Ljubljen biti: Razlika med redakcijama

dodana 51.002 zloga ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
| naslov= {{mp|naslov|Ljubljen biti ... }}: Novela
| avtor= Marija Herbert
| izdano= {{mp|delo|Vigred}}, {{mp|leto|1931}}, letnik 9, številka 9—12, {{mp|leto|1932}}, letnik 10, številka 1-
| vir= {{fc|dlib|D3E9YN7M|s=15-18|dLib (9)}} {{fc|dlib|MENJLJEH|s=all17-21|dLib 10)}} {{fc|dlib|37VIQA0S|s=all16-19|dLib (11)}} {{fc|dlib|TS94ZXIB|s=all15-19|dLib (12)}} {{fc|dlib|NYF3NSDN|s=16-18|1}} {{fc|dlib|7OCYEZDF|s=6-9|2}}
| dovoljenje= javna last}}
 
Riharda je občutila za največjo srečo to, da je bila bogata; brez tega bi seveda morala v sirotišnico in se pozneje boriti za svoj obstanek. A Riharda, ponosna Riharda, je izmed vsega ljubila neodvisnost. Komaj ji je bilo treba komu se zahvaljevati. To je bil njen ponos, toda bolesten ponos; kajti če bi bila kdajkoli poznala veliko dobroto in ljubezen, bi rada vse žrtvovala. Veliko hrepenenje po tem je ležalo v globini njenega bistva.
 
Riharda je bila že davno polnoletna in svoj lasten gospodar. Svojo usodo je vzela z občudovanja vredno gotovostjo in mirnostjo v roko. Imela je mnogo dobrega in zdravega okusa za življenje in njena gmotna sredstva so ji dovoljevala temu nagnenju slediti. Kupila si je prijetno malo hišo, vzela družabnico, gospodinjo in sobarico. Kot gospodinja je bila povsem mirna, brez posebne strogosti. V njeni naravi je že bilo nekaj, kar je zahtevalo spoštovanje. Svojo družabnico je v prvih mesecih štirikrat izmenjala, da je našla značaj, ki je z njo vsaj nekoliko harmoniral. Vse preprosto in nevzgojeno ji je napravljalo skoro telesno bolečino. (Dalje prihodnjič.)
 
Riharda je bila prav zdaj dopolnila 26 let in se ni čutila prav nič več mlado. O življenju je dosti vedela, da si ni napravljala kakšnih iluzij in njeno čtivo — Riharda je ljubila moderno — je nadomestilo, kar je še manjkalo pouka iz življenja. Zelo pametna, povsem dovršena, zelo izkušena in po vsem močna se je zdela sama sebi in prav ta samozavest ji je dajala znak večje starosti kakor je bila v resnici. Ko je Riharda danes prišla v svoj prijazen, svetal in okusno urejen dom, jo je prevzel občutek zadovoljstva. Le malokateremu človeku je usojeno, da si življenje tako uredi, kakor bi mu bilo všeč. — Riharda pač ni bila izredno bogata, ali gmotna stran je tudi ni omejevala. Ljubila je vero, znanost in umentost, te tri velike vzgojiteljice človeškega rodu, matere vsega dobrega, nravnega, plemenitega in lepega. Spoznala je enoto teh treh činiteljev in je svoje življenje in znanje, kolikor je bilo v njeni moči, postavila v njihovo službo. Njene misli so bile zmožne visokega poleta, kakor celo njeno bistvo sploh. Morebiti je bilo to vzrok, da se je v njeno občevanje vrinilo nekaj tujega, ob strani stoječega in da je bila rada, zelo rada sama. Celo s svojimi je Riharda le malo govorila. Tega, kar bi jim bila rada povedala, bi je ne bili razumeli. Vsakdanja navodila pa je pač kmalu izrazila. Osebne postrežbe Riharda ni nikoli rabila, pač pa je zahtevala od svojih ljudi red in snago. Prah, peresce, koščeh papirja, kar bi našla kjerkoli na tleh, jo je na vso moč ujezilo in to so njeni ljudje vedeli. Potrudili so se, da so ji ustregli, ker so radi ostali v njeni službi, kajti bila je pravična in tudi dobra.
 
Zamišljeno je stopala Riharda po svetli veži v svojo sobo. Ta je bila visoka in zračna z velikimi okni, pred katerimi so stale sobne palme. Na stenah so visele samo tri slike. Kopije velikih mojstrov: Giorgionov »Koncert«, Botticellijeva »Pomlad« in lepa Bellinijeva »Madona« — ona resna, otožna mati Marija iz Beneške akademije, ki nosi glavo tako visoko dvignjeno in kateri veke tako čudovito zakrivajo oči. Te slike so mojstrsko prikazovale to, kar so slikarji hoteli pokazati, in prav zato jih je Riharda obesila v svoj dom, ker je ljubila popolnost pri rečeh in ljudeh.
 
Kakor običajno je urnih korakov stopila k pisalni mizi, kjer jo je navadno pričakovala pošta. Miza bi bila bolj umestna za moško sobo, kajti bila je velika in skoro preobložena s knjigami. Na praznem oglu mize je ležala došla pošta in zavitek najnovejših knjig iz knjigarne. Riharda je z mnogimi dopisovala, največ z osebno neznanimi ljudmi; tudi je z vso vnemo zasledovala vse novosti literature. Nova knjiga ji je bila ljubša, kakor novo poznanstvo s komurkoli. To je bilo pač tako v njeni naravi. Včasih je tudi pisala pisatelju ene ali druge knjige, ki ji je prav kaj posebnega povedala. Včasih je kdo izmed njih tudi odgovoril, največkrat seveda ne. To pa je bilo Rihardi vseeno, povedala je, kar ji je ležalo na srcu — za običajno kramljanje v pismih pa ji ni bilo mnogo.
 
»Mogoče pa sem res mrzla narava,« tako si je mislila.
 
Sedla je na stol pred pisalno mizo in se zagledala skozi odprto okno. Spodaj je bil lepo negovan in obvarovan mal vrtič. S svojega sedeža je videla rože, ki so prav zdaj razvijale zadnje cvetove. Rože so simbol lepote, polnosti življenja, ljubezni. Riharda je ljubila rože. Ko je tako sedela in ogledovala svoje rože, ji je legla žalostna misel v dušo.
 
Res je, rože ima, morebiti najlepše v mestu, toda nikdar in nikoli ji še ni nihče podaril rož. Rože so simbol ljubezni. Nihče je torej ni ljubil. Vroče solze so se ji usule iz oči. Kakor utrujenost se je je polastila; čutila je, da je najboljše v življenju zamudila. Na meji mladosti, v oni starosti, ko se je v njej zbudila zavest, da je žena, žena z vsemi pravicami, potrebami žene, je spoznala, da je prav za prav na poti, da zapusti bogastvo življenja. Kakor da vstaja od bogato obložene mize vsa lačna in v zavesti, da se bo ta glad v samotnih letih še večal in sprevrgel v bolestno hrepenenje, hrepenenje starajočega se človeka po izgubljeni sreči.
 
In je mislila, kako lepo, kako pomirjujoče, kako sladko mora biti živeti s človekom, ki bi jo poznal popolnoma v vsem njenem zanimanju in njenih nagnjenjih, na katerega srcu bi našla resničen dom.
 
Bila je to ideja sreče, ki nam je vsem več ali manj lastna. Toda pri Rihardi je bilo to še prav posebno izrazito zaradi smeri njenega duha.
 
Zahtevala je od življenja človeka, ki bi jo razumel v njenih umetnostnih in literarnih nagnjenjih, komur bi bila lepota, veličina, plemenitost, nravnost in čistost tako draga kakor njej, ki bi se z vsem srcem zatopil v stvari in ideje, na isti način kakor ona. Z eno besedo, Riharda je iskala ljubljenca, ki bi bil močnejši in večji od nje, vendar njej v vsem podoben. Ne, ni ga iskala, to bi bilo preveč rečeno, toda hrepenela je po njem in njene molitve so se sklepale že dolgo časa v eno samo željo: »Gospod Bog, pošlji mi človeka, ki ga potrebujem. Ne pusti me v tej grozni samoti in samozadovoljstvu!«
 
Da je ta iskrena želja postala prošnja, vroča, žareča, prekipevajoča molitev, je bil najboljši dokaz, kako zelo je mlado srce trpelo pod to dozdevno mrzloto in kako je vsa mlada moč hrepenela oprostiti se teh mrzlih srčnih okov.
 
Pa bila si prav tako svesta, da nobeno hrepeneje ne prinaša toliko razočaranj, kakor prav ljubezen.
 
Izkušena žena ji je nekoč dejala: »Žena mora imeti brezmejno zmožnost ljubezni; njena ljubezen mora biti v resnici kakor morje, ki se prenavlja vedno v novih in svežih valovih, le onega velikega oceana ne sme iskati, v katerega naj izlije svojo ljubezen. Le malokateri, zelo maloštevilni moški razumejo ljubezen plemenite žene; da bi jo vračali, ni v njihovi moči, ker so povsem drugačni kot žena.«
 
Te besede so bile Rihardi dolgo časa kamen spotike; kajti hotela je v življenju sprejeti vso polnost tega, česar je bila zmožna čutiti.
 
»Vse, ali pa nič!« Tako je rekla; polovična sreča in polovična ljubezen so se ji zdele sramotne stvari. Spadala je k onim ljudem, ki se rajši uničijo, kakor da bi dovoljevali katerekoli izjeme.
 
Ko je Riharda te že tolikokrat mišljene misli pregledovala, se je nevede igrala z došlo pošto. V zadnjem delu svojega življenja je večkrat našla ljudi, ki so imeli do nje posebno simpatijo. Največ so bila to poznanstva s potovanj, nestalna srca, ki kakor kosmiček volne na vsakem grmičku obvise in katerih ljubezen in prijateljstvo je Riharda sprejemala z lahnim nasmehom, v zavesti, da jih ni treba visoko ceniti in nimajo zanjo nikake osebne vrednosti. Vsa ta nestalna srca in samotne duše so iskale nekoga, ki bi mu rade zaupale svoja čuvstva in svoje tajne misli; prav zato so pričakovale od Riharde sveta, pomaga naj jim zamotano nit, ki so jo v svojem življenskem labirintu izgubili, najti, in Riharda se je skoraj veselila svojega močnega vpliva. Iz svojega hrepenenja, da bi jo kdo razumel, je postala razumevajoča za druge. Žensko gibanje, ta velik in pomemben pojav našega časa, je s svojimi valovi doseglo tudi Rihardo. Toda bila je premočna osebnost, da bi se ga oklenila. Sovražila je vse izjemno, nežensko, glasno in vsiljivo, kar navadno spremlja take pojave. Spadala je pač k oni ljudem, ki svojo usodo izžive in s tem je konec. Kljub temu je imela odprto srce za veliko škodo, ki jo sodobna civilizacija v življenju žene doprinaša. Videla je kako življenje naših dni ne more zadovoljiti zahtev, ki jih ima najvišja duševna kultura mnogoterih žena. Čutila je pa tudi razrvanost in nedostatek, ki nastaneta zaradi tega, ker hoče mož le ženo za mater in gospodinjo, dočim žena z vso energijo zahteva, da sodobnost računa z njo, kot s celotnim človekom.
 
Riharda je z malim nožičem, ki je ležal na mizi, odprla eno izmed pisem. Pisala ga je dama, ki je bila dvajset let starejša od Riharde, znanka, ki jo je dobila v Florenci. Čudno se je začelo to znanje. Riharda je molče stala pred Rafaelovo »Madonno della Sedia« in jo z vsem občudovanjem gledala, ko je nenadoma zaslišala pritajen jok. Ko se je obnila, je zagledala stojalo, ki je povsem zakrivalo človeka za njim. Riharda je pristopila in zagledala malo, neznatno osebico, ki je skrivala v obupnem joku obraz v dlaneh. Riharda je hotela odstopiti, tedaj je dvignila plavolasa tujka obraz in je pogledala z velikimi obupnimi očmi Rihardo.
 
»Strašno je to, da vse razumeš, pa ničesar ne znaš!« je rekla, kakor da bi Rihardo že od nekdaj poznala. »Tega kratkomalo ne znam slikati!«
 
Pri teh besedah je pokazala na sliko »Madonna della Sedia«.
 
Riharda je takoj razumela.
 
»Zakaj pa prav Rafaela?« je vprašala, smehljajoč se.
 
»Ker ga ljubim!« je bil kratek odgovor.
 
Plavolasa tujka se je predstavila kot starejša gospodična iz Hamburga, ki je vse svoje življenje morala žrtvovati za svojo družino in je šele v poznih letih pričela slikati, ker so bile to sanje in hrepenenje vsega njenega življenja. Zdaj pa je najboljša njena moč pri kraju. In kljub vsem trudom ni spravila ničesar skupaj. Ta dorovita, prav za prav energična, toda v razmerah življenja popolnoma nezmožna in nezadovoljena narava, se je z vsemi močmi oklenila Riharde. In mlado dekle ni hotelo izrabiti tega zaupanja. Potrpežljivo je poslušala napol zanimivim, napol bolečim in strastnim priznanjem te v svojem razvoju prekinjene duše. Tudi slikarica je končno potožila, da pač vsakdo zahteva od nje ljubezni, a ji je nihče ne vrača.
 
»Tako stojim tako rekoč na koncu svojih dni, brez moža, brez otrok, z nepopolnim znanjem in neizrečenim hrepenenjem.«
 
Morebiti bi ta tožba čuvstvene tujke Rihardi ne bila šla tako do srca, če bi se ne bilo tudi na dnu njenega srca in njene ženske narave porodilo prav tako hrepenenje, da bi postala to, samo to, za kar jo je Bog določil.
 
Odložila je pismo te svoje prijateljice z enakimi željami in hrepenenjem s polglasnim vzdihom.
 
»Pravočasno je treba svojemu življenju dati pravo vsebino,« je rekla sama pri sebi, »da v starosti, ko domišljija opeša in vsakdanje zanimanje oslabi, ne prideš od dolgega časa do obupa!«
 
Vsa zamišljena je pričela čitati drugo pismo. Prvi trenutek niti ni vedela, kdo ga je pisal. Na vsak način pa ji je bila ta drobna, učenjaška pisava povsem tuja in ji ni bila kdo ve kako simpatična. Z zatemnelim čelom je pričela čitati iznova težko čitljivo pisavo. Že od nekdaj je bila mala, nečitljiva pisava zanjo znak neolikanosti. »Prosto, kakor ljubim človeka, tako ljubim tudi pisavo«, je navadno rekla.
 
Toda vsebina pisma jo je kmalu tako zajela, da je pozabila na ta neprijetni prvotni vtis. Vedela je zdaj, odkod prihaja pismo.
 
Pred par tedni je čitala knjižico, ki jo je prav zelo zanimala. Bila je študija o razmerju moža do žene v modernem življenju. O ljubezni, zakonu in mnogih drugih razmerah je bilo tam govora v globokih in pravilnih izvajanjih.
 
Riharda je prav v tej knjižici marsikatero svojih še ne dozorelih idej našla izraženo v povsem pravilni obliki. Pisatelj je imel o zakonu najvišje pojme. Strog je bil v svojih moralnih zahtevah in dobrohotno nežen za od moža odvisno ženo. Ne v emancipaciji žene, ampak v duševnem in moralnem dvigu obeh spolov je videl možnost boljše in čistejše bodočnosti.
 
Riharda je bila vsa navdušena od tega čtiva, in v tem svojem navdušenju je pisatelju napisala dolgo pismo, polno priznanja in soglašanja. To se je zgodilo nekako pred enim tednom. Nove knjige z novimi vtisi so od tedaj zaposlile mlado damo in komaj se je spomnila misli v svojem pismu, na katero se je nanašal današnji odgovor. To pismo je bilo povsem nekaj posebnega. Naslovljeno je bilo na neznano osebo prav tako, kakor je Riharda zadnjič pisala neznanemu tujcu, a vendar je bilo to pismo najzanimivejše, kar jih je dobila v svojem življenju.
 
»Že dolga leta sèm,« tako je pisal tujec, »sem poskušal razumeti soljudi. Njihove zadeve, upanja, možnosti in boje sem si prilastil; z njimi sem trpel, razmišljal, se bojeval, grešil in delal pokoro. Z njimi vred sem iskal sprijaznjenja z vsemi protivnostmi človeškega življenja, izenačenje med idealom in resničnostjo. Ves ogenj, ki je bil v moji duši, sem raztrosil s svojim peresom, ga zapravil; vso ljubezen s polnimi rokami razdajal. Vse to pa so sprejeli tako samo po sebi umevno, kakor sprejme človek božjo dobroto. Toda celo Bog vrača ljubezen onim, ki njega ljubijo, zato je prav tako naravno, da si človek želi odgovorov in razumevanja. Gotovo je, da mi ti odgovori niso bili potreba in to je sreča — kajti sem pač človek, ki mu je največja modrost, da izhaja tudi brez drugih — in vendar me je Vaše pismo zaradi Vašega globokega razumevanja zelo razveselilo.
 
Gotovo ne boste imeli Vi, kakor jaz nikake želje, da bi se osebno spoznala. Po takem globokem duševnem izmenjavanju bi moglo osebno spoznanje prinesti celo vrsto razočaranj. Saj nas vsakdanje življenje napravi nesvobodne, nelepe; vtisne nam sledi svojih navad in napak, omejuje nas in ohromi našo možnost izraževanja, dočim naš duh plove preko dežel in morja in se nemoteno v vsej svoji moči temu pridruži, ki ga razume in hoče sprejeti.«
 
Riharda je vse to prečitala v eni sapi. To je bilo ono veliko in neomejeno govorjenje, ki hoče širokega razumevanja, ki ga je ona vedno iskala, a nikoli našla — to je bistvo moža, ki ga doslej še ni srečala na svoji življenski poti. V tem trenutku ni občutila ničesar drugega, kot neizrečeno veselje nad temi besedami, temi nazori, tem odličnim mišljenjem, kar vse je bilo njenim nazorom tako podobno.
 
Iz tega pisma ji je došlo toliko pobude, kakor še nikoli poprej in od prvega trenutka je dozorel v njej sklep, da se osebno spozna s tem pisateljem, bolje rečeno, s tem človekom, pa naj stane kar hoče.
 
Riharda je navadno pustila vsem stvarem prosto pot. Rada je verjela, da so stvari, ki naj jih človek ne pospešuje, pa tudi ne ovira; toda v tem slučaju se je zbudila vsa energija njene neizrabljene mlade moči. Prav tega človeka, ki stoji ves tuj in mrk ljudem nasproti, si je zaželela za prijatelja, pa naj pride potem kar hoče. Dobro je sicer vedela, da se s tem sklepom preda morskim valovom, povsem brezmejni negotovosti in najrazličnejšim možnostim, kakor je to sploh navada, ako hočemo spoznati duševno osebnost kakega drugega človeka in se nanjo nasloniti.
 
Vedela je tudi, ako nadaljuje s to korespondenco, da bi to pomenilo polagati ogenj v suho travo — požar, ki bi iz tega nastal, se ne da preračunati. In vendar je hotela takoj odgovoriti. Papir in pero sta bila že pripravljena. Pa je kljub temu omahnila roka in še enkrat se je naslonila v prostoren naslonjač, še enkrat premislila in tako rekoč še enkrat uživala zlato prostost, zlato zadovoljstvo same s seboj, ki sta ji bila že dolgo let navada in potreba. Trohica lastne ljubezni je bila pač v njenem značaju, to je spoznala v tem trenutku z vso jasnostjo. Tudi, če gre komu drugemu tako daleč naproti, s tem še ni pripravljena, da bi dovolila kake posebnosti; svoje nazore in namene hoče samo dopolniti, a nobenega izmed njih opustiti; njena ponosna duša hoče srečati prav tako ponosno dušo, a se nikoli in pod nobenim pogojem ne ponižati in ne ukloniti.
 
Posegla je z roko na bližnjo mizico, kjer je ležala knjižica še odprta — knjižica moža, ki je bil sam in samoten, kakor ona in ki je v vsem tem vprašanjem, ki jih večina ljudi molče pokoplje vase, dal pot med ljudi. Pretresla jo je skoro moč, ki ji je stopala nasproti iz sorodne duše. Bila je v razvoju svoje osebnosti prav na točki, ki zahteva novega razmaha. In vrgla je duševno samotnost, strogo samozavest od sebe, kakor se oprosti plavač tesne obleke, ki ovira njegove gibe.
 
In je pisala, kakor da gleda z visoke gore v dolino, o vseh nedostatkih, ki jih je sama že našla v življenju družbe, o nepopisnih samotnostih, v katerih žive vsi oni, ki zapuste običajno pot, da po bližnjici romajo k Resnici in Pravici, ki se hočejo vrniti k čistim virom, ki so privreli na dan na božjo besedo, a je človeštvo pozabilo nagniti k njim žejne ustne.
 
Pritrdila je pisatelju, da se je vsemu človeštvu treba vrniti k preprostim navadam, k veri prvih kristjanov, da, k nedolžnosti prvih dveh človekov v raju, da se svet preobrazi in bo bodočnost naših otrok srečnejša. – V tem pismu je povedala vse, kar doslej še nikomur ni govorila, ne pisala, ne zaupala, kakor navadno ljudje pozabimo o tem govoriti, kar se nas najbolj tiče.
 
Na ta način je prišlo v njeno pismo nekaj neposrednega, kar je last mislim in čuvstvom, ki jih je bilo treba dolgo zadrževati, a so izbruhnili končno na dan. Ko je vse to napisala, so se ji odprle oči, raztrgale vezi njene duše, odprli neznani jezovi njenega srca. Bilo ji je, kakor da se je zbudila iz dolgotrajnega spanja in stopa danes prvič na življenjsko pot. Nikoli ni slutila, da zna toliko povedati in da je bila njena zgovornost tako prepričevalna. Ko je končala s pismom, je kazala stenska ura deset zvečer. Ne glasno zvonenje bližnje cerkve, ne hišni zvonček, ki je klical k večerji je niso odtrgali od njenih misli, ki so potovale v neznane kraje. Globoko se je oddahnila. Sprostila je svojo dušo — spoznala je resnico svojega bistva in ikreno se je zahvalila daljnemu neznancu, ki je odprl vrata in okna njene ječe žarkemu solncu in njegovi jasni luči.
 
Sama je nesla pismo v najbližji nabiralnik. Ta tujec, gospod Roding, je stanoval komaj en dan oddaljen v neki gorski vasici, ki je znana po svoji naravni lepoti, a kljub temu ni nikako letovišče. Tiha samotnost, nedotaknjena svežina njene okolice, sanjajoča globina tihe reke, ki ima svojo pot skozi dvored temnih jelk, vse to je Riharda poznala iz prejšnjih let. Veselilo jo je, da pisatelj, one knjižice živi v tako lepi okolici. Poskušala si je ustvariti njegovo sliko.
 
Ne more več biti mlad mož, kajti knjiga kaže akademsko izobrazbo, pa tudi obširno poznanje filozofske in socialno-politiške literature, prav tako pa tudi očituje globoko poznanje življenja in življenjskih izkušenj, ki se ne dado pridobiti iz knjig ampak le iz resničnega doživetja.
 
Vso noč je ležala Riharda s široko odprtimi očmi in je razmišljala o tem novem dogodku svojega življenja. Zdelo se ji je, da jo je pretresel električni tok, da jo je prebudil, ozdravil in vrnil zdravemu življenju, kakor da je prav zdaj prišla k zavesti. Dočim je doslej živela v svojem samozadovoljstvu, se ni mogla načuditi, da je v tem, ko odkrijemo svojo notranjost, toliko tolažbe za nas.
 
Prihodnji dnevi so bili za Rihardo dnevi pričakovanja. Svesta si je bila, da bi njeno pismo, ki je bilo izliv njenega srca, zaslužilo takojšen odgovor. Toda v tem oziru se je uračunala.
 
Ko je pretekel ves teden brez vsakršnega odgovora, se je je prijela čudna nemirnost. Ure, ki jih je pričakovanje podaljšalo najmanj stokrat, niso hotele mimo; tako je bila nepotrpežljiva, da je ni zanimala nobena stvar. Začela se je kesati; zdelo se ji je, da je ravnala prehitro in vse premalo žensko. Morebiti se je njeno pismo avtorju knjige zdelo vsiljivo in ga je z zaničljivim smehom vrgel v košaro. Pač res, napravila je veliko napako, prav tako kakršno delajo vsi oni, ki so se zaprli vase, a tedaj ko se zatvornice odpro, ne poznajo mej.
 
Riharda je imela zvesto materinsko prijateljico, h kateri se je zatekla, kadar se je prigodilo kaj posebno hudega: naravo s samotnimi dolinami, gozdi, gorami, rekami in jezeri. Vselej, kadar je potrebovala tolažbe, se je zatekla tja. Tudi to pot se je Riharda hotela razvedriti in je naročila voz, da bi se s svojo družabnico odpeljala v bližnjo gorsko dolino. Že od vsega početka jo je navadila, da na takih izletih ni mnogo govorila. Sama v popolni tišini je hotela uživati tolažbo matere narave.
 
Tako sta se peljali skozi tiho samotno dolino med zelenimi griči, med drevjem in cvetjem, gozdovi in travniki. Tu pa tam je stala samotna hišica, večkrat tudi mala vasica ob poti z malo kapelico. Povsod pa je bila toplota in iskrenost, kakor sploh v krajih, ki so zrasli s prebivalci.
 
Kmalu se je Rihardi pričelo jasniti; tišina in lepota mirne doline je kaj blagodejno vplivalo nanjo. Skoro se je razburjenja in strahu zadnjih dni sramovala. Nikoli ni ljubila naglice, ki z nekako vročico goni današnje ljudi pri vseh njihovih delih. »Kar nam pripravlja nemir, je navadno krivica, najmanj pa nekaj nespametnega«, tako si je nekoč zapisala v svoj album.
 
Vsa filozofija je izgubila moč nad Rihardo. Ko sta obe gospodični v čedni, a preprosti vaški gostilni na večer tega dne sedli na voz, da se vrneta domov, je bila Riharda sicer pomirjena, vendar se ni mogla otresti vprašujoče misli: morebiti pa že čaka odgovor doma. In to pot se ni zmotila. Pismo z drobno, nesimpatično pisavo je v resnici ležalo na mizi, ko se je vrnila.
 
Zopet je prinesla vsebina pisma množino nove spodbude za Rihardo, toda bolj ko prej je bilo videti iz pisma razpoloženje črnogledega čudaka.
 
»Razumeti morate, milostiva, da so moji ideali teorija bodočnosti. Z njimi vred spadam k onim ljudem, ki še niso bili rojeni, ki pridejo morebiti šele čez sto let na svet. In zato tudi ne morejo pognati korenin v sedanjosti. Zdi se mi tudi, da bi morale dandanes biti na svetu vsaj že žene, ki bi moje sanje o dobroti, duhovnem poglobljenju, srčni vdanosti in resnem izpolnjevanju dolžnosti razumele in skušale udejstviti.
 
Žene današnjih dni so sebične, prevzetne, brez razumevanja za pravo človečanstvo; samo vnanje so, častihlepne, bahave, vdane napuhu in prevzetnosti, ljubijo igro in šport in namesto, da bi bile izobražene, so samo učene in zato le senca tistega, kar bi morale biti. Le poglejte njihove obraze! Kje še najdete mehke poteze, ljubeznive oči, nežna usta? Današnji rod, tako moški kakor ženski, je ves skvarjen, surov, uživanja željen, materialističen. Žene so izgubile nežnost in prikupnost, možje pa plemenitost in moško moč v boju za goli obstanek. Mali beraček na stopnicah sv. Marka v Benetkah je danes srečnejši kakor pa naši otroci, ki jih vzgajajo v zunanjosti.«
 
Bilo je nekaj revolucijonarnega, nezadovoljnega, mrkega v tem pismu, kar je Rihardo odbijalo, a jo zopet privlačilo z neodoljivo silo. V vseh teh stavkih je bilo toliko resnice seveda pretirane, enostranske resnice, ki jo najde nekdo, ki ne zna opravičevati in ne ljubiti.
 
Gotovo je bil ta mož dober filozof, a slab kristjan, morda tudi prevzeten in napuhnjen človek. Njegova narava je bila njeni prav malo sorodna: res pa je, da nas lastne lastnosti pri drugih ne privlačijo.
 
Riharda se je začutila nenadoma braniteljico svojega časa in sodobnikov. Spočetka je mislila šele v enem tednu, ali tudi v dveh odgovoriti na to pismo; toda kmalu je izpremenila svoj načrt. Pismo je le tedaj dobro in zadovoljivo, ako ga spišemo kot neposreden odgovor, dokler so vse žilice v nas napete, z eno besedo dokler je odgovor na pismo občutena potreba, ne pa gola vljudnost.
 
Rihardi je bilo najvišje pravilo lepega občevanja, da drug drugemu povemo resnico, tudi resnico o svojih vtisih in občutkih. Po njenem mnenju bi bila prva laž, ki bi se vtihotapila med dve duši ali dve srci vzrok razpada duševne harmonije. Na ta način je dobilo današnje pismo še prav poseben znak njenega osebnega občutenja.
 
Pisala je, da je morebiti sama prevzetna in napuhnjena, vendar da to dvoje na drugih naravnost sovraži; kajti prevzetnost in napuh omejujeta in sta nepravična; napuh je smrtni greh proti ljubezni do bližnjega in nam pripravlja popolnoma napačne nazore. Tudi današnja doba je bogata ljubeznivih žena in mož, le da nismo vselej tako srečni, da bi jih spoznali. Na koga naj tedaj gospod Rodnig naslovi svoje knjige in razprave, ako ne vsaj na del svojih sodobnikov, o katerih pričakuje razumevanja svojih nazorov in izboljšanje sodobnega stanja.
 
Riharda je čutila, da prav za prav ni črnogleda, nobena izmed onih, ki zanikujejo življenje in bodočnosti ne zaupajo, ker jim preteklost ni prinesla zadovoljstva. Če bi ji življenje nudilo veliko in popolno srečo, potem bi pričakovala to srečo z odprtimi rokami in hvaležnim srcem. Vse dolgo leto sta izmenjavala Riharda in gospod Rodnig krajša in daljša pisma, preden je eden izmed njih zaželel osebnega spoznanja. Pobuda za to je izšla od gospoda Rodniga, kar je bilo posebno čudno, ker je bil sam spočetka največji protivnik osebnega spoznanja. Na prav poseben način je izrazil to svojo željo:
 
»Poznam samo Vašo dušo,« tako je pisal, »Vaše notranje bistvo prav do zadnje gubice in sem povsem prepričan, da Vaš obraz, Vaše bistvo, celoten Vaš nastop povsem odgovarjajo tej notranjosti. Samotar sem, pohabljenec, svetu odtujen človek — če bi ne bil to in tak, bi prišel osebno k Vam. Živim z eno svojih sester, ki mi je gospodinja, popolnoma ločen od sveta — že deset let nisem nikogar povabil — tako malo mi je za mojo okolico. Vsako leto napravim večje potovanje, da se moje obzorje popolnoma ne skrči.
 
Čutim, da je zelo precizno, ko Vas vabim v teh razmerah v svoj tihi dom in vendar storim to, ker vem, da me ne boste merili z navadnim merilom, ker tega tudi jaz pri Vas ne delam.
 
V moji hiši boste našli marsikatero stvar, ki Vas bo zanimala in prav s temi si boste kratili čas, ako bi Vam bil gospodar prestar in premalo zabaven.«
 
»Torej je prevzeten in napuhnjen od same skromnosti, pri vseh visokih zahtevah do človeka vseeno neskončno nežen in rahločuten človek,« si je mislila Riharda.
 
Kaj lahko bi bila poizvedovala o gospodu Rodnigu in o njegovih razmerah preden se je odločila za ta obisk, vendar tega ni storila. V tej stvari je hotela zaupati svoji, dosedaj vedno zdravi sodbi in je prevzela za vse tudi odgovornost. Nekaj nizkotnega in zahrbtnega bi se ji zdelo, če bi pri tujcih iskala pojasnila o možu, ki ji je sam tako zaupno pisal. Kjub temu je odlašala z obiskom; če je bila že ta korespondenca odločilen korak, potem je bilo osebno spoznanje med dvema tako sorodnima dušama naravnost nekaj usodnega, kar bi moglo prinesti največjih koristi, pa tudi najhujših razočaranj.
 
Ta obisk bo postal mejnik v njenem življenju; drugače po vsem tem niti biti ne more. Ta mož, ki ga ni nikdar videla, je bil že sedaj za njo edini človek na svetu. Prav to je bilo nekaj nezdravega, strastnega, kar Rihardi na noben način ni hotelo ugajati. Toda dejstva se niso dala več izpremeniti. A borila se je še vedno z vsemi sredstvi, tudi z vnanjimi, ki so ji bila na razpolago.
 
Pričela je čitati zanimiv ruski roman, obiskala je vse znance, katerim je bila obisk dolžna, da bi se le z vnanjo raztresenostjo odvrnila od razdvojene notranjosti. Toda roman je bil nekaj narejenega, nedoživljenega, čisto pripravljen za samo senzacijo. V njem je mrgolelo opolzkih prizorov in je na vso moč nazorno opisoval moralno propast današnjega časa. Vse to je bilo za Rihardo nekaj plehkega in nezdravega. Pisatelj te knjige je bil morebiti umetnik, toda svoj sloves si je pridobil na tak dvoumen način.
 
Vsi obiski pri znancih ji niso prinesli tako zaželene raztresenosti. Vse, kar so ji ti vsakdanji ljudje vedeli in mogli povedati, se ji je zdelo tako prazno v primeri z zanimivim občevanjem z neznancem v pismih.
 
Le pri vladnem ravnatelju, starem prijatelju in varuhu se je nekoliko ogrela. Čutila je, da je bilo v resnici sočutje, ko ji je rekel: »Kaj pa se je zgodilo z Vami, ljubi otrok? Vaše oči imajo nov sijaj, kakor da ste doživeli veliko notranjo srečo. Navsezadnje ste morebiti odkrili svoje srce in še koga drugega?«
 
Riharda se je posmehnila in odgovorila: »Nobenega srca nisem odkrila, pač pa izrednega duha!«
 
»O, duha!« se je začudil vladni ravnatelj, »to pa ni nič posebnega. Ves svet jih je poln, toda srce, resnično srce najdemo le enkrat in potem nikdar več.« Ta beseda jo je nekoliko užalostila in se je zamislila; njena stara bol je bila vzbujena.
 
»Morebiti pa sem odkrila in našla celega človeka; bomo videli,« je odvrnila po kratkem molku. Peljal jo je na vrt in jo je za kratek trenutek prijel za roko: »Samostojna mlada dama ste z jasnim pogledom v življenje,« je rekel, »toda v marsikaterem odločilnem trenutku se zmotijo najpametnejši. Lahko bi bil vaš oče, ali mi nočete zaupati?«
 
»Saj ni ničesar tako zaupnega,« je odgovorila. »Namen imam, da se seznanim z zelo duhovitim in modrim možem. In to veste, da tako novo spoznanje človeka kolikor toliko spravi iz ravnovesja.«
 
»Ali smem vedeti za njegovo ime?«
 
Riharda je pomolčala za trenutek, potem pa odgovorila naglo: »Zakaj pa ne? Profesor Roding je v N. Ali ga poznate? To bi me zelo zanimalo.«
 
Globoka rdečica je pokrila Rihardino lice, ko je imenovala ime tega moža, pa je bila preponosna, da bi imela skrivnosti. Njeno oko ni niti za hip zadrhtelo, ko jo je stari prijatelj pogledal naravnost v obraz.
 
»Profesor Roding?« je vzkliknil ravnatelj, »seveda ga poznam. Svoj čas je bil jurist in je spisal roman »Povračilo«, ki je vse mogoče senčne strani naših zakonov pokazal in se niti ni ustrašil, ko je uradništvo, torej prav svoje tovariše, napadal. Zaradi tega je bil vpokojen. Škoda zanj! Toda bil je edini izmed onih bojevitih narav, ki se morajo bojevati kar nehote. Pozneje je bil nekaj časa profesor filozofije v B., pa tudi tam se s kolegi ni razumel. Že vrsto let pa živi kot samotar in izdaja razne brošure. Neke vrste Tolstoj. Torej tega hočete spoznati? No, prav nič nevarno! Vi ste prezdrava za take posebnosti.«
 
»Zelo rada imam njegove brošure,« je odgovorila Riharda, »umevno je, da se je moral oprostiti vseh družabnih vezi, da more tako pisati, kakor piše, kajti ljudje so malenkostni in ne znajo ničesar objektivno presojati. Sploh pa so navidezni sovražniki človeštva največkrat njegovi dobrotniki.«
 
»Vi ste bolj izobraženi in ste tudi več čitali kot jaz, morate že vedeti,« je odvrnil ravnatelj. »Toda jaz ljubim preproste, dobrohotne ljudi, ki znajo poiskati prijateljev in se nad nikogar ne povzdigujejo. Ta Roding pa je bil že od nekdaj drugačen kot mi drugi. Z nekakim daljnogledom je gledal preko naših glav. Če bi se bila kaka žena zmotila in se vanj zaljubila, bi si bila že davno razbila svoje srce nad njegovim čudaštvom. Taki sebičneži ne znajo osrečevati.«
 
»Koliko pa je star profesor Rodnig?« je vprašala Riharda.
 
»Okoli petdeset. Dvajset let mlajši od mene.«
 
»Zakaj pa pravi, da je pohabljenec?«
 
»Pohabljenec? Ne, to ni. Nasprotno zelo lepe rasti. Pač ne vem, da bi se moglo to nanašati na njegovo zunanjost. Pa seveda pisatelji imajo svoj način pripovedovanja.«
 
»Koliko časa pa že niste videli gospoda Rodniga?«
 
»Tako okoli deset let mora biti ... «
 
»Od tedaj se je vendar kaj izpremenil. Menim, da ni eden izmed tistih, ki bi brez potrebe omenjali svoje telesne hibe.«
 
Riharda je poznala iz pripovedovanja svojega varuha, da mu gospod Rodnig ni kdovekaj simpatičen in se temu tudi ni prav nič čudila. Kot uradnik je bil povsem zaverovan v svoje paragrafe, vzoren v izpolnjevanju dolžnosti, a pri vsej svoji osebni dobroti in prisrčnosti brez širšega razumevanja za ljudi, ki so drugačni od njega. Toda, ko je šla sama po praznem drevoredu proti domu, ni bilo samo njeno zanimanje, ampak tudi njeno žensko sočutje, ki ji je narekovalo sklep, da neznanega obišče čimprej in ga skuša z dobroto in razumevanjem razvedriti.
 
Vsa njegova osebnost ji je bila zdaj mnogo bližja. Njegovo življenje je bilo skoz in skoz sam boj in vnanji neuspehi. Nad odkritosrčnostjo in nevoščljivostjo soljudi se je tolikokrat spoteknil: prijateljstva in ljubezni ni našel, ker je stavil na nju previsoke zahteve — ali pa ni mogel biti prijatelj, ker ni znal razumeti in ničesar odpustiti? Ta zadnja misel ji je boleče stisnila srce. Morebiti je slutila že zdaj veliko tragedijo bogatega življenja, ki je prinašalo bogatih sadov za druge, sebi samemu pa je bilo suho in neplodno.
 
Bilo je lepega oktoberskega dne, ko je Riharda dospela v staro mestece, kjer je bival gospod Rodnig. Polna pričakovanja in s trepetajočim srcem je stala pri oknu in gledala vstajajoče stolpe cerkva, kakor, da bi ji imeli oznaniti njeno usodo ter je z vročično napetostjo pogledala maloštevilne ljudi na kolodvoru. Kmalu je našla onega, ki ga je iskala. Samo eden bolje oblečen gospod, visoke postave, sivih las in z zlatimi očali je stal na peronu. Riharda je hitro in boječe pogledala obraz — bil je simpatičen, celo plemenitih potez. Riharda se je oddahnila. Bala se je trdih obrazov in trdih glasov. — Bila je pač otrok sodobnega nervoznega rodu, ki je tako zelo odvisen od telesnih lastnosti in v njih išče znake notranjosti.
 
Vlak je obstal in Riharda je izstopila. Gospod Rodnig je nepremično ostal na svojem mestu; Riharda ga je morala ogovoriti.
 
Šele tedaj je dvignil klobuk v pozdrav: »Ah, oprostite, napol slep sem, samo to poznam, kar stoji tik pred menoj.«
 
Sedaj je šele opazila, da je imel dvojna očala — odtod torej beseda »pohabljenec«.
 
Ko pa je stala tik pred njim, mu je zažarelo oko in je vzkliknil: »Hvala Bogu! Prav tako izgledate, kakor sem se vas predstavljal.«
 
Oba sta imela torej enako velik strah pred razočaranjem in sta bila zdaj vesela, da sta v vnanjosti drug drugega našla to, kar je ustrezalo namišljeni sliki. Kljub temu to prvo srečanje ni bilo povsem neprisiljeno. Če tudi sta si bila duševno zelo blizu, osebno nista vedela ničesar drug od drugega.
 
Hodila sta drug ob drugem kakor dva, ki stanujeta na različnih planetih; poskušala sta pričeti kakršenkoli razgovor, a sta se menda ustrašila vsak svojega glasu; zato sta umolknila in hodila tiho.
 
»Kako lepa je vaša domačija!« je spregovorila končno Riharda. Stala sta na mostu, pred njima je bil hrib, na katerem je stala razvalina starega gradu; listje gostega drevja, ki je obdajalo razvalino, je bilo po večini rumeno-zlato v prvi jeseni. Voda male reke je bila povsem čista in modra ter je razširjala prav to jasnino tudi okoli sebe. Kajti vse hiše in hišice ob obeh bregovih so bile tako bele in snažne, kakor da jih vsak dan umiva mimo tekoča reka. Hodila sta dalje po kamenitih cestah, kjer so se igrali otroci in so stare žene s pletenjem v roki to deco varovale. Od vseh strani so gospoda Rodniga prijazno pozdravljali; moral je vzeti klobuk v roko in je pokimal vsakemu. Riharda je ugotovila, da napram ljudstvu vendar ni tako sovražen in prijazno pozdravljanje je tudi njo osrečevalo. Zdaj ko mu je stala v neposredni bližini, si je iskreno želela, da bi bil pred vsem drugim dober in plemenit človek; da je duhovit in pameten, to je že itak vedela. Pot ju je peljala prav preko božje njive ob cerkvi. Star cerkveni dvor je bil to, bogat velikih in temnih cipres in sivo-srebrnih vrb žalujk; ob zidu so stali stari spomeniki, povsod drugod pa preprosti križi. Dih miru sta čutila na tihem kraju.
 
»Tu bi se dalo prav lepo čakati večnosti,« si je mislila in hitro pogledala v mirni izraz obraza svojega spremljevalca, in se ji je zdelo, da tudi on isto misli; vsaj čutila je, da ju obdaja enako razpoloženje.
 
Od pokopališča, ki je ležalo nekoliko vzvišeno, je vodilo par stopnic zopet v ravnino. Na tej strani so stale le posamezne hiše sredi zelenja in vrtov. Gospod Rodnig je pokazal srednje veliko staro gosposko hišo, ki je bila skoraj vsa skrita med drevjem:
 
»Moj dom,« je rekel. »Vidite v čast vašemu prihodu smo izobesili zastavo.«
 
In res je visela zastava na strehi ter plapolala veselo v vetru. Rihardi je bilo kar bolje pri srcu.
 
»Zopet znamenje dobrote!« si je mislila in je pogledala svojega spremljevalca. Ta jo je razumel.
 
»Kaj mislite, da se nisem veselil vašega prihoda?« je vprašal. »Že tri dni sem reševal vprašanje, kako pač izgledate. Takole se godi samotarjem. Kar je drugim ljudem nekaj vsakdanjega, novo poznanstvo je za nas važen odsek življenja.«
 
Šla sta preko travnika, na katerem je bilo polno kupov sveže trave. Prijeten vonj po venečih cvetkah je bil v zraku. Potoček je žuborel na onem koncu malega travnika, ob njem pa so rastle temno-zelene jelše, pod njimi pa se je vila bela stezica.
 
Gospod Rodnig je pokazal to stezico: »Moja najljubša pot!« je rekel. »Morebiti postane tudi vaša. Daleč, daleč po travnikih tja do daljnega hriba vodi in ko hodiš po njej se ti zdi, da greš v brezkončnost.«
 
Začutila je tiho odpoved iz teh besed. Kolikokrat je pač ta samotni mož hodil to samotno pot daleč tja v tihoto, ne da bi upal in tudi ne da bi želel, da ga kdo sreča. Globoko sočutje je začutila zanj v srcu.
 
»Tak svet mir leži nad to pokrajino,« je rekla; še nikoli ji ni tako manjkalo besed, kakor danes.
 
»Da, to je pač njena značilnost; toda ta mir v poletnih dneh pa postane v pozni jeseni strahotno neprijazen, ker je tako samoten. Samota je kakor strastna žena, ki ima čase neizrečene ljubeznivosti, vdanosti in prijaznosti, pa tudi ure mrzlega obupa, globoke melanholije, da celo trenutke sovraštva in jeze.«
 
Nenadoma je prenehal.
 
»Kako mladi ste še!« je nadaljeval. »Sodeč po vaših pismih bi vas moral imeti za staro damo.«
 
»Ne čutim se mlade!« je odgovorila Riharda in pordela.
 
»Ne mlada?« Bolestno se je zasmejal. »Ko stopiš tja notri v starost, veš šele, da je mladost paradiž življenja. Le tesno se je oklenite in ne izpustite niti najmanjše četrtinke ure! Ves svet je last mladosti, ker je pogumna, zdrava in neizkušena. Ko je človek mlad, čita v knjigah o bolesti življenja; ko pa je človek star, je vse to sam poskusil, to je razlika.«
 
Pazljivo ga je poslušala. Čudno je bilo, kako ji je nevede z vsako besedo odkrival odlomke svojega življenja. Čutila je, da ji najbrž nehote prihaja naproti s tolikim zaupanjem.
 
Stala sta pred vrati. Velik, zelo skrbno negovan park je obdajal hišo. Vse je bilo lepo, pred hišo pa je bila vrsta stebrov kakor pri italijanskih hišah. Sredi med njimi je bil vodomet. Ob robu tega vodnjaka je bil napis s tujimi črkami.
 
»Kaj pa se to pravi?« je vprašala Riharda.
 
»Star turški napis je to, ki je bil svoj čas ob vodnjaku Aje Zofije. Glasi pa se: »Umij svoje grehe, ne samo svoj obraz.« Tako mi je ugajal, da sem ga dal vklesati sam notri.«
 
V tem trenutku se je pri vežnih vratih prikazala še mladostna ženska in je prišla obema naproti.
 
»Moja sestra,« je rekel gospod Rodnig.
 
Riharda se je trudila, da bi zakrila svoje začudenje; saj je ta sestra izgledala mnogo bolj služabnica in sledovi težkega dela so bili celo v njenem obrazu in na njenih rokah.
 
Pozdravila je Rihardo boječe, nekako preponižno: »Milostiva gospodična, ste gotovo zelo trudni od potovanja? Ali si smem dovoliti, da vam takoj pokažem vašo sobo? Gotovo bi se radi nekoliko osvežili.«
 
Gospod Rodnig se je poslovil in Riharda je odšla z malo, nekoliko sklonjeno gospodično skozi prostorno vežo po pregrnjenih stopnicah v prvo nadstropje. Po vseh stenah so viseli stari bakrorezi, oljnate slike, rezbarije in mali kipi iz raznih dob.
 
»Vaš gospod brat je zbiratelj starin?«
 
»Da, gospod ima posebno zanimanje za to,« je odgovorila gospodična s spoštljivostjo. »Gospod brat je mnogo potoval in z vsakega potovanja je pripeljal s seboj polne zaboje slik in drugih stvari. Prav mnogo dela je, da se vse ohrani lepo,« je z lahnim vzdihom pristavila.
 
»Pa vse je tako vzorno ohranjeno,« je odvrnila Riharda, ker je čutila, da bo s to pohvalo gospodično razveselila.
 
»Mnogo se trudim, da bi gospoda brata zadovoljila. Tako je učen. Tako zelo se veselim, da ste, milostna gospodična, prišli k nam. Bo imel vsaj gospod brat nekaj časa druščino in priliko za razgovor. Z mano itak cele dneve ne govori.«
 
Riharda je pazljivo gledala ta tihi, skromni in vdani obraz. Ali sta ta dva človeka res otroka ene družine? Mož dovršene kulture, žena vsa zaostala.
 
»Nič nismo pripravljeni za goste,« je pripomnila gospodična Rodnig, ko je odprla vrata Rihardine sobe, »toda potrudili smo se, da smo vam uredili, kolikor je bilo v naši moči.«
 
Bila je precej velika soba, samo pobeljena; snežno beli zastori, snežno bela postelja, vsa bela tla in tudi bel umivalnik. Potem krasno beneško ogledalo v dragocenem okvirju, otomana z indijskimi preprogami, pred njo polica za knjige in nad posteljo kopija Boticelijeve »Coronate«. Videlo se je, da sta oba Rodniga pri upravi te sobe sodelovala. Vsak se je potrudil, to je Riharda dobro čutila in je bila hvaležna.
 
»Krasno je tu!« je rekla. »Niti ne slutite, kako ste uganili moj okus, pa tudi moje potrebe.« Sklonila se je in hitro poljubila skromno gospodično na lice. Zdelo se ji je, kakor da se je dotaknila obraza redovnice, tako nežen, tako bled, tako vel je bil ta obraz.
 
»Upam, da se boste dobro počutili,« je prijazno želela gospodična in s tihim korakom odšla. (Dalje prih.)
 
ihardi se je zdelo, da je v pravljični deželi. Dih samostanske čistote je
 
ležal nad vsakim predmetom. Zastori ob postelji so bili škrobljeni in so viseli v enakomernih gubah okoli postelje, prav tako natančno zgubane so bile tudi gardine na oknih, to delo je pač trajalo ure in ure.
 
Z cken se je videlo čez travnik in potok in na belo stezico pod jelšami. Mir je bil na tej sliki, pa tudi neutešeno hrepenenje.
 
V tem trenotku je zazvonil večerni Ave in napolnil vso dolino s svojo pobožno melodijo. Rihardi je občutek strahu stisnil dušo. Zdelo se ji je, kakor da bi z njenim prihodom prišel v to hišo nemir in novo hrepenenje, a vendar bi rada vanjo prinesla samo srečo. Sklenila je roke in prosila Boga, naj bi bila njena navzočnost v dobro in v blagoslov vsem hišnim prebivalcem. Po tej kratki molitvi se je čutila varno; bila je zopet stara Riharda. Prišla je kot dober človek k dobrim ljudem in zato se mora vse dobro izteči.
 
Riharda se je preoblekla. Sivo obleko je zamenjala s preprosto belo, ki jo je napravila mnogo mlajšo. Ni pa vedela, kako lepa je bila, ko je stopala po stopnicah stare hiše, da se pridruži gospodarju in gospodinji. Tiha dobrota je ležala na njenem obrazu, ki ji je morala prisvojiti srca vseh.
 
Profesor Rodnig je med tem časom nemirno hodil v svoji sobi gori in doli. Na njegovem čelu se je pojavila globoka guba nezadovoljnosti; ves je bil zagrenjen. Obžaloval je, da je pričel s to korespondenco in da je privabil ta obisk. Že zadnje tri dni zaradi razburjenja ni mogel delati in če ni delal je bil siten in ves iz ravnovesja. Kajti zelo je bil odvisen od svojih stalnih navad. Riharda mu je ugajala, še zelo ugajala, pa to ga ni zadovoljilo; kakor nenadna revolucija se je zbudila v njem. Že davno je bil gotov z vsemi ljudmi, popolnoma gotov; sovražil je zato usodo, ker mu je poslala Rihardo na pot in ni mogel razumeti, zakaj jo je celo poklical in povabil, namesto, da bi se je bil z vsega početka branil.
 
Toda njegovo samotarstvo in pikro razpoloženje se ni moglo vzdržati ko je stopila Riharda v sobo. Bil je preveč umetniško razpoložen, da ga ne bi pridobila kakršnakoli lepota.
 
»Hudoben človek sem!« ji je rekel. »Prav v tem trenutku sem mislil, da bi bilo bolje za vas in za mene, če bi vas ne prosil, da pridete. Čutim, da je z vami nekaj novega prišlo v našo hišo in, da je vaš prihod vzbudil množico pozabljenih in pokopanih življenjskih moči, ki bi bile sicer z menoj vred tiho zaspale v grobu.«
 
Riharda je bila na to pripravljena, da bo pri gospodu Rodnigu odkrila marsikatere ogle in robatosti: njegova dolgotrajna samota je umevno k temu ♦pripomogla; pokazala ni niti najmanj občutljivosti in je smeje odgovorila: »Laskavo mi je, da mi poveste vse, kakor tudi mislite.«
 
»To sem tudi vedno storil«, je odgovoril gospod Rodnig, »in prav to je bil vzrok moje življenjske nesreče.«
 
»No, vaša nesreča gotovo ni moja,« se je šalila Riharda. »V tem oziru sem vedno bolj lahkoverna; morebiti pa je to nesreča mojega življenja.«
 
Njen smeh, njen nastop in mladostna veselost sta ga boli razveselila kot vse drugo. Riharda je bila ena izmed onih žen, ki so lahko lepe in mlade takrat kadar hočejo. In danes je to hotela, prav gotovo.
 
Njegove oči se niso mogle ločiti od Riharde. »Živa lepota je vendar več vredna kot mrtva,« je mislil pri pogledu na Rihardo in na slike in bakroreze
 
ki so bili toliko let njegova edina družba, ki so pa danes sivi in obledele v primeri z dražestnim obrazom.
 
Tudi Riharda je pogledala bakroreze, ki so bili gotovo dragoceni. Vendar je rekla: »Za eno samo oljnato sliko bi dala vse te bakroreze. Ljubim barvo, ker razvedruje.«
 
»Ne prezirajte mojih bakrorezov,« je branil gospod Rodnig. »Potreboval sem jih, morali so mi pripovedovati o vsem tem, česar nisem mogel imeti pri sebi. Vi ne veste, kako znajo pričarati prizor božje ali človeške zgodovine našim očem, ki se je godil pred sto ali tisoč leti.«
 
»Čudim se, kako morete govoriti o samoti,« je menila Riharda, »ko pa vaše misli in spomini nadomeščajo še tako izbrano družbo.«
 
»V tihoti zaspe tudi misli, čuvstva, spomini in — hvala Bogu — tudi želje. — Ljubi otrok, ne smete se čuditi, ako ne znam govoriti kakor ste morebiti vajena, a to naj vam bo v zadostilo, da sem si te svoje hibe svest.«
 
Zvonček je poklical k večerji. Ta je bila dobra. Toda izredno preprosta. Kljub temu, da je bila pri večerji tudi gospodična Rodnig, se ni hotela zabava razviti. Dolgi odmori so se vlekli; kajti prvotni strah se je polastil Rihardine duše. Nekaj tujega, mrzlega je bilo okoli nje. Na tihem se je izpraševala, čemu je prav za prav prišla sem, ko bi bilo vendar bolje, da bi se temu samotarju nikoli ne približala. Kar oddahnila se je, ko je v kotu obednice zagledala pianino.
 
Profesor Rodnig je to opazil.
 
»Gotovo igrate?« je vprašal.
 
»Prav res nisem umetnica, vendar imam zelo rada Beethovena.« ■
 
Profesor jo je prosil za »Žalno koračnico« in za »Sonato v mesečini«. Mirno in z velikim občutjem je oboje preigrala. Ko je bila gotova, je stopil k nji in ji je iskreno stisnil roko.
 
»Kljub temu je dobro, da ste prišli. Pri večerji ste se bavili z mislijo, da bi bilo bolje, ko bi bila ostala doma.«
 
Namesto odgovora je zaigrala Schumannovo »Tuji mož«.
 
Bolestno tožeči zvoki so se dozdevno odbijali od stene, kakor da iščejo izhoda.
 
Gospod Rodnig je sedel v naslonjaču in poslušal. Godba ga je omečila. Prosil jo je še za kako narodno pesem. Izbrala je ljudsko popevko o treh jezdecih, ki so odhajali. Vsak pa je videl pri oknu izvoljenko svojega srca in zato je bilo slovo tako težko.
 
Ne da bi bila vedela je zadela Rodnigovo najljubšo pesem. Pričel je peti ob njenem spremijevanju. Njegov glas je bil mehak, globok in simpatičen. Riharda se je iznova razveselila, da se je seznanila s tem možem.
 
Ko je Riharda prenehala, ji je porinil k odprtemu oknu stol. Mehka mesečina je prihajala v sobo in opojni duh je ležal nad vrtom in travnikom.
 
»Kakor v pravljici « je rekla Riharda.
 
»Skoro preveč tako« je odgovoril. — »Vidite, že 15 let živim v tej samoti povsem ločen od sveta in tam le poznan po svojih brošurah. V začetku se mi je zdelo to neizrečena dobrota; kajti bil sem truden, osovražen, preganjan z nepoštenim orožjem. Tudi v drugem oziru so se zrušila tla pod menoj in menil sem, da imam za vse večne čase dovolj od ljudi. Strasten temperament imam in sem se mu le preveč vdajal. Saj živeti se pravi potrpeti sam s seboj in drugimi. Toda potrpežljivosti nisem poznal in zato sem bežal iz sveta. Toda za samoto sem bil vse premalo pobožen. Kdor svet zapusti, si mora izbrati nebesa ali pa najde v sebi samem še bolj razburkan svet, kakor je bil oni, ki ga je zapustil. Kakor vidite, živim v miru, a miru ne poznam.
 
Riharda je molče sklenila roke. Ta spontana zaupljivost, to priznanje jo je preplašilo in pretreslo. Ali ji bo dano, da bo mogla biti tej močni naravi
 
trajna opora? Ali Rodnig ne spada k onim večnim nezadovoljnežem, ki vselej razbijejo čašo, iz katere so pili, da lahko primejo za drugo, ki vse izpremembe življenja preiskusijo, od vsaktere mize lačni vstanejo in nikjer ne najdejo veselja, ker ne poznajo sočutja ne odpuščanja? Ali ne spada v skupino onih ljudi, ki imajo globoko srce in prav tako čud, toda nenasitno sebičnost, ki druge priklepajo nase, a se jih hitro naveličajo, ki pač ljubijo, a ne znajo biti zvesti.
 
Samotnost in tihota okoli obeh je bila tako globoka in tiha, duševno življenje obeh je bilo tako nežno, da so te vrste misli nehote privrele na dan; vsaj gospod Rodnig je rekel:
 
»Prihajam k vam kot blaznež, ki ga ženejo neznane furije, kot sebičnež in slabotnež; ali se vam ne zdi tako?«
 
Riharda je iskala odgovora, ki bi ga potolažil; končno je odvrnila:
 
»Nisem dovolj mlada, da bi mogla tako hitro in nepošteno soditi. Sploh je težko točno povedati kaj je ta človek in kaj je ta. Saj se menjavamo s svojo usodo, z razmerami, vtisi in tudi z našim telesnim razpoloženjem. Ne moremo biti pravični in nepravični v eni sapi. Saj sami pravite, da se pravi živeti, imeti potrpljenje s seboj in drugimi.«
 
»Imate pač čudovit dar vedno pravo in dobrohotno o pravem času povedati,« je odvrnil gospod Rodnig. »Veste to zmorejo samo oni, ki so v resnici od srca dobri. Največ ljudi pa je, ki povedo vedno narobe, stvari, ki žalijo in žaloste, nekateri zaradi tako zvane ljubezni do resnice, drugi pa zaradi nevoščljivosti. Besede pač so vedno pomembne: umoriti morejo, ali pa vzbuditi ljubezen.«
 
Zopet je nastala tišina. Z bližnjega zvonika je udarila ura deset. Riharda je vstala in ponudila gospodu Rodnigu roko, ter mu želela lahko noč. Podržal jo je za trenutek v svoji in jo potem spoštljivo poljubil. A to je bilo več kot vljudnost, bila je zahvala, prošnja, spoštovanje.
 
Nekoliko zmotena je Riharda čutila vse to, vendar je brez nadaljnega sklonila glavo v pozdrav in odšla iz sobe.
 
Zunaj je klečala gospodična Rodnig z veliko krtačo v roki in je brisala stopnišče. Riharda je prestrašeno obstala.
 
»Gospodična, gotovo boste zboleli! Zakaj se tako trudite? Saj imate vendar dve služkinji?«
 
»Da, toda preproge so še čisto nove in jih ne puščam rada služab-ništvu.« In je drgnila nemoteno dalje.
 
Riharda pa je odšla v svojo sobo. Ob taki sestri seveda gospod Rodnig nima posebne zabave.
 
Ko je ležala in jo je obdajala krog in krog nočna tišina so se povrnili vsi dogodki dneva, a so se ji zdeli, kakor sanje; le poljub na svoji roki je čutila jasno, a se ji je zdel kot svarilo ali pa kot obljuba. Končno je zaspala v mirno spanje brez sanj, kakor je to navada pri zdravi mladini s čisto vestjo.
 
(Dalje prih.)
202

urejanji