Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama

dodanih 265 zlogov ,  pred 9 leti
m
številčenje poglavij, pike na koncu poglavij
Brez povzetka urejanja
m (številčenje poglavij, pike na koncu poglavij)
}}
 
{{neoštevilčena poglavja}}
 
== I. <br> Rojstni dom. ==
 
Ivan Slavelj se je rodil v borni koči male slovenske vasi. Njegovi predniki so jo bili postavili iz lesa, pokrili jo s slamo ter oprli na skalnat rob, da bi ji dajal moči in stalnosti. Ob rojstvu našega Slavlja je bila koča še krepka, samo streha je že pešala ter primorala starega Slavlja, da ji je večkrat zlezel na rebri ter najbolj oslabela mesta zasul s pazderjem in drugim drobižem.
pa samotaril po bobovški vasi ter se redno živil z delom svojih rok. Njegova pobožnost je slula po vsem okraju. Vedel je vsakdo, da se je pobožni Muha (tako so mu dejali) vselej, kadar mu je ušla pri mali nezgodi kaka po sedanjih pojmih čisto nedolžna kletvica, s strahom okrog ozrl in z globokim kesanjem vzdihnil: »Za božjo voljo, zaklel sem!« In potem v nedeljo gotovo ni pozabil izpovednice in pozemeljskega očiščenja. Ime mu je bilo Janez, zatorej so krstili na materino posebno željo tudi malega Slavlja za Janeza, Zveličarjevega krstnika, da bi bil vsaj malo podoben očetu Muhi, kateri je tedaj že ležal v zemlji.
 
== II. <br> Pripoveduje se, kako srečo je Ivan Slavelj doživel krstnega dné. ==
 
Ko je bila Meta malega Slavlja povila v plenice, položi ga v novo zibel in naredi mu križ čez čelo in usta. Potem reče: {{pg|Molitve je treba, molitve!}}
Popoldne pa je Slavljev Janezek z okorno svojo roko poskušal začrtati prve črke.
{{prelom strani}}
== III. <br> Izve se, s čim se peča bobovški gospod učitelj. ==
 
V polnem cvetju se je šopirila pomlad, vse je bilo radostno, tice v logu in ribe v vodi.
Tako je govoril Deska in nihče ga ni motil v tožnem premišljevanju . . .
 
== IV. <br> Bobovška umetnost. ==
{{pg|Tu dohaja moj prijatelj, Lavrencij Žolna, in prašam, odkod?}} izpregovori Štefan Deska
Zdaj pa se vrnimo zopet k Žolni in Deski.
== V. <br> Poroča se, kako je napredoval Lavrencij Žolna. ==
 
Temotno je bilo že, ko stopita naša prijatelja v nizko sobico. Lavrencij prižge lojevo
Lahko noč!
 
== VI. <br> Za našo povest imenitno poglavje. ==
 
Sonce je bilo zašlo, Štefan Deska pa zaklene svoje ubožno stanovanje. Šolsko leto je preteklo, poln je torej veselja, da mu nekaj časa ne bode treba rezati duševnih hlebov mladim Bobovčanom. Vesel je torej, kakor smo rekli, in vesel zaklene svoje ubožno stanovanje. Štefan Deska kuje danes svoje naklepe, zatorej je nocoj žerjavica na ognjišču mrtva, in ni nalil lonca, da bi si skuhal večerjo.
Bil je zadovoljen; zadovoljen s svojim opravkom, in viri nam pravijo, da tudi s svojo večerjo!
{{prelom strani}}
== VII. <br> Kratko, vendar usodepolno poglavje. ==
 
Ali za našega junaka se ni bila še odločila usoda. Se ni bilo domov hišnega gospodarja; delal je pozno v noč. Med tem pa je kuhala mati doma; bila je mirna in trdnega prepričanja, da, kar reče ona, reče tudi Slavelj.
Zagrinjalo pade. A Rubikon je bil prekoračen in premagane so bile vse zapreke. Slavljev Janez je bil namenjen za šolo.
 
== VIII. <br> Pozabljeno. ==
 
Prekoračimo čas za kakih dvanajst let. Bobovec se ni mnogo izpremenil; vse je še na starem, kakor nekdaj. Samo tu pa tam pobeljen {{prelom strani}} zid, tu večja okna, tam na štiri ogle stekla v oknih (prej so bila okrogla), tu streha zakrpana, tam celo vsa nova! Ali drugo vse na starem; samo te male nasledke je pustila za sabo kultura, ko je vela zopet dvanajst novih let čez Bobovec.
In tovariša vstaneta ter gresta molče po travnikih; sonce je bilo zašlo.
 
== IX. <br> Poglavje brez napisa. ==
 
Ali si, dragi bravec, sedel že kdaj na holmu nad domačo vasjo in zrl doli v tiho kmečko življenje? Gotovo si že. In tedaj je sijala pomlad okoli tebe in cvetje je hitelo iz zemlje, soncu naproti. Prejšnji dan ga ni še bilo; ali po noči v mesečini so ga natresle gorske vile in okrasile ž njim naravo, iznova oživljeno. Tedaj pa je cvelo okoli tebe tisoč pisanih cvetov in po njih je mrgolelo tisoč drobnih živalic. Ti pa si raztegnil ude, položil si glavo na mehko rušo in gledal si kvišku v modro nebo. In iz vasi so zapeli zvonovi in sladka harmonija se je razprostirala po dolu in hribih; in sladka harmonija se ti je vselila v dušo; in vzdignil si glavo ter gledal v dolino pod sabo; in videl si vse kakor skozi jasno tenčico. In videl si na okrog pisano cvetje in videl majajoče se veje in veter je pihal raznašajoč bele cvetove. Voda je šumela in tiče {{prelom strani}} so pele in lastovke so poletavale v sinji višini, ali pa sedale ti na očetovo hišo, kjer so v ljubezni znašale gnezdo. Srce ti je bilo veselo in ponosno si dvigal oko na okrog radujoč se
roke proti nebu!
 
== X. <br> V življenje! ==
 
Ivan Slavelj odide počasi proti sosedovi Zolnovi koči. Glasno so škripale stare stopnice, ko je plezal po njih. Stopi v okajeno vežo. Na levi, kjer je delovala Zolnova muza svoje pobožne podobe, je bilo vse tiho. Umetnika ni bilo doma. Na desni pa se je culo skozi priprte duri zamolklo ječanje, in svit je padal skozi nje v vežo. Tiho stopi Ivan Slavelj v borno stanico. Tam pri oknu je brlela lučica in mračno razsvetljevala dolgočasni kraj.
V življenje! ...
 
== XI. <br> V življenju. ==
 
Bilo je zimsko nedeljo popoldne. Izbrana družbica je sedela v stranski sobi »Pri slovenskem jelenu«. Pivo se je pilo in govorilo se je domoljubno. Oživila se je bila tedaj »vseslovanska ideja« in napolnjevala je mlada srca. Sedaj, ko je potihnil prvi pišč, gledamo z mirnejšim {{prelom strani}} duhom na one čase, in morda jih sodimo pravično, da se je razluščilo tedaj mnogo strokov,a malo je bilo zrna.
In pili so dalje.
 
== XII. <br> Doktor Slavelj. ==
 
Ivan Slavelj pa pride na ulice. Bilo je mrzlo in sneg mu je škripal pod nogami. Mnogokatera drobna glavica se je ozrla za njim. Ali zastonj! Ivan Slavelj je bil danes, je bil vsak dan zamišljen. Pozdravil ga je mnogokdo; saj je poznal skoraj vsakdo prijetni obraz njegov, poznal od tistega trenotja, ko je na ponižni predmestni hišici nabil pri vratih rumeno tablico s črkami: »Dr. Ivan Slavelj.«
Tudi on je šel domov. Dolgo je hodil po sobi; obhajali so ga spomini nekdanjega siromaštva, nekdanjih solza in nekdanjega trpljenja!
{{prelom strani}}
== XIII. <br> Kontesa Marija Ana. ==
 
Mnogo ljudi je na svetu, ki bi ne umeli, čemu jih je postavila stvarnica v to solzno dolino, če ne zaradi plesa. Saj je pa tudi v resnici radost sedeti na mehkih blazinah v vozu! Izpod neba pa mrgoli vse polno sneženih zvezdic, ki padajo na bele strehe, na svetilnice po ulicah in naposled tudi na umazana tla. Hiteča kolesa mečejo na levo in na desno blatne kaplje, da je groza kancelirja, ki se je v črni obleki, pod malim dežnikom, napotil k svojemu predstojniku na večernico. A kaj to aristokratu na mehkih blazinah, ki ga vlečejo rejeni konji do zaželenega raja! Tu so razsvetljene stopnice in srce mu vnemajo glasovi, ki iz soban lahno pozdravljajo gosta. In pa šele, ko so dajali ti Salderni svoj letni ples! Tedaj je bilo v njih prostorih gotovo vse, kar je imelo samo nekaj imena. Že mesec poprej se je šivalo tu in tam, in mnogokateri skrbni oče je preklinjal predpust in Salderne na dno pekla.
In na to odide. Ivan Slavelj pa zapusti kmalu razsvetljene prostore ter se napoti k počitku. Ali ono noč ni našel počitka.
 
== XIV. <br> Zima v srcu. ==
 
Pomlad je bila prišla; čez noč je bila prišla; ali meščani so jo videli samo na grmih, ki so gledali tu in tam čez zide zapaženih vrtov, z belim cvetjem posutih. In v daljavi je zelenelo hribovje in temnila so se pobočja visokih snežnikov.
Tako je slonel in izpregovoril ni besede, ko se je odpravljala počasi, ko je tiho odšla.
 
== XV. <br> V tihi noči. ==
 
Ivan Slavelj je bojeval težke boje s svojo dušo in ni je umiril. Gnalo ga je tja v noč! Pokrije si glavo in hiti iz sobe po ulicah iz mesta. Prišel je v mestno sprehajališče, v dolgi drevored. Lipa je zašumevala sedaj pa sedaj v širokih vejah in tu in tam je brlela svetilnica. Ali nikogar ni bilo, da bi ga bil motil. Dobro mu je dela ta samota. Utihnile so moči razburjenega srca in mehka udanost se mu je polastila duše.
»Gospod doktor Ivan Slavelj je zapustil naše mesto in šel na kmete; govori se, da zdravja iskat. Da bi ga skoraj videli zopet zdravega in veselega! Močno ga bodemo pogrešali.«
 
== XVI. <br> Zopet doma. ==
 
Po cesti je ležal debel prah; kadar je potegnila sapa, ga je vzdignila ter nesla nakvišku, da se je kadilo in da je klel voznik, ko mu je neprijetni gost polnil nos in oči.
Tako vzdihujoč odide. Slavelj je bil sam. Za mizo sede, za staro mizo, glavo nasloni nanjo in globoko se zamisli. Oj, sam je bil, tako sam na svetu!
 
== XVII. <br> Tožen večer veselemu dnevu. ==
 
Bilo je proti večeru, ko je šel Ivan Slavelj iz rojstvene hiše in zaprl duri za sabo. Stopal je čez vas. Otročaji so popuščali igre, ko je šel mimo, gledali so za njim, smejali se potem, in dobro jim je dejalo.
Ivan Slavelj pa je zapustil potem kraj žalostne dogodbe in prišel je kmalu iz vasi.
{{prelom strani}}
== XVIII. <br> Modrijan na deželi. ==
 
Takoj v pričetku te pripovesti smo že povedali, da vas Bobovec leži pod dolgim hribovjem. Za vasjo se dvigajo griči s smrečjem obrasteni, pred njo pa se razprostira širna ravan.
Ivan Slavelj je nekaj časa sam na mestu; srce se mu topi.
 
''»{{razprto|Kapljaprikaplji!}}«
 
Te besede mu done po srcu, ponos se mu taja; oko obrača proti pustemu pokopališču, kjer se je videl kakor v megli beli genij nad Aleksandrovim grobom.
In Ivan Slavelj urno odide.
{{prelom strani}}
== XIX. <br> Konec. ==
 
Večer se je bil naredil in samo medlo so redke svetilnice razsvetljevale mestne ulice. Bile so plemenitaške ulice, po katerih je stopal Ivan Slavelj, in visoka poslopja so ginila pri slabi luči v megleni temi. Kakor strahovi so kvišku moleli ti velikani, kakor strahovi, zaostali iz preteklih stoletij.
17.101

urejanje