Zviti Lipe: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| naslov= {{mp|naslov|Zviti Lipe}}: Črtica iz tihotapskega življenja.
| avtor= Anonimno
| obdelano=
| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 20. oktober 1892 (5/20),
| vir= {{fc|dlib|L8Y0VA6A|s=
| dovoljenje=javna last
}}
Ni bilo prijetnejše gostilne na vsem Dolenjskem, kakor
je bila v solninski hiši v gorjancih ob cesti, ki je peljala
iz Hrvatskega na Kranjsko. V tej gostilni so seveda najbolj
popivali graničarji, pa tudi drugi ljudje, dostikrat
sami tihotapci. V tej gostilni, ki je precej visoko stala,
odpočili so se ljudje, graničarji so pa pregledovali blago,
če ni
zvunaj zasledovati tihotapcev. Seveda tistim pa, ki so bili
na vrati, da po hribih in soteskah zalezujejo tihotapce, se
ni godilo
posledica je bila
Najbolj
nekega pastirja
toda pri
neki jako viharni noči dobil ga je graničar, ko je ravno
nesel veliko, jako sumljivo culo. Graničar jo je
ubral, pa Lipe bil je urnejši in mu je ušel. Tudi strel
Sicer so pa
tudi vedeli za gotovo, da tihotapi.
Ali Lipe se za vse to ni nič zmenil. Hodil je vedno
Danes prišel je Lipo zopet v gostilno. Rekel je,
je ovce pustil na Hrvaškem v varstvu nekega dečka. Lipetu
se je
pivcem, nekaj poličev zastonj dala za poskušnjo.
Ker je pa danes že vse tako veselo, so tudi graničarji Lipeta med-se vzeli, čeravno mu sicer niso bili
prijatelji. Nekateri so se tudi nadejali, da Lipe še kaj
plača, ker on nikoli ni bil brez denarja.
Ali bila je te smola, ravno danes Lipe ni imel beliča
pri sebi. Mislil si je, saj morebiti jedenkrat nekaj na kredo
dobim, ker sicer vedno vse pošteno plačam. In ni se motil,
malo bolj prikupljivih besedij je moral krčmarici dati, pa
je bilo. Graničarjem pa to ni bilo všeč.
»Kdor nič nima, ni pošten!« oglasi se jeden in vsi
so se zakrohotali in zabavljali Lipetu.
»Ali tihotapstvo nič ne nese?« oglasi se zopet drugi.
»Toliko še zmirom, ko graničarstvo!« odvrne Lipe. »Koliko stavimo, da jaz jutri med deseto in dvanajsto
uro prenesem jeden cent tobaka iz Hrvatskega na Kranjsko.
In vi vsi vkup, kar vas je, ga ne boste dobili!«
Graničarji so mislili, da se šali, pa so se mu smejali.
On pa je le ostal pri svoji trditvi.
»Če ga prenesem,« rekel je, »daste vi za jedno vedro,
če ga pa ne bodem, dam pa jaz!«
Vsi so si udarili v roke in pogodba je bila sklenjena.
Drugo jutro bili so vsi graničarji na nogah. Povsodi
so bile po vsej meji straže postavljene. Nekateri so si
od veselja roke meli, ker so se veselili vedra vina, ki
ga bode Lipe moral plačati. Drugi so bili zopet bolj v
skrbeh
to bode
Zdaj je bila ura deset! Vse tiho, graničarji so pazili
na vsak šum. Po cesti ni nihče šel, na vsakem griču bili
so graničarji. Nikjer, mislili so oni, nam ne more uiti.
Bilo je polu enajstih, ko zaslišijo
Hitro so bili graničarji po konci, mislili so, da Lipe žene
svojo čredo, pa jo je neki drugi pastir. Ali ovce so bile
pa le take, kakor Lipetove, zato je graničarski nadzornik
za nami prišel.
pastirja svojo pot iti.
Dolgo ni bilo nič. Zdaj pa pride voz po cesti,
precej naložen.
Vse so ubogemu kmetu premetali, vse vreče odvezali,
deske na vozu privzdignili, toda nikjer nič. Kmet se je
kar čudil, kako je to, da so graničarji danes tako natančni.
naprej peljal.
Graničarji so že obupavali, ko mahoma zagledajo po
cesti sem iti nekega moža. Nadzornik vzame brž daljnogled
v roke. In kdo je bil
tukaj?
»Saj veste, že mora tako biti.
kedaj bodemo tisto spili, že veste?
»No, se vam prav lepo že naprej zahvalim. Z Bogom!«
Brez najmanjšega zavitka korakal je Lipe vesel po
cesti. Burka se mu je posrečila. Nadzornik je še nekoliko
upal, da bodo morebiti
tudi ta up mu je kmalu splaval po vodi.
Sramota bila je seveda večja, ko škoda. Jeden pastir
proti toliko graničarjem zmagalec! Sodček naj bi
toda taka sramota!
Drugi dan prišel je Lipe zopet v graničarsko krčmo
in prinesel seboj tudi precej tobaka
Graničarji so bili takoj okoli njega. Nadzornik obljubil
mu je, da bo brez kazni, samo če pove, kako je tobak
črez mejo spravil.
»Kako sem ga črez spravil? Gospod nadzornik, tam
mimo gospoda nadzornika in še štirih druzih graničarjev;
ravno ob polu enajstih.«
»Za božjo voljo, kako je neki to mogoče?«
»Čisto na priprost način, ovce so ga črez nesle,«
»Seveda ovce.«
»Kako vendar?«
»No, saj vidim, da se na živino prav čisto nič ne
razumite!«
»Kaj praviš?«
»Čisto nič se ne razumite, vsaka ga je v volni nekaj
nesla.«
»To ni mogoče!«
»Bi bili šli pa v volno pogledat. Sedaj je že prepozno!«
Sedaj bi bili graničarji, ko so morali že za vino
plačati, radi zvedeli, če je vse tako res,
Lipe pripovedoval. Vjeli so dečka, ki je takrat Lipetove
ovce gnal
tobak za volno devati, kakor mu je pokazal. Več ni vedel.
Graničarji so morali za vino plačati in so se jezili,
ko so videli, kako jih je Lipe zvodil za nos.
[[Kategorija:
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija:
[[Kategorija: Kratka zgodba]]
|