Redakcija: 17:16, 4. september 2013 uredi 109.182.30.216 (pogovor) Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 22:09, 6. september 2013 uredi razveljavi Madi (pogovor \| prispevki) 1.476 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 4: \| naslov= {{mp\|naslov\|Simbaloba}}: Povest iz afrikanskih misijonov. \| avtor= Anonimno \| obdelano=34 \| izdano= ''{{mp\|delo\|Domoljub}}'' 18. avgust 1892 (5/16), ~~206–209~~186–191 \| vir= {{fc\|dlib\|U9J4837N\|s=~~206–209~~186–191\|dLib 16}} \| dovoljenje=javna last }} {{Rimska poglavja s piko\|1\|2\|3\|4\|5}} Ko se je pričel v Afriki deževni čas, loto je takrat,▼ ~~{{Poglavja\|1\|2\|3\|4\|5}}~~ ko je pri nas zima, —− prišel je k misijonarju očetu▼ ▲Ko se je pričel v Afriki deževni čas, lo je takrat, ▲ko je pri nas zima, — prišel je k misijonarju očetu Naj-u v vzhodni Afriki lep, močan, kacih 20 let star črnec, ki se je imenoval Simbaloba. Prosil je misijonarja, naj ga sprejme v službo, da bode v zavetju. Pripovedoval je, da je sin nekega glavarja in da je bil še jako mlad od sužnjiških lovcev vjet in potem ločen od ~~stariševmoral~~starišev moral je iti za to roparsko druhaljo, služiti moral je na ladiji, in potem prišel je v roko nekega človeka iz Vrstica 27 ⟶ 26: Natančno pripovedoval je svoje življenje očetu Naj-u. Takole nekako je pripovedoval: == 1I. == Ko sem prišel k tem ljudem, sprejeli so me tako Vrstica 37: Ako se je družina vsedla k kosilu, se zame še ~~flibče~~nihče zmenil ni. Jaz sem bil pa hudo lačen, ker že ~~celidan~~celi dan nisem bil nič jedel. Zato sem ~~Sel~~šel k gospodarju in rekel: »Jaz sem lačen.« Škodoželjno zasmejal se mi je gospodar. »Kaj misliš, ~~dti~~da sem jaz tvoj kuhar?« rekel je. »Pri nas skrbi vsak sam zase, kakor hoče!« »~~Noče~~No če je pa tako, bom si pa že kaj poiskal v tvojem šatorišču!« Pozneje odločil mi je gospodar majhen kotiček v njegovi koči, kamor naj bi hodil spat. Komaj sem ~~odi~~oči zatisnil, pride k meni Anguste, tovariš mojega gospodarja, ter me opazuje, ako že spim. To se je meni zdelo čudno. Mislil sem, kaj bi to pomenilo. Delal sem se kakor da bi spal, v resnici sem pa na vse natančno ~~puzil~~pazil. Ni mi bilo treba dolgo čakati. Anguste poklical je svoje tovariše v bližnjo kočo. Jaz sem se pa tiho za njimi Vrstica 53 ⟶ 55: slišal, potrdilo je mojo sumnjo. Gabunci, prebivalci v vzhodni Afriki ob reki Gabun, imajo navado strupa dati svojim sužnjikom; s tem postane njih razum top '»in potem so sužnji bolj udani svojim gospodarjem. Zaradi tega je pa tudi znano, da so sužnji v tej deželi posebno topi, bedasti in odurni. Sklenili so, da bodo to drugi ~~dun~~dan storili tudi z menoj. Jaz sem pa sklenil jim zmesti ~~sireno~~štreno, ter si preskrbel neko zelišče proti strupu. Ko me je drugi dan Anguste povabil h kosilu, jedel sem tukaj za štiri. - .»Tako ~~j c~~je prav«,« hvalil me je ~~stan~~stari ropar, »odslej bodeš kakor moj otrok!« —− Jaz sem se mu zahvalil in hotel iti, pa ~~sturi~~stari lisjak me ni pustil'« iz svoje koče. Jaz sem bil že v skrbeh, kaj bo, če bode t«ta strup deloval popreje, kakor bodem jaz mogel vžiti svoje zelišče. K sreči se stari ni mogel zdržati svoje navade, da ne bi šel spal po kosilu. Jaz sem se tudi delal, kakor duda bi spal; ko sem pa videl, da je stari zaspal, splazil sem se tiho iz koče, použil protistrup in si tako ohranil razum. Da bi mi pa še jedenkrat ne dali strupa, delal Vrstica 75 ⟶ 77: Mnogo sem moral trpeti zaradi neke deklice moje ~~slarosti~~starosti; mislili so, da je hči Angustejeva. Midva sva si bila dobra in ker je stari večkrat zapazil, da je deklica meni prijazna, bil sem hudo tepen. Pri neki taki priliki Vrstica 83 ⟶ 85: čudno pogledala in jaz sem si mislil, da mi hoče nekaj očitati. Brž nato je vzela vrč in šla po vodo, pri tem Papa je pela v mojem maternem jeziku pesem, v kateri mcme je vabila, naj grem skrivno za njo. Jaz sem šel in sem jo dobil blizu studenca. '»Ti si moj brat, ti si moj brat!« klicala mi je naproti. »Jaz najdem na tebi vedno kaj tacega, kar me spominja na mojega brala. On je bil še jako majhen, ko so ga ukradli; reci, da si moj brat!« »Ne, to je nemogoče, Vere Mbia«,« odgovorim ji, '»jaz nisem imel nobene sestre v tvoji starosti.« Vere Mbia je zajokala. »Ubogi brat, mislila sem že, da sem ga našla in bila sem že tako srečna!« Jaz sem se jokal z njo vred in rekel: »Vere Mbia, jaz ti hočem brat biti, ljubili te hočem, kakor brat!« Nekoliko časa je molčala, potem pa rekla: »No to je, kar sem bila hotela od tebe vedeli. Zdaj se vrniva Vrstica 104 ⟶ 110: S temi besedami sva se ločila. Ko sem jo drugič zopet dobil, vprašal sem ~~j o~~ jo: »Ti torej nisi Angustejeva hči?« »Ne, jaz sem le njegova sužnja!« odgovorila mi je. »Torej ti tudi nič mari ~~nizanj~~ni zanj?« vprašam jo ~~da\je~~dalje. »Kaj mi hoče zanj mari biti? Pa Anguste me hoče imeti za svojo ženo«,« odgovorila je Vere-Mbia. Pri ~~ičj~~tej novici poskočil sem od jeze. »To je nemogoče, iz ~~lega~~tega ne bode nič!« rekel sem. »Jaz tudi upam, da iz tega ne bode nič in zidam pri tem na tvojo pomoč!« rekla je Vere-Mbia. Anguste pa je zapazil, da sva se bila oba istočasno oddaljila od koč, in ko sem prišel nazaj, dal me je tako ~~pretepsli~~pretepsti, da sem ležal šest tednov. Vere-Mbia mi je skrivno stregla in brez njene pomoči bil bi v tem času gotovo poginil lakote. Ko so se mi začele rane celiti, pripravljali so se že na ženitev Angustejevo z Vere-Mbijo. Nesrečna ~~deklicasi~~deklica si ni vedela pomagati. Potožila mi je svojo nesrečo. Jaz j ji nisem znal pomoči. Vrstica 135 ⟶ 143: Vere-Mbijo. Na morju bil sem prodan tretjemu gospodarju za sodček žganja. Gospodar je bil malikovalec duhovnik, ~~zvalseje~~zval se je Otoba, jako grozoviten in trdosrčen človek. Bil je tudi kupčevalec in jaz sem mu moral prevažati blago. Po vseh rekah hodil sem in nakupoval kavčuk in slonovo kost, katero je moj gospodar prodajal angleškim trgovcem. Nekega ~~dne~~dné šli smo v obližji Pindi-ja, kjer sem zapustil Vere-Mbijo. Sklenil sem videti jo; šel sem zato ~~skoai~~skozi gozd s šestimi tovariši k studencu, kamor je ona navadno zahvala po vodo. Dolgo smo jo čakali da je prišla, a ni prišla sama, ampak spremljal jo je duhovnik malikovalec. Mi smo skočili iz grmovja, duhovnik je zbežal, a Vere-Mbia je spoznala mene in šla z nami. Bežali smo po gozdu, preganjani od vseh ~~stiani~~strani. Jedno uro pozneje ~~bih~~bili smo v varnosti. == II. == Nekaj mesecev pozneje umrl je moj gospodar. p0Po tamošnji navadi poklicali so duhovnika -– malikovalca, ki ~~j e~~je pb jednem tudi prerok. Ta odbere iz družine ~~umrle™~~umrle ednega, kateri je umrlemu gospodarju kriv smrti. Tega potem darujejo ~~mulikom~~malikom. Na mojo veliko nesrečo ~~Sli~~šli so po ravno onega duhovnika, ki je takrat spremljal Vere- Mbijo, ko smo jo bili odpeljali. Jaz ga nisem spoznal, a Vere-Mbia ga je takoj. Vedel sem dobro, da duhovnik navadno kakega sužnjika izbere, ga hudodelstva ob dolži, in ko sem jedenkrat videl, kako mcme je ta grdo pogledal, me je kar mraz spreletel. ~~Sel~~Šel sem in poiskal Vere-Mbijo. »Ali si ti spoznal čarovnika V?« vprašala me je. »Ne, ali zdi se mi., kakor da bi ga bil že jedenkrat srečal,« rekel sem ji. »Seveda. Ko je umrl ~~Angusle~~Anguste, prišel je in obdolžil njegova brata, da sta ga zastrupila in dal ju je umoriti. Pozneje bil je z menoj, ko si me odpeljal .« Zdaj mi je bilo vse jasno. Bilo je to slabo zame. V strahu sem bil, da me ta človek pogubi. '»Bojim se, da se bodeš mogel ti pokoriti za umrlega Otobo, beži, kar najhitreje moreš!« prigovarjala mi Jeje Vere-Mbija. »Ne, bežati ne smem!« odvrnil sem ji, »potem me bodo preganjali in vjeli in bodem moral na grozovit način umreti. —− ~~Raj«i~~Rajši beži Uti!« »Ne, sama nočem bežali!« odvrnila mi je, rajši bodem tukaj ostala, morebiti ti bodem lahko seše kaj pomagala. inIn pri tem je ostalo. Komaj je ta dan ~~zaSlo~~zašlo solnce, začel se je ples. Vse se je zbralo pod veliko kolibo. Bobnanje sse ~~e j e~~je pričelo in za tem jednoglasne žalostne pesmi. Ko se je to končalo, stopil je čarovnik v sredo. V jedni roki imel Vrstica 195 ⟶ 206: v steklo in govoril nerazumljivo z nekom, katerega je baje pred seboj videl v ogledalu. Za dolgo časa je rekel: »No, vendar ga vidim, tukaj pride, je že . . ., vendar ga Seše ne morem spoznati natanko . . . ., zdaj se bliža, ga že poznam . . . ., o zlodej, te že imam, zdaj si že v moji oblasti, in več mi ne uideš . . .« Po tem samogovoru pogledal je zlobno po vsem prostoru in govoril dalje: »~~Zlodčj~~Zlodéj, ki sem ga videl v ogledalu, je tukaj; ali jaz ga nočem imenovati po tej prvi skušnji, duh sam ga naj pokaže! Prosti možje s svojimi družinami ~~niy~~naj se postavijo na eno ~~sLran~~stran in sužnji na drugo!« Na to vzame čarovnik iz svojega orodja dobro zapečateni zavitek in reče: »V tem zavitku je Vrstica 210 ⟶ 221: manem roke. Pred katerim oddelkom bodem takrat, ko rok več ne bodem mogel ločiti, ondi je zlobnež.« Čarovnik hodi na okrog. Ko je šel prvič, ni bilo nič posebnega. Klej ~~j e~~je bil še moker. Ko je šel drugič, obstal je pri oddelku sužnjev in ~~rcktl~~rekel: »Tukaj je morilec!« Pri teh besedah se obrne, zapiha v roke in te so se zopet razpustile. Nato je zapovedal sužnje postaviti v jedno vrsto. Potem je šel počasi ob vrsti in si ~~mel~~mêl roke. Ko je prišel v mojo bližino, zaigral mu je zloben nasmeh okoli usten. Zamižal sem in omedlel, ko je zavpil ta zlobec: »Ti si morilec, poglej ~~jpoje~~moje roke, že v drugič te je pokazal duh.« Vrstica 241 ⟶ 254: Vere-Mbia je nato izginila, pa se takoj zopet vrnila s staro pilo v rokah. CeČe tudi sem ugovarjal, ni marala nič, ampak trudila se je na vse pretege, da bi prepilila verigo. Kar zapoje petelin. »Je že prepozno! Misli sama nase! Kmalu bode dan!« rekel sem ji, a ona se ni zmenila nič, ampak pilila nadalje. Satanski smeh jo je predramil. Čarovnik stal je pred nama. »No. torej sem te vendar zalotil, moj otrok',« rekel je deklici in se ji škodoželjno smejal. Bila je tepena in čarovnik zapovedal jo je peljati nazaj v kočo. Komaj se je zaznal dan., prišel je čarovnik zopet in spremljalo ga je nekaj starih mož. »CeČe tudi si suženj«,« rekel mi je., »hočem ti vendar dovoliti, da se rešiš po skušnji v ognju .« To je bila le nova muka zame. Jezen reke! sem:▼ ▲To je bila le nova muka zame. Jezen ~~reke!~~rekel sem: »Le iz maščevanja si me obdolžil, jaz nočem poskušnje v ognju, ker ti jo bodeš že tako napravil, da je ne Vrstica 264 ⟶ 279: so ogenj in prinesli dve sablji. Ko sta bili obe sablji razbeljeni, drgnil je najprvo svoje in potem moje stegno z onim ~~kiejem.~~klejem, katerega je bil že poprejšnji dan rabil pri vedeževanju. Potem je vzel jedno izmed razbeljenih sabelj in si jo pritisnil na svoje stegno. »Možje, tukaj vidite«,« rekel je okoli stoječim, »da se mi nič ne zgodi, kajti jaz sem nedolžen!« Nato vzel je drugo sabljo in jo pritisnil na moje stegno. Grozno sem zarjovel, ker meso se je prežgalo Vrstica 275 ⟶ 291: ožgal, mi še do danes ni znano.« »Sedaj ni nobenega dvoma več«,« rekel je čarovnik. »Simbaloba je morilec svojega gospoda; on mora umreti' kakor suženj v ognju!« »On mora umreti!« klicali so za njim njegovi spremljevalci. Nato zapovedal je čarovnik dvema sužnjema z menoj oditi in pripraviti gromado. ~~Hekel~~Rekel je., da takoj pride za njimi. Sužnja dejala sta me v ladjico in odplula proti kraju, kjer ni bilo nobene vasi. Opoldne je bila Vrstica 291 ⟶ 307: sta šla iskat hrane. Komaj ~~sla~~sta mi prišla izpred oči., že sem mislil, kako bi se oprostil ~~\ezij~~vezij. Posrečilo se mi je doseči z zobmi vrv in potem sem grizel nitko za nitko. ~~Belo~~Delo je šlo počasi od ~~rok~~rók, ali šlo je pa vendar. Bila je že dobra polovica vrvi pregriznjene, ko ~~zaslisim~~zaslišim zopet veslanje. Z nadčloveško močjo pretrgal sem vrv. Hitro sem si odvezal vrvi na nogah in ravno, ko so stopili moji rablji na suho, zginil sem v gozdu. ~~Cim~~Čim dalje sem šel po gozdu, tembolj močvirna je bila zemlja, naposled moral sem že kar bresti močvirje. Moral sem se ustaviti in noč prebiti na vejah. Drugo jutro sem ~~Sel~~šel zopet težavno dalje po velikem močvirju in prišel do neke reke. Hotel sem jo prebresti, ko zaslišim zopet v obližju veslanje-. Hitro sem se umaknil v gozd na drevo in gledal ~~sko»~~skozi drevje, kdo da je. Bil je moj smrtni ~~sovraanik~~sovražnik —− ~~č a r o v n i k~~čarovnik. Ko me je zagledal, pomeril je s ~~puSko~~puško name. Ves pogum zapustil me je. Spustil sem se in padel tz drevesa v vodo. Slišal sem, kako je puška počila in mi krogla zvenela nad glavo. Ko sem bil služabnik pri kapitanu, navadil sem se plavati in to mi je tukaj koristilo. Plaval ~~semnekaj~~sem nekaj časa pod vodo in potem se skril na bregu. Ko me je zgrešil zakleti sovražnik, veslal je dalje. Tako sem se otel zopet iz velike nevarnosti. Vrstica 316 ⟶ 332: Od tam hodil sem proti reki navzgor in prišel v neko vas. Pripovedoval sem ondi svoje dogodbe in dali so mi jesti. Neka stara žena ~~oovezala~~obvezala mi je rane od opekline in potem so mi pokazali pot proti morju. Bil sem zopet prost. Čeprav me je bolela zelo noga, korakal sem vendar dalje. Tako sem prišel potem sem Vrstica 325 ⟶ 342: == IV. == »Mi smo to dogodbo z velikim zanimanjem poslušali,« tako pripoveduje misijonar oče Naj. »Upanje mladega moža, da se ga bode beli mož usmilil, se ~~j e~~je spolnilo.▼ ~~«, tako pripoveduje misijonar oče Naj. »Upanje mladega~~ ▲moža, da se ga bode beli mož usmilil, se j e spolnilo. Obljubil sem mu, da ga bodem poslal v Gabun k »velikemu misijonarju«,« k škofu, ki bode skrbel za njegovo prostost. Ravno ko ~~j e~~je stopil drugi dan v čoln, prišli so črnci iz Otobove vasi, ki so povedali, da je bila tam mlada žena sežgana. Po Simbalobovem mnenju ni mogla to druga biti, ko Vere-Mbia. Jokal se je in dolžil sam sebe, da ~~j e~~je kriv njene smrti, ker se je čarovnik maščeval nad njo zaradi ~~Vegovega~~njegovega bega. S potrtim srcem ~~Sel~~šel je v Gabun, kjer je dobil delo pri neki trgovski ladiji. ~~Vsakdan~~Vsak dan pa je prišel v misijonsko hišo, kjer se je podučeval v krščanskem nauku. Nekaj časa po tem poslal je gospodar Simbalobo z nekim naročilom v sirotišče. Tam ~~j e~~je prišel v veliko sobo, kjer so delale deklice. Gledal je po sobi, in naenkrat obtičale so mu oči na deklici v modri obleki — Vrstica 347 ⟶ 363: tem hipu zakričala sta oba naenkrat od veselja, ter si stiskala roke in čudila, da se zopet vidita in sicer na takem kraju. Simbaloba in j Vere-Mbia sta se zopet našla. Vrstica 354 ⟶ 370: Simbaloba in Vere-Mbia sta bila kmalu podučena v resnicah svete vere. Dva meseca pozneje bila sta krščena in isti dan poročena. Ta ~~danjjima~~danj jima bode nepozabljiv za vse življenje. Sedaj stanujeta v kristijanski vasi pri Sveti Ani, kjer je Simbaloba (sezidal lepo kočo, okoli katere obdeluje rodovitno zemljo s svojo dobro ženo. Ne manjka jima ničesar, zlasti odkar jima je Bog podaril dvoje prav čvrstih ~~otr6k~~otrók. Našla sta poprej sužnja lepo prostost, našla pa, kar jo še več vredno, tudi pravo vero, ki ju že sedaj ~~osrečile~~osrečuje na zemlji. [[Kategorija: Dela-S]]

Simbaloba: Razlika med redakcijama