Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.949:
»Saj veste, kaka je ženska! To Vam joka za vsako malenkost, tako da ženska solza niti vinarja vredna ni. To jaz vem, ker marsikako solzo so prejokale krasne oči za me! Valga me dios, da je res tako!«
»Brez tolažbe krščanskega duhovnika ste jo pustili v njenem obupu? To ni bilo pošteno, to je bilo krivično, posebno od Vas, ki ste tako rekoč tudi kavalir, senjor capitano!«
To je Tomaža pretreslo, da je pričel v hipu jokati.
»Saj se kesam, santo padre, saj se tisočkrat kesam! In denes ste Vi tu, in krščanske tolažbe naj ji bode, kolikor je more želeti. In s tem ključem Vam odprem sobano — tu je izvlekel nekje velik ključ — in odprem Vam tudi Martina Lutra zaboj, da laže pridete do golobice nego gospod Juri Ljudevit, ta prokleti jastreb, ki bi ga morali na kolo nategniti, da bi mu vse pregrešne kosti popokale po pregrešnem telesu! In zagotavljam Vas, sveti oča, tako mi svetih ran Kristovih in vseh bolečin njegove božje Porodnice, da je ni moči, ki bi mogla zabraniti, da bi Vas ne popeljal k njej, ki joka tam gori. Sveti oča nebeški, če pride sam Juri Ljudevit ter bi se hotel nama ustavljati, bi spoznal bistrega jezdarnika Tomaža Ručigaja, ki je grešnike krstil nekdaj ob Labi in ob Reni ter so ga poštenjaki častili in čislali po španjolski navadi! Pravim Vam, sveti menih, da pride Juri Ljudevit sam in da mi le edino zoperno besedo izpregovori, pa mu premerim s starim svojim mečem čreva ter mu v usta povem, da je grešnik in malo prida, ki naj si v čast šteje, če pogine pod mojo roko, ki je morila že boljše može, nego so bili roditelji tega paglavca, tega Jurija Ljudevita!«
Tedaj se je Tomaž Ručigaj dvignil izza mize ter je v svoji pijanosti z otročjo oholostjo zakričal proti vratom:
»Juri Ljudevit, prikaži se, zver turška!«
In letá klic ni ostal brezuspešen.
V tistem hipu so se odprla vrata na stežaj in na pragu se je prikazal Juri Ljudevit z bledim svojim obrazom in z golim mečem v roki. Tik njega sta tiščala v malo sobico polkovnik Aricaga in junak Simonovič ter s svetlim orožjem zabranjevala izhod.
Tomažu Ručigaju se je zavrtila tedaj mala čumnata okrog in okrog; vse mu je plesalo pred pogledom; a v tej vrteči se zmešnjavi je tičal kot nekako središče gospoda Jurija Ljudevita temni obraz, okrog katerega so se strahovito blesketali svetli meči. Pričel se je tresti stari pijanec in prešinil ga je takov strah, da se je čulo, kako so mu klepetale čeljusti.
Vitez Janez je v trenutku izprevidel svoj nevarni položaj. A vendar ga niti za trenutek ni zapustila bistroumnost. Premeril je z jastrebovim očesom malo sobico. Nikjer ni bilo izhoda. Tam pri vratih je stal Juri Ljudevit s svojima tovarišema, in pričakovati je bilo, da bodo na mah planili z mečem po njem! Postati mu je mogla edina rešitev — edino okno! To je takoj vedel! Na srečo je bilo odprto in toliko široko, da je človeškemu telesu dajalo primerno prostora, če se je hotelo zriniti skozi njega. Vitez Solnce se je obrnil z obrazom k steni ter se sklonil pod mizo. Pri tem pa je bliskoma spravil dolgo halo raz sebe ter izza pasa potegnil ostro bodalce.
»Pijan menih in pijan vratar!« je izpregovoril Aricaga srdito. »Kaj nam hočeta ta dva!«
»Čakaj malo!« je vpil Juri Ljudevit. »Ručigaj, svinja, ali tako izpolnjuješ moja povelja! S kom pijančuješ tu notri?«
»Plemeniti gospod — Juri — Ljudevit! Nedolžen sem — menih me je zapeljal!« Tomaž Ručigaj je sekal z rokami po zraku ter z veliko težavo spravljal besede iz grla. Pri tem mu je odpadel debeli ključ, ki je hotel ž njim odpreti vrata menihu, da bi prinesel duševne tolažbe zaprti gospodični. Ta ključ je padel pod mizo, kjer se ga je polastil vitez Janez.
»Nedolžen!« je zastokal Tomaž Ručigaj še enkrat, potem pa so ga zapustile moči in kakor posekan hrast je telebnil po sobi, daje s svojim debelim trebuhom v hipu pregradil ozko čumnato čez in čez. Tisti trenutek je porabil Janez Solnce v svojo korist. Kakor strela je planil izza mize, kjer je bil na tleh zapustil znak svojega meništva, ter priskočil k oknu. Tam pa se je kakor urna veverica izmuznil po steni navzdol, da je kar migoma izginil onim v sobi iz pogleda. Njegova sreča je hotela, da je bil grajski zid nekoliko nagnjen, ker je proti tlom debelejši in debelejši postajal. Tudi je imel vitez toliko previdnosti, da se je uprl z bodalcem v zid, tako da je bolj polagoma drsal navzdol, ker se je ostro jeklo zatikalo v zida razpoke. Strgalo se mu je nekaj obleke, v ostalem pa je brez škode zdrknil k tlom, in to tembolj, ker je priletel ravno na kup gnoja in smeti, ki se je že od nekdaj ondi nahajal ter kvaril zrak na dvorišču turjaškega grada.
Ravno, ko je vitez hotel pri oknu izginiti, sta ga spoznala Juri Ljudevit in polkovnik Aricaga.
»Tako mi vseh hudičev, Solnce je tu!« je zatulil polkovnik ter izvlekel izza pasa velikanski svoj samokres. Tudi Juri Ljudevit je pograbil po svojem samokresu ter napel petelina. Hitela sta k oknu. Ali oba je opoviralo široko telo pijanega Tomaža Ručigaja, ki je kakor v sladkem spanju še vedno raztezal onemogle ude po umazanih deskah. V besni togoti sta ga suvala v trebuh ter ga med kletvinami odrinila na stran. Ko sta potem dospela k oknu, sta imela priliko opaziti, kako se je Janez Solnce ravno vzdigoval z gnojnega kupa. Dvignil je obraz ter ju s krvavim pogledom opazil pri oknu. Trenil je z roko za pas po samokresu ter ga izstrelil proti oknu. Zadela je svinčenka tik okna v zid, da sta se šipa in apno zapršila na vse strani. To je prejkotne rešilo vitezu življenje.
»Aricaga, streljaj!« je zatulil Juri Ljudevit. Oba sta namerila na onega, ki je z dvorišča uhajal ter s pestjo grozil proti oknu. V hipu sta izstrelila samokrese, da se je razlegal pok po ozkem dvorišču. Ko se je dim razkadil, se je lovil Janez Solnce z roko po sivi steni, z drugo pa je grabil po levi rami, kjer se mu je cedila rdeča kri iz obleke.
»Ta jo je izteknil,« je kričal Aricaga. »Vsaj levo perut sva mu razdrobila, da ne bo mogel odfrčati več.«
»Tako mi svete Matere božje,« je dostavil Juri Ljudevit, »sedaj ga imam v pasti in denes se bodete uverili, prijatelji, da Juri Ljudevit ne pozabi besede, če se mu je rekla proti časti! Da bi le preveč zadet ne bil! Ženico mu hočem pokazati in v pričo njega snubiti za njo, da se mu polajša smrtna ura. Zadel sem ga jaz, ker sem mu ravno v levo ramo meril!«
»Tudi jaz sem tja meril,« je ugovarjal Aricaga, »in ne ve se, čigava je svinčenka, ki tiči vitezu v kosteh. A jaz imam preklicano gotovo roko, kar bi o tebi ne trdil, Juri, posebno če si pijan. Denes si pijan!«
»Pustiva prepir,« je odgovoril Juri Ljudevit hladno, »in poglejmo rajši na dvorišče, kaj počenja obstreljeni naš vrabič ondi!«
Drli so na dvorišče. Ali prostor, kjer je še ravnokar slonel in ječal vitez Janez — je bil prazen. Na tlaku je ležal sicer njegov samokres, in tudi se je poznalo nekaj rdečih lis po steni in po zemlji. A ranjenec sam bil je izginil, kakor bi ga bila odnesla sapa.
Usuli so se pred grad ter prebrskali vse grmičevje daleč na okrog, ali ranjenega viteza vendar niso izteknili.
==XII.==
| |||