Srečna pomota: Razlika med redakcijama

| obdelano=34

| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 1. september 1892 (5/17), 206–209198–202

| vir= {{fc|dlib|W209ZZQ7|s=206–209198–202|dLib 17}}

po praSniprašni veliki cesti star pošlni voz proti grujščinigrajščini

DobrSkiDobrški. Spredaj na vozu je dremal postni hlapec, notri

»Bogomir«,« pretrga naposled starejši potnik molčanje,

kako trdovratni so taki ljudje!« '

»Jaz pa menim«,« zavrne ga mladi gospod »da

onesrečil svoje edine hčere na veke,. Pa naj mi tudi

odkloni prošnjo, poskusiti hočem vendar zadnjikratAkozadnjikrat. Ako mi izpodleti i danes, ter Kristina res ne bo moja.,

potem . . . .«

»Bodeš vzel drugo«,« pristavi šaljivo oni, in zopet

Menda je že uganil bralec, da slasta gospoda, ki se

Kristini je bil tudi Bogomir po mislih in odsihdob slasta

oče je bil drugačnih misli. Komaj j eje zvedel o tej ljubezni,

zajedno ji je ostro prepovedal občevati z Bogomirom.

prepir srečno poravna, zlasti, ker je grajščinska gosp1gospa

vsi skupaj bodo nedvojbeno zmogli trdovratno srce oče močetovo.

Prilika se je kmalu ponudila Bogomiru. NjegoviNjegov oče

je dobil nalog, da uradno pregleda vse cesarske g r a j ^grajščine.

boče p0po vsi sili 3z očetom, da poskusi zadnjikrat z vsoodločnostjovso odločnostjo svojo srečo. Ta mu sicer odsvetuje, češ, da

je ilakitak vse prizadevanje zaman. Ker se sin ne dftdá pregovorili.pregovoriti,

Hlapec se j eje prebudil ter mahnil z bičem po konjih,

pravi nalihomanatihoma oče : »Bogomir, ako bo nama srce

ki so stali pred vrat mivratmi gologlavi ter čakali, da jih pokliče

mu bereš na obličju. Mož j eje namreč uprav završil važnouradnovažno uradno delo, da je pospravil drugi svoj zajutrek. V svoji

mučila že dlje časa nadležna bolezen —− putika. Preganjal

—− spati v naslonjaču in zato je bil kmetom

Kar nekdo potrka na vrata. Srpo se ozre »častiličastiti«

motijo v prijetnem počitku —− kar stopi v sobo bivši

»Sam vrag te je prinesel«,« sikne natihoma med

ga vpraša potem mrzlo —− »odkod nepričakovano prideš?«

»častitemu«,« kakor se mu je prikupil s to pohvalo, zato

pristavi ta vidno razveseljen: »Veselilo bi me zelozeló, da

ste danes opoludne pri meni na kosilu, gospod svčtniksvétnik, toda prosim, da ste z mojo gostoljubnostjo lakotako milostni,

šel poklonit častiti vaši rodbini .«

CastilemuČastitemu si mogel brati na obrazu, da mu lata dostavek

zadrego je spravil oskrbnika in kako spreminja »častiličastiti«

svoje obličje; že je mislil scse poslovili, vendar se premisli

pregledali ječe,. Čule so se namreč pritožbe, da so ječe

jetniki lakotako pri srcu; naposled menim, dobimo

spremil, a poglejte -− »častiličastiti« je pokazal na svoje z

volnenimi rutami obvezane noge —− oprostileoprostite torej! Vodil

potrpilepotrpite z njim, kajti še le nekaj tednov je pri meni!,

torej mu manjka primerne spretnosti.«

»Prav dobro! Da mi le pokaže ječo in odpre vrata.

in ločnotočno opoldne sem pri vas.«

Mej lenitem pogovorom je bil prišel poklicani sluga.

»Peter, legatega gospoda spremi v ječo; ključe potenpotem

vajem. Ko pridela na veliko dvorišče, poka/epokaže mu čuvaj

visoko, začrnelo zidovje ter spusti tujega gospoda naprej,

sam pa koraka molčemolčé za njim. Le-lata ga je večkrat obgovarjal.,

hoteč od njega zvedeti vsakoršne reči, a Mčuvaj

je le molčal; tnendamenda se je bal gosposkega in čedoočedno

stopi moško na prag, sname očala ter jih začne mogoči8mogočno

zbrisovali z belim robcem. Ko se lakotako pripravi za ^svoj

velevažni posel, stopi čez prag v tamne prostore; k"kar

začuje, da so se vrata za njim zaprla in da je gIasn®gIasno

zarožljal ključ v ključavnici. Sprva se je temu nasme«nasmehnil,

meneč, da mu hoče verni sluga pokazali na oči, 1»kako

varno in močno se zapirajo vrata v ječo, ali ^ko se čujejo koraki vedno bolj od daleč in postane naposled

oziral po kotilikotih, druzega ni opazil, kakor celo vrsto

vse bo mrzlo in postano !«

češ, kje je go°podgospod; se mu je li kaj pripetilo, da ga ni.

gred6gredó vsi iskat svetovalca.

Sedli so za mizo, a jedli so razven gospodarja vsibrezvsi brez veselja in le prisiljeno; nemir in skrb si mogel

Kar stopi v obednico kuharica ter zašepeče tnilostivimilostivi

»Pa mi vsaj povedi«,« reče ta obrnivSaobrnivša se k soprogu,

»kadar dobimo kakega novega jetnika, da veravem

zaradi hrane. No., pa dunesdanes bomo imeli vsi dosti.« Tako

Kje je Peter?« —− Le-ta strahoma vstopi.

naj sprejmem tujega moža v zapor, pa ključe nazaj . . .«

»rekel sem le., da razkaži gospodu naše ječe. Ali je res

ta hlapec zaprl gospoda svetovalca? —− Buča zabita!«

Peter. Vsi se smejajo na glas., le »častiti,« se drži resno.

»častiti, vzame palico in šepa godrnjajogodrnjaje z.iza drugimi. Peter

reče miren in resen obrnivši s ese k sinu: »Bogomir, kar karprecejprecej odrineva, znaš! Za skazano gostoljubje zahvalil

predstojnika svojega pogledati v obraz, komaj zine besedico: »Ne zameri, gospod svetovalec, pomota je bnabila.

lečarJečar je vsega kriv..«

gospod kolega, kaj ste se premislili? —− Ali s m e msmem res

smatrati današnji dogodek kot naključje in n e z a d o i i e nonezadolženo

pomoto ?«

»Seveda!« odvrne ta, še vedno v zadregi.

»Potem se ne kasarnkesam za ure, katere sem prebi,prebil *v

zdaj presrečna ter zahvalila Petra za srečno pomo'"-pomoto.

katere je prebil v ječi., ter dejal pri sloves"slovesu

smehljajoč se: »No, kar mora človek dandanes za otroseotroke

pretrpeti, to je pa vendar od sile, celo v ječo m o r amora človek,