164
urejanj
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
|
»Papež!«
»Za kateri greh, o Bog, si me udaril s to grenko palico!«
Tako se je klatil Kurent brez doma, brez pota in brez posla, sebi v sramoto, ljudem v spotiko in v nagnus.
Če ga je srečal kmet, je pogledal
»Fej te bodi! Fant pohajkuje, mož bo kradel in požigal, starec bo beračil!«
V gozdu je šumelo, topel veter je šel v dolino; Kurent je gledal v nebo, in kakor je pelo na nebu, v gozdu in na polju; tako je prepevalo v njegovem srcu.
»Rdeče so tvoje ustne, kakor ruta okoli tvojega vrata, kakor mak, ki se priklanja v polju, kakor nageljni na tvojem oknu. Vesele in bistre so tvoje oči, kakor oprano nebo, kadar odseva na njem
Tako je Kurent prepeval in vzdihoval; ko se je znočilo, se je napotil v vas.
Šel je, šel, pa se je nenadoma razmaknil gozd pred njegovimi očmi in prikazala se je prostrana jasa. Temni borovci so stali vse naokoli, ali sence niso dali od nobene strani; tako jarka mesečina je lila na jaso, da je razločil Kurent vsako bilko v travi.
Na štoru kraj jase je sedel pritlikav grbec, ki je bil ves po škratovsko
»Kako je, Kurent, kako že na svetu?« je vprašal.
Nevernik je pokimal.
»Pametno si povedal, Kurent! Če pride k tebi slepar in pravi: Daj mi te škornje, še za med smeti niso več! – mu nič ne veruj ter poreci: Kaj pa bodo tebi, če še za med smeti niso? –
Kurent se je uprl s komolci v travo, stisnil je lica med pesti in je premišljeval.
Nevernik se je prijetno zasmejal.
»Saj sem vedel za tvojo ceno, Kurent; poštena cena je, blagu primerna.
Ko je slišal Kurent take besede, je zagledal v mesečini tiste svetle oči, tiste rdeče ustnice in tudi ruto pod vratom.
Tako se je začela in nehala Kurentova mladost.
== II ==
Vzdramil se je Kurent, ozrl se je ter je videl, da je svet lep in življenja vreden. Koliko bogastva je nasul Bog na to zemljo! Brez števila rodov je živelo in uživalo, pa niso použili tega bogastva, še zmerom več ga je! Po nebu roma sonce, kakor je romalo od nekdaj, zato da so deležne njegovega blagoslova vse dežele po vrsti. Pod njim hite oblaki, da rosijo od vzhoda do zahoda; obrnejo se na jug, ali na sever, kadar se
Velika radost je bila v Kurentovem srcu, ko se je napotil v dolino. Občutil je, da je ves od vrha do tal tako močan in poln zaupanja, kakor ni bil nikoli poprej. Pod mesečino je prespal vso svojo mladost. Ni vedel več, kje da se je rodil, kdo da mu je bil oče in kdo da mu je bila mati, na vse bridkosti je pozabil in tudi spominjal se ni, odkod mu gosli v rokah in veselje v srcu. Iz pozabljenega življenja je ostalo v njegovem spominu le eno samo obličje; tako ga je videl, kakor da se mu je nekoč, pred davnimi časi, sanjalo o njem. In kadar ga je ugledal v spominu, je rekel, da mu nikoli ne bo videl enakega, pa če bi romal za njim do devete dežele; nikoli ne takih rdečih ustnic, je rekel. nikoli ne takih svetlih oči! ...
»Za eno močno koprnenje ti bodo vsi grehi odpuščeni! Zakaj ni je bridkosti hujše, nego je tista, ki rodi koprnenje. Zdi se mi, da sem te videl; v svojih najlepših sanjah videl – kdaj da je bilo, Bog sam razsodi! Če videl, ali ne videl – tvojo besedo sem slišal in v tvoje srce sem pogledal, v to srce žalostno. Tisočkrat bodi pozdravljena; če je božja sodba, se srečava še kdaj!«
Postavil je svetilko na zapeček in jo je upihnil; nato je šel. Oprezno je stopal med
Počasi je stopal Kurent po beli cesarski cesti. Že je hladilo zgodnje jutro, zvezde so mežikale zmerom hitreje in so tiho ugašale, nad hribom se je belilo. Kurent je pospešil korak, da bi stopil v gozd pred svetlim jutrom. Begotne sence so iskale mraka, tiho so izpod neba tonile za hrib – coprnice so se vračale s Kleka. Za njimi je zapihal veter, čist in bister; zašumelo je v drevju in rosa je padala.▼
▲Že je hladilo zgodnje jutro, zvezde so mežikale zmerom hitreje in so tiho ugašale, nad hribom se je belilo. Kurent je pospešil korak, da bi stopil v gozd pred svetlim jutrom. Begotne sence so iskale mraka, tiho so izpod neba tonile za hrib – coprnice so se vračale s Kleka. Za njimi je zapihal veter, čist in bister; zašumelo je v drevju in rosa je padala.
Ko je stal Kurent kraj gozda, se je ozrl. Temna je bila dolina; zvezde ji niso več sijale, jutro je še ni pozdravilo. Zadušen, težek vzduh je puhtel iz nje, kakor iz strupenega močvirja. Črni so bili vrtovi, temnejši od noči same; nobene hiše ni razločilo oko, uho ni slišalo pesmi ne besede; sive megle so se vlekle ob rebri; do neba niso mogle, do zemlje te črne si niso upale.
| |||