Stari gospod: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Madi (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| naslov= {{mp|naslov|Stari gospod}}.
| avtor= Anonimno
| obdelano=34
| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 17. november 1892 (5/22), 206–209262–266
| vir= {{fc|dlib|XY2YLH23|s=206–209262–266|dLib 22}}
| dovoljenje=javna last
}}
 
{{Rimska poglavja s piko|1|2|3|4}}
 
== I. ==
 
V tammnotamno, zaduhlo sobico, v kateri letijoležijo na nisimizi
razmetane knjige in zemljevidi, kjer vidimo v kolukotu omaro
s steklenimi vrati, polno metuljev, hroVevhroščev in |«wii»enihposušenih
rastlin, začela je pihati skozi odprto okno hladna jutranja
aapteasapica. Stari gospod, v obnoAemobnošeni, zelenkasti suknji, ki je
aedeisedel za mizo pri knjigah, se zravna po konrukoncu in pogleda
akoeiskozi okno. »To je vonjava lipovega cvetja«,« govori sam
s seboj, »prav lipovo cvetje! Kako prijeten duh t! In
nasloni se aana okno torter zre v zeleno naravo, srkajoč
vase zdravi jutrazyijutranji zrak. Obraz je motumožu vel in suh,
sive oči zrozró mu nuzlomrzlo in »rposrpo iz nagubančenega čela!,
globoko je samiftljenzamišljen.
 
Kar mu šine v glavo nova misel. Dene pen.peró iz
rok, zapre debelo knjigo na mizi, vzame klobuk in imlicopalico,
vrtevrže okolu vratu usnjntousnjato torbo, ter zapusti sobo.
 
Sabina, ja* gram • doma; večerjo pripravi po
»Sabina, jaz grem z doma; večerjo pripravi po
navadi »kliče v veti ter zapre duri za seboj ne
navadi −« zakliče v veži ter zapre duri za seboj ne
zmeneč se, ga je ii čula Sabina ali ne.
zmeneč se, ga je li čula Sabina ali ne.
Kako dobro mu dene hladna sapica, kako mu prijetno.
 
hlad. razbeljeno gluvo! Z levico na i.rtotu, v desni
Kako dobro mu dene hladna sapica, kako mu prijetno
pa palico koraka počasi skozi vas z v ti. uprtimi očmi
hlai razbeljeno glavo! Z levico na hrbtu, v desni
Mamogredoči ga pozdravno, a ne pogleda ga nihčeliolovo ga vsi poznajo, sicer hi pOKtajuli in debelo n
pa palico koraka počasi skozi vas z v tla uprtimi očmi.
njun gledali, saj vecio kako radovedni so po sveto ljudje
Memogredoči ga pozdravljajo, a ne pogleda ga nihče. Gotovo ga vsi poznajo, sicer bi postajali in debelo za njim gledali, saj vemo kako radovedni so po sveto ljudje
na vsakega tujca.
 
Kdo je vendar ta čudni gospod? —
 
ljudje mu ne pravijo dnigače, kakor ••»»ari gospod•
Ljudje mu ne pravijo drugače, kakor stari »gospod«.
Imovit je in sila učen. Drugega ne dela kakor bere n
Imovit je in sila učen. Drugega ne dela kakor bere in
pi*e v aobi, ali bodi |k> gozdih, travnikih, nabiraj«
piše v sobi, ali pa hodi po gozdih, travnikih, nabiraje
metulje, hrošču, roie; da, celo mahovje po gozdu trp
metulje, hrošču, rože; da, celo mahovje po gozdu trga
in aprav|ja v lorbo. Za drulbo ne mara in t nikomur
in spravlja v torbo. Za družbo ne mara in z nikomur
ue občoje. Vedno je sam in močno zamiAljen. To je
ne občoje. Vedno je sam in močno zamišljen. To je
vse, kar moremo o njem povedati. Tudi Sabina, njefcn
vse, kar moremo o njem povedati. Tudi Sabina, njegova
postreJnica, je čudna tenika Tudi ona »e ne zmeni a
postrežnica, je čudna ženska. Tudi ona se ne zmeni za
ceh svet, govon malo in Oe tinto tako liho, da jo koms,
celi svet, govori malo in še tisto tako tiho, da jo komaj
umejeft. Ze deseto leto bivata v tej samotni vasin a
umeješ. Že deseto leto bivata v tej samotni vasici in
liva duša ne ve o njiju kaj poaebnega povedati. Tik«
živa duša ne ve o njiju kaj posebnega povedati. Tako
jednoličoo in brez vsakarftne z&nimive zgodbe jim« poteka
jednolično in brez vsakeršne zanimive zgodbe jima poteka
dun za dnevom, kakor kazalcu na stolpni uri. I*"*
dan za dnevom, kakor kazalca na stolpni uri. Danes
P« se je »staremu gospodu« nekaj posebnega pripe*«0
pa se je »staremu gospodu« nekaj posebnega pripetilo.
I/ vasi, broječe komaj dvajset hi*, ki »o f*'
 
proste in s slamo krite, vodi na denno ozka, strm«
Iz vasi, broječe komaj dvajset hiš, ki so vse
v »me reko v gozd; ut ae razprostira gori nad vaijo
priproste in s slamo krite, vodi na desno ozka, strma steza
•ej stezi jo zavije gospod, dospevfti na konec vasi, I"
v smerekov gozd; ta se razprostira gori nad vasjo. Po
se oddahne, postoji in glevla nazaj na vas, rhtfti P
mikatej dMeč-a,stezi precejjo velikazavije lip«gospod, tudospevši na koncukonec vasi. / jDa
se oddahne, postoji in gleda nazaj na vas, zlasti ga
lipo stoji lene na koča, kjer prebiva zapuščen« in
mika dišeča, precej velika lipa tu na koncu vasi. Za
vdova. Pa kaj to njemu mar? Obrne se ter lezestasirmem
lipo stoji lesena koča, kjer prebiva zapuščena in uboga
polu navzgor Zdaj pa zdaj postoji, vtrgu kuko
vdova. Pa kaj to njemu mar? Obrne se ter leze po strmem
travo ali cvetico ter jo spravi v lorbo. Dospevši do
potu navzgor. Zdaj pa zdaj postoji, vtrga kako
travo ali cvetico ter jo spravi v torbo. Dospevši do
roba zelenega gozda postoji zopet ter zre nazaj po dolini.
Kako krasen razgled ! Po sredi ravnine se vije bistri
potok, obdan na levi in desni s pisanimi travniki, na
koncu zelenih travnikov pa leži v tihem kotu pod goro
prijazna vasica. In ta smerekov gozd gori nad njo, v
katerem krožijo ptice svoje jutranje melodije! —
 
•tiospod, lepo pivsim kaj vbogajme, mati so bolni!«
»Gospod, lepo prosim kaj vbogajme, mati so bolni!«
otflasi ne deček bledega obraza, črnih oči gospodu za
oglasi se deček bledega obraza, črnih oči gospodu za
hrbtom in postavi na tla butarieo suhljadi, katero je
hrbtom in postavi na tla butarico suhljadi, katero je
nabral v gozdu, da jo ponese za drva domu. Gospod
seže v žep in stisne fantu mrzlo nekaj okroglega v roko,
ne zmenivši uese dalje zanj. »Bog povrni!« zakliče fant,
pobere drva ter hiti vesel po bregu navzdol. Dospevši
v vas zgine v prvi koči pri lipi; tukaj je bil doma.
 
Stari gospod nabira po gozdu mahovje.
 
== II. ==
 
Jutri bode praznik sv. HešnjegaRešnjega Telesa. Po vseh
cerkvah se glasijo zvonovi oznanjujoč veliki dan Gospodov,
luditudi v naSinaši vasici milo zvončzvoné zvonovi s stolpa, dasi je
cerkvica le podružnica. Tudi mlaje stavijo pobožni vezanjevaščanje
krog cerkve in zelene veje krog hiš. IViPri vsakih
vratih vidi«vidiš ksjkaj zelenja, le pred hišo starega gospoda je
v»evse prazno in golo kakor po navadiStarinavadi.

Stari je prišel uprav domu, komaj je bil odložil
torbo in zložil uana mizo nabrane rastline, kar potrka
nekdo na vrata.
 
»Naprej!« zakliče počasi.
 
Bledi deček črnih oči stopi v sobo.
 
»Kaj lete je pa zopet prineslo?« zagodrnja gospod
razsrjen.
 
»Ne zamerite, gospod, denar, katerega sleste mi zjutraj
dali, je zlat, gotovo ste se zmotili; zato so ga vam mati
poslali nazaj «
 
Stari pogleda začudeno fanta in molči nek«ynekaj časa.
Nasmehne se ali takoj naredi zopet resen obraz.
 
»Prav je tako«,« reče mrzlo in rahlo, »toda, kar
sem dal, sem dal. taLe imejta denar z materjo!«
 
»KujKaj ne bode preveč?« reče deček s tresočim
glasom in solze mu porosčporosé črne oči.
 
»Nič se ne boj, je vse dobro − srečno!«
 
»Nič se ne boj, je vse dobro — srečno!«
Zopet sedi stari gospod sam pri mizi, skrbno zbirke
nabrane trave in mahovje. Kaj je njemu mar zvonenje,
praznik, ubogi deček; on se ne zmeni za oeliceli svet. Sabina
je prinesla večerjo, postavi jo na mizo in molččmolčé
odide.
 
Zmračilo se je. Tam na koncu vasi v zadnji MSidhišici
že molijo večerno molitev. »Bog povrni našemu dobrotniku,
ter mu dodeli zdravje in večno življenje! Oče
na«naš . . . .« tako moli bolna vdova s svojim sinom za
»starega gospoda«.
 
Po molitvi reče sinček materi: »MaliMati, kako sva
zdaj srečna! lahkoLahko bodete kupihkupili zopet kozo in se pozdravili.
saj pravdopravijo vsi, da kozje mleko vam bo pomagalo.
Kaj ne mati?«
 
»Da, ljubi moj., ako je božja volja, lahko se «eše
pozdravim«,« zilihujezdihuje bolnica sloneča na starem »tolustolu.
KaviRevi se pač pozna bolezen na licu: v obraz je suha
in bleda ko amrt.smrt, roke »ese ji kar tresejo od slabosti.
 
Pred kočo cvete lipa in razširja skozi odprto okno
v Uiaohišo prijeten duh.
 
== III. ==
 
Minulo je jedno leto.
 
Jutri bode zopet Telovo. Zvonovi zopet zvone,
Jutri bode zopet Telovo. Zvonovi zopet zvoné,
vaičaiy« iop«t kinčajo cerkvico in luže z mlaji m zelenjem.
Vaščanje zopet kinčajo cerkvico in hiše z mlaji in zelenjem.
Solne« bo kmalu tonilo za goro, že poSilja zadnje
Solnce bo kmalu tonilo za goro, že pošilja zadnje
zlate žarke v dolino ljudem božjim v alovo. »Stari gospod
zlate žarke v dolino ljudem božjim v slovo. »Stari gospod« aedisedi za mizo aarnsam, kakor po navadi.
 
Zdajci zapre knjigo, podpre z roko vročo glavo
ter zami&ljenzamišljen posluhaposluša ubrano zvonenje.
 
Nekdo potrka na vrata. — »Naprej!«
Nekdo potrka na vrata. − »Naprej!«
Bledi deček x velikimi, črnimi očmi vstopi z velikim
 
Bledi deček z velikimi, črnimi očmi vstopi z velikim
šopom lipovega cvetja in drugih cvetic v roki in boječe
obstane pri vratih. ltdečieaRdečica ga oblije po obrazu, ko ga
gospod začujeno in resno pogleda.
»Kaj boi povedal?« ga nagovori naposled
»Cvetic sem Vam prinesel«, odgovarja deček jec-Ijuje. mati vam jih pošiljajo, tudi vas prosijo, ako
postaviti nekaj mlajev pred vato hi*o, dobil «em jako
lepih za vas «
 
»Kaj boš povedal?« ga nagovori naposled.
»Za-m«? Pred mojo hiaojiblelii postavitiV Zakaj
 
par« —
»Cvetic sem Vam prinesel,« odgovarja deček jecIjaje, »mati vam jih pošiljajo, tudi vas prosijo, ako
postaviti nekaj mlajev pred vašo hišo, dobil sem jako
lepih za vas.«
 
»Za-me? Pred mojo hišo jih želiš postaviti? Zakaj
Pa?« —
 
»Ker ste nas lansko leto tako obdarovali.«
 
Rdečica polije starega pri teh besedah. Obdarovali
»Ker ste naa lansko leto tako obdarovali.*
— saj se je bil le zmotil in iz prevzetnosti ni vzel nazaj
ltdečiea polije starega pn teb besedah. Ubdarot«
denarja. Živo mu pride na misel oni dogodek lanskega
— s^j »e je bil le zrooUl in iz prevzetnocti ni vzel nanj
leta, dasi ni do danes nikdar nanj mislil. Zahvala uboge
denarja. Živo mu pnde oa misel oni dogodek ianakep
vdove ga je ganila do srca.
leta, dasi ni do daaea nikdar nanj mislil. /ab valu uboft
vdove ga je ganila do srcn.
 
ŠS tresočo roko vzame iopekšopek ter ga dene na mizo.
Kako mu je čudno pnpri srcu I! Veselega, srečnega., adozadovoljnega se čuti, kakor popotnik, ko mu zazre oko novo,
voljnega se čuti, kakor popotnik, ko mu inzre oko »ovo.
krasno deželo.
 
»Kako je pa mntenmaterivpraaavpraša rahlo in pr\ja*nodcvbprijazno dečka
in ga phmeprime za roko. Kako dolgo leže mni govoril» k«*10s kakim
otrokom, ali ga držal za roko!
 
»ItogBog povrni!« odgovori deček pogumno in ro|W»pogleda
gospodu naravnost v obrniobraz, »prav dobro, da so Ule »P«1zopet
»dravizdravi. Zdaj imava dve koz*kozi in nekoliko mleka
prodava v mesto.«
 
»Ali smem postaviti mlaje?«
 
»Pa jih poatavipostavi, ker aisi tako pndenpriden deček, P"'prav
vesel jih bodem, pna povedi malerimateri, da jih pridem P«'prav
kmalu obiskat. Kje je vam jevaša hiša?«
 
»Zadnja v vasi —«
 
»Ona lesena pri lipi, kjer ae pot na desno proti
»Ona lesena pri lipi, kjer se pot na desno proti
gozdu zavije?«
 
»Da, gospod, tam sva z materjo.«
 
»Dobro toda počakaj, za lepe mlaje ti moram
vendar lujkaj dati I!« Stari se ozira po sobi v zadregi,
s čim bi dečka najbolje razveselil, kajti njegova navada
ni bila se z otroci baviti, še manj jim dajati darila.
Deček ogleduje polno mizo knjig ter ga redi iz
zadrege natiboma govoreč: »Najrajši bi imel «
 
Deček ogleduje polno mizo knjig ter ga reši iz
»No, kaj? l,e povedi!«
zadrege natihoma govoreč: »Najrajši bi imel − −«
 
»No, kaj? Le povedi!«
»TakoI knjige le veselijo? Oi se li rad učil brati?«
 
»Tako! knjige te veselijo? Bi se li rad učil brati?«
 
»O kako rad!« deček pogleda gospodu naravnost
v oči in globoko zdihne.
 
»Prav, prav, prihodnjič dobodeš knjigo I!« s temi
besedami ga odslovi.
 
Učeni gospod je zopet sam ter hodi zamitljenzamišljen po
»obisobi. Obličje mu je pomlajeno, noga lahka, oko jasno,
vse kaže, da se je zvršila v njegovem notranjem neka
prememba. Veselje in sreča se mu vidi na obrazu, duh
njegov pa snuje načrte, nove in lepe načrte.
 
Postoji, vzame z mize šopek in disediše visevàse prijetno
vonjavo lipovega cveta. Zvon zazvoni »Ave Marijo«.
Kako slovesno in pomenljivo se glasi nocoj Uta zvonov gUsi 1glasi!
 
»Mrtev in slep sem bil, zaiuiprej pa bodi drugače!«
»Mrtev in slep sem bil, zanaprej pa bodi drugače!«
govori »stari gospod« sam s seboj počasi in s poudarkom,kakor prisegajoč. »Jutri je praznik sv. Ile&njega Telesa,
govori »stari gospod« sam s seboj počasi in s poudarkom, kakor prisegajoč. »Jutri je praznik sv. Rešnjega Telesa,
tudi jaz ga bodem praznoval. Vrnili se hočem v kaloliftko
tudi jaz ga bodem praznoval. Vrniti se hočem v katoliško
cerkev in h Kristusu svojemu Zveličarju prebivajočemu
v nji. Ljubezen in zvestobo mu obljubim do
smrti.« Zdajci zaklene vrata. Bog vedi kaj se je v tem
hipu vrftilovršilo v njegovi duši, ali ako bi bil kdo pogledal
skozi okno v sobo, videl bi bil starega klečati sredi sobe
na tleh . . . .
 
To so gledali drugo jutro ljudje idoči v cerkev
mlaje pred hi8ohišo »starega gospoda«, ter se radovedno
povpraševali, kako da jih je letos postavil, ko jih ni
dozdaj še nikdar; te bo|j so se začudili, ko z«glediyozagledajo
njega samega praznično oblečenega proti cerkvi korakati.
Resnično, ftelšel je v cerkev, bil je pobožno pri sveti muiimaši
in tudi pri slovesni procesiji po sveti maši. Goreče je
molil v srcu neprestano: »Gospod, daj mi milost resničnega
spreobrnjenja-. Daj, da bo moja spoved skesana
in natančna in da Te vredno prejmem v svetem obhajilu.«
In zopet: »Gospod razodeni mi, kaj mi je storili, da
popravim svojo nehvaležnost proti Tvoji veliki ljubezni
do mene, in zadostujem za velike svoje grehe!«
 
Mašnik d^je čelrti slovesni blagoslov. »Stari gospod«
Mašnik daje četrti slovesni blagoslov. »Stari gospod«
kleči med ljudstvom ter trka na prsi. Neki notranji glas
mu pravi, da je popolnoma tz Bogom spravljen. O kako
mirna mu je zdaj duša! Ko obrne po blagoslovu svoje
oči od Najsvetejšega, ustavno se mu nehotčnehoté na bledemdečkubledem dečku z velikimi črnnničrnimi očmi, kateremu je bil on dobrotnik.
Kako živo in zvesto zre mahmali v mofttrancomoštranco,
kako lepo drži skleneni ročici naiiknalik angelju.
 
V tem hipu spozna, kaj je Božja volja, ler sklene
V tem hipu spozna, kaj je Božja volja, ter sklene
mahoma v srcu: »Da ta deček mora postati duhovnik'
mahoma v srcu: »Da, ta deček mora postati duhovnik.
Jaz ga bodem dal v ftolo ler skrbel, da se izšola na
Jaz ga bodem dal v šolo ter skrbel, da se izšola na
moje troike. To naj se zgodi v počeAčenje sv. Beftnjega
moje troške. To naj se zgodi v počeščenje sv. Rešnjega
Telesa in v zadoščenje za moje grehe. Z molitvijo mi
povračuj deček moje dobrote!«
 
Precej prvo nedeljo potem je opravil »stari gospod,«
skesano spoved ter je pobožno prejel sveto obhajilo. S
tem dnevom je pričel tudi novo življenje ter se zdaj
Čutilčutil najsrečnejšega na svetu.
 
== IV. ==
 
Minulo je dvanajst let. Zopet je nedelja v osmini
sv. KesnjegaRešnjega Telesa. NaSaNaša vasica je okinčana z mlaji in
venci in lopičitopiči pokajo, da kar odmeva po gričih. Zakaj
neki? Kaj pomenja tolika množica ljudstva, prihajajočega
sem od župne cerkve? Mladi duhovnik nuSenaše vasice
— poznamo ga vaivsi je uprav daroval svojo prvo sveto
mašo. Nebrojna množica ljudi »ese J eje zbrala od bhzoblizo in
daleč k novi maftimaši. Staro mater novomaSnikovonovomašnikovo vidimo
s solznim očesom pristopili k obhajiln.obhajilni mizi; vajvsi njegovi
prijate(jiprijatelji in sorodniki so navzoči in se vesel*veselé lepegadnevalepega dneva − kje je pa »stari gi>spodgospod«, novoma*nkovnovomašnikov dobrotnik in drugi dooče?
 
brotnik in drugi oče?
Njega ni. —
 
Solne* tone za goro. V vasi je zopet vse tibotiho, svatje so se razšli vsak na svoj dom. Iz lesene koče na
koncu vasi pa stopi mladi duhovnik ter krene z materjo
»vatje so se ra/«li vsak na »roj dom. Iz lesene koče »
po stezi navkreber proti gozdu, držeč v roki cvetočo
koncu vasi pa stopi mladi duhovnik leT krene z msier«
lipovo vejico. Že sta blizu gozda − na pokopališču,
po atazi navkreber proti gozdu, držeč v roki rt#oto
semkaj sta namenjena. Na grob, kjer stoji priprost,
lipovo vejin). Ze sta blizu gozda — na pokopaWL
kamenit križ, poklekneta in molita presrčno. Solza za
semkaj sta namenjena Na grob, kjer ltoji pnp«*
solzo se utrinja mlademu duhovniku v očeh ter rosi na
kameni! križ. poklekneta in molita prearčno Solza »
lipov cvet, katerega ima v roki. Potem ga položi nalahko
solzo se utrinja mlademu duhovniku v očeh ter rosi »»
na dragi grob, zdihujoč: »O, zakaj pač nisi učakal tega
lipov cvet, katerega ima v roki Potem ga položi nalatko
dneva, moj dobrotnik, moj drugi oče!« —
na dragi grob. zdihujoč: .0, zakaj pač nisi učakal tep
dneva, moj dobrotnik, moj drugi oče !• —
 
»Da je živel vaajvsaj Seše jedno leto«,« »dibujezdihuje vdovs.vdova,
»kako tetkotežko ga pogrešajo bolniki in reveži'! Ne «•««smem
se spomniti onega jutra, ko smo *lššli za pogrebom. "
Bog mu daj večni mir!«
 
Mol«Molčé se vračalavračata domu. V va»ivasi je zazvonilo »A*Ave
Marija..« Menda ni treba praviti, kdo spava umtam *v tihem
grobu.
 
»Stari gospod,« že dolgo počiva v hladnem Fgrebugrobu,
sa on ni pozabljen. Dan za dnevom apominjsspominja se mladi
duhovnik svojega dobrotnika in vsako leto je vernih
duš dan grob starega gospoda najlepsenajlepše okrašen.
 
[[Kategorija: AnonimnoDela-S]]
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19.Dela stoletjeleta 1892]]
[[Kategorija: Kratka zgodba]]