Ljubezen filozofa Kerševana: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m popravki |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov=
| avtor= Tine Debeljak
| izdano= ''{{mp|delo|Gruda}}'' 2/1 ({{mp|leto|1925}}), 12–16
| vir= {{fc|dlib|3YBARM1A|s=all|dLib
| obdelano=4
}}
▲| dovoljenje= dLib}}
Na strehi je golob razpel peruti v zlat prah, s kljunom se poščegestel v golšo, se prestopil, zagrulil: solnce, (vokal je nekako temno, pobarval in — en — stopnjeval v višino) ter se prislonil prav k belolici
golobici, ko je nalahno kot v prvi ljubezni — hinavčica!
Tako se je začela pomlad. In so ptiči žgoleli. In so se golobi greli — stokrat opevani parčki — na slemenih streh, da so zmotili filozofa Ivana Kerševana v podstrešni sobici nasproti, da se je šele tedaj zavedel pomladi in odprl sunkoma zavezano okno:
Vrstica 36 ⟶ 37:
pomladi. Šele ta beseda bi nama odprla vstop drug v drugega in bi se več ne bala in skrivala. O, ta beseda! Zapišem jo lahko in jo morda bom, pa zapisana nima tiste svetle barve kot jo mora imeti in jo ima izgovorjena. Morda se radi tega tudi lažje napiše? Vsa svetloba — po mojem — je v tem, kako se izgovori. Stokrat smo jo že izgovorili na ulici temno, sami temni in morda jo bomo še stokrat. Enkrat samkrat pa se pove v pravi barvi — in zakaj bi je midva ne izgovorila tako, to besedo: Ljubim? ... Saj bi ne bilo drugega kot le priznanje luči, kajti svetlobo njeno že čutiva v svojih očeh in že živiva v kolobarju njenega svita. Kaj bi si tajila in se zakrivala za plašč obligatnih besed ...«
In tako bi pisal filozof Ivo Krševan še strani in strani, morda še o neskončni samoti, o potrebi ene same besede, ki bi bila samo zanj izgovorjena, če bi se tedaj ne zavedel, da je pomlad in bi se ne zagledal v goloba vrhu slemena: drug drugega sta ščegetala s kljunčki v mehkoperne peruti, ki sta jih razpela v solnce, da se je razlilo po njih kot po belocvetočem bregu — in je on grulil temno: so-ln-ce, so-ln-ce! — in ona, tičica-golobičica: lju-bim, lju-bim !
»Tako lepo se imata v solncu. Ljubita se brez besed. Zdi se nam ljudem, da si pravita: solnce, solnce! in ljubim, ljubim! Pa sem prepričan, da si ne pravita nič. Tudi, če bi imela pojem o ljubezni, bi je z imenom ne imenovala. Ker bi bilo nepotrebno.«
Vrstica 44 ⟶ 45:
»Ne! Povedal bom. Zaživet je treba — ljubezen!«
Nadel si je površnik, vzel paličico — študent-gospod, stanujoč v podstrešnici in stradajoč že drug dan — in šel v mesto. In vsak kamen, kamor je zadel s palčico okovano, mu je odmeval zvok srca: Anuška!
Vrstica 77 ⟶ 78:
Še je izdihnil:
»Le zakaj se skrivava pod plašč različnih besed, ki jih tako prozorno rabiva le zato, da skrijeva, kar bi si rada povedala
Zunaj pa so prav do zahoda klicali ptiči iz meja, in so golobje grulili v tolpi po strehah in so golobice drhtele
Bila je pomlad.
| |||