Svetinja (Domoljub): Razlika med redakcijama

| obdelano=34

| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 3. november 1892 (5/21), 206–209250–254

| vir= {{fc|dlib|6B4B215B|s=206–209250–254|dLib 21}}

napadli, ali nisi pa A«še celoceló ne bodo upali nad misijonarje.

Več zamorcev je bilo že prišlo, a vedno so fteše dobujftldohajali.

Vse vprokvprek se preplašeno eden druzega popravepoprašuje:

si li videl mojo mater, kje je brat., se je re*ilarešila sestra,

Težko je bilo potolažiti jokajoče, le v cerkvi pnpri

rožnem vencu se nekoliko pomirijo, pripovoččpriporočé svoje ljub«ljube

božjemu varatvuvarstvu.

Od daleč se je žarilo nebo., roparji so zažgali koče., kmalu

noso luditudi druge vasi v ognju. Vso noč so pričakovali roparjev,

Drugi popoldan pa zagledajo dolgo vrntovrsto vklenjenih

postaje se ustavijo. Pod koftutimkošatim drevenomdrevesom počivajo

v senci roparji, vlovljeni sužnji vkovani v trdo«trdne

Misli si., dragi bralcc, krik in jok ramon evzamorcev v naselbini,

ko ugledajo med ujetimi toliko svojih. TiiTú klič«kliče

uklenjenega moža, aentrasestra vidi svojega brata, »issin

lastnega očeta. Vsi se danes zadnjič in le od dale«*daleč vidijo.

»Planimo nad nje!« se osrčujejo možaki in proseč«proseče

IKI»Dà, ko bi imeli kaj vojakov ali vsaj več dobrih

pu*kpušk, lahko bi jih premagali, a kaj hočemo brez orožji Vorožja?

TrenteGreste vi na prosto, nad vas planejo in *eše vi boste sužnji.«

»Kaj, ko bi želšel do poglavarja roparjev in ga ^otrdo

prijel, morda bi nam kake ujete le prepustil?« vpra*vpraša

|«iterpater llenediklBenedikt svojega predstojnika.

»Kdor ima tako krvoločno rrcesrce, da patipali stanovanj«stanovanja,

lovi \judiljudi kakor živino, preliva bre*brez usmiljenja človeškokričloveško kri, tega ne bo omečila a«še tako mila prošnja«,« odgovori

DaPa bi vsaj nekatere odkupili! (ilejteGlejte jokajoče tukaj,

in trpeče vklenjene ondi, dajmo zadnji denar za-njelnje!«

Prednik izroči veaves denar, kar ga je premogel misijon,

»Kako se predrznež ropali po našem kraju?« vpraftavpraša

ga o. HenediktBenedikt.

»A veliko naflihnaših ljudi si pomoril in tu imaš ujetoujete,

katere smo mi kratilikrstili in za svoje sprejeli .«

pri sebi in naj bi ga luditudi več imel, bi ne bilo to pogubonosno

iaza ve«ves misijon ? Sedaj se lahko izogne nevarnosti,

ne bodo pa drugikrat Arabci napadli misijonsko hiaohišo na

orožjem v roki aese pogajati s roparjem, a ravno tega

manjka. Iz vratvrst vlov|j«Dihvlovljenih pa eese čnjejočujejo boleatnibolestni klici:

dobri oče, pomagajte, pater Benedikt, rešite naanas!

»Oče, rešilerešite le še mojega Pavla, le njega ftoše odkupileodkupite

in v nebesih bom prosila za vas 1!«

Misijonar se ozrlozré, kamor kaže starka. UlejGlej ga krepkega

mladeniča, ki molčemolčé in mirno nosi težko verige in

»Pavel ti luditudi ujet?« zakliče o. Benedikt, »ti najboljši

»Ne skrbite za-me., duhovni oče«,« odgovori hladnohladnokrvno mladenič, »le ako vam je za mojo mater kaj storiti

umrla«,« zakliče mati.

le njo oprostileoprostite!«

truma dragih sgubljenazgubljena za vielejvselej. Tudi njega vleče Seše

»Ne obupaj, atrijmoj sin! I CeČe tudi niemonismo tukaj skupaj,

snidemo se pri ljubem Bogu. Tu irnaAimaš za spomin od

tnenemene.« —− Obesi mu na vrat svetinjo. —− »Kadar bosboš

v nevarnosti, zaupaj v Maryo.Marijo, mati božja ne zapusti

JokaleJokaje odidejo ujeti, odkupljeni aese vrnejo v misijonsko

podajopostajo, Kjerkjer jih veseli sprejmejo luvariAitovariši, a marmarsikateri joka za odpeljanimi sorodniki.

Vesel sedi neki dan Osman pri svojih suifljilisužnjih.

Precej jih je zgubil, ostali so zdelani in prepad«^prepadeni, a to »1(1

je pri takem podjetju neizogibno. IM)*"Boljša hrana, počitek

in sveži morski zrak bo že pokrepčal tudi na pol mm«mrtve.

I*Le dane«še danes dobro vožnjo lain po aočinoči «nosmo ž«že na Ar»b-Arabskem obrežju v zavetju.

A kaj j«je to r? Ni li zamolklo aafcoboelozabobnelo, kakor «*strel

iz kanona? Pogleda na ono et/anstran, in o groza! f«kk"Velika

ladija vozi naglo za mirninjimi. IUrno raoreže ražemorske «wnike valov«valove, ••na

jarbolu se že lahko zapazi aagtatkaangleška zastav«zastava. Ni d"**dvoma,

vojna ladija ja, ki pražipreži mna roparje. Hitro m«!*0razvijejo še M

druga jadra, da po«p«*)opospešijo vožnjo. A Mne poiuagspomaga dosti, ^

sovražna ladija je parmkparnik, ki vakfcoveliko hitreje vozi, kakor mala kupčijska barka.

ved<jvedó, kaj bi storili. Tudi sužnji zagledajo ladijo, žarek

šli z menoj; kateri ne uboga, Lraga vstrelim na mestu .«

»Ne, lagal ne bom! KriatijanKristijan sem, vera mi prepoveduje

jaStrga mu svetinjo z vratu in jo vrže daleč stran, tja, kjer so stale aolgedolge vrste vreč z bombažem napolnjenih.

druzega morajo ležati, a ker je prostor seše premajhen.

»No psi, zdaj imate!« zarohniOsmanzarohni Osman, končavSikončavši delo.

zgubi, ua kaj hočem, ko si ti psi sami nočejo dobro.«

roparji le Seše mislijo ubežati, poči četrtič in težka krogla

pade na krov. Sed^jSedaj ni mogoče več uteči, obrnejo ladijo

Sužnji bi bili lahko slišali, kako je preiskava!preiskaval angležki

jih je tisaltišal bombaž, komaj so Seše dihali. Tudi pri bombaževih

polno na dnu ladije in Seše na krovu, po čemu so nam

hoteli ubežati, aajsaj so lahko vedeli, da jim ga mi ne

ukrademo, aisi misli in hoče že stopiti v čoln.

še»Še enkrat vse preiskali, razmečite vse vreče na

dnu ladije., (umtam je morda kaj skritega!« ukazne častnik.

Ko je slabotni Pavel zvedel, Kakokako so jih reSilirešili, zakiicalzaklical

je ves prekinjenprešinjen:

»Da., .Marija pomaga! Prav nas uči na«naš misijonar,

pravi BofBog luditudi preganjanega zamorca ne zapusti!«

oltarjem Matere Božje so se kleččklečé zahvaljevali Bogu in

Mariji za čudno reftenjerešenje. Koliko strmenja in zoi»etzopet koliko

PopraflevaliPopraševali so jih., kodokedo jih je odkupil, kako »oso zumoglizamogli

uiti suženjskim verigam. Hvaleč Boga so poslušali, kako

[[Kategorija: 19.Dela stoletjeleta 1892]]