Stari gospod: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| naslov= {{mp|naslov|Stari gospod}}.
| avtor= Anonimno
| obdelano=
| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 17. november 1892 (5/22),
| vir= {{fc|dlib|XY2YLH23|s=
| dovoljenje=javna last
}}
{{Rimska poglavja s piko|1|2|3|4}}
== I. ==
V
razmetane knjige in zemljevidi, kjer vidimo v
s steklenimi vrati, polno metuljev,
rastlin, začela je pihati skozi odprto okno hladna jutranja
s seboj, »prav lipovo cvetje! Kako prijeten duh
nasloni se
vase zdravi
sive oči
globoko je
Kar mu šine v glavo nova misel. Dene
rok, zapre debelo knjigo na mizi, vzame klobuk in
»Sabina, jaz grem z doma; večerjo pripravi po
navadi −« zakliče v veži ter zapre duri za seboj ne
zmeneč se, ga je li čula Sabina ali ne.
Kako dobro mu dene hladna sapica, kako mu prijetno
hlai razbeljeno glavo! Z levico na hrbtu, v desni
pa palico koraka počasi skozi vas z v tla uprtimi očmi.
Memogredoči ga pozdravljajo, a ne pogleda ga nihče. Gotovo ga vsi poznajo, sicer bi postajali in debelo za njim gledali, saj vemo kako radovedni so po sveto ljudje
na vsakega tujca.
Kdo je vendar ta čudni gospod? —
Ljudje mu ne pravijo drugače, kakor stari »gospod«.
Imovit je in sila učen. Drugega ne dela kakor bere in
piše v sobi, ali pa hodi po gozdih, travnikih, nabiraje
metulje, hrošču, rože; da, celo mahovje po gozdu trga
in spravlja v torbo. Za družbo ne mara in z nikomur
ne občoje. Vedno je sam in močno zamišljen. To je
vse, kar moremo o njem povedati. Tudi Sabina, njegova
postrežnica, je čudna ženska. Tudi ona se ne zmeni za
celi svet, govori malo in še tisto tako tiho, da jo komaj
umeješ. Že deseto leto bivata v tej samotni vasici in
živa duša ne ve o njiju kaj posebnega povedati. Tako
jednolično in brez vsakeršne zanimive zgodbe jima poteka
dan za dnevom, kakor kazalca na stolpni uri. Danes
pa se je »staremu gospodu« nekaj posebnega pripetilo.
Iz vasi, broječe komaj dvajset hiš, ki so vse
priproste in s slamo krite, vodi na desno ozka, strma steza
v smerekov gozd; ta se razprostira gori nad vasjo. Po
se oddahne, postoji in gleda nazaj na vas, zlasti ga
mika dišeča, precej velika lipa tu na koncu vasi. Za
lipo stoji lesena koča, kjer prebiva zapuščena in uboga
vdova. Pa kaj to njemu mar? Obrne se ter leze po strmem
potu navzgor. Zdaj pa zdaj postoji, vtrga kako
travo ali cvetico ter jo spravi v torbo. Dospevši do
roba zelenega gozda postoji zopet ter zre nazaj po dolini.
Kako krasen razgled
potok, obdan na levi in desni s pisanimi travniki, na
koncu zelenih travnikov pa leži v tihem kotu pod goro
prijazna vasica. In ta smerekov gozd gori nad njo, v
katerem krožijo ptice svoje jutranje melodije! —
»Gospod, lepo prosim kaj vbogajme, mati so bolni!«
oglasi se deček bledega obraza, črnih oči gospodu za
hrbtom in postavi na tla butarico suhljadi, katero je
nabral v gozdu, da jo ponese za drva domu. Gospod
seže v žep in stisne fantu mrzlo nekaj okroglega v roko,
ne zmenivši
pobere drva ter hiti vesel po bregu navzdol. Dospevši
v vas zgine v prvi koči pri lipi; tukaj je bil doma.
Stari gospod nabira po gozdu mahovje.
== II. ==
Jutri bode praznik sv.
cerkvah se glasijo zvonovi oznanjujoč veliki dan Gospodov,
cerkvica le podružnica. Tudi mlaje stavijo pobožni
krog cerkve in zelene veje krog hiš.
vratih
Stari je prišel uprav domu, komaj je bil odložil torbo in zložil
nekdo na vrata.
»Naprej!« zakliče počasi.
Bledi deček črnih oči stopi v sobo.
»Kaj
razsrjen.
»Ne zamerite, gospod, denar, katerega
dali, je zlat, gotovo ste se zmotili; zato so ga vam mati
poslali nazaj «
Stari pogleda začudeno fanta in molči
Nasmehne se ali takoj naredi zopet resen obraz.
»Prav je tako
sem dal, sem dal.
»
glasom in solze mu
»Nič se ne boj, je vse dobro − srečno!«
Zopet sedi stari gospod sam pri mizi, skrbno zbirke
nabrane trave in mahovje. Kaj je njemu mar zvonenje,
praznik, ubogi deček; on se ne zmeni za
je prinesla večerjo, postavi jo na mizo in
odide.
Zmračilo se je. Tam na koncu vasi v zadnji
že molijo večerno molitev. »Bog povrni našemu dobrotniku,
ter mu dodeli zdravje in večno življenje! Oče
»starega gospoda«.
Po molitvi reče sinček materi: »
zdaj srečna!
saj
Kaj ne mati?«
»Da, ljubi moj
pozdravim
in bleda ko
Pred kočo cvete lipa in razširja skozi odprto okno
v
== III. ==
Minulo je jedno leto.
Jutri bode zopet Telovo. Zvonovi zopet zvoné,
Vaščanje zopet kinčajo cerkvico in hiše z mlaji in zelenjem.
Solnce bo kmalu tonilo za goro, že pošilja zadnje
zlate žarke v dolino ljudem božjim v slovo. »Stari gospod«
Zdajci zapre knjigo, podpre z roko vročo glavo
ter
Nekdo potrka na vrata. − »Naprej!«
Bledi deček z velikimi, črnimi očmi vstopi z velikim
šopom lipovega cvetja in drugih cvetic v roki in boječe
obstane pri vratih.
gospod začujeno in resno pogleda.
»Kaj boš povedal?« ga nagovori naposled.
»Cvetic sem Vam prinesel,« odgovarja deček jecIjaje, »mati vam jih pošiljajo, tudi vas prosijo, ako
postaviti nekaj mlajev pred vašo hišo, dobil sem jako
lepih za vas.«
»Za-me? Pred mojo hišo jih želiš postaviti? Zakaj
Pa?« —
»Ker ste nas lansko leto tako obdarovali.«
Rdečica polije starega pri teh besedah. Obdarovali
— saj se je bil le zmotil in iz prevzetnosti ni vzel nazaj
denarja. Živo mu pride na misel oni dogodek lanskega
leta, dasi ni do danes nikdar nanj mislil. Zahvala uboge
vdove ga je ganila do srca.
Kako mu je čudno
krasno deželo.
»Kako je pa
in ga
otrokom, ali ga držal za roko!
»
gospodu naravnost v
prodava v mesto.«
»Ali smem postaviti mlaje?«
»Pa jih
vesel jih bodem,
kmalu obiskat. Kje je
»Zadnja v vasi —«
»Ona lesena pri lipi, kjer se pot na desno proti
gozdu zavije?«
»Da, gospod, tam sva z materjo.«
»Dobro
vendar
s čim bi dečka najbolje razveselil, kajti njegova navada
ni bila se z otroci baviti, še manj jim dajati darila.
Deček ogleduje polno mizo knjig ter ga reši iz
zadrege natihoma govoreč: »Najrajši bi imel − −«
»No, kaj? Le povedi!«
»Tako! knjige te veselijo? Bi se li rad učil brati?«
»O kako rad!« deček pogleda gospodu naravnost
v oči in globoko zdihne.
»Prav, prav,
besedami ga odslovi.
Učeni gospod je zopet sam ter hodi
vse kaže, da se je zvršila v njegovem notranjem neka
prememba. Veselje in sreča se mu vidi na obrazu, duh
njegov pa snuje načrte, nove in lepe načrte.
Postoji, vzame z mize šopek in
vonjavo lipovega cveta. Zvon zazvoni »Ave Marijo«.
Kako slovesno in pomenljivo se glasi nocoj
»Mrtev in slep sem bil, zanaprej pa bodi drugače!«
govori »stari gospod« sam s seboj počasi in s poudarkom, kakor prisegajoč. »Jutri je praznik sv. Rešnjega Telesa,
tudi jaz ga bodem praznoval. Vrniti se hočem v katoliško
cerkev in h Kristusu svojemu Zveličarju prebivajočemu
v nji. Ljubezen in zvestobo mu obljubim do
smrti.« Zdajci zaklene vrata. Bog vedi kaj se je v tem
hipu
skozi okno v sobo, videl bi bil starega klečati sredi sobe
na tleh .
To so gledali drugo jutro ljudje idoči v cerkev
mlaje pred
povpraševali, kako da jih je letos postavil, ko jih ni
dozdaj še nikdar; te bo|j so se začudili, ko
njega samega praznično oblečenega proti cerkvi korakati.
Resnično,
in tudi pri slovesni procesiji po sveti maši. Goreče je
molil v srcu neprestano: »Gospod, daj mi milost resničnega
spreobrnjenja
in natančna in da Te vredno prejmem v svetem obhajilu.«
In zopet: »Gospod razodeni mi, kaj mi je storili, da
popravim svojo nehvaležnost proti Tvoji veliki ljubezni
do mene, in zadostujem za velike svoje grehe!«
Mašnik daje četrti slovesni blagoslov. »Stari gospod«
kleči med ljudstvom ter trka na prsi. Neki notranji glas
mu pravi, da
mirna mu je zdaj duša! Ko obrne po blagoslovu svoje
oči od Najsvetejšega, ustavno se mu
Kako živo in zvesto zre
kako lepo drži skleneni ročici
V tem hipu spozna, kaj je Božja volja, ter sklene
mahoma v srcu: »Da, ta deček mora postati duhovnik.
Jaz ga bodem dal v šolo ter skrbel, da se izšola na
moje troške. To naj se zgodi v počeščenje sv. Rešnjega
Telesa in v zadoščenje za moje grehe. Z molitvijo mi
povračuj deček moje dobrote!«
Precej prvo nedeljo potem je opravil »stari gospod
skesano spoved ter je pobožno prejel sveto obhajilo. S
tem dnevom je pričel tudi novo življenje ter se zdaj
== IV. ==
Minulo je dvanajst let. Zopet je nedelja v osmini
sv.
venci in
neki? Kaj pomenja tolika množica ljudstva, prihajajočega
sem od župne cerkve?
— poznamo ga
mašo. Nebrojna množica ljudi
daleč k novi
s solznim očesom pristopili k
Njega ni. —
Solne
koncu vasi pa stopi mladi duhovnik ter krene z materjo
po stezi navkreber proti gozdu, držeč v roki cvetočo
lipovo vejico. Že sta blizu gozda − na pokopališču,
semkaj sta namenjena. Na grob, kjer stoji priprost,
kamenit križ, poklekneta in molita presrčno. Solza za
solzo se utrinja mlademu duhovniku v očeh ter rosi na
lipov cvet, katerega ima v roki. Potem ga položi nalahko
na dragi grob, zdihujoč: »O, zakaj pač nisi učakal tega
dneva, moj dobrotnik, moj drugi oče!« —
»Da je živel
»kako
se spomniti onega jutra, ko smo
Bog mu daj večni mir!«
Marija.
grobu.
»Stari gospod
duhovnik svojega dobrotnika in vsako leto je vernih
duš dan grob starega gospoda
[[Kategorija:
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija:
[[Kategorija: Kratka zgodba]]
|