Wikivir

Kurent: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Sašika (pogovor | prispevki)
164 urejanj
Brez povzetka urejanja
Sašika (pogovor | prispevki)
164 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 341:
Tako je rekel in je stopil v gozd, njegovo srce pa je bilo tako polno bridkosti, da so se mu ulile solze po licih.
 
== III ==
 
Danilo se je, ko se je Kurent vzdramil v gozdu ter nastopil svojo romarsko pot. Mah je bil vlažen, rosilo je od temnega vejevja. Beli oblaki so hiteli od juga, razprostirali so se po nebu in so zagrnili sonce, ko se je komaj prikazalo.
Vrstica 379:
»Kdo si? Odkod si prišel in kod si hodil, da si omahnil truden in prašen na to nerodno posteljo? Ali si bil za sužnja v daljnem mestu, pa si se napotil na stara leta domovino nadlegovat? Ali si bil za hlapca okrutnemu gospodarju, ki te je pognal na cesto, ker ti je bila segla bolezen v stare noge? Ali so ti pobegnili sinovi na vse štiri strani, pa nisi več zmogel, da bi obdelal kamniti laz, in se ti je sesula bajta nad glavo? Ali pa si morda romal od rojstva, nikjer doma, povsod nadloga? – Na hrbtu se ti pozna, da si nosil obilno; milost božja bo s teboj, če z nikomer drugim!«
 
Vesel je šel Kurent po svoji poti in nič ga ni skrbelo, ko je nenadoma razpuhnil soparico hladen veter in so debele kaplje udarile v cestni prah. Stopil je pod kozolec, ki je stal kraj ceste vegast in prazen. Prve kaplje so udarile za spomin in znamenje popotnikom, nato pa se je usulo na gosto iz sivih oblakov. Čez dobre pol ure je bilo na cesti blata za pol pedi, po jarkih in razorih pa se je pretakala rumena dežnica. Ko se je ploha polegla, je zagledal Kurent otroka na cesti. Šel je kakor starec, upognjen, s težkim korakom, ni se ogibal ne luž ne blata; bos je stopal, čevlje je nosil na hrbtu. Vekal je s pustim, cvilečim glasom., kakor lačen pes na gmajni. Naravnost pod kozolec se je nameril, tam je sedel na mokra tla, v dve gubi se je sključil, obraz je prislonil na kolena ter je vekal neutrudoma.
 
Kurent se je ozrl nanj, le z rahlim prstom je vzdramil struno tolažnico; otrok je vztrepetal.
Vrstica 439:
Kurent je stal na klancu.
 
»Ali ste pomrli vsi, ki ste hodili tod, ali pa vas je Bog do črnih tal poffljalponižal, da vas povigapoviša do nebes?«
 
Ko je stopil na cesto, se mu je do gležnjev pogreznila noga v črno blato. Od blizu je videl puste domove, prazni so bili, neprijazni; slepo in topo so gledala okna,; na tistem zidu, od tujih rok postavljenem, ni bilo ne spomina ne ljubezni.
 
Še Kurentu samemu, botru vsega veselja, je segla v srce bridkost.
Vrstica 453:
Človek mu je prišel naproti, ki ni bil ne otrok ne starec. Siv in vel je bil njegov obraz; leta niso bila zapisana na njem, pač pa je bilo zapisano topo trpljenje. Opotekal se je ter spotikal, ob zgodnjem mraku že pijan; kuštravi lasje so mu viseli na čelo, klobuk je bil izgubil, obleka je bila povaljana. Z obema rokama je mahal in je govoril naglas.
 
»Pa kaj se jeziš, pa kaj da bi ne pil, kaj da ne bi vsega zapil? Ljuba duša, privošči mi žganja, še sama ga pij! Za koga bi stiskal? Povej po pravici! N‡Ná jih, te groše, le varno jih spravi, pa razodeni, kaj da boš z njimi! Kdo bo odrešen – ti, ali jaz, ali najini otroci? Kdo bo oblečen, kdo bo nasičen? Ljuba duša, nič ne jokaj – kdor je obsojen, bo obešen, pa mir besedi! Kadar bom rdeče pljunil, takrat bom odrešen – sodba je taka! Le daj jih, te groše, le sem jih daj; naročinarôči, nalij! Kdor bo legel nocoj, bo jutri počival ta dolgi počitek, oddahnil si bo na vekomaj! – Privošči mi žganja, ljuba duša, privošči počitka!«
 
Kurent je poslušal to žalostno pridigo; zazibal je gosli, vzdignil je lok. Pesem je zapela preko črne doline.
Vrstica 497:
Oklenila se ga je okoli vratu, rekla je in je prosila:
 
»Kako je sladka tvoja pesemlpesem. Nisem je slišala nikoli do nocoj, le moje žalostno srce jo je občutilo! Ti pa si prišel in si zapel in si rekel: pojdi z menoj, pri meni je veselje! S teboj pojdem, kamorkoli drži tvoja pot!«
 
Kurent je nagnil glavo; prešerno pesem so prepevale gosli.
Vrstica 515:
Starec sivolasec je ležal pod njim; glava mu je počivala na blatnih sosedovih čevljih. Kurent se je sklonil do njega; brezzoba usta so bila na široko odprta, ena sama kost je bil obraz.
 
»Ali si mislil na svojo mladost, na kmečki dom in na svetlo polje, ko si mojo pesem slišal?« je rekel Kurent. »Nič nisi mislil! Tako malo kakor slepi konj, tvoj tovariš-suženj pod zemljo; in tako malo kakor slepi osel, ki vleče vodo iz vodnjaka in bo vlekel, dokler vklonjenvklenjen ne pogine. Prepeval si, da bi prekričal svojo bridkost – kako boš jutri prepeval, ko boš vlekel svojo verigo? – Bog ti bodi vsaj toliko milosten kakor slepemu konju – dodeli ti ovsa na stare dni!«
 
Še nižje se je sklonil, da bi razločil culo, ki je ležala kraj mize v luži razlitega žganja. Tista cula je bil otrok; njegova lica, siva in starikava, so bila mokra od žganja, svetli lasje so se mu sprijemali na čelu in so zakrivali oči; s tankima, otroškima rokama je tiščal steklenico k prsim.
Vrstica 521:
Kurent mu je položil glavo na prsi ženske, ki je ležala poleg, pogladil mu je mokre lase raz oči.
 
»Kaj bi te vprašal, dete, kdo da si? Iz bridkosti za bridkost porojeno! Ali rudnik, ali fabrika – suženjstvo bo tvoj delež do konca dni! V ječi rojeno, ječe vajeno, ne boš videlo sonca; komaj še, da boš zakopmelozakoprnelo po soncu, pa zatopilo to nespametno koprnenje v vriskanju in žganju. – Bog se usmili tebe in tistih, ki so te obsodili!«
 
Čez trupla je stopal Kurent; noberonobeno truplo pa se ni zganilo, ko je šel upognjen, gosli v roki, šel čez noge, čez prsi in čez obraz, kakor po tramovih trhlega mosta.
 
»Vajeni so!« je rekel Kurent. »Vajeni so podkovanih podplatov na svojih prsih!«
Vrstica 545:
»Do večnega!« je rekel Kurent.
 
Ko je stopil Kurent do duri in na prag, je svetilka vzplamenela visoko, dim se je razbegnil po stropu, sence so švignile od zida do židazida, luč je ugasnila.
 
V veži se je spotaknil ob truplo, tudi se je spotikal na cesti, zakaj v blatu so ležali črni snopje; tako črna je bila cesta, da bi še v mesečini oko ne razločilo teh zakasnelih, trudnih svatov.
Vrstica 551:
Zgodilo pa se je čudo: nenadoma se je vzdignila od kraj poti visoka črna senca; zazibala se je od jarka do jarka, zmerom višja je bila – temen plamen je rastel do neba. Vsi, ki so ležali na polju in na cesti, v veži in na dvorišču, so vztrepetali in so se dramili; klical jih je glas iz noči.
 
»Le vkup, ti uboga gmajna! Baklo prižgimo, prižgimo jih sto, da nam bodo svetile do rabljev, do biričev. Naše meso jih je nasitilo, naša kri jih je napojila – terjajmo svoje meso in svojo kri! Mi smo sejali, naša je žetev, sužnji, vstanite! Le vkup, uboga gmajna!«
 
S ceste, s polja so vstale črne, omahujoče sence. Vzdramili so se glasovi, kakor da je tiho zagrmelo za hribom.
Vrstica 589:
Kurent jo je pozdravil s svetlimi očmi in žalost je zadremala v njegovem srcu.
 
»Ne mśdimúdi se predolgo, ti svetla zarja! Oči so že trudne, ki se ozirajo po tebi, duše so trudne, ki čakajo nate! Hiti, ne odlagaj več, blagoslovi to črno zemljo!«
 
Slišala ga je zarja, že so gorele daljne gore ...
Vrstica 601:
Odzdravil je v srcu tej prijetni pesmi ter je šel, kamor je vabila.
 
IV
 
== IV ==
Ob topli jeseni, ob prelepem dnevu se je napotil Kurent v to staroslavno ljubljansko mesto, v to prestolnico veselega pijančevanja...▼
 
 
▲Ob topli jeseni, ob prelepem dnevu se je napotil Kurent v to staroslavno ljubljansko mesto, v to prestolnico veselega pijančevanja ...
 
V noben kelih ni točil Bog samega pelina; celo svojemu sinu Odrešeniku je poslal na križev pot Simona Cirenskega. Ni je noči tako temne, da bi tam kje v daljavi ne trepetala ponižna rdeča luč, tolažba srcu; ni ga kraja tako pustega, da bi se med kamenjem ne skrivala zelena jasica. Mnogo in mnogovrstnih težav in nadlog je izkusil slovenski narod, oj, in jih bo še več; za tolažbo in povračilo v teh hudih časih pa mu je Bog dodelil Ljubljano.
 
Človek roma po slovenskih deželah, malodušen klone glavo in žalostno je njegovo srce. Narod, enkrat blagoslovljen, devetkrat obsojen, kako si živel, kaj si doživel? Tvoja dolga povest je povest o siromaku betežnem, ki vstaja, vstati ne more. Kolikor je dolin in kotlin po teh lepih deželah, ne držale bi vse tiste krvi, ki je bila tod prelita; in koliko je bo še prelite! Komaj si stopil na svet, si bil, ti narod sužnjev, suženj med narodi. Otrok si bil, pa že suženj! Psovka ti je nauk delila, palica ti ga je vtepala. Suvali so te od vseh strani, očimi in mačehe, botri in botrice. Časih si zajokal, časih si omahnil, ves truden, časih pa si tudi planil. Ali komaj si planil, so te podrli na tla, zvezali so te še tesneje in celo usta so ti zaklenili. V curkih je tekla kri iz tvojih žil, napojila je zemljo za več klafter globoko; zato je ta zemlja rodila; in kadar si jedel sužni kruh, si jedel sam svoje meso in pil svojo kri. Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še biljbílj bi mu ne peli – ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: »Nikarte! Ta burka je stara že tisoč let!«
 
Tako roma človek, premišljuje, in zmerom bolj je malodušno njegovo srce.
Vrstica 613 ⟶ 615:
Dolgo si trpel, ti sužni narod, stanovitno si nosil svoj križ; toda Kristus sam se je zgrudil na klancu; On sam, ki je bil rojen za posodo trpljenja, je zajokal na križu. Kaj niso tudi tebi že dnevi šteti; kaj ni morda že blizu tista grenka ura, ko boš zaklical proti nebu: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ali bi človek zajokal, ali bi hvalil Boga, da je že konec te žalosti polne tisočletne križeve poti, da je že blizu Golgota, že blizu ura tretja?
 
Grenke in grenkejše so misli romarjeve. Tako mu je pri srcu, da bi molil: »Ne daj mi dočakati, o Gospod, da bi se glasila tuja govorica po teh krajih! Ne daj mi dočakati, da bi storil suženj suženjsko smrt! Moč mu dodelidodêli, da raztrga vrvi – če je treba, da umrje, naj umrje svobodenlsvoboden!«
 
Malodušno srce je bilo žalostno, ko je pogledalo v davne dni; plaho je bilo, ko je pogledalo v prihodnje dni.
Vrstica 619 ⟶ 621:
Pa se napoti romar v Ljubljano – kje žalost, kje plahost? Vesela je preteklost, še veselejša je prihodnost! Komaj zazvoni iz daljave resnobno veseli šenklavški zvon, se oči zasvetijo, se ustne nasmehnejo. Utrujenost mine, bridkost je za gorami, korak je lahak in poskočen. Romar stopi v krčmo, z levico objame natakarico, z desnico si natoči cvička, pa – »Kaj bi tisto! Saj je vseeno!«
 
Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu – ali vendar ni ti ga enakega pod nebomlnebom! Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrica prešernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost, luč v temo, zeleno trato v pustinjo! Devetkrat obremenjen popotnik pride in te pozdravi; ko se poslavlja, si mu odvzela osmero bremen. Romar se čudi in srce mu poje: obraz do obraza, nikjer bridkosti, nikjer hudih misli; romar gleda: hiša do hiše, smejesmejó se prijazno, nekatere celo mežikajo; romar posluša: beseda do besede, pesem do pesmi, vse so prešerne. Tako romar gleda, posluša ter se čudi in njegovo srce je potolaženo ...
 
Ko se je Kurent približal mestu ljubljanskemu, ga je pozdravljalo z vsemi tremi od vseh deveterih cerkva. Iz zgodnjega mraka so se luči smejale; celo zvezde so se opotekale po nebu ter so se majale, omamljene od tobakovega dima in od vinskega duha.
 
Kurent je stopil v mesto in je zažvižgal od prijetne osuplosti; hiše so gledale ošabno in prazniško, kakor ob cesarjevem godu, nekatere so bile celo pobeljene; izpod strelistreh so visele dolge zastave.
 
»Zahvaljen, ti klošter veselih čednosti, da pozdravljaš spodobno svojega patrona!«
Vrstica 649 ⟶ 651:
»Potrpite!« je rekel modrijan in je lovil z obema rokama; lovil je, našel ni.
 
»Kaj pa je tebi, tujcu, potreba te učenosti?« je vprašal. »Prijatelj te povabi na godovino – godovina ali ne, kosilo je tečno, pijača koristna, pa kaj vse drugoldrugo! Nocoj slavimo – stoj, popotnik iz daljnih krajev!«
 
Modrijanu se je prečudno razžaril obraz in oči so mu zasijale.
Vrstica 659 ⟶ 661:
Prav resnično in odkritosrčno je bil ginjen Kurent.
 
»Spomenik so postavili – komu so ga postavili? Narod molči, ne ve imena: ampak pije in je vesel. Tam na visokem kamnu stoji kamnit vojskovodja, ali pa morda učenjak, ali pa morda umetnik; stoji ter misli, da je slaven in da se vrši zaradi njega ta vesoljni vinski potop. Ošabno se ščeperi na svojem kamnu, pod svojo muzo; narod pleše in vriska ter se ne zmeni zanj. Svetilke ugašajo, zvezde umirajo v megli, mrzla noč zeha od ulice do ulice – kamniti junak stoji tam, čuti roso na svojih licih in se čudi: Odkod ta tišina, odkod ta samota? Saj sem slaven! Muza dremlje nad njim, pod njim venejo zeleni venci. Pozno v noči, blizu jutra že se primajeprimajè črn gost, leže na vence ter zasmrči. Ko se vzdrami v hladni megli, se okrene na to in na ono stran ter vzklikne: Kdo pa je to? Kdo pa je to reč sem postavil? Se včeraj je bil ta prostor lep in čeden, zdaj pa je ta nesnaga tukaj! – Ves jezen je zaspani gost in se odziblje godrnjaje v mesto. Junak na kamnu pa je do srca užaljen: V mojem imenu in na mojo čast si pil, zdaj pa bi še zmerjal, negodnik? – Tako kliče in očita, ali nikogar ni, ki bi mu odgovoril. Zdavnaj že so krčme zaklenjene; za okni, za durmi pa pleše življenje; le malokdaj se po nerodnosti odgrne zastor, da plane svetel žarek na ulico ter ugasne plah v tej neprijazni megli; le malokdaj zaškripljejo duri ter zalučajo na cesto perišče svetlobe, zato da vidi kasni svat, kod in kam in kako ...«
 
Hudo zadovoljen je bil Kurent ob takih sladkih mislih in podobah. Zgoden je bil še večer, komaj da je prva zvezda zaspano pogledala na frančiškanski most. Zato je rekel Kurent: »Vodi me, noga, kamor se ti zdi! Od vseh strani pozvanja, nobene maše ne bom zamudil!«
Vrstica 673 ⟶ 675:
»Kdaj sem videl ta obraz in te oči?«
 
Nad širokim čelom bujni lasje, temno rjavi, motno žareči, kakor z zlatom prepleteni; iz las se je bila izvila rumena roža in je visela globoko na goli, od luči opaljeni tilnik; lica ozka, zamolklo bela. Prišumela je mimo in se je ozrla nanj; ob tistem pogledu je Kurent vztrepetal.
 
»Teh oči nisem gledal v sanjah; takih sanj ne daje Bog vernemu kristjanu, kaj šele meni grešniku!«
 
V tistih rjavih očeh je bilo hrepenenje, ki tiho sanja, kadar se ustne smej—smejó in posluša uho veselo pesem; pogledale so in srce je zaječalo, pa ni vedelo, če od bolesti ali od sreče.
 
»Mladost, ne postoj v tem plesu! Grenka misel, ne čez ta prag!«
Vrstica 695 ⟶ 697:
Kurent je šel, kakor mu je bil dan ukaz – godec do veselja, škrjanec do sonca. Pa je prišel tja, kjer so slavili svoj praznik bojarji in imenitniki te blagoslovljene dežele. Nad njimi, v zlatih izbah, so že vzdihovale hude sanje, so luči umirale in so bile rože pohojene. Njim, bojarjem in imenitnikom, pa je sveta polnočna ura oznanjala začetek vseh sladkosti.
 
O, kdo bi po pravici in po resnici govoril o ljudeh, ki stoje tako rekoč na visokem hribu ter sipajo koristne nauke v dolino? Še umetnik podobar, ki je vsega hudega vajen, obstrmi pred mogočnikom; glava mu klone, plaha roka omahuje. »Kako bi te častil, ko nisem vreden?« Tako za vzdihnezavzdihne ter se milo razjoka. Nato pa se napoti v svojo žalostno izbo, z dlanjo se udari na čelo ter vzklikne ves osupel: »Saj je le suknja, jaz pa sem mislil, da je človek v nji!« – Od spoštovanja in ponižnosti se je bila umetniku pamet omračila.
 
Kurent je stopil med prešerne svate. Pogledal jih je povrsti in je ves radoveden rekel v svojem srcu:
Vrstica 715 ⟶ 717:
Moj govornik je srdito pogledal, zduškoma je izpraznil kozarec ter ga je treščil na mizo, da se je žvenketaje zakotalil na tla. Čisto nenadoma se je izpremenil njegov glas, nič več ni bil sladak in prijeten.
 
»Preklete duše, kaj pa se vtikate v mojo besedo! Koseski ali Prešeren – beračija je beračija! Saj se nismo zbrali, da bi rešetali zgodovino in vse prirepke njene, temveč zbrali smo se, da se krščansko napijemo, da zapojemo ter da kvantamo! – N‡Ná, t‡kták je zdaj moj govor, pa si ga zapiši in še drugim ga povej!«
 
Kolikor jih je bilo veselih bojarjev, vsi so vstali ter so si prisrčno napivali. Še vedrejši so bili obrazi, še svetlejše so bile oči. Smejale so se tiste oči in so prijazno govorile: »Saj smo si bratje, kaj bi tulŹčtulèč molčali! Poslednje tenko zagrinjalo se je pretrgalo od vrha do tal; poglejmo si iz lica v lice, pomenimo se od srca do srca, brez dolgih besed in krvavih klicajev!«
 
Ob tisti uri se je pričela poglavitna slovesnost. Jeziki, prej že težki in neokretni, so bili nenadoma prečudno gibki. Smeh se je prelival v smeh, beseda je skokoma lovila besedo, pesem je brez obotavljanja odzdravljala pesmi. Če je bila beseda majhna ali velika, ponižna ali imenitna, vsaka je bila odkritosrčna in vsaka je bila vesela.
Vrstica 723 ⟶ 725:
Kurent je gledal, poslušal je in je pomislil:
 
»Zrahljali so si pentlje, odpeli so si ovratnike, vrhnje suknje so slekli, celo pasove so si olajšali in glej, blližjibližji so mojemu srcu! Nič več ni vklenjen njih smeh, nič več ne laže njih pesem. Vesela kvanta se je bila našemila za kapucinca, pa se ji je kmalu dolgčas zazdelo in ob prijetnem večeru je gola planila iz kute! Kakor si gola, pozdravljena bodi!«
 
Nič več ni bilo spomina ne o bridkosti ne o trpljenju, ne o sužnjih in ne o hlapcih, ne o krvi in ne o solzah. Noetov studenec je žuborel in šumljal iz steklenice v kozarec, iz kozarca v grlo. Zmerom višje so plezale besede po strmi lestvici prešernosti in razposajenosti, dokler niso priplezale tako visoko, da se je začudil Kurent sam.
Vrstica 731 ⟶ 733:
»Veliko je število tvojih čednosti, slovenski narod! Nadvse lepa je tvoja domovina – ali, bogvedi, morda so kje na svetu še lepši kraji, nam nepoznani! Milozvočen je tvoj jezik – ali, kdo bi prisegal, morda je tam kje onkraj morja še slajša govorica.! Tvoja pesem je potrkavanje nebeških zvonov – ali do srca segajo tudi ciganske pesmi! Brez števila blagoslovov ti je dobrotni Bog dodelil, ampak le enega je dodelil tebi edinemu! Ni je kvante, ki bi bila tako krepka, sočna in izdatna, kakor je ta slavna slovenska kvanta!«
 
Komaj je Kurent tako preudaril in premislil, se je moj govornik naslonil ob mizo, pomežiknil najprej z levim, nato z desnim očesom ter je zinil navsezadnje takotáko prečudežno besedo, da so debelo pogledali utrjeni svatje in da se je Kurentu zazibalo pred očmi. »Zlodej sam bi se potuhnil!« je rekel ves prestrašen.
 
Tudi moja govornika je prešerna misel tako omamila, da je položil lice na mokro mizo ter neutegoma zadremal. To početje so ugledali bojarji imenitniki, beseda jim je polagoma ugasnila na ustnah in lotil se jih je nevzdržen spanec ...
Vrstica 749 ⟶ 751:
Ko je stopil Kurent mednje, so ga vriskaje in prepevaje pozdravili. Kislo je bilo vino, ali Kurent ga je okusil; pijane so bile besede, ali Kurent jih je poslušal. Za mizo je sédel, koleno je položil čez koleno ter je zagodel, kakor je bil njegov posel. Pesem je pela, svatje so ukali, plesali in pili, Kurent pa je gledal in polne blagega usmiljenja so bile njegove misli.
 
»Ti tam, ki se komaj še prestopaš, ki komaj še držiš kozarec v leni roki, kdo si? Tvoja pentlja je dolga, ali umazana je, tvoj obraz je vesel, ali bled je in lačen, tvoj pogled je svetal, ali skrb vzdihuje globoko pod njim! V zvezde gledaš, zato da bi zemlje ne videl! DodeliDodêli ti Bog, da bi nikoli ne povesil glave! – Ti dolgi korenjak, ki plešeš v zimski suknji, s pipo v ustih, kdo si? Za kmeta si rojen, pa te je veter zagnal ali v črno šolo, ali v črno fabriko. Bog ti blagoslovi to veselo noč, ne boš jih mnogo doživel! – Ali kdo si ti, ki sem te videl že zdavnaj in že zdavnaj ljubil?«
 
Daleč je sedela, za poslednjo mizo, v dimu in mraku. Slonela je globoko na razmočeni prt, roke so bile nad čelom sklenjene; izpod dlani pa je strmela naravnost na Kurenta, z živimi, žalostnimi, hrepenečimi očmi. Kurentu je vztrepetala desnica, ki je držala vitki lok; zapela je pesem tako vesela, kakor jo le koprnenje rodi.
Vrstica 755 ⟶ 757:
»Iz globine najnižje hlepi oko najvišje nad zvezde!« je rekel Kurent. »Iz najtežje bridkosti plane najslajša radost – redka je ura, ne vrne se morda, izpijmo do dna!«
 
Srce je odgovarjalo srcu, misel je odzdravljala misli – dolgi korenjak je odstavil pipo ter je vzdignil – kozarec.
 
»Koga, pravite, da častimo nocoj, katerega svetnika, dobrotnika in imenitnika? Sebe častimo, bratje v Kristu, sebe in svoj spomin! Dobro nam je v tej uri, ali kako nam je bilo včeraj in kako nam bo šele jutri? Sto tisoč jih je trpelo in hrepenelo, enega izmed njih pa smo postavili na kamen, da priča poznim rodovom, kdo da smo bili in kako smo živeli. Kaj bi izpraševali za njegovo ime, za stan in za letnico? Naš je bil, naše življenje je živel: za tisoč ur bridkosti ena ura veselja; ovsenjak ob cestnem jarku, po smrti pa sveta nebesa! Kdorkoli je že bil, ki stoji na kamnu, naš patron je bil, pijmo na njegov spomin!«
Vrstica 775 ⟶ 777:
Korenjak si je bil slekel zimsko suknjo, pohodil je pipo z nerodnimi škornji ter je omahnil do nje, vzdihujoče od koprnenja. Objel jo je z dolgima rokama, do pasu jo je vzdignil, skoraj je opalil njene lase ob svetilki.
 
»Zapleši z menoj, še minuto je časa, le še minuto! Kar nam je dal Bog, do kaplje použijmo, do dna izpijmolizpijmo!«
 
Zaplesala sta, plesala sta komaj minuto in sta obadva omahnila; zgodilo se je po njegovi besedi. Kakor da so nenadoma vse luči ugasnile – ne pesmi več, ne smeha; topo in belo so gledale oči; trudna vdanost je bila na tistih ustnicah, ki so se pred eno samo minuto prešerno smejale. Modri korenjak je slonel ob stolu, roke so mu ležale na umazanih tleh, glavo je klonil globoko in ves bled je bil.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Kurent«