Janez Solnce: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1.745:
 
Tomaž Ručigaj je pričel jokati, kakor imajo to navado stari pijanci.
 
»V kot so nas vrgli! A mi smo trpeli za nje, santo padre! In to ni malenkost!«
 
»Naš gospod Bog ne bode napravljal raz­ločka med grofom in beračem!« ga je tolažil menih.
 
»Kaj?« je zakričal oni. »Kdo vé! Malo mu je verjeti! Čemu pa je potem ustvaril grofe in berače? Čemu ni ustvaril samih grofov? He? To Vas vprašam, jaz, Tomaž Ručigaj!«
 
»Pregrešno govorite, senjor capitano!«
 
»Pregrešno, pregrešno! Saj se kesam, sveti oče, saj se kesam!« — Stari pijanec je padel na kolena. — »Tu vidite, kaka zver postane človek, najboljši človek, če ga zapró v tak kurnik, kot je ta preklicani grad! Najboljši človek se pre­meni v zmaja, če mora dan za dnevom gledati to plesnivo zidanje. Poglejte me, kak sem. A sem podoben človeku? Gotovo nisem! Ko bi me bili nekdaj poznali, ko nas je še vodil Johannes Wörth, ter smo se na bistrih konjičih drvili po tolstih porenskih krajinah, pili vino in poljubljali dekleta, to bi strmeli in se čudili, da je taka izprememba mogoča. Takrat sem bil mož, da je don Montez večkrat pravil, da jih ima malo takih pod svojo zastavo! Danes sem pa ženska, stara, slaba ženska, in skrbi me, kaj bo na onem svetu!«
 
Zopet je pretakal solze. Vmes pa je ju­naški pil, da je vidno ginilo vino iz majolike na mizi.
 
»Toliko Vam povem, sveti oče, če bom na onem svetu gorel v večnem ognju, bom gorel zaradi svoje gospode. Ona se bode pa morda po nebeških višinah izprehajala ter uživala božjo milost. A jaz se bom kuhal v hudičevem kotlu kakor zaklana kokoš. Cararambo!«
 
Škripal je z zobmi in tiho sam pri sebi klel. »Videti je, da Vam nekaj dušo teži, capi­tano, in za take prilike je najbolje, če svoje srce olehčate ter se izpoveste služabniku božjemu.«
 
»Res je, duhovni oče, velika skala leži nad mojim srcem in po izpovedi hrepenim, kakor jelen po vodi. Nisem tak hudobnež, kakor se govori. Oj sveta Marija, ti me napolni s pravim duhom, in prav ti si mi danes poslala tega pobožnega moža, da reši Tomaža Ručigaja pe­klenskega ognja!«
 
»Naša sveta vera ima za vsako pregreho svojo tolažbo. Ni je pregrehe, da bi se za njo odpuščanja ne dobilo.«
 
Vitez Solnce je govoril te besede s pobož­nim naglasom.
 
»Ej saj stvar končno tudi ni tako grozna, da bi me moral zaradi nje Lucifer gristi!«
 
Videti je bilo, da si Tomaž Ručigaj ni upal prav na dan in da se je že kesal, da je sploh zašel na to polje.
 
»Vendar bi Vam svetoval, da se izpoveste, capitano! Potem imate vsaj belo dušo in smrti se Vam ni bati!« Tako mu je prigovarjal menih.
»Smrt je zmerom huda. Don Montez nam pa je večkrat dejal: Izpoved je zadnja! Izpovejte se takrat, kadar Vam tiči svinčenka v drobu, in niti trenutek ne poprej. To je španjolska navada!«
 
»Pregrešna navada je. Bog daj, da bi se ne kesali, če se ravnate po njej, senjor!«
 
Vitez Solnce je utihnil ter nabral obraz v tožne gube, kakor bi mu velika bolest stiskala srce, da je izteknil tako trdovratnega grešnika. Tomažu Ručigaju se je pričelo tajati srce.
 
»Vraga, kaj se tako držite, kakor bi imeli poln trebuh pelina, santo padre! Saj res ni nič. Tam gori je mlada ženska in drugega nič. Kdo pa nima rad mladih žensk? He, padre santo!«
 
Tu se je Tomaž Ručigaj dolgo smejal.
 
»Mlada ženska zapelje lehko in brez težave človeka v greh. Take grehe nam bo pa gospod Bog prav rad odpuščal, ker bi sicer ne bil ustvaril mladih žensk. He, a ni tako?«
 
»Morda je že omožena!«
 
Vitezu Solncu se je krčilo o teh besedah srce, in najrajši bi bil zadavil starega grešnika, če bi mu bil mogel s tem iztisniti skrivnost, ki jo je moral izvedeti.
 
»Omožena,« je odgovoril oni lehkodušno. »Na obrazu se ji ne pozna, in lice, ličece ima, santo padre, ki mora sladko biti kakor ravno­kar namolzeno mleko! He, padre, da je Tomaž Ručigaj še tisti korenjak, kot je bil nekdaj, ko je lazil za nemškimi dekleti ob Renu in Labi — ne zobal bi Juri Ljudevit tega grozdja! Pa kaj čem, ko sem ves gobav in bolan, kakor star konj, ki solze toči, če se mu še toliko ovsa nasuje v jasli. Oj ti preklicana usoda, da se mi mora na stara leta kaj takega prigoditi!« Že je hotel Janez Solnce v svojem srdu pograbiti za bodalce, ki mu je tičalo za pasom pod kuto, kar se odpró vrata in v izbo stopi Marijanica ter postavi polno skledo na mizo.
 
»Dobra je ta!« je kričal Ručigaj, »zdaj se bo jedlo po stari španjolski navadi! Don Montez nam je večkrat pravil, da sta brušena sablja in polna skleda za poštenega vojaka več vredna nego mlado dekle, s katero ste v mraku sami v — zaprti stanici! In tako mi svete nebeške Trojice, tudi moja vera je taka, posebno zdaj, ko sem star in bolehen, he! he!«
 
Z veliko zadovoljnostjo je sesal vase dobro vonjavo, ki je puhtela iz sklede.
 
»Pa nikar ne zameri, Marijanica, če tako govorim! Ej, da sem mlad, kakor sem bil, bi ti hodila okrog mene kot belo jagnje okrog volka. In jaz bi te raztrgal, raztrgal, kakor raz­trga volk belo jagnje! Kaj pa čem sedaj, če sem star in brez zob; Marijanica, brez zob! A ji nisem prav povedal, santo padre?«
 
»Stara šleva, bodi že pametna kdaj in kaj sram te naj bo, če si pri tujih ljudeh!« se je oglasila z ostrim glasom Marijanica, tedanja prva dekla na gradu turjaškem. »Že vidim, da si se nalil in da si gospodu vse izpil, stari požeruh ti!«
 
»Res je prazna — majolika,« je odgovoril Tomaž Ručigaj z veliko ponižnostjo, »in upam, da jo boš zopet nalila, Marijanica, zlata rožica! Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi ti morala biti grofinja na Turjaku, ne pa dekla. To je moje prepričanje, Marijanica, in zategadelj upam, da mi boš zopet nalila majoliko!«
 
»Ne vem, če smem,« se je branilo dekle. »Gospod major je šel od doma in mi je dejal: ,Glej na ključe h kleti, da jih ta prašiča, ta Tomaž, ne iztakne.' Prav tako je govoril in nič drugače!«
 
»Prašiča je dejal!« je tulil Ručigaj, »Santa trinidad, od žalosti bom umrl. In kje imaš ključe, Marijanica? Če te je strah iti v klet, daj mi ključe, da bom sam prinesel svetemu očetu vina, dasi je to proti mojemu stanu in moji vrednosti!«
 
»,V klet ga ne puščaj, ker bi se potem upijanil in mi škode napravil, več kot je ves Tomaž vreden!' In gospod major je še dostavil: ,Včeraj so hlapci naklali drv tam spodaj na dvorišču, jutri bo naš Tomaž ves ljubi dan čas imel in naj torej znosi ta drva v drvarnico in naj jih zloži v skladalnico, da bomo pozimi imeli kaj kurjave. Dela naj ta potepuh, da ne bo vedno zastonj žrl pri grofu!' Prav te besede je govoril gospod major in nič drugega ne!«
»Jenjaj, Marijanica!« je kričal Ručigaj. »Boš videla, da se bo še nesreča zgodila! Nabrusim svoj meč in do ročaja ga potisnem temu hudiču v trebuh. Potem pa naj sam drva sklada na dnu pekla v peklenski drvarnici! Koj ko domov pride, ga umorim! Na to lehko vzameš sveto obhajilo! Sedaj pa prinesi vina, da bo konec besed!«
 
»Enkrat si jo že izpraznil majoliko, in v sodu se pozna. Ne vem, naj li prinesem vina ali ne!«
 
»Tako mi pet Kristovih ran, prinesi ga, Marijanica!« je moledoval Ručigaj. »Še sodnji dan bom govoril zate, da ti ne bo treba v peklenski ogenj, kamor bodo hudiči odnesli turjaškega majorja!«
 
»Zaradi gospoda bom prinesla; pa glej, da ne piješ preveč, ker ga imaš že sedaj preveč!«
 
Vzela je majoliko z mize ter odšla v klet po vino.
 
»Slabo Vas čislajo, capitano,« se je oglasil menih s satiričnim glasom, »in vidi se mi, da komaj čakajo na Vašo smrt. Predolgo jim živite in žlice Vam štejejo. Slabo življenje je to za starega, zaslužnega vojaka!«
 
»Vse ste slišali, padre,« je zdihoval starec; »tako se mi godi dan za dnevom. Vsak me brca, vsak me grize, in vendar sem več izkusil, nego marsikak turjaški grof, ki s svojim pustim obrazom visi sedaj gori v veliki grajski sobani na steni!«
 
»Res je,« je pritrjeval menih; »mnogo ste izkusili, senjor, in menil bi človek, da ste si prislužili košček kruha na stara svoja leta, in tudi kupico vina, da jo v miru izpijete vsak dan. Nehvaležni so ti Turjačani!«
 
»Pošteno govorite in srce ste mi ogreli, sveti oče! Sedaj Vam bom vse povedal, prav vse, da bodete vedeli, koliko sem jaz storil za te Turjačane!«
 
»Veliko ste storili in trpeli!« je pritrjeval menih, upajoč, da bode s tem onega še bolj razdražil.
 
»Trpel in delal!« je kričal Ručigaj, »a sedaj bi moral skoraj beračiti od hiše do hiše. Vse Vam bom povedal! In tudi o tisti mladi ženski, ki jo imajo ti grofovski grešniki zaprto tam zgoraj. Tu imam ključe do nje, ha! ha! ha!«
 
»Odpuščeno Vam bo vse, če se skesano izpoveste, capitano! Čemu bi tudi za to malovredno gospodo z grehom obkladali dušo?«
 
»Prav govorite, sveti oče! Do čistega se Vam bom izpovedal, do zadnjega greha! Da bi jo hudič pobral to gospodo! Poslušajte torej, sveti oče!«
 
Na to se je pričela Tomaža Ručigaja izpoved.
 
Medtem je dijak Vid stikaval po grajskih hodnikih in kotih. Pri marsikaterih vratih je prijemal kljuko ter hotel odpreti. Ali vse je bilo trdo zaklenjeno. Končno je šel pred grad ter lazil okrog zidov, skrbno opazoval visoka okna, če bi kje ne ugledal krasnega obraza preljube gospe Ane Rozine. Ničesar ni ugledal. Po raz­pokah v zidu so tičali vrabci ter grdo kričali. Nekoliko kavk in nekaj sokolov se je zibalo po zraku, a drugega življenja ni bilo niti videti, niti čuti.
 
S tožnim srcem je sedel dečak ob rob grajskega jarka ter se zamislil tja v dol. Časih se mu je dozdevalo, kakor bi čul globoko pod seboj v dolini peket konjskih kopit in glas vesele družbe. A če je bolje poslušal, ni čul niti konjskega kopita, niti človeka! Ondi pri zidu je slonela stara hruška, ki je s svojim mogočnim vejevjem objemala še bolj staro zidovje. Rumenelo ji je listje, a ondi malone v vrhu rumenelo je tudi nekaj dozorelega sadu.
 
»To je hruška gospodična« — je izpre­govoril dijak sam pri sebi, »in zgoraj pri vrhu visi jih nekaj rumenih! Kdaj je že nisem pokusil, hruške gospodične!«
 
Zdihovaje je odtrgal pogled od zrelega sadu ter zopet pričel zreti v tihi dol.
 
»Doma smo jo tudi imeli! Nagnjena je bila na malo hišo domačo, in jeseni je cepal zlati njen sad na slamnato streho. A še veliko več ga je segnilo na deblu, da ga ni mogel zaužiti ne človek, ne sršen, brenčeč po vejah!«
 
Poslušal je iznova v dol, in sedaj se mu je zdelo, da je čul prav gotovo, kako je bilo konjsko kopito ob kamen. Pa zopet seje prevaril; ko je poslušal bolj vestno, ni bilo čuti ničesar.
»In jaz tudi vem, čemu da mora segniti hruški gospodični sad na deblu, še prej nego je dozorel. Stari oče mi je pravil in vse povedal. Ko je naša sveta Porodnica,« — tu je napravil dijak znamenje križa,— »bežala pred kraljem Herodom, da ji ni umoril presvetega Odrešenika,« — tudi tu se je dijak pobožno prekrižal,— »je prišla s svetim Jožefom v široko puščavo. Veliko žejo je trpela božja Porodnica, in žejo je trpel sveta Odrešenik. Tudi sveti Jožef je bil žejen, a vrelca ni bilo in pod pekočim solncem je vse koprnelo. Tam na meji dežele Kanaan in dežele Egipta stala je hruška gospodična. Njene veje pa so bile nasute z zlatim sadom, da so se kar šibile. A te veje so bile visoko od zemlje, in sveti Jožef, ki sta ga morila lakot in žeja, je bil slaboten, da ni mogel na ošabno drevo. — Moj Bog, kaj bi bilo, če bi sedaj prišel gospod Juri Ljudevit! Umoril bi me in umoril bi tudi mojega dobrega go­spoda viteza Janeza!«
 
Zopet je zdihoval dijak, in polastila se ga je čudna tesnost, da mu je silila solza v oko.
 
»Saj ga ne bo, gospoda Jurija Ljudevita! Pri cesarju je gotovo; in če pride, bom čul poprej njegovega konja, da bomo izlahka po­begnili v zeleni gozd. — In tedaj je izpregovorila Marija devica: Hruška gospodična, usuj svojega zlatega sadu na zemljo pod seboj, da ga bode zaužil sveta Odrešenik, da si žejo utolažim, jaz, njegova sveta mati, in da se uteši tudi moj preljubi mož, sveti Jožef! Kaj ti odgovori nato hruška gospodična? Ošabna hruška gospodična odgovori: Dvesto let stojim že tu na meji dežele Kanaan in dežele Egipta. In še vsako leto sem iz svoje moči obrodila toliko sadú, da so ga veje komaj nosile in da je ptica puščave bila uverjena, da sem posuta z živim zlatom. In vsako leto je sedala ptica puščave na zelene moje vrhe in je raztezala blesteče svoje koló, ki se žari živeje od jutranje zore! In vsako leto je bil moj sad samo njej, mnogobojni ptici puščave in drugemu nikomur! Vam ga pa ne dam, vam beračem, ki mi bosonogi in z raz­trgano obleko kradete senco predragega mojega drevesa. Tako je govorila šopirna hruška go­spodična!«
 
»Ali ni bil to grohot gospoda Jurija Lju­devita?« Dijak Vid se je dvignil kvišku. Napel je svojega sluha moči, a zopet ni mogel ničesar začuti. Sedel je na zeleno rušo ter govoril sam sebi:
 
»Sapa brije med vejami in menil sem, da je to grohot pijanega gospoda Jurija Ljudevita. Ali ta leži sedaj kje pod cesarsko mizo in je pijan od najboljšega vina, ki si ga moremo misliti! — Tedaj pa je prvič izpregovoril naš preljubi gospod Jezušek: Hruška gospodična! Ti nisi hotela pripoznati svetega svojega Boga. In več ti je ptica puščave in več tvoj sad od tvojega Boga! Tako se naj zgodi, da ti segnije sedaj vsakoletni sad pred dozorenjem, da boš ostudna, kakor je ostuden gobavi bolnik v puščavi! Samo pri vrhu ti naj ostaja nekaj rumenega, sladkega sadja, da se boš spominjala, koliko dobrega bi bila lehko obrodila, če bi živela v strahu božjem! To so bile prve besede, katere je izpregovoril naš gospod Odrešenik, potem ko je bil postal sin človeka! In hruška gospodična jih je težko občutila; huje so ji bile od toče, ki časih raztolče zeleno polje. Hipoma ji je izginil zlati sadež in počepal ji je v trenutku z zelenih vej, kakor bi jo bil otresel in pretresel najsilnejši vihar puščave. Pričela je solze točiti hruška gospodična, solze radi svoje revščine. Zbrale so se te solze v studenec, ki je pri njenem deblu privrel iz kamnite zemlje, da se je napil hladne vode sveta Odrešenik, da si je ž njo žejo utolažila njegova sveta Mati, naša Marija devica, in njen sveti mož, sveti Jožef! — Čuj, ali ni bil to meča žvenket, če se zadene jezdecu ob ostrogo?«
 
»Ničesar ni! Samo strah me je tako preobvladal, da se tresem pred vsakim listom, ki ga sapa odnaša z veje! — Od tedaj pa segnije vsako leto hruški gospodični sad na veji še prej, nego je dozorel; samo pri vrhu ga ji nekaj ostane, da ji vedno živi v spominu, koliko dobrega bi lehko obrodila, da je rastla v strahu božjem! Tudi tu gori je nekaj rumenih, in najbolje bo, če splezam po nje, da jih ne ogloje mrčes!«
 
Vstal je, da bi splezal na drevo.
Splezal je na drevo. Med vejami z mahom obrastlimi se je stiskal kvišku, dokler ni dospel do vrha, kjer je zaužil rumeno sadje. Potem pa jo je zopet odrinil navzdol. Tedaj je opazil na veji, ki je segala do graščinskega zida, staro ščinkavčevo gnezdo. In iz dalje se mu je videlo, kakor bi čepela drobna jajčeka v tem gnezdu. Zategadelj je bilo naravno, da se je dečaku zbudila radovednost v duši in da je želel pre­iskati malo gnezdeče. Lagano se je spuščal po veji proti zidu ter končno prilezel čisto do zida in do starega gnezdišča. To je bilo prazno, in samo nekaj suhega, pikastolisastega listja je ležalo v njem, kar se je videlo iz dalje kakor drobna jajčeka.
 
»Kje se naj sedaj jeseni dobe ptičja jajca po gnezdiščih,« se je jezil Vid, »in sam peklenski satan me je udaril s slepoto, da sem videl nekaj, kar se vidi le v cvetoči pomladi!«
 
Ozrši se po steni navpik, je opazil ravno nad sabo malo okence v debeli zidini. Bilo je tako tesno, da bi se človeško telo nikakor ne bilo moglo preriniti skozi njega lino na prosti zrak. Kdor je bil torej zaprt v prostoru, komur je to okence dajalo revno svetlobo, je bil dobro spravljen in shranjen brez čuvaja in brez železnih stebričev, s katerimi so sicer zapažena okna pri ječah.
 
Vid se je naslonil ob steno ter izkušal pri oknu pogledati v skrito sobo, ki je tičala za njim. Zidovje je bilo tako debelo, da ni mogel z roko doseči do umazanega stekla, ki je zapiralo pot vsakemu daljšemu pogledu. Že je hotel zopet odriniti po veji, kar ga prešine misel, da morda tiči za umazanim tem oknom gospa Ana Rozina.
 
Z vso močjo svojega mladega glasa je zaklical proti oknu: »Gospa Ana Rozina, oj pre­ljuba gospa Ana Rozina!«
 
Zaklical je dvakrat in trikrat. In glejte, pri zadnjem klicu se je odprlo umazano okno globoko v zidu in prikazal se je drobni obrazek gospe Ane Rozine, ki je bil tedaj tako bled, kakor da je zlit iz samega belega voska.
 
»Jaz sem, Vid sem,« je zaihtel dijak od samega veselja, »in z Vašim gospodom Vas iščeva že dolgo časa! Sam Jezus Kristus mi je po­magal, da sem splezal na to hruško gospodično!«
 
»Vid!« je izpregovorila gospa, »poglej, tu sem so me zaprli, da morem komaj dihati. Ali veš, čemu so me zaprli? Vedno mislim na našega gospoda in morda me je ukazal cesar zapreti, ker sem se predrznila ljubezen gojiti do njega, ki je tako visoko nad mojim stanom.«
 
»Nikar ne zdihujte, preljuba gospa! Vaš gospod je tu in jaz sem tu! Gotovo Vam po­magava! Vi ne veste, kako je žalosten gospod vitez Janez!«
 
Ravno v tistem hipu se je prikazal na ovinku tik grajskega jarka — Juri Ljudevit. Neprestano je zrl s kalnim očesom na hruško gospodično, na kateri je bil že iz dalje ugledal nekaj sumnivega. Bil je pijan in v silni razburjenosti. Tako močno je stopal, da je letal pesek na vse strani in da so mu ostroge glasno rožljale. V roki pa je držal samokres z napetim petelinom.
 
»Zdelo se mi je,« je izpregovoril škripaje, »da lazi neki polh tu gori! In ta tepec, ta Ručigaj spi! In pravil sem Aricagi in Simonoviču, kako dobrega čuvaja imam! Oj ti prokleti hudič ti!«
 
»Jezus, Marija, Juri Ljudevit je tu!« je zaječal dijak na veji. Otrpnilo mu je telo, da se niti geniti ni mogel. Oni je obstal pod hruško, in v silnem srdu je škripal z zobmi.
 
»Zdelo se mi je, da sem čul konjska kopita,« je zdihoval Vid sam pri sebi, »a sedaj je Juri Ljudevit tu in umoril me bo! Gotovo me umori!«
 
»Hej, kaj počenjaš tam gori?« je kričal Juri Ljudevit, in njegovo krvavo oko se je ujelo s trepetajočim pogledom dijakovim.
 
»Z gospo Ano Rozino sem govoril,« je zajecalo revče v groznem strahu, »in sedaj Vas prosim, da me nikar ne ubijte, preblagi gospod Juri!«
 
»Z gospo Ano Rozino!« je siknil Juri Lju­devit. »Da bi te peklo požrlo! Z gospo Ano Rozino! In to vse se je meni zgodilo, in na gradu turjaškem!«
 
Dvignil je brez usmiljenja velikanski svoj samokres ter ga sprožil proti dečku na veji, da se je pok razlegal široko na okrog. Ko se je dim razkadil, — je ležal dijak Vid na zemlji, mirno, kakor bi spal. A njegova srčna kri je pojila tedaj rušo in korenine hruški go­spodični.
 
Hladnokrvno je Juri Ljudevit zopet nabil samokres ter krenil potem k tovarišem, ki so ga čakali pred grajskim vhodom.
 
»Kaj si streljal?« je vprašal polkovnik Aricaga, ki je z junakom Simonovičem sedel v zelenem bregu. V bližini pa je stražil hlapec Cesare štiri konje.
 
»Kaj sem streljal?« je odgovoril Juri Lju­devit zaspano. »Po drevesu je skakala veverica in nad njo sem poizkusil svoj novi samokres, ki mi ga je prinesel knez Vajkard iz dunaj­skih zalog.«
 
»Ali si pogodil?« se je oglasil Simonovič.
 
»Sem, dobro orožje je! Tam pod hruško leži in mislim, da sem ji prestrelil srce! Ha! ha!«
 
Nekaj časa je potem opazoval grad ter dostavil: »Pretiho je vse! Prijatelji, stvar mi ne ugaja! Nekaj tiči v tem gradu, kar mi ni po godu. Ni ga človeka, in to je čudno, preklicano čudno!«
 
»Veš kaj?« je kričal Aricaga. »Če tiči so­vražnik v gradu, potegnimo sablje in z orožjem v roki ga naskočimo!«
 
In potegnili so orožje ter oprezno šli v tihotni in samotni grad.
 
Tomaž Ručigaj in vitez Solnce sta še vedno sedela pri vinu. Prvi se je bil tako zelo nasekal kisle kapljice, da je vsak trenutek hotel pod mizo zlesti. Pamet pa ga je bila že prav davno zapustila.
 
»Prav tako je bilo, kakor Vam pravim, santo padre,« je kričal, »in ne besedice drugače! Naša gospoda je hudič, in mi moramo večno zveličanje zastavljati za njo! Ali je to pravica, sveti oča! A je nebeško zveličanje kaj takega, kar se lehko pobere v vsakem kotu? Vprašam?«
 
»Resnico govorite, capitano, ali sedaj mi povejte, kako je bilo tisto noč!« je odgovoril Solnce.
 
»Tisto noč torej! Vse Vam povem! Že popoldne se je pripodil naš Juri Ljudevit na turjaški grad in takoj sem opazil, da mu gore lica in da mu peklenski satan razsaja po krvi. Jaz tega ptiča hipoma spoznam, če ga polt srbi. Saj ni bil takrat prvič na turjaškem gradu! ,Ručigaj', je dejal, ,si li ti oseba, na katero se smem zanesti? Si li ti taka oseba?' — Rekel bi, da sem, sem mu odgovoril z vso odločnostjo; vsaj španjolski kavalirji so se zanašali name ter mi zaupali! Španjolski kavalirji so pa tisti, ki so najboljši po Nemškem in po Laškem in po Francoskem, bi menil! Tako sem se mu odrezal ter mu — po španjolski navadi od strani povedal, da v mojih očeh nima tiste veljave kot španjolski kavalir! In je tudi nima! Kje pa naj je vzame, če niti ne ve, za katerim plotom se je rodil!«
}}