Ljubljen biti: Razlika med redakcijama

dodanih 38.998 zlogov ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
| naslov= {{mp|naslov|Ljubljen biti ... }}: Novela
| avtor= Marija Herbert
| izdano= ''{{mp|delo|Vigred}},'' 9/9-12 {{mp|leto|1931}}, letnik 9, številka 9—12,10/1-5 {{mp|leto|1932}}, letnik 10, številka 1-
| vir= {{fc|dlib|D3E9YN7M|s=15-18|9}}, {{fc|dlib|MENJLJEH|s=17-21|10}}, {{fc|dlib|37VIQA0S|s=16-19|11}}, {{fc|dlib|TS94ZXIB|s=15-19|12}}, {{fc|dlib|NYF3NSDN|s=16-18|1}}, {{fc|dlib|7OCYEZDF4KNLT2JU|s=618-920|2}}, {{fc|dlib|OCVKGZIZ|s=11-20|3}}, {{fc|dlib|PACBP3SX|s=20-22|4}}, {{fc|dlib|BZMQXMUZ|s=15-18|5}}
| obdelano=4
| dovoljenje= javna last}}
 
»Krasno je tu!« je rekla. »Niti ne slutite, kako ste uganili moj okus, pa tudi moje potrebe.« Sklonila se je in hitro poljubila skromno gospodično na lice. Zdelo se ji je, kakor da se je dotaknila obraza redovnice, tako nežen, tako bled, tako vel je bil ta obraz.
 
»Upam, da se boste dobro počutili,« je prijazno želela gospodična in s tihim korakom odšla. (Dalje prih.)
 
ihardiRihardi se je zdelo, da je v pravljični deželi. Dih samostanske čistote je ležal nad vsakim predmetom. Zastori ob postelji so bili škrobljeni in so viseli v enakomernih gubah okoli postelje, prav tako natančno zgubane so bile tudi gardine na oknih, to delo je pač trajalo ure in ure.
 
Z oken se je videlo čez travnik in potok in na belo stezico pod jelšami. Mir je bil na tej sliki, pa tudi neutešeno hrepenenje.
ležal nad vsakim predmetom. Zastori ob postelji so bili škrobljeni in so viseli v enakomernih gubah okoli postelje, prav tako natančno zgubane so bile tudi gardine na oknih, to delo je pač trajalo ure in ure.
 
Z cken se je videlo čez travnik in potok in na belo stezico pod jelšami. Mir je bil na tej sliki, pa tudi neutešeno hrepenenje.
 
V tem trenotku je zazvonil večerni Ave in napolnil vso dolino s svojo pobožno melodijo. Rihardi je občutek strahu stisnil dušo. Zdelo se ji je, kakor da bi z njenim prihodom prišel v to hišo nemir in novo hrepenenje, a vendar bi rada vanjo prinesla samo srečo. Sklenila je roke in prosila Boga, naj bi bila njena navzočnost v dobro in v blagoslov vsem hišnim prebivalcem. Po tej kratki molitvi se je čutila varno; bila je zopet stara Riharda. Prišla je kot dober človek k dobrim ljudem in zato se mora vse dobro izteči.
»Hudoben človek sem!« ji je rekel. »Prav v tem trenutku sem mislil, da bi bilo bolje za vas in za mene, če bi vas ne prosil, da pridete. Čutim, da je z vami nekaj novega prišlo v našo hišo in, da je vaš prihod vzbudil množico pozabljenih in pokopanih življenjskih moči, ki bi bile sicer z menoj vred tiho zaspale v grobu.«
 
Riharda je bila na to pripravljena, da bo pri gospodu Rodnigu odkrila marsikatere ogle in robatosti: njegova dolgotrajna samota je umevno k temu ♦pripomoglapripomogla; pokazala ni niti najmanj občutljivosti in je smeje odgovorila: »Laskavo mi je, da mi poveste vse, kakor tudi mislite.«
 
»To sem tudi vedno storil«, je odgovoril gospod Rodnig, »in prav to je bil vzrok moje življenjske nesreče.«
Njen smeh, njen nastop in mladostna veselost sta ga boli razveselila kot vse drugo. Riharda je bila ena izmed onih žen, ki so lahko lepe in mlade takrat kadar hočejo. In danes je to hotela, prav gotovo.
 
Njegove oči se niso mogle ločiti od Riharde. »Živa lepota je vendar več vredna kot mrtva,« je mislil pri pogledu na Rihardo in na slike in bakroreze<ins>,</ins> ki so bili toliko let njegova edina družba, ki so pa danes sivi in obledele v primeri z dražestnim obrazom.
 
ki so bili toliko let njegova edina družba, ki so pa danes sivi in obledele v primeri z dražestnim obrazom.
 
Tudi Riharda je pogledala bakroreze, ki so bili gotovo dragoceni. Vendar je rekla: »Za eno samo oljnato sliko bi dala vse te bakroreze. Ljubim barvo, ker razvedruje.«
»Gotovo igrate?« je vprašal.
 
»Prav res nisem umetnica, vendar imam zelo rada Beethovena.«
 
Profesor jo je prosil za »Žalno koračnico« in za »Sonato v mesečini«. Mirno in z velikim občutjem je oboje preigrala. Ko je bila gotova, je stopil k nji in ji je iskreno stisnil roko.
Gospod Rodnig je sedel v naslonjaču in poslušal. Godba ga je omečila. Prosil jo je še za kako narodno pesem. Izbrala je ljudsko popevko o treh jezdecih, ki so odhajali. Vsak pa je videl pri oknu izvoljenko svojega srca in zato je bilo slovo tako težko.
 
Ne da bi bila vedela je zadela Rodnigovo najljubšo pesem. Pričel je peti ob njenem spremijevanjuspremljevanju. Njegov glas je bil mehak, globok in simpatičen. Riharda se je iznova razveselila, da se je seznanila s tem možem.
 
Ko je Riharda prenehala, ji je porinil k odprtemu oknu stol. Mehka mesečina je prihajala v sobo in opojni duh je ležal nad vrtom in travnikom.
 
»Kakor v pravljici « je rekla Riharda.
 
»Skoro preveč tako« je odgovoril. — »Vidite, že 15 let živim v tej samoti povsem ločen od sveta in tam le poznan po svojih brošurah. V začetku se mi je zdelo to neizrečena dobrota; kajti bil sem truden, osovražen, preganjan z nepoštenim orožjem. Tudi v drugem oziru so se zrušila tla pod menoj in menil sem, da imam za vse večne čase dovolj od ljudi. Strasten temperament imam in sem se mu le preveč vdajal. Saj živeti se pravi potrpeti sam s seboj in drugimi. Toda potrpežljivosti nisem poznal in zato sem bežal iz sveta. Toda za samoto sem bil vse premalo pobožen. Kdor svet zapusti, si mora izbrati nebesa ali pa najde v sebi samem še bolj razburkan svet, kakor je bil oni, ki ga je zapustil. Kakor vidite, živim v miru, a miru ne poznam.<ins>«</ins>
 
Riharda je molče sklenila roke. Ta spontana zaupljivost, to priznanje jo je preplašilo in pretreslo. Ali ji bo dano, da bo mogla biti tej močni naravi trajna opora? Ali Rodnig ne spada k onim večnim nezadovoljnežem, ki vselej razbijejo čašo, iz katere so pili, da lahko primejo za drugo, ki vse izpremembe življenja preiskusijo, od vsaktere mize lačni vstanejo in nikjer ne najdejo veselja, ker ne poznajo sočutja ne odpuščanja? Ali ne spada v skupino onih ljudi, ki imajo globoko srce in prav tako čud, toda nenasitno sebičnost, ki druge priklepajo nase, a se jih hitro naveličajo, ki pač ljubijo, a ne znajo biti zvesti.
 
trajna opora? Ali Rodnig ne spada k onim večnim nezadovoljnežem, ki vselej razbijejo čašo, iz katere so pili, da lahko primejo za drugo, ki vse izpremembe življenja preiskusijo, od vsaktere mize lačni vstanejo in nikjer ne najdejo veselja, ker ne poznajo sočutja ne odpuščanja? Ali ne spada v skupino onih ljudi, ki imajo globoko srce in prav tako čud, toda nenasitno sebičnost, ki druge priklepajo nase, a se jih hitro naveličajo, ki pač ljubijo, a ne znajo biti zvesti.
 
Samotnost in tihota okoli obeh je bila tako globoka in tiha, duševno življenje obeh je bilo tako nežno, da so te vrste misli nehote privrele na dan; vsaj gospod Rodnig je rekel:
»Gospodična, gotovo boste zboleli! Zakaj se tako trudite? Saj imate vendar dve služkinji?«
 
»Da, toda preproge so še čisto nove in jih ne puščam rada služab-ništvuslužabništvu.« In je drgnila nemoteno dalje.
 
Riharda pa je odšla v svojo sobo. Ob taki sestri seveda gospod Rodnig nima posebne zabave.
Ko je ležala in jo je obdajala krog in krog nočna tišina so se povrnili vsi dogodki dneva, a so se ji zdeli, kakor sanje; le poljub na svoji roki je čutila jasno, a se ji je zdel kot svarilo ali pa kot obljuba. Končno je zaspala v mirno spanje brez sanj, kakor je to navada pri zdravi mladini s čisto vestjo.
 
Gospodu Rodnigu pa se ni godilo tako dobro. Dolgo časa je stal s prekrižanimi rokami pri oknu in je gledal v mesečno noč, ne da bi se zavedal njene lepote. Vse dotlej je menil, da je z vnanjim svetom že davno obračunal, svojih 50 let je imel za zaključeno starost brez želja, a zdaj je vnovič čutil v sebi življenje in še neizrabljeno moč svoje osebnosti. Čutil je, da je vendar življenje neskončno lepo, bogato, dragoceno in polno plemenitih užitkov, če človek živi z ljubljenim razumnim človekom v zaupni skupnosti. Potem pa so zašle njegove misli zopet v preteklost, pa je mislil na svojo prvo in veliko ljubezen, na lepo ženo, ki ji je dolga leta posvečal vse svoje misli in na konec te ljubezni, ki je bil bolesten, a se ni dal predrugačiti. To ohlajanje čuvstev v njem mu je bil najbolj bolesten spomin, kakor, da je srce počasi zmrzovalo; vse lepe misli so počasi izginjale, vsako zanimanje je preminulo, da je končno ostal samo bled spomin. Vsega tega si je bil svest; spadal je k onim ljudem, ki svoja čuvstva venomer razmišljajo, svoja dejanja vedno tehtajo in zato za preprosto zdravo vest nimajo nobenega občutka. Vseh teh spominov ni mogel zabrisati, a tudi z ljudmi ni mogel občevati; kakorhitro je prišel z njimi v stik je hotel brezpogojno priti do dna njihovemu bistvu. Tako stalno študiranje je črpalo njegove moči.
(Dalje prih.)
 
Čutil je, da je s temi lastnostmi sam na sebi neprijeten družabnik, nevaren zlasti za one, ki še niso pozabili iskati idealov v drugih. Vse to je gospod Rodnig uvidel, toda svojo najhujšo in najslabšo lastnost je imel za čednost, namreč svojo veliko varčnost, ki je bila skoro skopost.
 
Sklenil je, da bo gospodično Rihardo opozoril prav temeljito na vse svoje lastnosti. Če bi se kljub temu odločila, da bi se globlje zanimala zanj, je to pač njena stvar. — Njo samo bo itak kmalu popolnoma spoznal. Navajen je bil tega, da so se mu zdele ženske v navadnem življenju povsem preproste, ki jih je lahko spoznati. Toda ta teorija se ni krila s prakso.
 
* * *
 
Vse zlato je vzšlo solnce prihodnje jutro izza gora. Zunaj je bilo že nekoliko hladno, a prav ta svežost je vabila na dolge izprehode.
 
Vsa okna so bila na stežaj odprta, ko je Riharda prišla k zajtrku. Solnce je sijalo prav na belo pogrnjeno mizo in na gladko počesano glavo gospodične Rodnig, ki je prišla že od maše in najbrž zajtrkovala v kuhinji, ker za njo ni bilo skodelice na mizi.
 
Gospod Rodnig je bil kakor vsi nervozni ljudje odvisen od vremena. Ta sveži zrak današnjega dne mu je razpršil vse temne misli. Z velikim veseljem je pripovedoval o izprehodu, za katerega je napravil načrt.
 
»Danes Vam pokažem vse naše lepote, ki so namenjene samo nam,« je zaklical, ko je Riharda vstopila. »Tak lep dan moramo izkoristiti, seveda če ste vajena hoje.« Pri teh besedah je po strani pogledal Rihardo. A ona je v smehu takoj pritrdila načrtu in pol ure pozneje sta že odhajala po beli stezici pod jelšami proti gozdu, ki je bil ves v rdečkasti luči svoje jesenske obleke.
 
»Ob tem času je naša dolinica kakor izumrla,« je pričel. »Največ ljudi se v jeseni že zgodaj zakoplje v mesto in prepusti krasote jeseni nam podeželanom. A še med nami je malokdo, ki bi se zanimal za jesenske krasote.«
 
»Nič ne de, je odvrnila Riharda, da je le vsaj eden, ki zna ceniti lepoto jesenskega polja, travnikov in gozda in prisluškuje njihovemu tajnemu govoru, ki pač potem velja samo njemu. Saj prav v taki samoti je največ lepote.«
 
Pred njima se je razprostiral obširen smaragdnozelen travnik, na katerem so kot raztroseni ametisti stali tu pa tam jesenski podleski. Vsa pokrajina je imela dih mehke lila barve, ki je kakor poslovilna barva življenja. Tudi oba potnika sta bila zavita v prav tako luč, vendar sta bila vse prej kot pa ob slovesu življenja. Oba sta bila zelo navezana na lepoto narave in zato ju je dolinica z vso svojo lepoto kar prevzela. Prav malo sta govorila in vendar jima je bil ta sprehod čez dolga leta najlepši spomin.
 
Riharda je vedela na večer po tem dnevu, da se je ta dan njena usoda preokrenila. Nikdar doslej še ni čutila tako zelo svoje življenjske moči, nikdar še ni bila tako zadovoljna v bližini kateregakoli človeka, pa si je rekla, da bi pomenila ločitev od gospoda Rodniga in njegove bližine stalno in neutešeno hrepenenje za celo bodočnost. Vse žensko sočutje je veljalo temu možu, ki se je resen, ponosen in zaprt, obrnil od življenja. Morebiti je hotela njegove želje in moči zbuditi in to samoniklo naravo pritegniti k sebi. Da, ni si skrivala, da želi, prav zelo želi, da bi jo gospod Rodnig ljubil, samo njo ljubil z ono veliko plemenito močjo, ki je najvišje in najboljše, najgloblje in najmočnejše v naravi moža. Da taka ljubezen prinaša boje, trpljenje, bolest, grenkobo in ure brez tolažbe, o tem je bila prepričana z vsega početka. Vedela je, da mora ta trpeti, največ trpeti, ki najbolj ljubi, ker mora biti neodvisen od vsega drugega in slutila je, da bo ta del — njen. Istočasno pa se je v njej zbudila ona ženska ponižnost, ki zavesti, da je ljubljena, podvrže vse svoje bistvo.
 
Resnično velika, globoka in močna ljubezen ne more mimo onega, kateremu velja, iti brez vtisa, kajti oni, ki površno žive, lahko trdijo, da ljubezen ni nekaj izredno lepega in dragocenega. Vsi oni pa, ki so globoki v svojem mišljenju, vedo, da je prav ljubezen najlepši in najdragocenejši cvet življenja. Tudi gospod Rodnig si je priznal, da to skupno in globoko duševno življenje, ki sta ga pričela živeti, napravlja Rihardo vsak dan dražjo in nenadomestno in da se je postavil pred veliko življenjsko vprašanje, na katerega je odgovor izredno bogat na posledicah. Ta razmišljanja so seveda mirovala, ko je bil z Rihardo skupaj. Saj tedaj je prevladalo veselje in izmenjava misli vsako drugo misel. Kako prijetno je bilo, da mu ni bilo treba svojih idej skrivati in zapirati v notranjost, ampak je prav pri Rihardi našel polno razumevanje zanjo. Morebiti pa je to najboljše, kar more življenje nuditi?
 
Ko sta nekega večera zopet hodila po beli stezici pod jelšami, ko so jesenske megle vstajale iz travnikov in je vlažen zrak kakor mehak dih zabrisal obrise dreves in gora, je gospod Rodnig tem svojim mislim dal izraza.
 
»Samota v dveh — višjega tudi največji pesnik ni mogel iznajti v prilog sreče. Najti človeka, v katerem vse želje in vsa hrepenenja obmolknejo, katerega zvestoba je brez zatrjevanja trajna, katerega prisotnost je v vsakem položaju tolažba — « prekinilo ga je ganotje.
 
Riharda je čutila, da ji je srce obstalo, in ni mogla odgovoriti; njuna usoda je bila ta trenutek zapečatena.
 
Nista si znala pozneje razložiti, kako je prišlo, da sta se njeni srci našli, da sta roko v roki prišla domov, dobro vedoč, da spadata neločljivo skupaj, dokler ju smrt ne loči.
 
»Ali pa bom tudi tvoji sestri dobrodošla?« je vprašala Riharda, ko sta se bližala njegovemu domu.
 
»Pa še kako,« je odvrnil Rodnig, »saj sestra bi bila že pred leti rada šla v samostan; samo njena dolžnost jo je obdržala poleg mene. Saj ona je, kakor jaz, le na drug način svetu popolnoma odmrla. Saj si lahko opazila, kako hladna in neosebna je v pogovoru. Mi vsi, kar nas je od naše družine imamo menda to v krvi. Dve leti, preden je moj oče umrl, ni z nikomur spregovoril besede, četudi je bil duševno in telesno popolnoma zdrav.«
 
Zopet je začutila Riharda lahen drget v srcu, kakor tiho svarilo ji je bilo. Ali bo tu v resnici našla ono ognjišče, ob katerem bo mogla vse življenje ogrevati srce?
 
Pa je začutila njegovo reko v svoji, srce pa prav v sredini njegovega. Vsakršen beg je bil nemogoč; kajti, določila ljubezni so božje sodbe, za katere srečen ali nesrečen izid človek ne more niti z mezincem ganiti.
 
== II. ==
 
V obednici hotela Bauer v Benetkah je sedela pisana množica mednarodnih tipov, ki bi temu, ki pozna življenje, ne nudile skrivnosti pa tudi ne vzbujale zanimanja.
 
Profesor Rodnig in Riharda sta tudi v tej kavarni in vseh oči so se javno in skrivaj ozirale na neenaki par.
 
Rihardo je objela nova mladost in mehkoba, ki je njeno lepoto še povečala. Vse ono trdo, ponosno in zaprto od prej jo je delalo samozavestno, zdaj pa je bila mehka in nežna v oni meri, ki jo le sreča in ljubezen razliva nad ženo.
 
Rodnigove mladosti pa ni mogla prinesti nazaj nobena izprememba; pač se je držal morebiti za troho bolj pokonci, in so bile njegove geste bolj elastične, njegovo oko jasneje, toda globokih potez življenjskih izkušenj in onih, ki sta jih dolga molčečnost in težko duševno delo zarisala v njegov obraz, ni mogla niti mehka roka ljubezni zabrisati. In tako je bilo nasprotje med obema prav v tem trenutku še bolj izrazito.
 
Toda Riharda je ljubila te poteze, te gube, kajti poznala je zgodovino njihovega početka, ljubila je to resnobo v očeh ta, večkrat jezno zaprta usta, to vedno večkrat se pojavljajočo utrujenost. Vse globoko razumevanje in sočutje žene se je v njej zbudilo ter jo usposobilo, za ljubljenega zemljo izpremeniti v paradiž. Vse njeno bistvo je bilo širokogrudnost in vdanost; nič bi jine bilo težko storiti zanj. V kratkih tednih, odkar sta živela skupaj se je tako popolnoma vživela v njegove navade in potrebe, kakor, da bi bile njene lastne; njegova popolna sreča je bila njena popolna sreča.
 
Ker sta bila Rodnig in Riharda umetnostno razpoložena in umetnostno čuteča človeka, jima je to potovanje nudilo neizrečeno veliko užitka. V globoki tišini sta v mesečnih večerih hodila po zamrlih cestah Verone in sta opazovala krasne spomenike z umetniško izvežbanimi očmi. Roko v roki sta stala pred njimi in se zamislila v daljno preteklost. V mračnih cerkvah, ki so bile vse napolnjene s toskansko umetnostjo, sta stala in po mračnih hodnikih sta hodila, kjer so stari spomeniki pripovedovali o pozabljenem življenju. Stroga umetnost Florence je vplivala na njuni duši, mehka lepota milanske šole pa na njune čute in nehote sta obstala pred Ticijanom, Pavlom Veronezem in Giambelijem.
 
Rodnig in Riharda sta poznala Benetke že od prej. Toda nikdar se jima ni zdela ta sanjava in bogata lepota tako čudovita kakor zdaj, ko sta s podvojeno močjo sreče in ljubezni vse to gledala, doživljala, uživala. Rodnig je sprejemal te vtise vse bolj mirno, kakor pa Riharda, ki so jo vse prevzele lepote barv. Njeno vroče navdušenje, njena domišljija, ki je vse lepo in dragoceno znala še pozlatiti, je gorela v mladostnem ognju poleg njega in mu je ogrevala njegovo že nekoliko otrplo srce. O, in kako je bila vesela, da ga je smela ogrevati! Vse mu je hotela prinesti nazaj: mladost, veselje, vero v človeka. S svojim močnim srcem se je vživela vanj, da je tako rekoč svoje srce slišala utripati v njegovem. In ni vedela več, ali misli s svojimi ali njegovimi mislimi.
 
Včasih je gledala iz gondole ali raz most v vodo modrih lagun in si je mislila: »Da, to je resnična sreča in če tudi ni trajna, vsaj spoznala sem jo.«
 
Včasih, že zdaj ji je šinilo spoznanje v srce, da pač ona vse bolj živi zanj, kot pa on zanjo, da njenega morebitnega razpoloženja on niti ne opazi, dočim je ona od njegovega povsem odvisna. Že takoj prve dni je spoznala njegov umetniški okus, njegove najljubše slike in umetnine sploh, dočim se njemu ni zdelo vredno, da bi se zanimal za njene.
 
Ko ji je nekega dne ves v občudovanju razlagal Ticianovo Assunto, ga je iznenadila s kopijo te slike. Ko pa ga je prosila, da bi ji kupil podobno sliko sv. Katarine, je nato čisto pozabil in pristavil: »O, taki izdatki podraže brez potrebe taka-le potovanja.« Ta neprikrita odkritosrčnost jo je pogrela zlasti, ko se je spomnila na njegove dragocene zbirke doma, toda ni se izdala, da ne bi prišlo do prepira. Roding je bil pač eden izmed onih mož, ki imajo popolno brezželje za najboljšo lastnost svoje žene. Riharda pa je šla in kupila sliko sama. Ko pa je nesla sliko domov, ji je nehote prišla misel, da je bila to pač ena izmed onih rož, ki si jih je želela iz ljubezni, pa ji ni bila dana. Druge, lepše in ugodnejše prilike so ju potem zopet zbližale. Tako sta sedela zvečer na balkonu svojega stanovanja v hotelu Bauer, dočim so lepe Benetke, zavite v plašč luči in sanje svojih melodij, ležale v objemu morja in so ponosne ladje iz tujih dežel vozile po Kanalu in je mehki zvon pri Sv. Marku pozvanjal večerni Ave. Tedaj ji je njen mož čital Danteja, Byrona, Longfellowa, ali lepi opis Benetk Gabriela DAnnunzija, ali tudi iz Shakespeara in je duša Benetk ležala pred njima v vsej svoji lepoti. V takih urah so molčale vse želje in Riharda je bila ponosna na svojega moža.
 
»Ali pa ne boš nekega dne pogrešala svoje prostosti in svobode?« je vprašal nekega dne Rodnig Rihardo, ko sta bila na Lidu.
 
Mlada žena je začudeno pogledala svojega moža.
 
»Ljubezen je prav za prav sama prostost,« je rekla. »Drug sva prešla v drugega, da so tvoje želje moje in moje tvoje.«
 
»Toda življenje ni tako preprosta stvar, otrok; ne moremo v njem sanjati nebeških sanj. Pa bodo prišle tudi še stvari, ko se bo treba podvreči.«
 
Nehote je spustila njegovo roko. Ton njegovih besed jo je bolj užalil kot besede same.
 
»Ali sem ti kdaj pokazala, da hočem ravnati samostojno?« je vprašala in solze so ji privrele iz oči.
 
»To je stvar principa!« je odgovoril hladno in začel pripovedovati od mozaikov sv. Marka. Najrajši je govoril o neosebnih stvareh, kadar je slutil, da ne harmonirata. Toda Riharda je bila resnično užaljena.
 
»Mozaiki pri sv. Marku so mi v tem trenutku popolnoma postranski,« je rekla razburjeno. »Jasno ti vendar mora biti, da se nisi oženil z nezrelim otrokom, ampak da imaš enako vrednega človeka poleg sebe. Ali ne čutiš, da te razumem, kakor da sem tvoj drugi jaz in da o suženski vdanosti že zaradi tega ne more biti govora?«
 
»A vendar morejo nastopiti slučaji, kjer bo moral moj razum in ne tvoje srce odločevati. In v tem sem vendar nad teboj.«
 
»Da,« je odgovorila nekoliko grenko, »to priznavam.«
 
Kadar je bil Rodnig razdražen, mu je bilo posebno veselje, če je mogel druge jeziti. Riharda je to danes prvič občutila, prvič ji je pokazal svojo malenkostno stran. Vsedla se je na bližnjo klop in roke so ji omahnile v naročje, ko je rekla: »Nikdar bi ti ne mogla kaj tako trdega reči; vede in hotoma bi te nikoli ne ranila in to še brez vsakega vzroka.«
 
Rodnig pa je imel svoj vzrok. Ujezilo ga je tedaj, ko je sliko kupila brez njegovega pristanka in šele danes je našel priliko, da je to pokazal. Bil je eden izmed mnogih, ki kako stvar dolgo nosijo s seboj. Da je Rihardo to bolelo, njega ni omililo; če bi bila njegovo pikrost sprejela s smehom, bi bil mnogo bolj zadovoljen. Toda zanjo je bila ljubezen do tega moža največji dogodek njenega življenja in ničesar, kar je bilo s tem v zvezi, ni smatrala za malenkost.
 
Morje se je prav ta trenutek pokazalo v vsej svoji lepoti. Višnjevi, prozorni valčki, se je zdelo, da nosijo srebrne in zlate kronice; prav tako višnjevo, zlato in srebrno je stalo nad njimi nebo.
 
Riharda je zaprla oči. Ta lepota jo je bolela. Vsa ta krasota se ji je zdela ta hip mrzla in brez duše, ker je bila sama užaljena in nesrečna.
 
»Krasen pogled!« je rekel Roding, da bi prekinil tišino.
 
Riharda ni odgovorila, njuni duši prvič nista bili skupaj.
 
»Premagaj se, otrok!« je rekel Rodnig, »in ne bodi muhasta!«
 
Niti na misel mu ni prišlo, da je bil on muhast.
 
Vnovič ga je Riharda začudeno pogledala; zdel se ji je popoln tujec, te strani pri njem ni poznala. Pa tudi Rodnigu ni bilo prijetno. Sovražil je vsako občutljivost, ker je spadal k ljudem, ki od drugih vedno pričakujejo, da jim ničesar ne zamerijo.
 
»Občutljivost je vedno znak pomanjkanja samopremage,« si je mislil, »menil sem, da je Riharda v tem oziru izjema, a ne bo tako.«
 
In zazdelo se mu je, da je bil on razžaljen in zato se je zavil v molk. Tako se nista razgovorila o tej zadevi, ampak sta med obedom govorila le najpotrebnejše.
 
Toda ta stvar je povzročila Rihardi noč brez spanja. Kakor pred veliko uganko je stala. Ali je bil ta trdi mož oni, ki ji je tako sveto prisegal ljubezen? Ali je mogoče, da se kdo tako malenkostno obnaša proti človeku, ki ga ljubi?
 
»Ljubezen je žrtev,« si je mislila Riharda, »on, mislim, da ni zmožen zame najmanjše žrtve.«
 
Ta misel ji je stiskala srce. Prvič je zaslutila, da morebiti ona velika, vse obsegajoča, skoro nadzemska ljubezen sploh ne eksistira, da je vso svojo mladost živela v teh sanjah.
 
»Treba je ljudi vzeti, kakršni so,« tako se glasi banalen svet. Toda tisti, ki ga ljubimo, mora biti kakor bi mi radi, zato pa je on edini.
 
Lepo jutro, ki sta ga prebila med umetnimi zakladi doževe palače sredi očarljivih krasot italijanskih mojstrov, je pregnalo oblake in sence. Zopet sta stala roko v roki na balkonu in gledala čudovite krasote. Ne eden, ne drugi se ni dotaknil včerajšnjega dogodka, Riharda, da ne bi vzbudila starih bolečin, Rodnig pa, ker se mu je zdelo tako bolj pametno. Toda pevajoče občutje sreče zadnjega tedna se ni pojavilo pri Rihardi nič več: solnčni smehljaj je z njenega obraza izginil.
 
Rodnig tega ni opazil; prijazna je bila in to mu je zadostovalo. Slab opazovalec ljudi je vendar bil.
 
Potem sta sedela na Markovem trgu. Južna glasba je polnila trg in zavijala pisano množico zdaj v mehke, zdaj v strastne akorde. Bila je ura sreče. In Rodnig je nehote prijel Rihardo za roko. Njeno oko se je obrnilo do njegovega obraza in ves izraz v njem ji je povedal, da je ves njen, kolikor je pač mogoče, da postane človek drugega last. Ta izraz v obrazu je povzročil, da je Riharda pozabila na zadnjo grenkobo prejšnjega dne. Saj pozabljamo še težje in večje prestopke, če resnično ljubimo.
 
Še enkrat se je dotaknila krona sreče njenega čela, bolje rečeno krona one kratke in boleče zmote, ki jo ljudje imenujemo srečo.
 
Ko sta se na večer tega dne vrnila v hotel, je Rihardo čakalo pismo in brzojav. Zelo se je začudila. Tako se je vživela v ljubezen do svojega moža, da je opustila vsako korespondenco. Nihče razen njega ni bil deležen njenega zanimanja. Vse svoje premoženje je zastavila na eno številko. Saj pa tudi ni imela nikogar na svetu, ki bi se mu vdala z vso ljubeznijo, dokler ni spoznala Rodniga.
 
Hitro je odprla brzojav, a roka ji je omahnila v naročje.
 
»Lerch & Blackson sta napovedala konkurz. Lerch se je ustrelil, Blackson je izginil, pasiva presegajo za nekaj milijonov aktiva.«
 
Riharda je prebledela; to poročilo je pomenilo izgubo največjega dela njenega premoženja, od katerega je bila odvisna, in ki ji je omogočalo popolno neodvisnost. Če tega premoženja ne bi imela, ne bi nikoli postala Rodnigova žena, kajti, da bi morala biti odvisna od človeka, pa naj bi ji bil tudi najljubši, v gmotnem oziru, to se ji je zdelo nemogoče. Morebiti je bil to napačni ponos, toda bil je globoko vkoreninjen v njej. Ni mogla razumeti onih žen, ki puste, da možje delajo zanje.
 
Rodnig, ki je sedel Rihardi nasproti, si je zvijal cigareto in se mu je čudno zdelo, zakaj je Riharda nenadoma utihnila.
 
»Kaj pa ti morajo brzojaviti?« je vprašal malomarno.
 
Rihardi je obstalo srce. Zdelo se ji je, da je to ura odločitve. Čutila je, da vsa njena bodočnost, vsa njena sreča, vse njeno zaupanje do moža zavisi od tega, kako bo sprejel poročilo o njeni izgubi. Pričakovala je, da bo skočil k njej, jo prižel k sebi in rekel: »Zame je največja sreča, da morem popolnoma skrbeti za te. Ničesar ti ne bo manjkalo! Moja ljubezen ti bo vse nadomestila.«
 
Toda Rodnig tega ni storil.
 
Ko mu je Riharda podala s tresočo roko brzojav, se je sklonil, da prečita in njegova prva misel ni bilo sočutje do Riharde, ampak do sebe. Nikdar bi si ne bil naložil bremena precej razvajene žene, če bi bila ta brez premoženja.
 
»Kakšna neumnost pa je bila to, da si svoje premoženje zaupala judovski banki?« je rekel. »Vsakdo vendar naloži denar kolikor najbolj mogoče varno.« In ko Riharda ni odgovorila, je nadaljeval:
 
»Ali je bilo to vse?«
 
»Vse, razen malega kapitala, ki je izposojen na hipoteke. Moj varuh mi je vse to oskrbel.«
 
Govorila je počasi in utrujeno.
 
»Zdi se mi, da ti vso stvar jemlješ precej enostavno,« je odvrnil Rodnig precej ostro. »Moraš si biti na jasnem, da ti jaz s svojim skromnimi, četudi zadostnimi dohodki ne bom mogel zadovoljevati tvojih precej širokopoteznih navad. Treba se bo omejiti.«
 
Riharda je začutila, da vstaja v njej celotni ponos.
 
»Rajši trpim lakoto, kakor da bi ti bila v breme,« mu je kratko odgovorila. »Dobro pa je, da si mi tudi ti s svojega stališča stvar pojasnil.«
 
Vtopila bi se bila v solzah, ako bi se ne bila hitro obrnila in odšla v sosedno sobo. Rodnig pa je bil skrajno slabe volje; tako slabe volje, da mu je šinila misel v glavo, da je bil ta njegov pozni zakon velika neumnost; vsakdanjost življenja je mnogo močnejša, kakor pa čuvstvo ljubezni. Sovražil je vsako razlago denarnih stvari in zlasti še nered v premoženjskih razmerah. Da bi bila Riharda njegovo, kakor se mu je zdelo, povsem umevno svarilo tako žalostno sprejela, kratkomalo ni mogel razumeti. In kakor vedno se je zdel tudi v tem slučaju on tisti, ki se mu je krivica zgodila.
 
»Končno pride vendar vse na mene,« je mislil, »zdaj bi bilo na Rihardi, da se poniža in postane skromna.«
 
Riharda je tiho slonela ob oknu spalnice in je mehanično gledala na lagune, kjer se je zibala s pisanimi lampijončki okrašena gondola, v kateri je mlad krmar na vse grlo prepeval »Santa Luzia«. Brezmejno uboga si se je zdela.
 
To je bila torej ljubezen, za katero je žrtvovala svojo prostost, svojo osebnost, svoje vse, kar je bila in kar je držala v sebi. Velika ljubezen, za katere zvestobo in svetost se je oprijela, s katero je hotela živeti in umreti. — Nič drugega, kakor domišljija, kakor vse druge minljive stvari. Povsem se je izgubila pred grdim prostaškim izbiranjem med tvojim in mojim.
 
Ko se je poročila z Rodnigom, se je veselila, da mu prinaša precejšnje premoženje. S tem bi bila tudi njegova eksistenca udobnejša, ker bi si lahko v življenju marsikaj skupno privoščila, ne da bi ju omejevala gmotna stran; zdaj pa je prišla nenadoma in nepričakovano ta izguba, ki ji je dokazala, da se je zaupala možu, ki velikodušnosti, katera je nje bistvena lastnost, sploh ne pozna. Zdelo se ji je, da tega udarca ne bo prenesla. Tako zelo in usodno se je zmotila v življenju. Naslonila je glavo v dlani in je jokala neutolažljivo. Srca, na katero naj bi se naslonila, ni bilo; zopet je stala pred praznino življenja.
 
Hipoma se je prestrašila svojega lastnega obupa. Saj si je morala priznati, da je bil to prvi resnejši udarec v njenem življenju. Koliko tisočev se mora izza mladosti boriti z uboštvom, krivico in bedo vsake vrste, ona pa je bila vsa zavita v lepoto, umetnost in književnost in zdaj obupuje, ker ne more doseči najvišje krone življenja. Koliko jih pa tudi nosi to krono? Trnjevo krono pač, toda krono ljubezni, kakršno si je Riharda želela, pa doseže malokdo v življenju. Toda ta razmišljanja so le mimogrede vstala v njeni notranjosti; njena prevara je bila prevelika, njena bolest prehuda, da bi ji mogli biti dokazi pameti in resnice vere v pomoč. Kljub temu se je po preteku kake ure toliko zbrala, da je odprla pismo, ki je na ovojnici nosilo pisavo vladnega ravnatelja.
 
»Moj ljubi otrok,« je pisal. »Ko sem danes zvedel za konkurz banke, v kateri je imela cela vrsta uglednih ljudi našega mesta vloženo svoje premoženje in tudi jaz, ste bili Vi prva moja misel. Saj veste, da Vas ljubim, kakor lastno hčer in lahko si predstavljam, kaj pomeni za Vas ta udarec. Pred nekaterimi meseci bi Vam še mogel reči: pridite k nam in ostanite pri nas. To je zdaj nemogoče. Bog daj, da ste našla na srcu svojega soproga tako varen dom, da mu udarci usode ne morejo škodovati.«
 
Riharda je morala prenehati; vnovič je zakrila obraz z rokami.
 
Nikdar ni svojega varuha v tem oziru zelo visoko cenila. Ni bil zanimiv, ne duhovit in njegove dobrote se ni mnogo posluževala. V tem trenotku pa je bila resnična dobrota, ji je bistvo prave ljubezni, katere ona tako zelo pogreša in pa glas dobrotne tolažbe, ki je zvenel iz tolažilnih besed, tako velik dokaz njegove dobrote, da se je vnovič zjokala.
 
Za Rihardo so nastopili novi težki dnevi. Kakor da je nevidna roka ugasnila žareče solnce lepote in umetnosti nad Benetkami, se ji je zdelo in vse je bilo zakrito v meglo. Zdaj je bila v resnici nesrečna. Praznota in nezadovoljnost njenega prejšnjega življenja sta jo pač navdajala s hrepenenjem. Toda prišla je težka prevara in njen ponos se je moral ukloniti k tlom. Rodnig je dan za dnem kazal svojo nezadovoljstvo in je pričakoval, da bo zdaj Riharda še bolj ljubezniva, da ima prav za prav vzrok biti taka, ker mu bo odslej povzročala same izdatke. Njegova sebičnost se je vedno bolj prikazovala. Bil pa je tako zelo navajen na domače urejeno delo, da ga je brezdelje v tujini naravnost mučilo.
 
Tako sta prekinila potovanje in se peljala proti domu.
 
Riharda je prvotno hotela svojo hišo v mestu obdržati, da bi Rodnig in ona čez poletje bila na deželi, čez zimo pa v mestu. A ta načrt je kmalu izpremenila.
 
»Bolje bo, da vse prodam za gotov denar,« je rekla Rodnigu, »na ta način mi bo prihranjen poniževalni občutek, da prihajam kot beračica v tvoj dom.«
 
Rodnig je temu pritrdil. Odkar je postala Riharda tako hladna in utrujena, je pričel zopet s svojim nekdanjim zanimanjem. Čital je zopet politični del v vseh časopisih. Pa se je potem razburjal nad različnimi dogodki sedanje dobe, na kateri že itak ni mogel najti niti za las dobrega. Zlasti žensko gibanje ga je močno jezilo. Ta, moštvu naperjena konkurenca ženskega dela, je ena izmed najhujših gospodarskih nadlog; poleg tega pa napravi ta boj žene povsem tuje pravemu ženstvu, ker izgube pri tem vso nežnost in sramežljivost.
 
»Čudno,« je odvrnila Riharda, »da imajo možje tak gnev za žensko delo. Ne čudijo se pa in ne protivijo vsem posledicam, ki jih prinaša današnje življenje prav ženstvu v škodo, kakor n. pr. prostitucija, trgovina z dekleti, porast otroških smrti in čim dalje večje število ženskih samomorov.«
 
Rodnig na to ni odgovoril, na tihem pa si je mislil, da Riharda vendar ne spada k onemu logičnemu in prosvitljenemu ženstvu, ki ga on ne mara.
 
Riharda je v resnici žensko vprašanje in žensko gibanje imela za nekaj vsakdanjega. Toda očividna krivica v nazorih njenega moža jo je na mah postavila za varhinjo teh pravic; ton njenega dokazovanja je bil oster in ostrejši kakor je nameravala. Sovražila je vsako prerekanje med ljudmi, ki bi morali biti složni in bi jih morale združevati vezi ljubezni. S strahom je opazovala, da se njen mož in ona oddaljujeta drug od drugega in med njima že zija globok prepad, ki se bo le težko še dal premostiti.
 
Več dni je Riharda menila, da se je njeno čuvstvo do moža ohladilo, njegov egoizem pa da se je še povečal. Toda zmotila se je nad samo seboj. Ko sta četrti dan sama sedela v vlaku in je Rodnig hladno čital vsakdanji časopis, kakor da je pozabil na njeno navzočnost, jo je napolnilo nenadoma veliko hrepenenje po njegovi ljubezni in dobroti, kakor se to zgodi otroku, ki ima domotožje, je tedaj pozabila svoj ponos, vse velike vzroke, da bi bila užaljena ter mu je vzela nenadoma časopis iz rok, prijela Rodniga za roke, se privila k njemu in tiho govorila: »Pozabi vse, imej me zopet rad! Bodi mi zopet dober! Brez tebe ne morem živeti!« In še sta imela njena beseda in njena ljubezen moč, da ga je zbudila iz njegove otopelosti. Objel jo je in ji dolgo gledal v njene lepe izrazite oči, ter je čutil, da se zbuja stara ljubezen. Toplota njenega bistva ga je vsega očarala in zopet ji je izkazoval vso ono nežno vdanost, ki je morala zanjo biti dvakrat močnejša.
 
In res je Riharda v tem objemu pozabila vse ure in dneve trpljenja in prevar, ki jih ji je pripravil. Njena ljubezen je hotela živeti, kajti bila je močna, čista, nesmrtna.
 
Preprosta beseda, ki jo je govoril duhovnik pri poroki, je prišla Rihardi zdaj večkrat na misel.
 
»Nerazvezljivo sta zvezana, eno sta postala v ljubezni, drug ob drugem morata obstati v srečnih in težkih urah. Skušajta iz težkih dni in ur napraviti samo dobre! Ne iščita, da bi bila ljubljena, ampak ljubita se!«
 
Teh besed Riharda ni mogla pozabiti. »Ljubezen je žrtev« je duhovnik dostavil.
 
Vedno bolj se je Riharda zavedala, da bo njeno življenje res žrtev, trajno iskanje onega srca, ki se mu je vsa vdala. Ali bo prišla tako daleč, da bi mu postala neizogibno potrebna?
 
Riharda je začela sanje »ljubljen biti« vedno bolj porivati v stran in razumevati vedno bolj živo resničnost ljubezni, ki ima v globini srca in duha svoje korenine.
 
V Münchenu sta ostala Roding in Riharda dva dni. Obiskala sta povečini vse razstave, zlasti one »v stekleni palači«, kjer je Rihardo zajel z vso močjo nagrobni spomenik. Predstavljal je slovo žene od mrtvega moževega trupla. Ljubezen je hotela tu s prošnjami premagati smrt. Riharda se je trdneje prijela moževe roke. »Tega ne bi prenesla, če bi te izgubila.«
 
»Niti ne veš, kaj se vse da prenesti,« ji je odgovoril.
 
Zvečer sta šla v opero, da slišita Wagnerjevo »Tristan in Izolda.« Riharda si je prav mnogo obetala. Za ta večer se je posebno izbrano oblekla. Zelo lepa je bila in Roding jo je z veseljem opazoval.
 
Ko pa je opazil, da se premnogi ozirajo vanjo, se je razjezil. Že v prvem odmoru ji je rekel: »Prihodnjič ne boš mogla več tako nastopiti! Takega razkošja jaz ne morem plačati.«
 
»To obleko sem si kupila, ko sem jo še sama lahko plačala,« je odgovorila Riharda. »Ne pokvari mi večera, uživanja lepote umetnosti!«
 
Toda Roding je obmolknil in njegov molk se je tudi nje oprijel.
 
Ta večer se je z vso močjo uprla njegovi trdoti. Vsa njena mlada energija je oživela.
 
»Popolnoma me boš odtujil. S svojo trdoto me goniš od sebe. Drugačna sem kakor ti, to je res. Ljubim lepoto, sijaj in umetnost. Vendar bom prenesla tudi samoto zaradi tebe, le svoje ljubezni mi ne odreci!«
 
Privil jo je k sebi in jo poljubil. Ne, noče je izgubiti. Toda ni bil vajen, da bi bil zaradi koga drugega drugačen, kakor mu je predpisovala njegova sebičnost.
 
Ljubil je Rihardo s hrepenenjem, a ne s požrtvovalno ljubeznijo; ljubil jo je z ono ljubeznijo, ki pahne ljubljenega v tisoč dvomov in negotovosti, namesto da bi ga osrečila in zadovoljila. In Riharda je to vedno bolj čutila. O, le ljubezni ne izgubiti, le ta ogenj ne ugasniti! Saj to je temelj mojega življenja! Kaj bi imela tudi še na svetu, če bi mi ugasnil ta plamen in bi morala spoznati, da ni bil prav nič drugega kakor vešča.
 
Vsa ponosna, čista energija njenega bistva se je upirala tej misli. Svoje življenje je zastavila za to ljubezen in zato ji je hotela ostati zvesta preko vsega trpljenja in zatajevanja, ki jo še čaka.
 
== III. ==
 
Tihota in samota zime je ležala nad dolinico. Potoček pod jelšami je bil zamrznjen. Drevesa pa so stala v blestečem ivju; daleč, daleč v nepregled pa je ležala bela zimska odeja. Vrane so se podile pod sivim nebesnim svodom, sicer pa mir in tihota.
 
Riharda je stala ob oknu in je gledala naravo. Ta tihota in samota je bila prevelika, pretežka in premrka za njo; vse moči njene duše so ji klonile. Hotela pa je in želela je drugače, kajti bodočnost je stala pred njo polna lepih obljub. V nekaterih mesecih je pričakovala otroka.
 
»Vsako dete je viden sad ljubezni,« teh besed domačega pesnika se je večkrat spomnila. Te lepe besede so ji bile v veliko tolažbo. Kakšno globino ljubezni bo imel ta otrok, ako prinese s seboj globino njene zmožnosti za ljubezen! Še preden se je rodil ta otrok, je že živela zanj, molila zanj in v duhu delala najlepše načrte za njegovo bodočnost. Toda ni ga še bilo. In v Rihardino življenje se je hotela vgnezditi samota in praznota.
 
Roding ni bil vselej razpoložen za tako živo izmenjavanje misli. Ko sta se zaprla zopet v svoj dom, ko je pričel zopet s svojim običajnim delom, se je ogrnil z molkom, ki je kakor svinec legel na dušo mlade žene. V začetku je poskušala moža odtrgati samoti in ga obdržati v vsakdanjosti družinskega življenja.
 
»Moram biti soudeležena na tvojem življenju, ob nagibih tvoje duše in ob tvojih mislih. Hočem te razumeti, ker te tako iskreno ljubim,« ga je večkrat šepetaje prosila.
 
Pa to se mu je zdelo neprimerno in neznosno.
 
»Vrniti se morava v mirno življenje. Saj veš, le mirna ljubezen ima obstanek.<ins>«</ins> Toda Riharda se ni dala zadovoljiti. Ure in ure je presedela in je prisluškovala njegovim korakom, s katerimi je meril svojo delavnico, ves zatopljen v globoke misli. Ali je nanjo čisto pozabil? Ali je bila njegova ljubezen samo opoj čutov, ki se je hitro razkadil? Ali nima njena notranjost nikake cene?
 
Prenežnočutna je bila za vsak tozadeven opomin, ki bi ga morebiti dvignil. Vedela je, da ni v naši moči pridobiti ljudi zase z golimi besedami, ampak da se prav ti razvijajo poleg nas kot naša lastna usoda. Včasih jo je objel strah. Kaj se ji res ne bo posrečilo, da bi omečila to trdo dušo ali bo vedno smela stati samo v predvorih njegovega bistva? Ali res nima nikake moči nad njim?
 
Sivo in mračno je legal zgodnji zimski mrak nad dolino, lezel iz vseh kotičkov ter kot siv pajčolan zagrnil z ivjem pokrite jelše, pa se je prikradel tudi v Rihardino sobo ter jo vso zavil v sivino in napravil še bolj samotno in tiho. Riharda je stopila k veliki peči, odprla vratica in gledala v žerjavico. Tako temotno in samotno je bilo vse okoli nje. Vzela je vžigalice in prižgala sveče na omari in pri klavirju, potem pa še veliko, z rdečim zagrnjeno svetiljko, ki je visela od stropa. Luč in svetloba ji je dobro dela, nekako potolažila in opogumila jo je. Sedla je h klavirju in zaigrala nekaj znanih akordov. Godba je zmotila Rodinga v sosednji sobi. Brezobzirno se mu je zdelo, da Riharda igra, ko on študira. Jezno je vstal in stopil v sosednjo sobo. Tam je sedela njegova žena, kakor bela samotna postava v siju številnih luči, bela duša polna hrepenenja, ki je njega čakala, a on tega ni vedel. Videl je svetlobo in luči in ni mogel razumeti.
 
»Kakšna potrata!« je rekel, šel od sveče do sveče in upihnil vsako posebej; potem je zaprl vratica pri peči, da je bila rdeča luč zopet zaprta v ječi in je rekel:
 
»Kakor otrok se obnašaš, Riharda.«
 
Roke mlade žene so omahnile v naročje; obrnila se je k svojemu možu in rekla: »Ali ne veš, da je greh uničiti nedolžno veselje v srcu bližnjega? Nikdar ti nisem drugega storila, kot samo ljubezen izkazovala; zakaj me vedno žališ?«
 
Nenadna tema, ki je v sobi nastala je Rodniga samega ostrašila. Čutil je, da se je malenkostno znosil nad svojo ženo; toda nikdar še ni priznal svoje napake in je ni hotel niti zdaj.
 
»Naše gmotne razmere niso take, da bi mogli razmetavati,« je rekel kratko in jezno.
 
V Rihardi je vstala nenadna jeza, ki je ni mogla zadržavati:
 
»Prevaral si me!« je zaklicala. »V svojih knjigah in spisih si pisal o
stvareh in nazorih, o katerih tvoja duša ničesar ne ve. Moč tvojih besed v knjigah me je omamila. V resnici pa misliš bolj prostaško, kot preprost in navaden človek. Prišla bom do tega, da te bom zasovražila in zaničevala.«
 
Vsa se je tresla in ni vedela več, kaj govori. Zvok njenih besed se ji je zdel popolnoma tuj.
 
»Pahnil si me v nesrečo!« je zaklicala iznova in zakrila z rokami obraz.
 
Roding se je spomnil, da se mora obvladati, zaradi Rihardinega stanja in kljub temu, da ga je ranila v njegovi sebičnosti, se je premagal in rekel samo:
 
»Kaj vendar misliš? Kako sem te prevaral? Tvoja podtikavanja so tako nespametna, da niso vredna protidokazov.«
 
Riharda je svojega moža samo pogledala. Njegov obraz je bil ves trd, bled, žalosten in izpremenjen; bil je star.
 
Strašna bojazen se je Riharde polastila; kaj je napravila? Ali bo te besede kdaj odpustil? Ali je prav zdaj uničila zadnjo ljubezen med njima?
 
»Odpusti!« je prosila, »saj nisem vedela, kaj sem govorila.« Po teh besedah se je Riharda onesvestila.
 
V njem se je zbudila zopet nekdanja nežnost. Dvignil je svojo ženo in jo nesel na posteljo ter jo oprostil skrbno zgornje obleke. Pri tem skoraj materinskem delu se je omehčal. Ljubeznivi obraz njegove žene je izgledal zelo trudno in žalostno, kakor obrazi, ki so veliko trpeli. Prvič je to opazil in je pričel o Rihardi razmišljati.
 
Z zelo velikimi zahtevami in pričakovanji je prišla v zakon in on jih ni znal izpolniti. Iz njegovih knjig in spisov si je napravila lepo in idealno sliko o njem in zdaj je trpela zaradi razočaranja. Ta misel je močno pretresla njegovo samozavest, kajti že v mladih letih je marsikateri dan razmišljal in marsikatero noč prebil brez spanja ob spoznanju, da njegovo vsakdanje življenje, njegov značaj ne odgovarja idealom, ki jih zastopa v svojih spisih. Pripoznati mora, da ni nikoli razumel ljudi svoje okolice. Ali je bilo tudi Rihardi težko, da, nemogoče njegov značaj prenašati? Da je prišla i njemu s srcem polnim ljubezni in vdanosti, o tem ni dvomil. Morebiti je bil redkokdaj mož tako iskreno ljubljen kakor on. In od te žene, ki se je znala ponižati le zaradi njega. V tem je gotovo nekaj velikega in pretresljivega, česar se je zavedel z resničnim spoštovanjem. Morebiti bi bila lahko za vse to od njega pričakovala vsaj nekoliko požrtvovalne ljubezni in srčnega razumevanja svojih dušnih in srčnih potreb. Da, morebiti ji je dolžan vso in celotno vdanost, oni drugi »jaz«, o katerem je tolikokrat pisal in, ki ga je ona tako želela in neutrudno iskala.
 
Riharda je ležala med blazinami. Že davno se je zavedla, a ni se ganila, niti ni spregovorila. Nežna skrb, s katero jo je soprog čuval, jo je navdala s sladkim občutjem, da jo ljubi. Tako rahlo in nežno prijemamo le človeka, ki nam je neizrečno drag; to je čutila s svojo žensko dušo.
 
In vsa njena duša se je zopet obrnila k njemu. Čutila je njegov pogled na svojem licu, čutila pa tudi, da je to pogled ljubezni.
 
Vso svojo dušo je dvignila k Bogu in iskreno molila: »Daj mi ga, vsega in za vedno! Uči ga, da sebe najde in da v ljubezni za druge! Naj bo tako plemenit, kot so njegove misli!«
 
In Bog je prenesel njene nežne želje v sredo njegovega srca. Prvič v življenju se je ponižal, sklonil pred človekom in rekel:
 
»Odpusti mi; nisem imel prav! Odpusti mi zaradi svoje velike ljubezni!«
 
[[Kategorija: V javni lasti]]
[[Kategorija: Vigred]]
[[Kategorija: Dela leta 1931]]
[[Kategorija: Dela leta 1932]]
[[Kategorija: Novela]]
202

urejanji