Štefan Zaplotnik: Razlika med redakcijama

| opombe=

| izdano= {{mp|delo|Ljubljanski zvon}}, {{mp|leto|1916}}, letnik 36, številka 1

| dovoljenje=javna last

| obdelano=4

}}

 

 

Dolg, dolg je bohinjski predor. Pa je tudi prav, da je dolg, — dolg pomišljaj, da dobro pomisliš, kakega pomena je prehod s severa na jug. Ta veličastna vrata na podbrški strani nad odprtino, to so vrata v deželo veselega neba, sladkih smokev in rujnega vinca.

{{prelom strani}}

 

 

Štefan Zaplotnik sedi golorok in gologlav pod zelenimi in širokimi vejami oreha pred svojo hišo. Celo bose noge je bil potegnil iz opankov in jih položil nanje. Zakaj vražje vroč julijski dan je bil, čeprav je bilo zdrknilo solnce že globoko nad Rakovec. Štefan Zaplotnik namreč tega, da je danes vroč julijski dan, niti ne občuti, ker je vrgel raz sebe vse, kar le dostojnost pripušča in še bolj, ker sedi tik nad bobnečim jezom, od katerega veje do njega neprestano sveža, od divje razpršenih vod vsa mokra, prašna sapica.

{{prelom strani}}

 

 

Potarjeva Marička je bila hči moža iz konca prejšnjega poglavja. Bila je takrat edina šivilja v vsej vasi in je imela vedno toliko dela, da se je izplačalo, najeti si celo pri pičlem zaslužku po eno dninarico več, da je mogla ostati ona doma in šivati. Ko je stopil oni dan Jesenko na prijazno očetovo povabilo na kozarček slivovke v hišo, jo je videl prvikrat.

{{prelom strani}}

 

 

Tako je torej Jesenko od daleč izvedel, kdo je Štefan Zaplotnik. In kakor je bil rekel, se je odpravil takoj skozi vas in po cesti iz vasi, kjer se je cepila steza k Zaplotniku navzdol. Lepše je bilo tod, nego po glavni poti, ker je šlo ves čas zložno čez polja, in se je spustil samo zadnji kos steze po bregu navzdol.

Moža sta stala že pred hišo, ko je odzvonilo. Samo slap je še pel in šumel. Stisnila sta si prisrčno roke, in Jesenko jo je krenil veselih korakov v breg.

 

 

Štefan Zaplotnik se je narodil svojim revnim, a poštenim staršem na praznik svojega patrona, po katerem je dobil krstno ime, leta 18**.

{{prelom strani}}

 

 

Dasi je človek sam zase soliden, se mu vendar ne posreči, da bi stal vedno le na strani vseskozi solidnih in spoštovanja vrednih oseb.

Zato torej se je vsakokrat razpočilo nekje gori nad Štefanom Zaplotnikom, ko se je bilo za hip stemnilo v njegovem srcu, in je zažarelo in se je zasmejalo; in zato se je tako hitro in lepo zopet umirila njegova duša.

 

 

Županova hiša v Strnišču je bila zidana v strmini tik ob poti, tako da je moral iti po majhnem klancu navzdol, kdor je hotel v izbo, v nadstropje pa se je stopilo kar s ceste; in sicer najprej v vežo in iz te naravnost v pevsko sobo. Župan je bil podedoval po stricu v mestu velik star harmonij in je zdaj rad dovolil učitelju, da je poučeval fante in dekleta na njem.

{{prelom strani}}

 

 

Zaradi župnikovega povabila se je bilo treba naučiti še nekaj pesmi in zato so prihajali vse te dni fantje in dekleta vsak večer k pevskim vajam.

{{prelom strani}}

 

 

Tako se tekli Štefanu Zaplotniku ure in dnevi in leta. Časih, ko je bil gori na svoji njivi nad bregom, odkoder se je videlo natanko na zvonik, je opazoval velika črna kazalca, kako sta šla svojo pot vedno dalje in dalje. Pri tem se mu je zdelo, da je tudi za njegovim življenjem, kakor tam za jeklenimi urnimi kolesi pritrjenega nekaj trdega, kar se vedno obrača in vendar nikdar ne izpremeni.

{{prelom strani}}

 

 

Če je Štefana časih zabolelo zaradi njegovih otrok, se takrat ni bal zanje, češ, kaj bo z njimi, ampak le radi sebe, kaj bo z njim ob njih ... Zakaj, kar se njih samih tiče, za bodočnost so bili že danes lepo preskrbljeni.

 

»Treba bo skrbeti za Rezikino perilo,« je rekel. »Kaj če bi si vzela kako pomagalko, Zorka? Sama ne boš mogla.«

 

»O bom, oče bom. Saj je dovolj časa. Tako lepo bom napravila, da še Rezika ne bo več huda name,« je hitelo dekle in si je brisalo oči.

 

 

Rezika je bila že na svojem novem domu, velikem in bogatem domu. — Štefan je moral sam priznati, da se Gantar ni le hvalil.

{{prelom strani}}

 

 

Rajnki Ravnar se je bil vdajal proti koncu življenja vedno huje pijači. Ko je lani umrl, je zapustil vdovi premoženje tako zadolženo, da je reva že komaj vlekla dalje. Skrivala je, kolikor je mogla in plačevala oderuškim upnikom tudi po deset in še več od sto; toda zdaj je spoznala vseeno, da pojde tako počasi še to, kar je ostalo.

{{prelom strani}}

 

 

Jesenko je šel res po taščo v trg, toda nazaj je ni pripeljal. Janez je znal govoriti lepe besede, če je hotel in tudi snaha je bila prijetna ženska in pametna: obložila je taščo z vsem težkim delom in ta natovorjena, kakor je bila vajena celo življenje, se je dobro počutila ...

{{prelom strani}}

 

 

Trije meseci so prešli, odkar je bil otrok na svetu, ali Štefana še vedno nikamor ni bilo, tako da je rekel že ta in oni: