Fragment iz eseja »Svetovni nazor«: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nikabajec (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: Juš Kozak: FRAGMENT IZ ESE3A ..SVETOVNI NAZOR“ (Iz knjige »Maske in novele«.) Stal sem sredi t rga in gledal nočno procesijo, ki ni bila pr i vid, ampak otipljiva stva...
 
Nikabajec (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov-mp
Juš Kozak:
| naslov= {{mp|naslov|Fragment iz eseja »Svetovni nazor«}}
FRAGMENT IZ ESE3A ..SVETOVNI NAZOR“
| avtor= Marcel Griaule
| opombe= (Iz knjige »Maske in novele«.)
Stal sem sredi t rga in gledal nočno procesijo, ki ni bila pr i vid,
| izdano= ''{{mp|delo|Književnost}}'' 8-9/3 ({{mp|leto|1935}}), 277-278
ampak otipljiva stvarnost. Pr i tajeno so brneli zvonovi; na
| vir= {{fc|dlib|T7LIKL1Q|s=277-278|dLib 8-9}}
visokih cerkvenih stopnicah pred Marijino cerkvijo, okoli spomenika,
| dovoljenje= dLib
na ograjah in zidovih so se stiskale dekleta in žene v
| obdelano= 4
prazničnih oblekah. Nekatere so držale spečo deco v naročjih.
}}
Ubrani in zveneči glasovi so od časa do časa tiho prepevali: »Po
 
beli hiši Kristus h o d i ...« Na hišnih pročeljih so blesteli razsvetljeni
Stal sem sredi trga in gledal nočno procesijo, ki ni bila privid, ampak otipljiva stvarnost. Pritajeno so brneli zvonovi; na visokih cerkvenih stopnicah pred Marijino cerkvijo, okoli spomenika, na ograjah in zidovih so se stiskale dekleta in žene v prazničnih oblekah. Nekatere so držale spečo deco v naročjih. Ubrani in zveneči glasovi so od časa do časa tiho prepevali: »Po beli hiši Kristus hodi ...« Na hišnih pročeljih so blesteli razsvetljeni križi, reflektorji so obsevali cerkveno pročelje in ženske množice. Temno nebo je bilo posuto z zvezdami, luči ob cestah so ugasnile, skozi temačne ulice so se prelivali tisoči in tisoči mož in mladeničev, vsi z gorečimi bakljami v rokah. Plapolajoči plameni so jim osvetljevali obraze, z očmi uprtimi pred sé so se valile množice iz mesta na polje, kjer je stala obhajilna miza. Pod visokim, nihajočim banderom je nosil kardinal svetotajstva. Na desni in levi sta korakala dva papeževa gardista, poljska grofa v fantastičnih uniformah. Okoli neba so se zgrinjali redovniki, višja in nižja duhovščina. V sprevodu so korakali z bakljami katoliški učenjaki, meščani, trgovci, delavci, kmetje, prekupčevalci, vojaki, učitelji, župani, bankirji, veleposestniki, da bi izpričali vero v nadnaravnega boga, čigar telo bodo to noč okusili. Videl sem jih, ki so stali ob strani in jih je mistična, plameneča reka vsesala, prižgali so baklje in stopili v vrsto. Med gledalci sem opazil arhitekta, ki zida cerkve in pesnika katoliških hvalnic. Nista vstopila. V povzdignjenih bakljah sta estetski doživljala ritem gospodujoče in politične {{razprto|narodne Cerkve}}, vira vse ljudske sreče, mističnega telesa vseh idej onega sveta.
križi, reflektorji so obsevali cerkveno pročelje in
 
ženske množice. Temno nebo je bilo posuto z zvezdami, luči ob
Množice so prihajale v ekstazo. Povzdignjeni glasovi so peli hvalnice med strmečimi gručami žensk in deklet, žareče oči so se upirale v ožarjeni kip Marije visoko gori pod nebom. Pozno v noči so se poslednje vrste zvrstile v svitu plamenic. Med tiho glasečim zvonenjem sem še enkrat preživljal svoje blodnje za Neznanim. Ko so se množice razšle, sem zavil v tiho, slabo razsvetljeno ulico. Umaknil sem se na tlak in gledal drugo procesijo, ki se je razvrščala molče, brez bakelj in gledalcev. Pred njo niso igrale godbe, niso korakali papeževi gardisti v fantastičnih uniformah, ne kardinali in prelati. V prednjih vrstah so stopali sužnji z neznanimi obrazi, kakor da se pomikajo mumije. Za njimi sem ugledal prve kristjane, ki so jih nekoč metali zverem v rimskih cirkusih; hitela so mimo ožgana krdela na grmadah umirajočih, izobčeni in zasramovani plemiči, kmečki puntarji in množice preganjanih krivovercev, na sredi Giordano Bruno, Savanarola in Jan Hus. Nato zopet neznani obrazi vseh narodov, med njimi sem spoznal na hitro Galileja in Spinozo. Prikorakali so komunardi z odkritimi ranami, dobljenimi na barikadah, nosili so sabo glavo Dantona in Foulonovo prebodeno srce, nato zopet trume delavcev, zidarjev, tesarjev. Ni bilo konca. Vedno novi oddelki so se uvrščali. Med misleci in pesniki so ugledale utrujene oči marsikatero znano lice. Nikjer nisem zapazil nobenega napisa, le številke vekov so nosili pred vrstami. Prihajale so zadnje vrste, v katerih niso hodili več ločeno, ampak pod roko kakor tovariši: rudarji, tovarniški delavci, kajžarji, inženirji, strojniki, misleci in pisatelji, okovani jetniki, ki še vedno verujejo v zmago človečanske pravice, možje s pekočimi ranami na hrbtu in zopet zasramovani in izbičani, naposled med starši smehljajoči se in nežni obrazi pobitih otrok. Začudil sem se. Številni med njimi so bili iz mojega naroda.
cestah so ugasnile, skozi temačne ulice so se prelivali tisoči in
 
tisoči mož in mladeničev, vsi z gorečimi bakljami v rokah. P la polajoči
Prešinila me je velika življenjska radost. Minilo me je občutje samote, zavedel sem se, da ne stojim več ob strani, da korakam z njimi, ki niso verovali v onostranska večna razodetja, ampak so ustvarjali {{razprto|dejansko življenje}}, se borili za drobtinico kruha, za ped zemlje in pravico do žene, za smrdljivo petrolejko in abecedo človeškega znanja, za zrak in solnce, ki so skozi veke do danes umirali na pričnah izobčeni iz vladajoče družbe in v dnu duše prevarani za svoje nade umirali od lakote in obupa in vendar željni lepot kakor osvežujoče rose, ki so padali od blagoslovljenih sulic in krogel za svoje življenjske pravice in ideje.
plameni so jim osvetljevali obraze, z očmi uprtimi pred
 
se so se valile množice iz mesta na polje, k je r je stala obhajilna
Zavedel sem se, da je bila moja borba za individualni svetovni nazor le del občečloveške borbe za {{razprto|ustvarjajočo se zemeljsko Resnico}} in krenil sem za odhajajočimi skozi temne ulice.
miza. Pod visokim, nihajočim banderom je nosil kardinal svetobijstva.
 
Na desni in levi sta korakala dva papeževa gardista,
[[Kategorija: Dela leta 1935]][[Kategorija: Dela-F]][[Kategorija: Juš Kozak]][[Kategorija: Književnost]]
Poljska grofa v fantastičnih uniformah. Okoli neba so se zgrinjali
redovniki, višja in nižja duhovščina. V sprevodu so korakali
z bakljami katoliški učenjaki, meščani, trgovci, delavci,
kmetje, prekupčevalci, vojaki, učitelji, župani, bankir ji, veleposestniki,
da bi izpričali vero v nadnaravnega boga, čigar telo
bodo to noč okusili. Videl sem jih, ki so stali ob strani in j ih je
c is t ična, plameneča reka vsesala, prižgali so bakl je in stopili v
vrsto. Med gledalci sem opazil arhitekta, ki zida cerkve in
Pesnika katoliških hvalnic. Nista vstopila. V povzdignjenih
“ akljah sta estetski doživljala ritem gospodujoče in politične
n a r o d n e C e r k v e , vira vse l judske sreče, mističnega telesa
vseh idej onega sveta.
Množice so p r ihaja le v ekstazo. Povzdignjeni glasovi so peli
hvalnice med strmečimi gručami žensk in deklet, žareče oči so
se upirale v ožarjeni kip Marije visoko gori pod nebom. Pozno
v noči so se poslednje vrste zvrstile v svitu plamenic. Med tiho
glasečim zvonenjem sem še enkrat preživljal svoje blodnje za
Neznanim. Ko so se množice razšle, sem zavil v tiho, slabo razsvetljeno
ulico. Umaknil sem se na t lak in gledal drugo proce-
SlJo, ki se je razvrščala molče, brez bakel j in gledalcev. Pred
nJo niso igrale godbe, niso korakali papeževi gardisti v fantastičnih
uniformah, ne kardinali in prelati. V prednjih vrstah so
stopali sužnji z neznanimi obrazi, kakor da se pomikajo mumije.
Za njimi sem ugledal prve kristjane, ki so j ih nekoč metali
zverem v rimskih cirkusih; hitela so mimo ožgana k rde la na
grmadah umirajočih, izobčeni in zasramovani plemiči, kmečki
p u n ta r j i in množice preganjanih krivovercev, na sredi Giordano
Bruno, Savanarola in Jan Hus. Nato zopet neznani obrazi vseh
narodov, med njimi sem spoznal na hitro Galileja in Spinozo.
Pr ikorakali so komunardi z odkritimi ranami, dobljenimi na
bar ikadah, nosili so sabo glavo Dantona in Foulonovo prebodeno
srce, nato zopet trume delavcev, zidarjev, tesarjev. Ni bilo konca.
Vedno novi oddelki so se uvrščali. Med misleci in pesniki so
ugledale ut ru jen e oči marsikatero znano lice. Nikje r nisem
zapazil nobenega napisa, le številke vekov so nosili pred vrstami.
Pr ih a ja le so zadnje vrste, v kate r ih niso hodili več ločeno, ampak
pod roko kakor tovariši: rudar j i , tovarniški delavci, k a jž ar j i ,
inženirji, strojniki, misleci in pisatelji, okovani jetniki, ki še
vedno v e ru je jo v zmago človečanske pravice, možje s pekočimi
ranami na hrbtu in zopet zasramovani in izbičani, naposled med
starši smehljajoči se in nežni obrazi pobitih otrok. Začudil sem
se. Številni med n jimi so bili iz mojega naroda.
Prešinila me je velika živl jenjska radost. Minilo me je občut
je samote, zavedel sem se, da ne stojim več ob strani, da
korakam z njimi, ki niso verovali v onostranska večna razodetja,
ampak so us tvar ja li d e j a n s k o ž i v l j e n j e , se borili za
drobtinico kruha, za ped zemlje in pravico do žene, za smrdljivo
petrolejko in abecedo človeškega znanja, za zrak in solnce, ki
so skozi veke do danes umirali na pričnah izobčeni iz vladajoče
družbe in v dnu duše prevarani za svoje nade umirali od lakote
in obupa in vendar željni lepot kakor osvežujoče rose, ki so
padali od blagoslovljenih sulic in krogel za svoje življenjske
pravice in ideje.
Zavedel sem se, da je bila moja borba za individualni svetovni
nazor le del občečloveške borbe za u s t v a r j a j o č o se
z e m e l j s k o R e s n i c o in krenil sem za odhajajočimi skozi
temne ulice.