Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.994:
Usuli so se pred grad ter prebrskali vse grmičevje daleč na okrog, ali ranjenega viteza vendar niso izteknili.
==XII.==
Zgodaj zjutraj ravno tistega dné je zapuščala precej številna družba belo Ljubljano ter prijezdarila pri Dolenjskih vratih na Barje, kjer so hoteli streljati divje race. Sam cesar in njega stric, nadvojvoda Viljem, sta bila lovcem na čelu; posebno zadnji je kazal veliko lovsko navdušenje ter izpraševal Volka Engelbrehta z vztrajno milostjo, če je po Barju obilo perutnine in če se pridno strelja in pobija.
Stopivši iz mestnega ozidja, krene četa po mehki senožeti proti Ljubljanici, kjer je čakalo primerno število čolnov, po katerih so se lovci, pustivši konje slugam, hipoma posedli. Leopoldus pa je obsedel na konju, voščil svojemu stricu prijetno zabavo, potem pa se obrnil k deželnemu glavarju ter dejal: »Sedaj na Turjak, ekselencija!« Bil je prav dobre volje, in Volku Engelbrehtu so bila odprta nebesa, da je gledal v deveto nebo.
»Veličanstvo!« je viknil ter se v sedlu tako globoko priklonil, da je s svojim obrazom zadel skoraj ob konjevo grivo, »predrznem se še enkrat odsvetovati od tega pota! Če nas obišče naš najmilostivejši gospod v gradu naših pradedov, moramo se vsaj nekoliko pripraviti! In še na smrtni postelji se bom sramoval, da sem na turjaškem gradu sprejel svojega veličastnega vladarja med golimi stenami in pri prazni mizi!«
»Pomirite svojega duha, gospod glavar,« je odgovoril Leopoldus, »saj toliko imate vendar v shrambah turjaških, da se bodemo opoldne najedli mi in naši konji. In če ne, bodemo lakot trpeli! Imel bodem vsaj priliko opazovati, kako bo raztezaval naš Lobkovic svoj obraz, ki je vendar tako nerad lačen in ki je za dva in tri, če sedi pri polni mizi!«
Dvorniki so se spodobno zasmejali. Velikega gospoda dovtip se jim je zdel preizvrsten in tudi so se radi smejali — na račun imenitnega, a tedaj — ko je Janez Vajkard še vedno imel v svoji roki vso moč in veljavo — še nikomur groznega veljaka. Nekoliko let pozneje bi se ne bil pač nihče upal smejati dovtipu, namerjenemu proti knezu Lobkovicu, ki je bil tedaj s svojo bistrostjo izrinil Janeza Vajkarda iz cesarjeve milosti ter ga poslal v pregnanstvo v ravno tisto belo Ljubljano, ki je tedanje dni gledala najvišjo srečo in slavo onih, ki so tedaj zastopali kruto in oholo turjaško pokolenje.
Smeh ni spravil kneza Lobkovica v zadrego. »Presrečen sem,« je dejal lehkodušno, »da me Vaše Veličanstvo opazuje še med jedjo in da še tedaj zbujam pozornost svojega premilostivega gospoda!«
»Naš Lobkovic,« je izpregovoril cesar, »ima jezik in zobe v svoji oblasti in uverjeni smo, da si bode ž njimi pridobil še mnogo slave!«
»Posebno z zobmi,« je dostavil Janez Vajkard zlobno, »s katerimi je posebno pečenkam na mizi nevaren, Veličanstvo!«
Zopet so se smejali dvorniki, opazivši, da je Leopoldus s povšečnostjo začul neokorni dovtip svojega prvega ministra. Posebno glasno se je zasmejal — v kolikor se je sploh smel smejati v cesarjevi družbi — Janez Vajkard, in prav videlo se mu je na ošabnem obrazu, kako mu dobro dé, da je na vse rano jutro smel zasmehovati svojega nevarnega nasprotnika, o katerem je predobro vedel, da rije proti njemu kakor krt pod zemljo.
»Veličanstvo,« je odgovoril Lobkovic hladnokrvno, dasi se je srdil, »moji zobje so za sedaj moja edina moč, in radosten sem, da mi še trdno stoje v čeljustih! Pač pa opazujem pri našem vojvodi, da izgublja zobe, da se sumnivo stara in da bode Vašemu Veličanstvu skrbeti za sposobnega naslednika!«
Prebledel je Janez Vajkard in strupeno je pogledal po Lobkovicu. A smejati se sedaj ni upal nihče; še celo cesarju je za trenutek legel mrak nejevolje po mladem obrazu. Potem pa je hitro izpregovoril: »Ničesar ne odgovorite, vojvoda, ničesar mu ne odgovorite! Lobkovic bi rad pokvaril dobro voljo svojemu gospodu, ali denes v tem prekrasnem jutru ne dopuščamo, da bi z ostrim svojim jezikom sekal po zvestih nam služabnikih. Takoj ga tudi kaznujemo s pregnanstvom ter mu proti cesarski svoji nemilosti nalagamo, za kratek čas zapustiti naš dvor. Zajezdite konja in pred nami dirjajte na Turjak in glejte, da nam preskrbite ondi stanovanje in vse potrebno! Za toliko časa Vas odpuščamo v nemilosti!«
Navzlic temu mu je ponudil cesarsko svojo roko, ki jo je knez gorko poljubil, govoreč: »Dieto audiens sum, augustissime imperator!« Potem pa je zabodel ostroge konju v trebuh, da se je visoko spel, zavihtel široki klobuk po zraku ter vzkliknil: »Vivat Leopoldus!«
Oddirjal je po cesti proti Turjaku, klobuk pa si je dejal na glavo šele tedaj, ko je bil družbi izginil iz pogleda; ko je vedel, da ga več ne vidi cesarsko oko. Tako globoko je bil vdan svojemu velikemu gospodu!
Po tej cesti je odrinil potem tudi Leopoldus. Le malo dvornikov je imel s seboj; v varstvo izborni tej družbi pa je jezdilo za njo deset oboroženih hlapcev. Ubogi kmetič, ki je tik ceste ril po neplodovitem polju, pa se je čudom čudil, kako da je zašla tu sem ta oborožena tolpa denes, ko je vendar vse odhitelo v belo Ljubljano, da bi gledalo cesarja in vladarja In če bi mu bil kdo pravil, da je oni mladi človek, ki je, skoraj revno opravljen, jezdil tam po cesti z manjšim spremstvom, nego so ga imeli Turjačani, kadar so jezdili mimo, sam cesar Leopoldus, bi se mu bil smejal v lice, češ, cesar nosi zlato obleko in spremlja ga cela armada, če se prikaže na dan!
Navzlic zbadljivemu napadu Lobkovica proti vsemogočnemu ministru je ostal cesar zidane volje tisto jutro. Počasi so jezdili po beli poti ter opazovali okolico na vse strani. Pričetkom je ležala po Barju gosta megla, a skoro se je vzdignila ter se razvlekla proti jasnemu nebu. Odprl se je pogled na širno Barje in na hribe, ki ga obkrožujejo v ozadju.
Njegovo Veličanstvo je bilo na vse kraje radovedno. K sebi je poklical Volka Engelbrehta in Janeza Vajkarda ter vprašal sedaj po tem, sedaj po onem. Sreča Turjaških je cvetla isti dan šopirno, in kakor pomladanskega solnca rahli žarki se je razlivala cesarjeva milost na Janeza Vajkarda in ponosnega njegovega brata. Ali že so se zbirali črni oblaki, ki so grozili zakriti to solnce ter s hladno točo posuti šopirni cvet šopirne sreče turjaškega pokolenja!
Knez Večeslav Lobkovic je potem jezdil po slabi cesti ter kuhal srd v častihlepni svoji duši. V zasmeh je bil dvornikom, in ti Turjačani so ravnali ž njim, kakor da je kak dvorni šaljivec!
Ali hotel jim je stopiti na tilnik ter jih ponižati, da se bodo zvijali kakor črvi v prahu! Prilika že pride in sveti Devici je hotel zidati kapelico na svojem gradu, če mu pomaga, da bode ponižal kneza Turjaškega! In čimprej pride pomoč, tem lepša bode kapelica! Napočijo časi, ko se dvorniki v njegovi navzočnosti niti sopsti ne bodo upali, ali denes ...
Ravno v tistem hipu se mu je spoteknil konj ob kamen sredi pota. S kopita je odletela podkev ter žvenketaje zdrknila v stran. Prebudil se je knez iz svojega zamišljenja ter šele sedaj opazil, da je bil medtem zašel v ozko samotno dolino. Tik pota je med gostim vrbovjem in olšjem šumel potok in napravljal tuintam v ilnati zemlji precej globoke tolmune, obrastle z bičjem in ločkom. Na drugi strani pota se je dvigalo s smrekami in bukovjem prepreženo strmo robovje, s kojega se je tedaj, ko je knez ustavil svojega konja, vzdignila mnogobrojna tolpa divjih golobov ter z močnim šumom plaho odplula v zakajeni mah. Na vse strani je obračal knez svoj obraz, da bi opazil kje človeško selišče. V nasprotnem bregu je čepelo pač nekoliko revnih koč in dim se je vzdigoval s slamnatih streh — ali te so bile preoddaljene in tudi ni bilo upati, da bi se s težkim konjem dalo do njih! Tu v dolu pa je vladala popolna samota. Da se ni strnad oglašal s svojim tožnim čivkanjem v smrečju in da se ni stržek jezil po gosti šumi okrog vode, bi naš knez ne bil čul niti najmanjšega nemira.
»Vrag vedi, kje sem!« je izpregovoril sam s sabo. »Tega turjaškega gnezda tudi ni nikjer ugledati, dasi se mi je pravilo, da je pokrita vsa gora ž njim, in da je pri nas doma malo takih gradov! Izgubil sem podkev, in če mi živinče ohromi, se mi lehko pripeti, da prikrevsam na Turjak, ko je Njega Veličanstvo že davno zopet proti Ljubljani odrinilo. Sveta Marija, sedaj mi pomagaj!«
»Ha, ha! Tičimo v pasti! Ha! ha!«
Zopet se je smejal nekdo nad knezom Lobkovicem! Poprej v prvi osuplosti je premeril letá dolino na vse štiri vetrove, samo bližnjo svojo okolico je puščal iz pogleda. A ravno tu, tik njegovega konja skoraj, je raztezala na zelenem mahu dolga človeška podoba koščene svoje ude ter z zvitimi očmi blesketala proti knezu, prav kakor lisjak, če ugleda kuretino. Tudi se je brez vsake spoštljivosti smejal ter gonil svoj »haha«, četudi je lehko opazil, kako je gospodu na konju kri zahitela v belo lice.
»Ha, ha! Smo v škripcih? In ne znamo ne naprej, ne nazaj? Oj, preljubi gospod, kako se mi smilite!«
Prav pri nogah mu je ležala podkev, ali naš Kljukec se je delal, kakor bi je ne videl. Tudi se mu ni mudilo vstati in nikakor ni kazalo njegovo obnašanje tiste bojazljivosti, ki je navdajala tedanjega kmeta pred plemenito gospodo.
»Govoriš nemški?« je vprašal knez osorno.
»Nemški in laški, signore moj! In če mi plačate pot do paše v Bosno, se Vam naučim tudi turškega! Ha! ha!«
»Kje je prva kovačnica?« je vprašal knez dalje, in srbeli so ga prsti, porednežu s plohim mečem pretipati hrbet.
»Kovačnica? Na gradu jo imajo! No, pa saj je prah mehak in do tja bode že še priplezal Vaš vranec!«
»Pa mi saj pot pokaži!«
»Ne utegnem. Tu zadi leži. Vmes so dolinice, žlebovi in skoraj povsod se vlečejo pota na hribovje. Lehko zaidete! Kakor bi trenil, bodete za Kureščkom, meneč, da ste na Turjaku. Hej, jaz jih poznam, te preklicane poti. Brez vodnika — pametnega moža, Vam bo težavno, kreniti na pravo stezo. Taka je, da naj Bog pomaga!«
»Koliko imam še do tja?«
»Več ali manj, kakor si pot izvolite! Želimeljska dolina je zavita in zamotana, da je malo takih na svetu! Ko bi Vi imeli vodnika, žlahtni gospod, bi že bilo! Ali kje ga dobite? Tu ravno tiči vrag. Jaz moram še nekaj časa ležati, potem pa hajd proti Ljubljani!«
»Morda se da tvoja stvar odložiti! Kako službo pa opravljaš?«
»V službi svojega dobrega gospoda sem.«
»Kdo ti je gospod?«
»Imenitni vitez Janez Solnce.«
»Do sedaj še nisem čul o njem.«
»Kaj, o Solncu niste čuli in tudi o njegovi zali gospé ne?«
Tu se je dvignil Kljukec s zelenega ležišča ter ognjevito iznova povprašal: »Tudi o njegovi zali gospé ne?«
»Do sedaj še ne!« je odgovoril Lobkovic hladno.
»E, kaj ste spali, milostivi gospod? Vam niso še nič pravili o gospé Ani Rozini, ki ima mestnega ranarja za svojega očeta in viteza Solnca za svojega moža?«
»Pravi vitez mora biti ta tvoj gospod!«
»Nikar se ne pregrešite, gospod! Lepa ženska je, lepega telesa, lepih oči! In še celo turjaškim gospodom ni dalo miru in pograbili so jo ter jo vzeli in odtirali na svoj grad, ha, ha!«
Knez Lobkovic se je iztegnil v svojem sedlu kakor zajec, ki sredi polja po sapi razmotruje, odkod mu preti nevarnost.
»Kaj so storili turjaški gospodje?«
»No, zakonskemu možu so vzeli zakonsko ženo in sami bi jo radi imeli! Če bi nas kdo kaj takega počel, mu napravijo sredi Ljubljanskega polja grmado in vso mast bi mu ocvrli s telesa kakor polhu, ki je z nosom obtičal v pasti. Ti turjaški gospodi pa se nič ne zgodi!«
»Kaj so storili gospodje na Turjaku? He, te li prav urnem?«
»Prav, prav! Zakonsko ženo so ukradli in moža so ji hoteli pobiti, ker jim je stal na poti!«
»Ti se šališ ter misliš, da imaš kakega grajskega pisača pred sabo!«
»Kaj se bom šalil, kaj bom to mislil! Oj, jaz jih poznam gosposke obraze, in koj ga spoznam grofa od strežeta! Vaš obraz, milostivi gospod, je zlit iz prave in dobre rude. Če bi le jaz Vaše gradove imel in Vaše cekine, ki jih kar čujem žvenketati v dnu Vaših žepov. Kaj se bom šalil? Sicer pa greste tako na Turjak in če gori pridete, pozdravite mi Ano Rozino.«
»Moj Bog, ali je še vedno v gradu!« je vzkliknil knez raznenaden in v duhu je polagal temeljni kamen svetišču, kojega je obljubil zidati v čast božji Porodnici.
»V gradu in pod težkim ključem! Njen mož, naš ubogi vitez Janez, pa tiči v grmovju pod Turjakom ter milo ječi, ker mu je Juri Ljudevit razstrelil ramo, da se mu vidi skoraj do srca!«
»Juri Ljudevit? Kdo je to?«
»Juri Ljudevit; ga li ne poznate našega Jurija, ki nam je ukradel Ano Rozino, da bi spal pri njej za hrbtom njenega moža! Hudič je in Bog zna, če je krščen po krščanski veri. Turjačan je in njegov oča, pravijo, je koj za cesarjem: iz tiste sklede jesta in iz ene in tiste mošnje denar jemljeta. Dobre čase ima pri cesarju in ime mu je Janez.«
»Janez Vajkard! Brat glavarjev?«
»Ravno tisti, milostivi gospod! Njegov sin pa tiči sedajle na turjaškem gradu in Bog ve, kaj se je že vse zgodilo, ha! ha!«
»Kolikor mi je znano, Janez Vajkard nima sina!«
»V zakonu ga nima, mogoče, da ga nima! Ali zunaj zakona je še široko polje, ki marsikaj zraste na njem. Saj veste, kaj hočem povedati, ha, ha!«
Tu se je Kljukec od samega veselja s koščenimi rokami tolkel po tankem svojem trebuhu. »Zunaj zakona tudi rožice cveto, moj dragi, in dostikrat še lepše kot v zakonu, ha, ha!«
»Janez Vajkard ima nezakonskega sina!«
»Od glave do nog je nezakonski! Pa kaj mu to škoduje? Belega kruha je sit vsako uro in vina je že popil, kakor malokdo turjaških grofov, dasi se je rodil v zakonu in po postavah naše svete vere. No, pa če greste na Turjak, vidite ga takó in recite mu, da ga pozdravljam!«
»Janez Vajkard ima nezakonskega sina!« je vzkliknil naš knez iznova, in v duhu je že gledal dozidano kapelico, posvečeno Materi božji, ki mu je tako hitro priskočila na pomoč. »Njega Veličanstvo bode široko odpiralo oči, če se bo vse to izvedelo! Moj ljubi Janez Vajkard, zdaj se bom jaz smejal. Čast in hvala božji Porodnici, ki se me je usmilila! Čast in slava! Ave Maria, gratia plena!«
Tu je knez Lobkovic z veliko pobožnostjo in s kipečo gorečnostjo premolil »Češčena si Marija«, med molitvijo pa se mu je srce širilo v zavesti, da ima svojega nasprotnika v rokah, da ga lehko uniči. In uničiti ga je hotel!
<center> *** </center>
Cesar je v tem dohajal po dolini. Dasi je bilo vroče, je bil mladi vladar vendar neprestano najboljše volje. Med živim razgovarjanjem se je dospelo k znožju turjaškemu holmu. Ondi so opazili v svojo veliko osuplost kneza Lobkovica. Napravil si je bil ležišče pod senčnatim drevesom ter privezal konja k smrekovemu vršiču.
»Ali ni tu naš tajni svetnik Lobkovic?« je vprašal cesar in skoraj se mu je zamračilo lice.
Odgovoril mu je Janez Vajkard: »V senci leži, Veličanstvo, ter leno počiva, dočim mora visoki njegov gospod prenašati žarke pekočega solnca. Gotovo še niti na Turjaku ni bil! In morda je tik pota zaspal. Taki so Vašega Veličanstva najzvestejši služabniki!«
Knez Lobkovic je pristopil k družbi.
»Kako je to, moj ljubi tajni svetnik, da ležite tu v senci, ko se kopičijo stolpi turjaškega grada ravno nad Vami? Upali smo, da nas pričakate pred širokim portalom z veselo novico, da ste pripravili nam stanovanje in našim konjem polne jasli!«
Skoraj nemilostno je govoril cesar te besede. Z globokim poklonom je odgovoril Lobkovic: »Veličanstvo! S tugo mi je izvestiti, da je na Turjaku že vse zasedeno: pri jaslih zobljejo oves tuji konji in po sobah se šopirijo tuje osobe. Z orožjem v roki branijo mehke blazine, kjer sede, in polne mize, s katerih jedo.«
Temno je pogledal cesar ter dejal malone osorno: »Knez Lobkovic! Prepovedujemo si vsako prazno šalo. Utrujeni smo od slabega pota in prav močno že želimo, skočiti s sedla ter si odpočiti trudne ude!«
»Pri sveti Materi v Loretu prisegam, da ne bode Vašemu Veličanstvu drugega ostalo nego storiti, kar sem storil jaz: leči v zeleno travo ter ustanoviti visoko taborišče pod milim nebom. Ali na gradu denes nimajo prostora za visokega vladarja in s samokresom ga pozdravljajo, kdor se denes približuje gostoljubni strehi gospodov s Turjaka! Silno sem nesrečen, da mi Vašemu Veličanstvu boljšega poročiti ni mogoče!«
Tu je knezu Lobkovicu po vsem obrazu zažarila škodoželjnost, in z neprikrito radostjo je opazoval, kako težko sta gospoda s Turjaka sedela v sedlih!
»Kaj pomenja to, Volk Engelbreht?« se je obrnil cesar k deželnemu glavarju, ker ga je vendar osupnila resnost, s katero je Lobkovic vse to pripovedoval.
»To pomenja,« se je oglasil Janez Vajkard namesto glavarja, »to pomenja, Veličanstvo, da je gospod knez ali sanjal, ali pa kje med potjo preveč pil!«
»Brez dvojbe preveč pil,« je dostavil Volk Engelbreht strupeno, »ker bi sicer ne govoril kaj tako žaljivega za me, ki mi bode največja sreča, pozdraviti Vaše Veličanstvo na svojem gradu!«
»Ne razburjajte se, gospod glavar!« ga je zavrnil knez hladno. »Kar sem povedal, je gola resnica. Ko je danes vitez Solnce hotel v grad, so streljali nanj, da je moral s krvavo rano odriniti!«
»Vitez Solnce!«
In Volk Engelbreht je pobledel, kakor bi niti kaplje krvi ne imel v nežnem svojem obrazu.
»Naj mi je dovoljeno, Veličanstvo,« — in tu je knez Lobkovic sklonil koleno v prah, — »da razložim, kaj je iskal vitez Solnce na Turjaku. Če mi je dopuščeno, potem bom govoril, Veličanstvo!«
»Vitez Solnce!« se je oglasil tu Janez Vajkard. »Krasnega varovanca imate, gospod knez! Ali ni to tisti človek, ki si je za ženo izbral ranarjevo hčer in ki je bil potem izčrtan izmed deželnih stanov?«
»Ravno isti!« je odgovoril Lobkovic brez strahu. »Izbral si je za ženo ranarjevo hčer, ki pa se je tudi drugim ljudem videla! Videla se je tem ljudem tako zelo, da so jo s silo vzeli njenemu zakonskemu možu ter jo odtirali na turjaški grad, kjer še sedaj zdihuje pod zaporom. Na njenega moža pa so streljali, da je komaj odnesel življenje, dasi ni zahteval ničesar drugega nego ženico, po cerkvi in božjih zakonih mu izročeno. In vse to se je zgodilo pod vlado našega velečastnega in slavnega cesarja in gospoda, na katerega bodo morda tudi streljali, če se bode v svoji pravicoljubnosti potegoval za stvar nesrečnega viteza!«
Vse je otrpnilo. Cesar sam se je vzdržal mirnega ter vprašal zamolklo: »Ali govorite resnico, knez, ali se samo šalite?«
»Čisto resnico, Veličanstvo! Pri moji čisti časti prisegam na to!«
»In zakonsko ženo so odtirali! In sedaj, ko sem jaz v mestu? Ne upam si verjeti kaj takega!«
»Vaše Veličanstvo se uveri lehko samo! Tam gori pri gradu nas pričakuje vitez Solnce in hrepeni, pritožiti se pri najvišjem svojem gospodu!«
»In kdo se je predrznil vse to storiti!« je vprašal cesar in kar videlo se mu je, kako je vse zakipelo po njem.
»Prosim za najvišje varstvo, Vaše Veličanstvo! Mogočnega nasprotnika si bom nakopal, če povem resnico, in svoje življenje si stavljam v nevarnost!«
| |||