Trnjeva pot ljubezni: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 232:
Pismo je bilo obširno in se je glasilo:
{{prelom strani}}
Sam sem v svoji nagli obsodbi obdolžil roparje in tatove. Stari ljudje v okolici pa pripovedujejo, da so zakladi zakopani okrog graščine. Nihče pa ne pokaže pravega mesta, kjer bi se dalo kaj izkopati. Verjetno je, da so tedanji graščaki poskrili premoženje, ko se je bližala sovražna vojska. Čudno je le, zakaj ga pozneje niso izkopali. Pa niso morda izkrvaveli v ljutih bojih tisti, ki so skrivali zaklade? O vsem tem grajska kronika molči; najbrže ni bilo nikogar, ki bi bil vse to napisal. Ali pa se je pisanje kam izgubilo.
Vrstica 242:
Trudil sem se več dni, da bi našel odtrgani listek – nadaljevanje tako važnega stavka. Vse iskanje je bilo neuspešno. Ne vem, ali so ga odnesli dobri ali slabi duhovi. Vendar ne bom odnehal prej, dokler ne najdem dragocenega papirja. Nekaj me vedno priganja, naj nadaljujem iskanje.
Sam pa ne zmorem vsega dela. Potrebujem zanesljivega in razumnega človeka. Spomnil sem se tvojega sina. Adolf je zelo preudaren mladenič. Vabim ga, naj takoj pride k meni. Skupaj bova ugibala in prodirala v minilost. Ves trud mu bo obilno poplačan. V nadi, da mi boš ustregel, te pozdravljam. Tvoj brat
<p align=right>Rudolf.«
Kakor se je Adolf razveselil vabila, tako mu je bilo po drugi strani neprijetno oditi od doma. Kdo bo tolažil njegovo drago zaročenko? Ali bo znala vzgojiteljica Hilda uspešno vršiti svojo nalogo? Kaj poreče Milena, ako nenadno odide?
|