Kurent: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Sašika (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Sašika (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
| poglavje=
| avtor= Ivan Cankar
| obdelano=34
| opombe= Označiti poglavja in posamezne drobne napake preveriti po 18. knjigi Zbranega dela Ivana Cankarja. Popravlja Saša Štraus.
| obdelano=3
| spisano= Ljubljana: Schwentner, 1909.
| vir=
Vrstica 799 ⟶ 798:
Zazeblo ga je, ali od mraza, ali od tihe žalosti.
 
»Pridi, zarja, usmili se!« je vzkliknil. »Trikrat petsto let že hrepenim po tebi, z željnim srcem te pričakujem vsako jutro! Ne mśdimúdi se, brž se napoti, da ne boš svetila slepim očem!« ...
 
Tam je zvezda zelo urno in zapored pomežiknila, kakor da se ji je bilo od vzhodne strani zableščalo; begotna senca je hušknila preko nje in ni je bilo več. Komaj je ugasnila ena, je ugasnila druga in glej, že tretja; kakor lastovke so švigale sence pod njimi.
Vrstica 807 ⟶ 806:
Na vzhodni strani se je belilo nebo, hladen veter je zazibal bele meglene valove.
 
»Zahvaljena, zarja, da si vsaj od daleč pozdravila!« je rekel Kurent; zavil se je tesno v suknjo, ker mu je bilo mraz ter se je nameril – kam? Ali je bil Bog veselja njegov kažipot, ali je bila smrt in trohnoba? Ali drži njegova cesta v svetlo zarjo, ali v brezdanjo noč? ...
 
== V ==
V
 
Kurent ni bil rad sam; kadar je stopal po samotni, blatni cesti, ali kadar je ležal v travi ter gledal v nebo, so frfotale misli nad njegovo glavo kakor zlohotni črni netopirji. Zato se je na svoji poti vesel pridružil pobožnim romarjem.
Vrstica 815 ⟶ 814:
Iz vseh slovenskih krajev so se bili zbrali v pisano procesijo. Šli so globoko upognjeni, trudni, prašni in blatni do pasu, kakor poslednji popotniki, namerjeni v dolino Jozafat. Največ je bilo starcev in stark, ali tudi otroci so bili med njimi in celo lepa dekleta je videl Kurent. Stopali so zvrstoma, par za parom, lesen križ se je majal pred njimi. Po zeleni slovenski deželi se je razlegala tista stara in lepa pesem, kakor klic bridkosti in hrepenenja.
 
<poem> »Marija, k tebi uboge reve
 
mi zapuščeni vpijemo!« </poem>
 
RazIeglaRazlegla se je pesem prav do neba hripavo in žalostno ter je vzdihovaje ugasnila nad požetim poljem.
 
Nato je vzkliknil tenki, trepetajoči glas starke, ki je visoko izpodrecana in do pasu upognjena stopala koj za križem.
Vrstica 831 ⟶ 830:
Še v Kurentovo srce je segla tista topa, vdana, milo proseča bolest; in njegova misel je bila žalostna.
 
»Iz vseh teh lepih krajev ste se zbrali, pravi in izvoljeni poslanci svojega naroda! Vaša beseda je vdana prošnja, vaša pesem je plaha molitev. Koliko je bilo pač nasute bridkosti v ta srca, da še upanju in zaupanju, ne kletvi in rotenju ni več prostora? Pahnili so v ječo nedolžnega hlapca, pa se ni branil, še kričal ni; pokleknil je in je prosil: Daj, o Bog, da mine to trpljenje, da se odpro te zaklenjene duri! – Delal je hlapec, vsem gospodarjem tega sveta je služil, nazadnje pa sklene roke ter prosi: Dajte mi kruha! – Ozrle se bodo nate usmiljene oči Matere božje z BrežijBrezij in potolažen boš, hlapec!«
 
ZalostnaŽalostna je bila Kurentova misel in zmerom žalostnejša.
 
»Koliko časa je romal Kristus na Golgoto? Pač ne trikrat petsto let! Trikrat se je zgrudil na kolena – kolikokrat si se zgrudil ti, narod suženj, in kolikokrat si vstal vdan, ukazu božjemu poslušen, ter si zadel svoj križ na ranjene rame? Kristu je pomagal mož iz Cirene – kdo je pomagal tebi, kadar si ležal na obrazu in je bilo trpljenje večje od tvoje moči? – Kje je začetek tvoje poti in kdaj ti je bila sodba govorjena? Kje je konec tega strašnega romanja in kdaj bo sodba dopolnjena?«
Vrstica 847 ⟶ 846:
»Za nas Boga prosi!«
 
Zmerom bolj trudna je bila molitev, hripavi glasovi so ihteli in stokali. Na desno in na levo se je zibal leseni križ pred procesijo; starec ga je držal trdno z obema rokama, ali koščene roke so se tresle in so omagovale. Dan je bil soparen, sonce ježgaloje žgalo; s ceste se je vzdigal ilovnat, zadušen prah; usta so bila suha, žolta skorja se je držala lic, oči so komaj še razločile pot.
 
Takrat je bilo Kurentovo srce do vrha polno usmiljenja. Njegova blagoslovljena roka se je dotaknila srebrne strune in zgodilo se je, kakor da je kanil žarek nebeški na črno močvirje. Glave, ki so že do pasu klonile, so se vzdignile; zaprašene oči so pogledale bistrejše, trudni korak je lahkotnejše stopil. Na srce je potrkalo tiho upanje, v žalostne misli je z dobrotljivo lučjo posvetilo veselje.
 
Še večje čudo se je zgodilo: pesem, prej tako ihteča in bridkostna, se je vsa izpremenila. Besede so bile kakor poprej, ali glasile se niso kakor prošnja in molitev, temveč kakor poskočna napitnica. Objokanim očem je bila Marija resnobna kraljica na zlatem prestolu, potolaženim očem pa je bila vesela družica.
 
CeloCeló nebo je milejše zasijalo in od daljnih gozdov je zahladil prijazen pozdrav. Kurent je odzdravil s pesmijo tako zvonko in veselo, da so gore zašumele od radosti in da so visoko nad poljem zapeli škrjanci, Bogu na čast in Kurentu na slavo.
 
Kakor se je prej izpremenila popevka, da se je iz molitve rodila poskočnica, tako se je zdaj izpremenila še beseda sama. Bog nebeški vedi, kako se je to zaobrnilo – ne vdanosti več ni bilo, ne vzdihujočih prošenj, ne romarskih pesmi in ne litanij. Telesa, tako globoko upognjena, so se korenjaško zravnala; noge so bile gibke in lahke, kakor na plesu; oči so se prešerno smejale.
Vrstica 859 ⟶ 858:
In čuj, proti nebu veselemu je vriskaje planila vesela pesem.
 
<poem> »Lepših fantov na svetu ni,
 
kot so ti mladi furmani,
 
ti mladi furmani!« </poem>
 
Prečudno lepo so bili ubrani glasovi. Kurent je natanko razločil moški, brneči bas tistega starca, ki je nosil križ; ta križ pa se ni več majal visoko nad procesijo, temveč leno se je pozibaval na rami; tudi je spoznal Kurent glas izpodrecane starke: prav tako tenak je bil in trepetajoč kakor takrat, ko je prepeval litanije Matere božje. Nadvse prijetni in milozvočni pa so bili glasovi otrok in deklet; poprej, ko je vzdihovala proti nebu ihteča molitev, ni slišal Kurent mladih glasov, ob prešerni poskočnici pa so zvonki in zaupljivi vzkipeli do samih svetih nebes. In nebo se je prijazno nasmehnilo – slišalo ni ihtenja in vzdihovanja, pač pa je milostno sprejelo veselo daritev.
Vrstica 871 ⟶ 870:
Dolgo je hranil in spravljal siromak svoje trpljenje, dokler ni bil skedenj poln in prepoln. Nazadnje pa si je naložil to črno breme in se je napotil, da bi potožil Materi božji svojo bridkost. Ali namesto da bi stopil prednjo globoko upognjen, proseč in vzdihujoč, je skoraj zaplesal do oltarja, pokrižal se tako malomarno, da je bilo komaj križu podobno, pomolil svojo molitvico tako urno in viharno, da je izpustil najmanj polovico besed, in ko je godrnjal češčenamarije, ni mislil ne na Mater božjo in ne na svojo žalost, temveč na krčmo. Pod Marijo pa je slonel angel, tiščal je lica v pesti in je mežikal: »Bratec, saj te poznam! Nisi prišel, da bi molil in pokoro delal, ampak prišel si, da bi se brez skrbi napil in da bi zraven še odpustkov bil deležen!«
 
Stopili so romarji v cerkev – ali kaj bi v cerkvi, ko ni bilo v srcu bridkosti več? Pokleknili so pred oltar – ali kaj bi pred oltarjem, ko ustnice niso rade molile, ker bi rajši prepevale? – Ali je Mati božja že spotoma storila ta čudež? Vse je pozabil romar – polje ni rodilo, živina je pocepala, davki tarejo, vojska žuga ... pa naj bo, kakor je božja volja! Romar vstane ter se napoti v krčmo. »Mati božja, ti že imaš, kar ti je treba, še meni privošči kruha in vina!« PokrijaPokriža se romar ter je vesel, da je zadobil odpustek in milost.
 
Ko stoji pred cerkvijo, začuti, da je lačen in žejen ter počitka potreben ... Čudo prečudno! Polno vrečo bridkosti je nesel romar na strmi hrib, da bi jo tam odložil; vzdihoval je in jokal in prosil, da je bil strmi klanec že ves gladek in razmočen od njegovih solza; pa glej, ni mu ga enakega ne v žeji ne v vriskanju!
Vrstica 877 ⟶ 876:
Pobegnili so romarji iz temotne cerkve ter so se rešili v krčmo, kakor da je bila zunaj ploha in povodenj. Ne plohe ni bilo in ne povodnji, nebo je bilo brezmadežno, sonce pa se je nagibalo proti večeru. Krčma je bila pretesna, še v travo so romarji polegli, vse do strmega brega.
 
Najprej so pili; in Bog jim je vino tako blagoslovil, da je bila steklenica prazna, ko se je komaj nagnila; iz roke v roko je šel kozarec tako urno, da ga je trebušna steklenica trudoma dohitevala. In kolikor slajše je bilo vino, toliko lajše je bilo srce, toliko prešernejša je bila pesem. Vesela je bila od začetka, nato je bila poskočna, nazadnje je bila razuzdana. Že je oko mežikalo očesu, že se je tiho lovila želja za željo; kmalu je roka stiskala rokotroko, kmalu že so bile ustne na ustnah. Topla in zapeljiva je bila noč.
 
Kurent je legel v travo, da bi se pogovarjal z zvezdami. Ali komaj je ležal, je pritajeno zašepetalo od leve strani, od desne strani, izpod gabra, izza grma; šepetanje pa je bilo kakor tiha, sramežljiva pesem o ljubezni. Ni je še natanko razumel, ko je zaslišal glas:
Vrstica 885 ⟶ 884:
Ugledal je temno žareče, proseče oči, lica rdeča, ustne kipeče in pisano ruto pod belim vratom. Pa je ovil z desnico tisti beli vrat in se je nagnil do tistih kipečih usten in do rdečih lic.
 
»Dolgo sem čakala nate, zmerom sem nate mislilalmislila! Dolgo in pusto je romanje, ni mu konca ne kraja; ali, oh, tako kratka je vesela noč! In ko se vzdramijo te uboge oči, je bridkost devetkrat bridkejša, nobena zvezda ne sije več temu srcu koprnečemu. Ti si prinesel veselje, ti ga ohrani na vekomaj! Objel si me s to blago roko, nikar me nikoli več ne izpusti! Tvoja pesem je segla v moje srce, da bi nikoli ne utihnila!«
 
Tako je prepevalo njeno hrepenenje, dokler niso ustne umolknile ob ustnah; zvezde so sijale nad njima in so jima pele svatovsko pesem ...
Vrstica 901 ⟶ 900:
»Doklej še boš romal, kam boš priromal, suženj? Ali je tvoj cilj gora poveličanja, ali je gora poslednjega trpljenja?« ...
 
Ves žalosten je stopil Kurent v dolino; šel je in šel, pa se je pridružil drugim romarjem, ki niso prepevali pobožnih pesmi in tudi ne molili Marijinih litanjilitanij.
 
Došel jih je na prašni cesti, že blizu kraj mesta. Težke cule so nosili, život je klonil v pas. Obrazi so bili opaljeni od sonca, nobeno oko bi ne razločilo, če so mladi ali stari, zakaj temni in grenki so bili vsi do zadnjega. Debel prah je bil na suknjah, na licih, na očeh.
Vrstica 907 ⟶ 906:
Kurent sam se je prestrašil.
 
»Kaj sem došel procesijo, ki se je napotila naravnost na Golgoto?«
 
Stopil je do starca, ki je težko sopel.
Vrstica 919 ⟶ 918:
»V Ameriko!« je rekel starec.
 
»Na Nemško,!« je rekel fant.
 
»Kamorkoli!« je reklo dekle.
Vrstica 925 ⟶ 924:
Težko je stopal korak, život je klonil, potna in prašna so bila lica.
 
Pa je starec govoril, kakor da bi prepeval žalostno pesernpesem:
 
»Šestdeset let življenja, šestdeset let trpljenja, vedro je polno! GnojiIGnojil sem to zemljo s krvjo iz svojih ust, s solzami iz svojih oči, s potom od svojega čela, pa mi ni rodila kruha. Morda je dežela na svetu, ki je bolj blagoslovljena; ali če je ni – smrt je tolažnica doma in drugod!«
 
Rekel je fant:
Vrstica 935 ⟶ 934:
Dekle je reklo:
 
»Ne glej me tako žalostno, ti lepa domovina, nikar se ne jokaj ob slovesu! Dala sem ti srce in vse najmilejše misli – zakaj bi terjala, o domovina, še moja rdeča lica in moja mlada leta? Kakor zadnja postelja si, domovina, in kakor pokopališče: v dalinedaljne kraje se napoti romar, da užije življenje; povrne se k tebi, kadar je bolan, večnega počitka željan!«
 
Kurent je poslušal te pesmi in grenko se mu je storilo pri srcu. Nikoli še ni videl domovine tako puste in žalostne; kamor se je oko ozrlo – samo sivo, od neprijaznega sonca opaljeno kamenje; gomila ob gomili, brez konca. Žgalo je sonce z neba, Kurenta pa je zeblo od groze.
 
Cesta se je nagnila, spustila se je v breg. Globoko doli, tam daleč –vv sončni svetli megli se je zalesketalo mesto. In za mestom – pripogni se, koleno; obstrmi, oko; beseda, blagruj Gospoda! za mestom brezkončno morje, veselje brezkončno, brezkončna svoboda! Kakor okamnela je procesija – vse oči so zamaknjene hlepele v daljavo, zakoprnela so srca v odrešenje. Takrat, v najvišjem hrepenenju, so romarji občutili in spoznali vso svojo bridkost.
 
»Od tod – pa če v smrt, ali v paradiž.!«
 
In Kurent sam je vzkliknil z njimi:
Vrstica 949 ⟶ 948:
Šel je pred njimi kakor apostelj pred učenci. In njegove gosli so pele.
 
»Na pot! Nič ne izprašuj – ali na desno ali na levo, ali na sever ali na jug! Ne vprašaj, romar, za ljubezen, ne za vdanost, ne za zvestobo; le eno imaš, kar je tvoje; to ohrani: življenjelživljenje! Vse si izgubil, vse si zapravil, gol si in lačen; reši to zadnje bogastvo, ne mudi se, beži!«
 
Lahke in urne so bile romarske noge, veselo upanje jih je priganjalo. Oči so bile svetlejše, zvedrila so se lica.
Vrstica 999 ⟶ 998:
in če se zvezde vse utrnejo,
ostane v srcu mojem njen sijaj.
 
 
Na vekomaj ostane, kar je bilo,
Vrstica 1.019 ⟶ 1.017:
zavpilo je v nebesa: luči ni!
 
Luč je in Bog je, radost in življenje!
Svetlejši iz noči zasije dan,
življenje mlado vre iz starih ran
Vrstica 1.037 ⟶ 1.035:
pozdravljena, nebeška glorija!
</poem>
 
 
[[Kategorija: Ivan Cankar]]