Lepo srce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| naslov= {{mp|naslov|Lepo srce}}.
| avtor= Anonimno
| obdelano=
| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 1. september 1892 (5/17),
| vir= {{fc|dlib|W209ZZQ7|s=
| dovoljenje=javna last
}}
»Da,
zgrabili kapelana Engelna
pevec Karol Formes, ko je prišel za nekaj dnij
domov na Nemško.
»Kako? Zakaj? Kedaj?« jeli so ga povpraševati
od vseh stranij. Vsi so namreč poznali kapelana kot obče
priljubljenega duhovnika, ki nikomur ni storil nič
Kaj torej to pomeni?
»Tega seveda vi ne veste, meni pa je dobro znano
ta dogodek.« In jel je pripovedovati.
farni cerkvi ter hodil večkrat z duhovniki, ko so nosili
popotnico bolnikom. Neki večer me že iz postelje pokličejo
Vrstica 27 ⟶ 30:
bolni ženi, do katere je imel pota dobre dve uri.
Takega težavnega pota skoro ne pomnim, kakoršnega
sem hodil ono noč. Burja
s snegom. Pot je bila silno blatna in letna tako huda,
da nismo niti videli, kam da smo stopili.
smo imeli seboj, nam je veter ugasnil. Popolno smo
bili premočeni, ko smo prišli do revne koče
že težko pričakovala bolnica.
domovanje. Hišne oprave ni bilo v sobi nobene, nobene
svetlobe, le slaba, neznatna svečka je brlela na mizi. Bolnica je ležala na tleh
Njen mož in stara mati sla klečala poleg postelje, bolnica
se pa tresla od mraza.
Vrstica 41 ⟶ 44:
pa sem mu bil v pomoč. Ko je bilo dokončano duhovno
opravilo, pogleda kapelan po sobi ter vzdihne: O Bog,
koliko revščine! Kako žalostno!
seboj, vse je razdelil med to siromašno družino ter pristavil,
da bo že še kmalu kaj pomagal, če mu bode
le mogoče. Nazaj
poprej in vesel sem bil, ko sem prišel zopet v suho sobo
in gorko posteljo.
Vrstica 51 ⟶ 54:
po noči namreč vidi ponočni čuvaj nekega sumljivega
človeka hitro iti po cesti proti mestnim vratom. Človek,
kakor
Čuvaj hiti za njim, ga kliče, pa neznani človek neče
seveda, ki ni imel ničesar nositi, ga kmalu dohiti in vidi
vsega oprtanega. Misli si: To je tat: vidi namreč, da nese
Vrstica 59 ⟶ 63:
svoje vratove. Gotovo je vlomil kje v mestu in sedaj bi
rad odnesel, tako si misli čuvaj, pospeši svoje korake,
stopi pred neznanega
zavpije:
Precej
neznanec mogel spregovoriti kako besedo, posvetil mu je
že čuvaj v obraz. Toda kako je odskočil, ko je spoznal
v tem dozdevnem tatu domačega kapelana
»Kaj pa delate tukaj in tako obloženi, gospod kapelan? vpraša ga čuvaj
svojo dolžnost!
dalje svojo pot.
domov, pobral je doma vse, kar je v naglici našel za jed
in za obleko ter se zopet napotil proti koči, to pot seveda
Vrstica 73 ⟶ 80:
ga je gnala moč krščanske ljubezni. Pač so morali Kočarjevi
biti veseli in hvaležni! Drugi dan ob šestih zjutraj stal
je kapelan Engel zopet pri altarju in
pri sv. maši.
priča pevec Formes
tovarišev.
[[Kategorija:
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: Dela leta 1892]]
[[Kategorija:
|