Cesarjev rojstni dan: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Cesarjev rojstni dan | avtor= Anonimno | opombe= Objavljeno v Domoljub 1890, št. 3 (6. februarja) v rubriki [[Listek ... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov=
| avtor= Anonimno
| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 6. februar 1890 (3/3), 22—24
▲| obdelano=2
| vir= {{fc|dlib|8QAFQ5CO|s=22—24|dLib 3}}
▲|licenca=javna last
}}
Vrstica 23 ⟶ 22:
trgu, veselje je napolnjevalo srca pričujočih, niso
čutili hudega mraza, bil je namreč 11. februar.
Tiho pa je bilo in mrtvo blizo tam v neki zakotni
ulici. Večinoma so bile hiše že temne, ljudje
Vrstica 28:
vedno le laže. Edino v hišici št. 120 se je
bliščela luč iz malega okna, ki je bilo nekoliko odprto.
večinoma je slišal te glasove le ponočni
čuvaj, ako je ob določeni uri šel mimo hiše.
Vrstica 36:
ogledoval hišico na desno in levo, kakor da bi iskal
kake hišne številke. Tako pride pred hišo s štev. 120.
in obstoji. »Tukaj torej vlada grozna revščina, tako
▲so mi poročali," mrmra mož samseboj. Kar začuje
glasen vzdih, ki ga vzdrami iz premišljevanja; varno
se bliža oknu. od katerega dohajajo tožni glasovi in
Vrstica 54 ⟶ 52:
čelo, ne sluteč da so to zadnji izkazi njene otročje
ljubezni do očeta. Oče, vzdihovala je sirota, oče,
upam, da vam bo bolje; o Bog pomagaj
hčerka se zopet sklone pred
pretresljiv, ki omeči tudi najtrdovratnejše srce!
Tujec pod oknom ginen potrka z levo na okno
z desno pa seže v svoj žep po denar. Dekle se
plaho ozre proti oknu in meni, da je prišel ponočni
čuvaj vprašat kako je očetu, stopi k oknu. Roko zagleda
pred seboj in čuje glas:
očetu, a ne pozabi tudi na-se; kupi si posteljo
drva in peč, Bog blagoslavljaj tvojo otročjo ljubezen.
Kmalu zopet pridem poprašat, kako je z vami.
Preden je mogla deklica videti tujca in se mu zahvaliti,
izginil je že v drugo ulico.
Vrstica 72 ⟶ 71:
zahvala puhtela je iz njenih ust proti nebesom. K
bolniku se sklone, rekoč: Oče, sedaj sva rešena!
glasom in ni ga bilo več glasu izvabiti od njega,
sapa je postajala težja in le z očmi se je še mirno
Vrstica 94 ⟶ 93:
svojo svitlobo in gorkoto, tedaj oživi na novo in
krepkeje, v viharju se je vtrdila.
<center>* * *</center>
Zvečer 13. februvarija pripelje se mrliški voz
Vrstica 102 ⟶ 103:
Julika za vozom — skoro sama. Po velikih mestih
ni prijazne sosedščine, kakor na kmetih, kjer ob takih
žalnih prilikah sosedje sami vravnajo vse
Edino neki tujec, zavit v plašč, stopal je oddaljen nekaj stopinj za vozom. Bil je isti tujec, ki
je zvečer pred smrtjo pokojnega moža Juliki skozi
Vrstica 113 ⟶ 116:
poplačati in zato spremlja pogrebce do pokopališča,
kjer so pokojnikovo truplo položili v hladni grob.
Julika je klečala ob grobu in jokala. Tedaj
stopa naš znanec pred njo.
»Ne jokaj dekle, Bog ki ti je vzel očeta, skrbel
bo za-te, jaz hočem biti tvoj oče
v katerem je bil zavit in grobokop ves preplašen
vsklikne:
Bil je res cesar Franc, ki je pred in po rojstnem
Vrstica 128 ⟶ 132:
ali pa v koči reveževi.
[[Kategorija:
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija:
[[Kategorija: Kratka zgodba]]
|