Padel za domovino: Razlika med redakcijama

dodanih 11 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
 
»Če bi prišel vsaj med ljudi! Samo vojaki ... samo
vojaki ...« je dejal drugi.« »Med ljudi, — čas bi že bil.,
prokleto ...« Hotel je še nekaj povedati, a ustnice so
obumrle, možgani so odpovedali; in capljal je kakor sto,
okostnjaku luknja, v luknjah tema in na okostnjaku
okrogla škatlja, v škatlji žival, vedno lačna, vedno žejna,
— in tema. Sicer še samo meglen, moten, ognusen«<ins>:</ins> »Naprej … naprej ... samo naprej ...!«
 
»Počitek! ... Deset minut počitka!«
»Opoldne ga dobimo za jutri.«
 
»In ga pojemo že danes. Ha-ha« nasmejal se je,
a smeh je bil tak kakor smeh tistega, ki goljufa samega
sebe in to dobro vé.
ti, ali slišiš?«
 
»A-a-a<ins>!</ins>«
 
Nabrekle so mu žile na čelu, ob sencah, na smrtno bledih
obležal je. Le oči je nekoliko bolj odprl.
 
»A-a-a — ti bom dal ti žival, ti svinja!«
 
Skočil je s konja in pristopil bliže.« »O, poznamo take
elemente! Potvarjati se, da, to znate, potvarjati se ...
Mrcina, vstani, če ne —« in bič je zažvižgal po zraku.
 
»O-o-o,« hropel je, kakor da bi hotel dati
svojemu telesu zamaha, da bi se vzdignilo — in odprl je
oči. Žile so se napihnile, da bi jih lahko razneslo, oči so
»Baba!«
 
Bič je zažvižgal in preko obraza scse mu je vlila kri.
 
»Ali boš sedaj vstal? Boš?«
mladeniča.
 
»Proč!« je zatulil polkovnik,« »proč, ali si za to tukaj,
da pobiraš lenuhe? Zato si, da mrtvece odnašaš! Si razumel?
Pri vojaku je samo dvoje mogoče: ali je živ, ali
»Kakor bi se ga kaj tikalo,« je zinil nekdo.
 
»Kha-kha-kha-kha,« je kašljala cela stotnija.
 
»A, tako! — Skodele na tla!«
je bledel vedno bolj in bolj.
 
»Ha, pobič!« je hlastno besedičil polkovnik.« »Ha,
inteligenten dečko; zakaj pa ti je dal bog inteligenco in
moč, če ne zato, da paziš, kaj govorijo te mrcine. Zakaj,
misliš, si končal šolo, če ne zato, da držiš v redu svoj
roj ...«
 
Fant je padel. — Spominjam se, kako se je poslavljala
na kolodvoru v Prerovu mati od njega, kako je jokala
trikrat ...
 
»Ž-ž-ž-ž,« je zažvižgalo skozi zrak in že se je dvignil
dim v zvonikovi okolici.
 
 
»Le čisto potiho smeš izpraševati, zverina! Si razumel,
čisto potiho! — Izprašuj, zverina, če ne — —<ins>,</ins>« je
zavpil Martin in ga je divje pogledal. Ullmann je videl,
kako so mu oči hipoma zrastle v jezi in sovraštvu. Čutil
 
»Kdo sem? Hahaha. Kdo sem? Človek sem ... Človek
kakor ti. In predvsem,« — povdaril je z naglasom,
ki je bil podoben po svoji barvi in obliki črepinji, razbiti
s puškinim kopitom, s krvjo in z možgani obliti —« »predvsem
sem sedaj močnejši od tebe.«
 
Džiuna v Horohorinu?«
»Džiuna?« Spominjal se je.« »Džiuna v Horohorinu ...« in spomnil se je, kje je že videl Martinove oči, o — tiste strašne oči ... Džiunine oči. Ali je to samo slučaj ? — Tam se je pričelo, rdeča nit, krvav pogled je šel
skozi ... in danes te oči —. Zagledal se je v Martinove
oči: zrle so mirno, nepremično, strahovito ... Samo
 
»Svinja avstrijska! O, Rusi niso takšni, ne, ne, stokrat
ne — o-o-o<ins>,</ins>« in plakala je neutešljivo.
 
»Zvežite jo.«
se ne spominjaš? — Zbudil si ga, mladega, utrujenega,
dobrega praporščaka, našega praporščaka — in si ga
vprašal: »"Ali veste, kaj storimo z vojakom, ki ga najdemo
spečega v vojni črti?«"
 
In Rihard ni odgovoril, ampak te je udaril, da si se
In kakor tresk je udaril v mene. Noga je brcnila
mojo skodelico, da mi je skočila v obraz — in tvoj glas
sem slišal: »"Salutiraj, mrcina!«"
 
Takrat sem prvič jokal, ker se je meni godila krivica.
Tisti so se plazili po vseh štirih in Martin je bil med njimi.
 
»Zverina«,« je poltiho govoril, »kako je takrat stal
in vpil, ko smo prišli. Če bi ne bili Rusi za petami, bi
nas bil vse pobil, a mene ne, ne! — In sedaj leži tam kot
počasi približevala ...
 
»Da, da, je že tukaj — sedaj — sedaj.« —. Polkovnik
je zaprl oči in jih je stiskal. Hropel je ... Od časa do
časa ni mogel dihati — odprl je oči in jih je zopet zaprl.
 
»Oči ... oči, ali jih vidiš ...?«
 
— razbil! Vidiš, s hrbtom te sekire te bom udaril ravno
tukaj —«. Dotaknil se je nalahko s sekirinim hrbtom temena
— »tukajTukaj te bom ...«
 
»Ubij, samo hitro!«
svoja pota, da se pokorijo zakonu, ki ga je pisal zločinec
...
 
In tisti zločinec naj bo gospodar vsemu, in četudi
vsemu zakaj mora biti tudi meni?
713

urejanj