Popotni spomini: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 70:
==III.==
<poem><small>
In blaženstvo! petje tudi
Poslušala sem sladkó,
Ono petje, ki vzdiguje
Željno mi srcé v nebó!
</small></poem>
Vrnivši se proti 5. uri popoludné v Bellaggio, iznenadejal naju je prihod holandskega konzula g. St .... z ljubeznivo mu soprogo in sloveče slikarice Anne F. iz Berolina, ki je s svojim bratom Hermanom bila na poti v Rim. Zabava je zatorej pri kosilu in potem na verandi bila jako živahna in pošel mi je danes čas za raznovrstne opazke. Vender sem videla, da je bila »zvezda« bleda, helenskim bogovom podobni mladenič še bledejši, a hispanska roža najbolj bleda izmed vseh tréh.
Prelepi dan je zavŕšil čaro-krasen večer. Žareli so hribi in bregovi v zadnjem solčnem objemu, a umirala je polagoma intenzivna bliščoba ter se umikala slovesnemu svitu vijoličine bôje, ki se je razpenjal nad božje stvarstvo. Počasi je izginil tudi ta blesk in napósled obrobljal samó še vrhove gorâ. Vabljivo so šumeli valovi in veslárji doli na bregu pod verando poluglasno prepevali:
<center><poem><small>
»Su, andiam' la notte é bella,
La luna va spuntar« ....
</small></poem></center>
Prigovarjal nama je neki Neapolitan, prijatelj holandskega konzula »di fare una piccola passeggiata sul lago«. Radi sva bili pripravljeni. Udeležili so se vožnje razven naju in milanskih najinih znancev tudi slikarica, nje brat, sestri iz Pariza in — the last but not the least — gospod Emilij H. — Neapolitan je izbral prostorno barko z dvema veslárjema in odrinili smo od brega ter veslali proti vili Carlotti. Zavito je bilo bregovje že v gost mrak, ko se hipno zasveti za goro
Crociano. Kakor glorija jo je obdajal jasen krog. Zmerom večji je bil in zmerom višji je prihajal, zdaj je začel žareti, toda z goro se je ločil in v vsi lepoti svoji je plavala polna luna na prečisto obnebje! Magično je bilo razsvetljeno jezero, bárka se je zibala na valovih od biserov in od zlatá. Potihnili so veseli razgovori, počivala vesla, vsak pogled je bil uprt v velekrasno ozvezdje nočí. Ali čuj! predraga mi tovarišica povzdigne prekrepki, a vender tako neizrečeno mehki svoj glas in lepša morebiti nego li je bila kedaj peta, zvení {{razprto|Vilharjeva}} préprosta pesen »Mila, mila lunica« čez komsko jezero!
Očarani, gineni so bili poslušalci. Gospod Emilij malo ne pade na koleni pred pevkinjo.
»Una voce fatta per incantare il mondo!« vzkliknil je živahni Neapolitan.
»Che bella canzonetta! Eh, la voce, la voce!« čudila sta se veslárja.
Anna F. mi je sočutno stisnila roko in solzica je rosila okó gospé St....ove.
»Oh, encore une fois, je vous prie, Mademoiselle, la mila lünizá!« prosili sta Francozinji.
»Ali se ne bi hoteli s takšnim glasom posvetiti umeteljnosti?« vprašal je Neapolitan.
»Učim se zdaj peti v Milanu,« bil je izogibni odgovor.
»Dobro, dobro tako, in potem ostanete pri nas, je-li, gospodična? Vaš glas je stvarjen za Italijo, le nikari ne pokvarite božjega darú v Nemčiji z Wagnerjevim petjem.«
Naj bi bil gospod vedel, da prav ta glas je jeden ónih, ki v Nemčiji najbolje tolmačijo Wagnerjeva dela!
Dostaviti je temu prigodku še, da je leto pozneje slikarlca Anna F. razstavila v narodni galeriji v Berolinu lepo, z visoko pohvalo vzprejeto in hitro drago prodano podobo komskega jezera v mesečini, majhna barka plavajoč na njem in v ozadji gozdno predgorje, konec Brianze, pod katerim se širi Bellaggio. Naslov podobi je bil:
<center><big>»Mila lunica.«</big></center>
Drugo jutro že ob šestih mednaroden »kongres« pri zajterku v véliki dvorani. Potem po občem ukrepu in po sklepu merodajnih držav vkupen sprehod. Najin in najinih novih in najnovejših znancev pohód je bil namenjen vili Serbelloni. Vila stojí precèj visoko nad Bellaggijem pred velicim parkom: svetla krona, naslonena na temno-zeleno blazino. Park se razširja do vrha predgorja. Razgled od tamkaj slúje za najlepši na vsem jezeru. Gori in doli, kamor seže pogled, vidi čarobno lepôto, očí premagujoči blesk prekrasnega bregovja. Tudi Lago di Lecco káže od todi pohlevno milino in srce krepčalni mir svojih obál. Kakšna razlika med jezerskima pritokoma, a k ako se po njem povekšuje čar obéh!
Ostavivši park smo se nagledali širih nasadov, ki opasujejo vilo. Čuda vredne res so njih cvetlice in listnato rastlinstvo vsake vrste. Celó palmovje zelení čvrsto na njih. Šetali smo se pod drevjem tujih dežel in vsak je moral deklamovati ali improvizovati nekaj času in kraju primernega. Dôkaj smehú se je čulo pod palmami ! —
Težko nama je bilo ločiti se s prelepim krajem in s prijazno drúščino, ali kazálo se je premikalo nemudno in se približalo deseti uri. Hiteli smo na pristajališče. Ze je puhtel gost črn dim iz parnega stroja, »Lecco« je bil pripravljen odpluti.
»Z Bogom, na svidenje!« glasilo se je od vseh stranij.
Hitro stopava čez ladijini mostič na parobrod, gospod Emilij H. z nama in za nami, kakor iz tal prirastena zopet elegantna dvójica, ona lepa, smijoča se, on bled in pokašljujoč. Med vso — toda krátko — prevožnjo od Bellaggija v Menaggio ginljivo slovó z gospodom Emilijem. Krčevito nama je stiskal desnico, prosèč, časih spominati se njega, on naju ne bode pozabil nikdar, oh, nikdar ne! V Menaggiji sva ostavili parobrod in nama udani prijatelj je nadaljeval na njem svoje popotovanje do Colico. Na Bavarskem se je imel sniti z bratom svojem.
V Menaggiji tik brega so že čakali raznovrstni vozovi. Sedli sva zopet v velik omnibus. Jedva sta zakrenila konja ropotajoče naše skrinje vkreber, ko se za nami pomiče voziček z jednim konjem in pod velicim florentinskim slamnikom se nasmiha cvetoče-lepa gospa, a na njeni strani sedi bledi molčeči mož. Poveretta! —
| |||