Za čast: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m prelomi vrstic, popravki |
m prelomi vrstic, popravek |
||
Vrstica 3:
| avtor=Fran Milčinski
| izdano={{mp|delo|Ljubljanski zvon}}, {{mp|leto|1914}}
| vir={{fc|archive|ljubljanskizvon34ljubuoft|s=464-472|si=450-458|archive.org}} ali {{fc|dlib|GLY017AC|s=all|si=450-458|dLib}} (manjka ena stran)
| dovoljenje=javna last
| obdelano=4
Vrstica 90:
čeprav jo je imela zataknjeno z devetimi glavniki in sedemindvajsetimi
lasnicami. Narekoval je tožbo in ni minilo pol ure, že je bila {{prelom strani}}
spisana, sešita in podpisana, godna, da gre v svet. Tak mož je
In tožba je romala svojo pot. Iz odvetniške pisarne na pošto,
s pošte v sodno vložišče, od tod v pisarniški oddelek, iz pisarniškega
oddelka k sodniku, od sodnika nazaj v pisarniški oddelek, ki jo je
po pošti poslal posredovalnemu uradu, in povsod so kaj zapisali
nanjo ali ji vsaj pritisnili pečat. Ker dacarja, kakor ga je poučil
doktor, ni bilo k poravnalnemu poskusu, je posredovalni urad
tožbo vrnil sodišču, posluživši se v ta namen izkušene pomoči zanesljivega
poštnega urada. Tako je prišla tožba zopet nazaj v sodno
vložišče, odkoder jo je sluga nesel v pisarniški oddelek, tu so jo
zopet opremili s potrebno označbo, nato pa jo oddali sodniku, da
je določil dan razprave. Zdaj je pisarna spisala povabila in jih
oddala na pošto in pošta jih je točno izročila povabljencem in tako
je dala tožba zaradi »hahaha« 42 parom rok opravila, še preden je
dozorela do glavne razprave. Zakaj čast je dragoceno blago.
O, kako lep je bil dan zgodnje pomladi! Nebo vedro brez
oblačka, sinje, ob robu za spoznanje megleno; sonce ljubeznivo
toplo; le v širokih sencah se je šopiril še hlad, spomin na prebolelo
zimo. Sveža travica, dobro ped visoka; na lipah drobna,
nežna peresca, kakor bi berivka rastla po drevesih; španski bezeg
že v dehtečih cvetih; divji kostanj je košat že pobešal široke, pa
mladostne, šibke liste, cvet je šele obetal. In na vsem čiste barve
mladega sonca! Natura je praznovala svoj razkošni pir in vabila v svate
vse, kar leze in gre, in grešnik vsak in abotnik, kdor se ni
odzval vabilu, ko bi se mu lahko! — Tistega lepega pomladanskega
dne se je v razpravni sobani okrajnega sodišča obravnavala čast
gospoda Karanfila.
Sredi dolge, zelene mize, med svetlima svečnikoma se je
razpelo, za mizo sta sedela sodnik v svečanem talarju, poleg njega mlad, polizan zapisnikar z nanosnikom, na desno pri svoji mizici je važno obračal usodepolne papirje učeni doktor Piš. Na prvi klopi vzadaj pa je sedel zasebni obtožitelj gospod Karanfil, sam in v svoji osebi, in ponos mu je kar razganjal prsi in kako mu jih ne bi, saj se je ves ta sijaj šopiril njegovi časti v čast, o, kaka čast! Pričela se je razprava; sodnik je pozval obdolženko Marico
Petelinčkovo. Dacarju se je zmračil pogled in krenil ga je tjakaj nekam pod strop in poleg je tresel desno koleno. Ni je maral gledati mesarice, kako se bo pred njim zgrudila v prah, vila tiste okrogle roke in ga za žive in mrtve prosila odpuščanja. O, saj dacar Karanfil {{prelom strani}} ima srce — kdo pravi, da ga nima! Toda gre za čast in ko mu gre za čast — je odpuščanje nemogoče! Naravnost in čisto nemogoče! —
|