilo dekle izginilo, se je obrnil k menihu ter izpregovoril: »Pošteno dekle je, santo padre, in dobrega imena. Če sem tako sladak ž njo, nikar ne mislite, da imam kaj ž njo. To je španjolska navada! In don Montez nam je pravil sto in stokrat: kdor je možak in poštenjak, ta je z žensko sladak! To je dobra španjolska navada!«
Vstopili so v malo, zakajeno in nizko sobico. Imela je edino okno, pri katerem se je videlo na dvorišče.
Tomaž Ručigaj je posadil meniha za mizo, dijaku pa je odkazal mesto na klopi tik vrat govoreč: »Za vrata sedi, dečak, in poslušaj, kaj bodo pametni možje govorili! Ne štej nama žlic pred usti in čakaj ponižno, dokler ne pride z ostanki vrsta na te! Ali niso to pošteni nauki, ki mu jih dajem, sveti oče?«
Vid je sedel za vrata.
»Nauki so dobri, capitano, a saj poznate mlado kri. Preleta se rada in težko tiči na enem in istem mestu! Kaj, ko bi mu odsekali kos kruha ter ga spodili potem na dvorišče ali pred grad, kjer naj počenja, kar se mu ljubi! Tudi ni, da bi otročaj poslušal vsako besedo, ki jo izpregovoré odrastli možje. Ni li to tudi Vaše mnenje, capitano?«
Capitano Ručigaj se je čutil močno počaščenega po novem naslovu. Z velikim nožem je odrezal mogočen kos od hleba, ležečega na mizi.
»Tu imaš, dečak, in jej! Potem pa stori, kar ti je ukazal sveti oče! Poljubi mu roko in odrini!«
Vid je pristopil ter poljubil menihu roko. »Malo okrog poglej!« je govoril letá, »in malo se odpočij! Kaj takega ne boš skoro doživel, da bi ti bil turjaški grad na stežaj odprt. Vsak kamen preglej in v spomin si ga zapiši! Vsak kamen pripoveduje o slavi mogočnega turjaškega rodu, katerega naj Bog blagoslovi! Odrini in imej odprte oči, da ne boš nikdar pozabil, kdaj ti je naš capitano dodelil vstop v ta preslavni grad!«
Dijak in vitez sta se ujela s pogledi, in zadnji je bil prepričan, da mu bode mladi tovariš pazno ogledal grad in njega posebnosti.
Komaj je bil dijak zapustil sobico, je odprl Tomaž Ručigaj omaro v steni ter iz nje vzel veliko majoliko, polno vina.
»Danes sem sam doma, santo padre, in lehko se malo oddahnem. Vse je šlo cesarja gledat, a jaz sem ostal doma. Kaj mi če cesar, ko sem se vendar že tolikokrat bojeval v armadah, katerim je zapovedoval sam cesar! Kje so časi, kje so časi, tisti časi!«
Nalil je vina v kupo ter jo na hip izpraznil. Tudi menihu je nalil.
»Kisla je kapljica, santo padre, a če Vam rečem, da še take nimam vsak dan, mi ne bodete hoteli verovati!«
»Ni mogoče!« se je začudil Solnce.
»In vendar je tako, sveti oče!« je pritrjeval Tomaž Ručigaj. »Kadar je oskrbnik doma, tedaj pretekó tedni in tedni, preden dobim kaj moče v grlo! Ej, naša gospoda je nehvaležna gospoda. Dokler si mlad in trden, hoče, da se pehaš in trudiš za njo, da ti jezik moli iz ust kakor psu o vročini. Če pa ostaraš, te pozabijo lepo, prav kakor tudi pozabijo na starega psa!«
»Res je tako,« je dejal menih, »a mene vendar veseli, da sem Vas spoznal danes, senjor capitano!«
»To je še moja edina tolažba, da pride časih kak pameten človek k nam, ki ni tak kot ta kisla gospoda! Zaradi nje se mora človek vedno jeziti ali pa greh delati!«
»Ha, ha!« se je smejal kapucin. »Vi morate za svojo gospodo tudi greh delati! Kaj mi ne pravite? Ta je pa smešna, capitano!«
»Nič smešna, santo padre! Resnična in pravična je! Ko bi Vam hotel vse povedati!«
Umevno je, da je Tomaž Ručigaj ves ta čas prav pridno pil in da se mu je pričelo na licih žareti, kakor se žari gorovju pred vstajajočim solncem. Vitez Solnce je z radostjo opazoval, kako je Tomaž Ručigaj vedno bolj v pijanost gazil, in je bil prepričan, da se bode temu zvestemu slugi turjaških grofov jezik razvozlal, tako da bode morda vse izvedel, kar je hotelo njegovo kipeče srce izvedeti.
»Tako stari in zvesti služabniki,« je pričel, »kakor ste Vi, capitano Tomaž, izvedo marsikaj, kar se godi v hiši, v gradu in kar tlači gospodu srcé in dušo!«
»Istina, istina, padre!« je gonil Ručigaj.
»Marsikaj vem, o čemer bi vedelo mične reči pripovedovati kamenje v teh zidinah. He, he! Ali poznate tisto kislico, tisto bledolično stvar, tistega Jurija Ljudevita, ki Turjačane izpodjeda ter jim manjša imetje? He, ga li poznate, santo padre?«
»Poznam ga!«
»Koliko je ljudi, ki vedo, kako je ta žival na svet prilezla? He, povejte mi, koliko jih je, santo padre! Veste li Vi, kako je Juri Ljudevit na svet prišel?«
»Ne vem.«
»Vidite, ne veste! In ste vendar svet in učen mož. Tomaž Ručigaj pa ve, he, he, he!«
»Čul sem že, da ste uživali zaupanje gospodov turjaških, senjor!«
»Da, da, sveti oče! Ko smo stali v boju proti Benečanom, sem bil z Janezom Vajkardom na Goriškem. In lehko zastavim svoje življenje, da ni imel nihče gospodov lepšega orožja in ne čednejšega konja, nego ga je imel premilostivi Janez Vajkard. Tako vestno sem mu snažil orožje in konja. In še tako dobro vem, kako je bilo! Mladi gospod je imel tiste dni ognjevitega turškega konja, ki so ga bili hrvaški prekupci kupili pri paši v Bosni. Vsako dlako so mu bili z zlatom plačali. Vrag je tičal v tej živali. Če nisi pazil, takoj ti je ril z gobcem v meso in s kopiti je sekal po tebi, da so se kar iskre kovale! Nekdaj me je vsekal čez koleno, da je vse zateklo in da nisem mogel mesec dni rabiti noge. In še sedaj me trga po tistem mestu! Ako se hoče vreme izpremeniti, tedaj mi je vsekdar, kakor bi se mi izprehajalo žareče železo po starem mesu. Toliko smo trpeli, santo padre, za te ljudi, in sedaj so nas pozabili, popolnoma pozabili.«
Tomaž Ručigaj je pričel jokati, kakor imajo to navado stari pijanci.
| |||