Zvezdana: Razlika med redakcijama

dodanih 43 zlogov ,  pred 9 leti
m
pike na koncu poglavij
Brez povzetka urejanja
m (pike na koncu poglavij)
}}
 
{{neoštevilčena poglavja}}
== Prvo poglavje ==
 
== Prvo poglavje. ==
 
Na Radovji, v zagorskej slovenskej vasi, bil je takov dan kakor praznik, če ravno ni bilo niti v velikej niti v malej pratiki radovskih vaščanov videti rudečega znamenja. Vendar to nič ne dé. Isti dan je bil prazničen vsem. Motike in sekire in vse orodje je počivalo in gospodarji tudi. Ondi pod starodavno širokovejato lipo so stali, kratke svetloturničkaste pipe tlačili, cele oblake dima v lipove veje spuščali — in novega župana volili.
Ne vemo, ali so imeli po vsem prav ali ne, a to nam je znano, da neki pisatelj trdi, da slovenski kmet ni brez glave in je celó mnogo potov velik in resničen filosof ali kali?
 
== Drugo poglavje. ==
 
Selišče Zabrdje je bilo pol gosposko. Stalo je samotno vrh prijaznega griča, kakor da bi se sramovalo ponižnih kmetskih stanovanj v gorskem zakotji. Lepo belo poslopje nove stavbe je obdajalo sadno drevje. Ob obzidji notri do oken polnih dišečih rož pa je plezala in se stegovala celó vinska trta. Na desno proti vzhodu so se razprostirali travniki in nekaj polja, proti severju in zahodu smrekovi gozdi, proti jugu pa se je odpiral svet. Ondi je vas Radovje.
Da, ko bi bil šel slikar mimo zbrane druščine na zabrdskem vrtu, postal bi bil, strmel in vzel čopič v desnico in naslikal veličastno sliko. Izmed vseh podob pa bi bila bliščala črnooka, črnolasa Zvezdana in gospod Kolovski, — potem pa ondi na oglu mize zgovorni, polno kupo pogosto med prsti vrtéči mešetar Pipec v belem razcvetenem slamniku.
 
== Tretje poglavje. ==
 
Nekaj dnij potem je drdral po ozkej cesti med gorami voziček proti Radovju. Ne vemo, ali se je počivalo posebno prijetno na malem iz vrbovih šibic spletenem kmetskem koleseljnu, mislimo da ne. In iz tega uzroka je tudi stari kočijaš v rudečem, starodavnem brezrokavniku, v širokokrajnem pokrivalu in s pogašeno pipico v ustih precej pogosto vrtil hudomušni bič po zaprašenem in utrujenem sirci.
Take misli obspó našega mladega prijatelja, ko se vozi proti večeru po znanem domačem potu v rojstno, dolgo zapuščeno vas. Ko bi hoteli po teh znamenjih sklepati o notranjosti, o značaji človeškem, in ko bi naša sodba kaj veljala, dejali bi: Dober človek, dober in nepopačen mora biti to. Kako rado se potuji sicer v tujem mestu v tujem duhu izrejena mladina! O ljubezni govori in poje, ono najlepšo iskro in kinč, najblažji čut pa izgubljava, čut, ki nikdar ne goljufa, nikdar ne zagreni: ljubezen do svojega naroda, do domovine.
{{prelom strani}}
== Četrto poglavje. ==
 
Kopica bosopetih, kuštravih, razoglavih vaških fantičev v zamazanih hodnikovih srajcah in prtenih hlačah, roke v zijavih ustih ali za hlačnim robom, oblegala je isto popoldne Draganovo poslopje in čakala v božjem strahu, kdaj se pripelje Draganov mladi gospod. Pripovedovale so jim namreč matere že davno, da študira Draganov Vratislav za takovega doktorja, ki vse vé ter ljudi zdravi in veliko čast uživa.
Pozna noč je bila. Po vasi so pogasnole oljnate svetilnice in skozi vrtno drevje je svetila luna v spalnico Vratislavovo. On pa je slonéč na oknu zrl v vas, in misel mu je drvila za mislijo, podoba za podobo iz njegovega otročjega življenja, kterega je srečno preživel domá pri svojih stariših.
 
== Peto poglavje. ==
 
Drugo jutro je bil Vratislav že s solnčnim vzhodom na nogah, če se je tudi pozno vlegel in še dolgo v noč bedél.
»Historično mesto je tu,« pravi potem, »kjer sedim. Kdo vé, ali mi bode dano počivati tu črez dvajset in še več let, ali pa nikdar več. Ali ne bodem pahnen morda v tujino, ali ne iščem v tujem ljudstvu varnega počitka, kakor ga je poiskal moj sosed na Zabrdji. In vendar trdil mi je še danes, ljubezen do domovja je najlepši, najslajši, in za njo pride druga ljubezen do pijače, ki omami in utopi, če nam je zagrenila prva. Da, historičen kraj je to: prostor pred rojstno hišo. Srečen oni, kteremu se uresničijo ideali, ki si jih je koval nekdaj tu v prvem mladostnem ognji.«
 
== Šesto poglavje. ==
 
Vratislav se je uselil bolj trdno v zagorsko selo, nego je s prva mislil. Svojo malo sobico si je uredil, kolikor je bilo mogoče. Več ni zahteval. Bil je priprost zagorski sin, razvajenosti ni poznal in posebnostij ni želel niti zahteval.
Radovedni in krivoverni pivci so zijali pri takem pripovedovanji in menili v resnici, da bi bilo lahko kaj enakega. Posled pa so sklenoli, da je denar le dober, ki ga daje, da ima pravo cesarsko podobo utisneno, a ne hudičeve, pa da je sploh denar le pravi mož in veljaven, naj bode že tak ali tak, da le plača in veljá.
{{prelom strani}}
== Sedmo poglavje. ==
 
Vroče poletno popoldne je bilo. Solnce je peklo raz višine in po vrtih se je od same soparice gibalo listje po drevji, kakor da bi dremalo. Vratislav je odšel po kosilu v svojo sobo in sedel za mizo s knjigami obloženo. Danes ga ni pričakovalo nič posebnega. Gospod Kolovski je odšel za nekaj dnij v glavno mesto, kjer je imel važnih opravkov. To oddaljenost je Vratislav čutil bolj, kakor je sodil s početka, in niti pravega uzroka ni vedel poslednjemu.
»Čudno, prav čudno je to. Tako mlada je in tako resno že sodi. Temu je krivo, ker je preveč sama sebi prepuščena. Vendar blago dekletce je to, zmožno je, da zmeša moškemu glavo. Ljubezni, prave moške ljubezni je vredno, in srečen bode, kdor jo bode nekdaj smel imenovati svojo.«
{{prelom strani}}
== Osmo poglavje. ==
 
Kmetje iz Radovja so novo cesto delali na zahodnej strani, kjer svet bolj visi, da bi lažje in urnejše s težkimi vozovi vozili v dolino in bližnji trg. Nova pot je bila umerjena in zaznamovana mimo starodavnega zatemnelega gradil na Pasjaku, ki stoji v zakotji med gorami uro daleč od Radovja.
»V resnici čuden, nerazumljiv človek je gospod Kolovski,« pravi Vratislav, ko se potem sami proti domu vrača. »Vendar, če se ne motim, grajski pisar mu ne godi. Osupnol je bil, ko je stopil starec v kolibo, in barva na lici se mu je bila spremenila. Nekaj skrivnostnega ju dvoji. Kdo vé, ali sta si le po videzu tujca. Kritičen položaj je to, a brez sledu nisem, in morda se mi posreči razvezati uganjko starega znanca, saj prijateljska beseda, pravijo, premore mnogo, in gospod Kolovski mi je brez dvoma prijatelj in poštenjak, v pravem pomenu.«
{{prelom strani}}
== Deveto poglavje. ==
 
Gospa iz Pasjaka je bila stara žena. V poletnih mesecih, kedar se je preselila na svoj grad na deželo, živela je zá-se. Znancev in prijateljev po oddaljenih trgih in gradéh ni obiskavala niti z grajsko družino mnogo občevala. Vse to je bilo krivo, da ni bila stara gospa oseba, o kterej bi se bilo v okrožji mnogo govorilo. Marsikteri starejši človek se je jedva zavedal nekdanje grajščakinje, mlajše ljudstvo pa je niti poznalo ni. Vendar kedar se je nenadoma imenovalo njeno ime, dejal je ta in oni zvedenec o grajskih zadevah: »Gospa pa gospa, ta že, kaj pa bomo mi, ki smo berači in nimamo nič. Ona pa je sama brez otrok, premoženja ima pa toliko, kolikor je pol Radovja vredno.«
Tako se je vršila grajska gostija večinoma ne brez veselja in zanimivosti, in sicer zaradi tega, ker se je storilo tu marsiktero znanje.
{{prelom strani}}
== Deseto poglavje. ==
 
Noč je bila, lepa poletna noč. Tiho je bilo vse na okrog. Le od daleč se je čulo prijazno šumenje in klopotanje zagorskega mlina in sem ter tja odurno skovikanje nočne ptice med stoletnimi hrasti in bukvami gajskega gozda.
Matijec pa sam proti domu hodi in ugiblje in sodi neprenehoma, kako prijetno bi bilo, ko bi bil tudi on grajščak. Peš bi ne hodil potem, v kočiji bi se vozil, rumeno vino bi pil in Pipcu, ki je tudi ubog, a sicer študiran in premeten človek, bi sem ter tja dal za pijačo.
 
== Ednajsto poglavje. ==
 
Pipec je sedel drugo popoldne z zaspano glavo in s pogašeno pipo v ustih na žagiščnem vozu in je zrl v globino pod seboj, tja kjer so šumeli valovi pod jezom in se ubijala pena za peno. Ne vémo, ali je Pipec tudi kaj imenitnega mislil in ugibal pri takovem pogledu, samo to je znano, da ga je bolela glava od včerajšnje pijače in da se mu je žeja, huda žeja vzbujala, a ne po vodi, te bi mu ne manjkalo, temveč po rumenem cekinastem vinu.
Tako beseduje starec in zre v mračno zidovje, potem pa ubere počasnih korakov daljno pot.
 
== Dvanajsto poglavje. ==
 
V zadnjem času se je druščina na Badovji in Zabrdji za éno osebo pomnožila. Vratislavov prijatelj Skovir se je naselil za nekaj časa na Pasjaku ali vsaj prenočeval je ondi, kajti sicer je navadno bival na Badovji.
In zdaj nastane tihota. Kakor brez življenja stopa Vratislav poleg nežne deklice.
{{prelom strani}}
== Trinajsto poglavje. ==
 
Otožen je bil isti večer v tihem gozdu. Vida se je vrnola še le pozno k druščini, se vé da brez Vratislava, kterega je izgrešila na poti. Zbledela pa je in se prestrašila, ko je videla Zvezdano nekako žalostno, gospoda Skovirja pa nikjer. Vprašala bi bila rada, kaj pomenja ta nenadna izprememba, a resno bratovo lice jej jo to zabranjevalo.
Da, lepo je to. Maščevanja ne potrebujem zdaj. Čakati hočem hladno krvno starčevih obljub. Prijetnejšega ni kot od daleč gledati pogin naših zasmehovalcev in jim kazati, da niso niti našega zaničevanja vredni.«
 
== Štirinajsto poglavje. ==
 
Nekaj dnij potem se je na Radovji marsikaj izpremenilo. Gospoda Skovirja ni bilo več videti. To je opazila stara gospa s Pasjaka, pogrešil ga je gospod Kolovski; Vratislav niti Vida, sploh nihče ni govoril o njem, kakor da bi bili uzroki njegovega odtegovanja obče znani.
Izgovorivši poobjame deklico, poljubi jo v bledo čelo in izgine v gozdnej seči.
 
== Petnajsto poglavje. ==
 
Že drugo jutro zgodaj je sedel Vratislav na robu svojega kovčega in pospravljal svoje knjige, obleko in vse, kar je prinesel nekdaj iz mesta, kajti odpotovati je mislil še isti dan.
Tako je besedoval Vratislav samemu sebi na poti proti Radovju in je nove sklepe koval. Prišedši domú pa je ukazal, da se njegove reči zopet na prejšnje mesto postavijo, menéč, da še ostane dalje v gorskem zakotji.
{{prelom strani}}
== Šestnajsto poglavje. ==
 
Pipec, ki je po cele ure s prekrižanima rokama na žagiščnem vozu sedel ter priložnosti in časa dovolj imel za svetovno modroslovje in kovanje soseskinih novic, pretuhtal je v svojej modrej glavi in preštudiral, da mlada Zvezdana na Zabrdji, tista črnolaska in pa doktor Dragan nista kar tako, kakor navadni ljudje, da se rada vidita in ljubita, ali kako bi dejal.
To si zapomnite, znanec: Blago srce ohranite svojim idejam, pravico ljubite, krivici se umikajte, in govorili bodete enkrat tako, kakor govorim jaz, — ako ne srečni, pa vsaj mirni in utolaženega srca.«
{{prelom strani}}
== Sedemnajsto poglavje. ==
 
Bilo je vse kakor med zadnjimi dogodki na Radovji. Enoglasno je tekala in se glasila zabrdska žaga, voda je šumela tako kakor nekdaj ondi ob jezu, in Pipec je sedel na žagiščnem vozu ter premišljeval o življenji in — pijači.
Prišedši pred grad sede na kamenito klop na dvorišči in podpre glavo. »Nemesis, čudna Nemesis!« vzdihne potem. »Pred dvajsetimi leti sem sedel tu in zrl v to krasno okolico, ki je bila toliko kakor moja. Zmagovalec sem tu slonel, in moj tekmec je begal po tujini. Dvajset let, kratek čas in kako dolg! V tem so se zamenjale uloge. Jaz sem na njegovem in on na mojem mestu. A tako urno si ne dam žezla izviti iz rok. Bombo, strašno bombo vržem v njegovo družino, ki razruši vse, in če ugonobi tudi mene, nič ne dé. Sladko je počivanje po delu, veselo slovo, če velja dana beseda tako gotovo kot bodo iznenadili in pretresli njega — moji maščevalni topovi.«
 
== Osemnajsto poglavje. ==
 
Stara grajščakinja na Pasjaku zadnji čas resno oboli.
Le eden se je smehljal v tem nenadnem prizoru. Bil je Skovir, cesarski komisar, isti človek, ki se je nekdaj čutil tako ponižanega pred svojim prijateljem, zasmehovanega od nežne črnolaske. In zdaj je sedel visoko na prestolu in zrl ponosno na pogubo svojih znancev, na izpolnitev zakletega svojega maščevanja. Več ni zahteval, odškodovan je bil dovolj.
 
== Devetnajsto poglavje. ==
 
Bilo je kaka tri leta pozneje. Zadnji sneg se je tajal daleč na jugu na črnogorskih pečinah, in razplamtel je zopet — boj, sveti boj za »krst in slobodo zlatno« med polmesecem in jugoslovanskimi junaki.
Nekako divje vzklikne starec te besede, blaznost mu zasije v očesu, — skoči kvišku ter plane v prepad, kjer se ubijajo v globini morski valovi.
 
== Dvajseto poglavje. ==
 
Bralec je že gotovo uganil, da je zdravnik na južnem bojišči nekdanji naš Vratislav. Kako je prišel tja, je lahek odgovor.
A še isti večer pa se je praznovala v posebnej kabini na ladiji redka slovesnost. Šampanjec se je penil v dveh čašah, žvenketanje kupic {{prelom strani}} se je čelo po sosednjih oddelkih, in pripoveddvanja ni bilo ne konca ne kraja, kajti bila je svatovska vožnja — našega starca na ladiji, gospoda Kolovskega in njegovega mladega prijatelja — Vratislava.
 
== Edenindvajseto poglavje. ==
 
Leto pozneje je bila pred prijaznim Zabrdjem na mestu, od koder se je videlo na daleč okrog po Radovji in tja proti temnemu v nebó kipečemu Pasjaku, belo pogrnena miza in okoli nje so sedele v veselem razgovoru tri osebe. Mlad bradat gospod, nov grajščak na Pasjaku — Vratislav in njegova soproga Zvezdana sta obiskala očeta gospoda Kolovskega in uživala prijetne ure v njegovej druščini.
In zopet zazvenčé polne čaše in veselje sije v veselej družini sredi prekrasnega gorskega zakotja. —
 
[[Kategorija: Anton Koder]]
17.101

urejanje