Nesrečno zlato: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Dbc334 je premaknil(-a) stran Nesrečno zlato! na Nesrečno zlato |
m popravki narekovajev |
||
Vrstica 47:
lesnike ...
Kaj pa ti, grdin, stičeš okoli telice? Se bo
pa spet Poljanka ujedala, zakaj se nič ne {{prelom strani}}
Vrstica 62:
Nič prida ta vročina! Bog bodi varih! naj
ogenj nastane v tej suši, saj vse gre. Ali
naj se pa kaj skuha gori, kakšna toča ...
Tako je pretrgano govoril mož, stoječ
Vrstica 87:
je pričal, da je mož pastir, čednik.
nese?
jo je maroga potegnila v goščo.
ná, ná! O ti čorba! Je pa že spet tisti šent
od muhe prišel! Tristo kosmatih! Za gobami
bo šla. Blaž, pojdi jo zavrnit! Blaž,
Blaž Buščajev!
Toda Buščajev Blaž je menda preslišal
Vrstica 99:
dalje ležal pod bližnjim drevesom.
pokazal, kaj se pravi zdaj, spati. Vranč črni,
potuhnjeni! Potajil se je, saj vem, ko žaba.
Mož je zdirjal proti fantu z namahnjeno
Vrstica 111:
je že padala po njem črednikovapreklja.
mene ne boš ubogal! Ali me ne poznaš
še, kaj? Jaz sem Tončkov Anton iz Bukovice,
Vrstica 117:
ne bo, kakor si ti! Ali misliš, da so te dali
vaščani zato meni za pomočnika, da boš
spal?
sebe fant, ki se je ihteč in stokajoč krčevito
zvijal po tleh.
Vrstica 130:
pomaga proti Antonovemu leskovemu olju.
Ko je Črednik slišal ime
sicer še enkrat prav krepko sunil in dejal:
potlej je pa precej odnehal in fantu bas
narobe zapretil:
Blaž jo je ubral za marogo. Anton je
Vrstica 156:
marogo že pri čredi.
zdaj že bolj prijazno.
stajo! Danes se tako nobeno živinče
nič ne pritakne. Vsaj nikamor ne bo mogla
iti. Pa leso zapri!
{{prelom strani}}
Fant je rad ubogal. Hitro je seganjal
čredo v ograjeno, pokošeno senožet. In
ko jo je segnal in zaslišal klic:
krompir!
nad krompir.
mora živinče potegniti, če bi bilo iz lesa ...
Veš, kaj sem prav kar premišljeval? Od
sestre se mi je sanjalo po noči. Bogve, kaj
to pomeni. Trideset let je že, kar je nisem
videl.
ves zamišljen v okusni krompir.
leti?
„Kje?“
da je prava ptica, ta moja sestra. Tako daleč
je odletela, da nihče ne ve kam.
me bo jeza zaradi nje pod zemljo spravila.
Kadar se domislim, moram zakleti — Bog
mi odpusti ta greh!
Nje se domislim, kako je bogata, jaz pa
stradam. Saj ti še ne veš: Ko je bila še
Vrstica 211:
ne bi bilo predaleč. Potlej sem bil enkrat
pa še tako neumen, da sem jo šel v Trst
iskat.
Blaž, dasi je to že vedel, saj je
Anton to menda že stokrat pravil ljudem.
saj jo poznaš, stara je ko zemlja in grda,
da se je hudobec z vsemi štirimi brani v
Vrstica 249:
da drug drugega ne poznate! Pridite v Bukovico
pa vprašajte po Tončkovem Antonu.
Vsak otrok vam bo povedal in pokazal
vprašal Blaž, kateremu se je menda zdelo,
da Antonove povesti še ne bo tako hitro
konec.
vse po vrsti! — Popraševal sem in popraševal.
Najti jo moram, Maruško, sem dejal,
Vrstica 311:
da sam sebe nisem poznal, ko sem se pogledal
v ogledalu. Štirinajst dni je bilo treba,
da sem se spet malo obredil —
se je pri teh besedah prijel za podbradek,
menda da bi se prepričal, če ni morda še
zdaj sestradan in suh.
prej rekli?
ni! Ko bi bila kaj vredna, ne bi bilo treba
zdajle meni živine pasti pa procek plesti.
Vrstica 327:
straje sva užila z materjo po očetovi
smrti. Ona se je pa v denarjih valjala. Nič
nisva imela —
na stanovanju, v stranski sobici, v tisti luknji.
No, pa je že še bilo, dokler so še bili mati
zdravi. Toda potem, ko so se enkrat nekaj
prehladih, zboleli pa umrli —
Debele solze so pritekle Antonu po
obrazu.
prida! Blagor se ti, da jo še imaš! Ti ne
veš, kako je hudo, če nima človek nič svojih
Vrstica 347:
ki bi mi kaj postregla, če bi zbolel. Misliš,
da bi mi Tončkovi kaj postregli? S koprivami
ne, ti pravim — čeprav smo v sorodu.
nikoli ne domenite.
Blaž je zadel na pravo struno. Antonu
se je lice od veselja razširilo.
moral. Drugega mi ne kaže. Saj imam že
izbrano. Pa nočem tega nikomur praviti.
Veš, katero bom vzel? Lorenčevo Brigito!
kako ste neusmiljeni, kako ste mene tepli,
vas bo z burkljami napodila, kadar boste
prišli snubit.
da ne? Bog varuj! Ná, tu-le imaš še krompirja!
Saj jaz nisem neusmiljen. Samo kadar
Vrstica 381:
ko se za Brigito poganjam. Bom vsaj do
svoje hišice prišel ... Pasja vera, kaj pa to
pomeni? Ni zagrmelo?
Anton je vstal in pogledal kvišku.
In tam-le tudi eden. Tam pa zopet eden.
Blaž, danes pa prej poženiva živino domov!
Nič ni verjeti tem malopridnim čarovnicam, da
ne bi izkuhale kakšne toče ali hude ure ...
Anton je zatrobil v rog. Blaž je pa naredil
Vrstica 417:
Tedaj pa je že od daleč zaklical Jurij,
ki je bil ugledal črednika:
Anton! Veseli se, če ti pravim, veseli! Kaj
gledaš to gospo, kakor Ribničan nov pisker?
Ali je ne poznaš? Boš videl, če jo poznaš
ali ne!
poleg njega.
Vrstica 428:
bi bil v zadregi.
za seboj!
z neznano gospo dospel do njega in do
Blaža.
pa lepa! Kaj takega pa še ne! Svoje sestre
ne pozna več, Maruške ne poznaš, Anton
Anton je ostrmel.
govoriš! Jurij, ti imaš mene za norca! Kako
neki ... Nak, to že ni Maruška ...
Daj mi roko!
neznanka in nudila Antonu roko.
Anton pa ni mogel verjeti.
Jurij.
se! Kaj boš tako gledal! In ti, Blaž, kaj
zijaš na vsa usta! To je Antonova sestra,
Vrstica 457:
jajec ljudi žro. Prav pod nami je. Kadar
imamo mi dan, imajo tam noč. Zdaj petelin
tam k dnevu poje.
Blaž si je težko kaj zapomnil učenega
Vrstica 474:
nekaj takega kakor zasmeh vsemu svetu.
je dejal Anton in okorno pomolil sestri roko.
večnost ... Pa da si le prišla ... Veš, ob vse
sem, ob očeta, ob mater ...
je začel brisati solze.
Vrstica 486:
pomečkala nežna drevesa.
Jurij.
se temni! Zdaj zdaj bo tu dež. Oblačice
gredo po severu.
gremo po stezi.
Antonova sestra mu je stisnila svetlo šestico
v roko. Razširile so se pa oči tudi Antonu,
Vrstica 509:
se vile in upogibale.
Anton svojo sestro.
Ameriki?
bom že drugikrat več povedala. Omožena
sem bila z nekim trgovcem. Letos mi je
umrl. In tako sem se namenila domov.
bil po opravkih. Nazaj gredé sem pa došel
to gospo. Pridružila se mi je, in začela sva
se pogovarjati. Vprašala je po tebi. No, pa
sem izvedel, da je tvoja sestra.
Zabliskalo se je prav nad njimi. Jurij je
naredil velik križ. Maruška toliko da ni pala.
Anton je pa vpil:
luč. Živio! Vsa dolina naj izve, da je prišla
moja sestra domov. Živio!
pa ukaš!
in še enkrat zaukal. In še dalje bi bil ukal,
da mu ni Maruška velela, naj bo tiho.
Vrstica 546:
gromadasti oblaki.
je zaklical Anton in pokazal na planjavo, po
kateri je korakal zgrbljen možiček s palico
v roki, z debelim vlakom na rami.
bi ga tristo tisoč hudnikov vzelo! Toliko
denarja ima, pa se muči. Veš, Maruška, to
Vrstica 555:
ne ve, koliko. Koliko ima pa doma plesnivega
denarja zakopanega! Ko bi človek
mogel do njega! Saj ne bi bilo nič greh...
Pri Svetem Antonu je zazvonilo k óblaku.
Vrstica 572:
padati mrzle, debele kaplje.
ne bo
črnikasto pečino, ki je moléla iz klanca nad
njive.
Prišli so kmalu do nje. Z vso silo je
Vrstica 581:
dosti.
ko je zadel ob živo bitje.
nerodno, kaj se vrivaš? Saj vidiš, da ni nič
več prostora. Tukaj smo Pavletovi.
Ali te bom vun vrgel!
komolcema delal prostor.
Pavletova, se tja bolj dej! Ali pa vun pojdi,
na dež! Te bo vsaj malo opral. Saj si tako
črna ko čelešnik. Mislite, da bo moja sestra
na plohi stala?
mirila Maruška.
Vrstica 619:
Kazala je Maruško in tiho vprašala Jurija:
{{prelom strani}}
je takisto tiho odgovoril Jurij.
glas.
Anton.
da bo tebe vprašala, ali sme priti domov?
brata.
jezik!
je vzdihnil Jurij.
se zakrohotal.
Vrstica 647:
in se zgenili.
Lorenčev skedenj gori. Ježeš, če se še naša
hiša vname! Ljudje božji, pojdimo gasit!
In ženica je skočila izpod skale in zdirjala
proti vasi in klicala:
nam bran! Sveti Florijan, bodi nam bran!
Ostali vedrivci so preplašeno gledali.
hiša vname!
je Brigita prav v hiši ...
hočem drugače povedati?
je dejala Maruška in hitela za Juretovko.
Vrstica 674:
za njo.
Maruška! Maruška! Kaj tebi mar, če Lorenčeva
koča zgori?
Anton je kričal zaman. Maruške že nikjer
ni bilo.
Gasit pojdi! Kaj gledaš? Luža ti bo zgorela;
kje boš potlej živino pojil!
odkuril.
Vrstica 703:
pa treskalo, da je bilo strahota.
večkrat postal,
samo preglavico mu je. Mar bi bil jaz
zdajle v zatišju! Kaj se mi je treba po kamenju
Vrstica 717:
pri sebi. Kje pak? Tam bo vse črno ljudi.
Lahko jo kdo okrade ... Anton Tončkov,
tega pa ti ne smeš pustiti! Teci, kar moreš!
In je tekel, kar je mogel.
Vrstica 730:
bregu, vendar nekaj korakov od vasi.
opazil.
hišo? Vse črno ljudi. In vpitje in jok ...
Možiček je malo postal in gledal.
je od zadaj stati. V gruči in temi sem že
marsikak sunek dobil.
Res se je vse trlo pred Lipetovo hišo,
Vrstica 742:
križem vpilo.
ki je ravno zapuščal gručo in odhajal domov.
{{prelom strani}}
vekomaj ne boš grešil!
zalagavec cele ribniške doline resno.
Pojdi pa poglej! Jaz si moram iti večerjo
kuhat.
Anton je stopil v gručo. Juretovka je
pravkar stopila iz Lipetove hiše in vpila:
vse poizkušale. Vse ne pomaga nič. Lorenka
je mrtva. Bog ji daj večni mir in
pokoj.
nekatere ženske, ki so tudi šele zdaj
prihitele zraven.
doma, ko je treščilo v skedenj. Brigita je
bila šla k izpovedi.
sem jih videla v nedeljo pri sv.
je oglasila Povzinova Urška, mlada deklica.
pa tisti puh zadušil. Brigita je ravno prišla
domov, planila v hišo, klicala mater, pa ni
bilo nič odgovora. Ogenj je od póda že prodiral
v hišo. Slišalo se je že prasketanje ...
vprašal nagajiv mož iz gruče.
Pa da boš vedel: Stoparjev Janko mi je
pravil, ki je videl! Brigita je hotela Lorenko
Vrstica 790:
se je podiral strop. Še malo, pa bi bilo tudi
po Brigiti. Onesvestila se je in pala. Pa je
priletel Stoparjev Janko ...
je skočil v hišo, zgrabil Brigito in jo nesel
vun, zopet planil nazaj, pa prinesel Lorenko
vun. Komaj je prestopil prag, pa se je sesula
koča. No da, potlej sem pa jaz priletela
iz laza, pa sva z Jankotom ...
sem bila pri pogorišču prej kakor ti. Jaz
sem pomagala, da smo prenesli Lorenko
v Lipetovo hišo.
človek mora biti zmešan; če ga ni zmešal
ogenj, so ga pa ti ljudje. Za božjo sveto voljo,
Vrstica 813:
imam pa to za zahvalo, da mi pravijo, da
lažem. Oh, srečna Lorenka, ki se je odtegnila
takim ljudem!
nazaj v vežo.
vas bodo v red devali sodnji dan tam v
dolini Jozaiat! Jaz pa le to pravim: Bog se
usmili Lorenkine duše! Kaj se režite? Povejte
mi rajši, potlači babje, kje je Brigita in
kje je moja sestra?
radovednih glasov.
kje je Maruška?
Žerinka bolj sosedam ko Antonu.
botra. No, pa dekliču se ni nič posebnega
zgodilo. Samo omedlela je menda. A o
kateri Maruški govori ta prismojeni Anton?
Spet je bila na pragu. Obraz se ji
je veselja svetil.
O svoji sestri govori Anton, ki je danes
prišla domov. Jaz to vem, ki sem z njo
govorila. Pa naj zdaj kdo reče, da lažem!
Anton! Maruška je šla k Poljakovim. Le
pojdiva tudi midva tja!
kraj!
Anton in Juretovka.
pomniš. In Anton je dostikrat o nji
je pripomnila Samka. Jaz sem dejala, kdo
je tista tuja ženska, ki sem jo prej videla
pri ognju!
{{prelom strani}}
Vrstica 929:
matere.
vsa objokana deklica.
moja prava mati! Pa so morali umreti tako
strašne smrti! Pa kakor bi bili slutili, da
Vrstica 959:
— Šli sva počivat. Na, pa je prišla
koj drugi dan nesreča ravno nad našo hišo,
ravno nad njih!
in bridko jokala.
nesreče!
hočemo? Vsi bomo morali enkrat iti. Odšlo
ne bo nikomur. Človek je kakor rosa na
veji: kapne, pa je ni. Bodimo prepričani, da
kar Bog stori, vse prav stori ...
oglasil Andrejček.
je res. Saj so nam zadnjič gospod tako
pravili v šoli.
Manica.
zmerom skupaj.
oglasil deček Andrejček.
precej zadovoljen. Pomagala bo kaj pri delu,
kadar bo mogla, ali naj bo pa šivala, kakor
je pri Lorenčevih.
nadaljeval deček.
na semnju, vse bom dal tebi ...
Brigita je bila hvaležno ginjena, ko je
Vrstica 1.056:
sta bila oba, a izterjevavec bolj ko Žerin.
No, Žerin je potem nekaj malega
izterjevavec pa tudi ni odšel s pohvalo. —
Vrstica 1.079:
je rekel Lipetov Jakob?
pustim prenesti. V mojo hišo ste mi jo prinesli,
ko ste mislili, da se bo dala še oživiti.
Vrstica 1.085:
Moja soseda je bila, in sicer dobra soseda.
Sosedom pa moramo tudi po smrti izkazovati
ljubezen.
Tako je govoril Lipetov Jakob in po teh
Vrstica 1.092:
trdili, da ima Lipetov Jakob samo zato zdaj
tako odprte roke in odkrito srce, da bi se
ljudem prikupil; sicer da je že
pa bi rad postal še več — župan. Lipetov
Jakob pa se ni zmenil za tako besedičenje
Vrstica 1.165:
— se je razvezal Antonu jezik.
Anton.
— Žena je dar božji. Jaz pa pravim: — Žena
je zlodej, saj hoče imeti moža zmerom doma
Vrstica 1.187:
zlodejevim stisnjencem ... On naj le jé v
oblicah krompir! ... Glej, pa ravno prihaja.
Pa misliš, da je prišel kropit? Samo kadit!
Res je prišel Srdin, pokropil mrliča, pokleknil
Vrstica 1.196:
se je precej zadri Anton v njega:
si prišel kropit ali kadit?
Možakarji so kašljali. Srdin se je pa
Vrstica 1.205:
in dejal:
nadlego v hiši! Jaz pa škodo! Mi smo res
siromaki.
prišel sem, ker je tobak zastonj, ti zlodejevi
stisnjenec!
počasi in zaničljivo.
govorim! Jaz govorim samo s pametnimi
ljudmi.
ti pravim, Jakob, če bo tako, bom ob vse
prišel. Lorenka mi je spet nekaj odnesla.
Vrstica 1.224:
nazaj prinesel! Pa saj bo namesto nje morala
vrniti tista rejenka, Brigita. Bogve, kje
bo zdaj?
Anton.
tebi nič mar!
{{prelom strani}}
Vse je utihnilo. Tudi ženske so nehale
Vrstica 1.234:
o Brigiti.
dobil!
ženskam in dejal počasi pa važno:
Lorenki sem bil posodil deset goldinarjev.
Saj boš menda ti toliko poštena, da
mi boš pa ti vrnila, ker mi ona ni. Veš, jaz
sem revež, jih potrebujem! Le kmalu jih
prinesi!
Brigito je oblila rdečica. Sram jo je bilo,
da se ni vedela kam dejati.
terja! Da ga sram ni!
Poljakova Manica. — Tudi drugim se ni
prav zdelo sirovo terjanje Srdinovo. —
že vrnila! Zdaj nima nič. Saj ji je vse pogorelo,
še
nekateri. Nekateri so pa kar molčali, zlasti
tisti, ki so bili sami dolžni Srdinu. Za hip
Vrstica 1.257:
Kar je stopila Maruška pred Srdina, odprla
mošnjiček in vprašala:
da vam je bila dolžna rajna Lorenka? Deset,
kaj ne? Namesto nje vam jih vračam jaz.
Tukaj jih imate!
Srdin je začudeno pogledal Maruško,
Vrstica 1.268:
ženicam iz prsi.
Povzinka.
Juretovka.
in se odpravil domov.
je vpil za njim Tončkov Anton.
požeruh, oderuh, zelenec! S samo hudobo
si v zvezi! Te bo že enkrat drla! Pa da gre
še iz moje sestre denar iztiskat, ta stisnjenec,
rokomavh, volkodlak ...
Taki prizori se vendar ne spodobijo za
tako priliko, je mislil Lipetov Jakob. Zato
je miril Antona:
Saj poznaš Srdina. Tvoja sestra gotovo ne
bo zato obubožala. Rajši povej, kaj si takrat
delal, ko so ti oče umrli. Tako govorjenje
se nocoj spodobi. Sestra tega še ne
ve. Ná, pa prej malo pij!
Anton je izpil kozarček pa dejal:
je res neumno od mene, da se kregam s
takim človekom in si kratim zdravje. Seveda
Maruška ne ve še, kako je bilo ob očetovi
smrti!
se med tem pomirili. Potlej je pa začel:
ljudi. Klečali so, molili pa smrti čakali. Tisti
stari Povzin je bral na neke bukvice. Očala
Vrstica 1.316:
daj večni mir in pokoj! — Tako je bilo,
pa nič drugače. Smrt je kakor krt: ne dá
se odpoditi.
povzel Tomažin.
pravil.
ko pošast. Seveda sem jo jaz že videl. Pa
sem jo takrat znal tudi odpoditi.
Tonček.
na slami. Prav dobro se je ležalo. Kakor
na pernici. No, da, že sem bil zadremal.
Vrstica 1.339:
vrata na sTežaj. Zagledal sem visoko prikazen.
Bila je večja ko še tako velik človek.
V desnici je imela koso, v levici pa škarje.
Tako si pravil
Tomažin.
{{prelom strani}}
desnici koso, v levici škarje. Jaz sem potegnil
odejo črez oči. Pa lasje so se mi
Vrstica 1.358:
pa zdaj? sem rekel sam pri sebi. Kako bom
stopil pred božji tron, ko imam toliko grehov
na vesti ko Poljakova hruška sladic!
k izpovedi?
šel. V soboto popoldne ob štirih sem bil
že pri cerkvenem stolpu. Cerkovniku sem
Vrstica 1.390:
prišla domov Maruška! Pa Brigite tudi ne
pustim, za ves svet ne. — Brigita, kaj se
boš jokala!
ki je tam pri peči žalostno sedela in ihtela.
vesel. Pa je boljše biti vesel, vsaj ni treba
solz brisati.
Tako je Anton kratkočasil zbrano družbo.
Vrstica 1.404:
Pred hišo zunaj obstane voz.
hkrati več glasov.
ki je bil pogledal skozi okno.
To je pa lepo!
tako nekaj
važno.
Vrstica 1.431:
kajpak natančno opazovale in nekaj šepetale.
gospodar mladeniča, ko je opravil molitev,
in mu je ponudil stol.
Janko.
opravka, pa sem si nazaj grede rekel: Pokropit
moram pa vendar še iti.
nesreča? Kdo bi bil kaj takega pričakoval?
No, to je dobro, da ste vi mimo prišli, da
ste vsaj Brigito rešili. Škoda bi bilo mladega
dekleta.
Janko. Pa je gotovo že vedel, da je dobra,
zdrava ...
Le poglejte! Samo vam se mora zahvaliti,
da je še živa.
Janko se je ozrl na žensko stran. Bister
Vrstica 1.459:
oči povesila.
Tončkov Anton.
nekaj vprašal! Jaz te bom vprašal, ti boš
pa po pravici povedal kakor pri izpovedi.
Ko si včeraj skočil v gorečo Lorenčevo
hišo, kaj si mislil?
Vsi so se morali zasmejati Antonovemu
odločnemu vprašanju. Samo Brigita se ni.
Naglo se je obrnila k Poljakovi Manici in
dejala tiho:
jo je ubogala. Vstali sta hitro in tiho
odšli.
Povzinka.
Tončkov Anton je pa Jankotu dejal še bolj
odločno:
Janko. Sicer se je smejal, pa se je vendar
videlo, kakor bi bil malo v zadregi.
najprej Lorenko vun nesti, če je prav
že mrtva ležala. Ti si pa najprej Brigito vun
prinesel, pravijo. Zakaj? Ali ti je Brigita kako
bolj pri srcu? — to te vprašam. Odgovori!
oglasil jezno Lipetov Jakob.
take čenče!
je dejal Janko in odšel. S smehom je odšel ...
Pa si vendar lahko opazil, da se mu je pri
Vrstica 1.502:
v zadrego.
Jakob za odhajajočim mladeničem. Antona
je pa pokaral, češ:
kar ni v peto ni v šesto? Saj moraš vendar
malo modrosti imeti.
Besedičil bi najbrže še dalje o tej stvari,
ali zbal se je sestre Maruške, ki mu je z
ostrim pogledom odločno velela, naj molči.
Zato je rekel:
znam samo v govorjenju biti moder, hočem
biti moder tudi v molčanju. Pa naj drugi
zdaj govoré in pokažejo svojo modrost, jaz
sem jo že.
Anton je odslej trdovratno molčal.
Vrstica 1.526:
Ženske, seve, so še dalje govorile o Jankotu.
kar je rekel Anton?
sosedi Blažonki.
Blažonka.
sin bo kaj imel z ubogo rejenko!
Gregčeva Urša.
Lipetovka.
Veš, Maruška, to je tako: Janko je bil že
v šolah, da bi se izučil za doktorja. Pa je
Vrstica 1.558:
Zdaj je prišel Janko domov na počitnice.
Pa bo menda še jeseni šel za nekaj časa
nazaj. Potlej se bo pa moral oženiti, kajpak.
rejenke!
srcu, bo ravno njo
videla Jankota, kako se je pogovarjal
pred Lorenčevo hišo z Brigito. In mislite,
Vrstica 1.573:
še! Če bi naša hiša gorela in če bi prav
vedel, da sem jaz notri, ki sem muše malo
v sorodu, mislite, da bi šel zame v ogenj?
Buščajka.
Kdove, kako dolgo bi se še pregovarjale
ženske, da niso moški vstali, in da ni
Tomažin zaklical:
Jutri bo treba zgodaj vstati.
{{prelom strani}}
Vrstica 1.594:
s ključem v roki od hiše
proti kašči. Bila je sključena
starica ko gabrova grča.
koklja, na, na!
ki je iskala na dvoru črvičkov
in druge gomazni za
neprestano čivkajoče svoje otročiče.
lačne, kaj ne? Ve bi zmerom
jedle kakor kobilice. Le počakajte
malo, kmalu dobite zobati,
le z menoj pojdite!
se je zibala naprej, nagovarjala
piščeta in jim metala
Vrstica 1.613:
Živalce so se hotele kar stepsti
zanj.
je zapretila starka s ključem
petelinu, ki se je že pridrvil
Vrstica 1.627:
potresel rdečkasti svoj greben
in z vzvišenim kikeriki oznanjal
svetu svojo novo
delate?
Franca se je ozrla in se kar ustrašila bolj
Vrstica 1.638:
Obiskovavka se je pa prijazno smehljala:
Saj ste me včasih prav dobro poznali.
sestra! Zdaj se spomnim, da je naša
Tona pripovedovala, da si domov prišla.
Seveda sva bili včasih dobro znani. Tako
kaj boš pa povedala? Sem slišala, da se ti {{prelom strani}}
je dobro godilo.
je izginila s staričinega obraza.
moram pogledat, ali ste se živi in zdravi?
Glejte, teta, če ne boste zamerili, to ruto
sem vam prinesla!
zavitek. Starka je zagledala lepo novo ruto,
ki se je lesketala na solncu kakor sama svila.
meni prinesla? Kako se sveti! Kako je lepa! Ali
mora biti draga! Kaj ti bom pa jaz dala?
letih! Le pomerite si ruto!
je sama dela ruto na sivo glavo.
rekla, tako se vam poda! Za deset let ste
precej mlajši. Prav kakor nalašč je za vas.
Čakajte, zdaj jo bova pa zopet zavili, pa jo
boste shranili. Tako!
spomni mene, revice!
Franca in si obrisala solze, ki so
ji kapale iz oči od samega ginjenja.
Kolikrat ste mi vi kaj dali, ko sem
bila mlada. In saj smo tudi v sorodu
malo. Moje rajne matere
oče so bili mali brat vaše matere.
Pa mene se še noben sorodnik
ni spomnil. No, ti bodem že vedela
hvaležnost. Pojdi, si bodeš
ogledala malo naš dom.
Tono po mrvo v laz, ker v soboto
nismo mogli vsega domov
Vrstica 1.696:
moje vrstnice so že šle počivat.
Samo jaz, stara reva, še kolovratim
po zemlji.
skoraj nič izpremenili, odkar vas
nisem videla. Tako še greste ko
Vrstica 1.704:
je pravil moj brat — kaj hočem,
malo neumen je, pa ima dobro
srce —, da se dveh ne ustrašite.
se je samo smejalo.
človek se spridi z delom. Ali
moram biti za vse sama! Tako trpim ko
Vrstica 1.717:
vseeno še dosti storim, ne da bi se bahala!
Samo hodim težko. V cerkev že celo leto
ne morem.
Maruška, ko sta prišli do ovočnjaka.
to sadja, če bi bili ljudje taki, kakor se
spodobi! Ali so tako snedeni in požrešni
Vrstica 1.730:
sneti. Ponočnjaki se spravijo skrivoma gori,
in spridom oberó ali otepó. Seveda človek
ne more cele noči prečuti in stražiti.
pojdiva dalje! Glej, kako se prihuljeni maček
gosti z mišjo! Pes pa dremlje. Dobra žival
je, že dolgo ga imamo pri hiši. Star je, pa
vendar še vestno opravlja svojo službo.
dejala Maruška, ko sta prišli do košate lipe,
ki je stala pod hišnim oknom na vogalu in
malokaj do tal pripogibala ogromne svoje veje.
pravijo, gleda zdaj že peti Oplotarjev rod.
Glej, kakšna senca!
trta ovija hišno steno. Iz vasi se tako lepo
vidi, ko zelenje prepleta belino.
imamo pa hlev,
v hišo! Nemara bi se ti poljubilo malo
kislega mleka? Tako je ko sir. Pa črnega
kruha ti bom nadrobila noter.
Šli sta v hišo. Franca je velela Maruški
Vrstica 1.769:
všeč že radi svoje lege.
Maruška, ko je prišla Franca nazaj z latvico
mleka in s kruhom.
gleda z višine na nizka selišča v dolini. To
je domačija, da!
starica.
Tri četrtine posestva moramo dajati v najem.
Kdo pa naj dela? Hlapcev in dekel nočemo.
Vrstica 1.784:
Pa Tona je pri nas, hči moje sestre,
ki je umrla omožena tam doli na Dolenjskem
pri štajerski meji.
kajpak?
Kajpak, nekaj bo že dobila, če bo pridna.
Bomo že videli. Drugega bližnjega sorodnika
tako nimamo.
veš, kako sem bila nesrečna. Oh!
je začela jokati.
Pa ravno ti si zabranila, da ni bilo še hujše,
da me ni Primož ubil. O, nisem ti tega pozabila
in ti nikoli ne bom! Samo ti si me
takrat rešila.
po staričinem licu.
Vrstica 1.809:
To je bilo takrat, ko je bila še doma. Takrat
je Oplotarjeva Franca začela naenkrat
pravijo. Franca je bila takrat že postarna.
Pa je začela noreti, noreti za nekim Samcem.
Vrstica 1.831:
hiša ...
in zamahnila z roko.
dobro! Zdaj vas ima Primož gotovo rad.
si otirala solze.
če je mir pri hiši! In kako je tudi to prijetno,
da je vaša hiša bolj na samoči! Tu
je prav rajsko mirno življenje. Ko bi človek
mogel dobiti tako mirno stanovanje!
sem bila dva dni, v tisti sobici zgoraj. Seveda
pri Tončkovih ne morem biti, je preveč
Vrstica 1.855:
mogla dobiti tak prostorček! Saj ga ne bi
hotela zastonj. Hvala Bogu, saj nisem prišla
prazna domov! Ali v vasi ni nič takega!
lepo sobico prav prazno. Prav zate bi bila.
Saj sitnosti ne bi delala nobene. Pomagala
bi vam kaj pri domu, če bi me potrebovali,
Vrstica 1.867:
svet? Nič. Vse je puhlo kakor pena. Za
večnost se je treba pripravljati, za večnost.
Ljudje so vse preveč posvetni ...
moraš pri nas biti. Bova vkupaj molili in
lepo živeli. Precej bodem s Primožem govorila.
Glej ga, saj je ravno zdaj pripeljal
mrvo. Precej ga pokličem.
okno in zaklicala:
sem pridi!
vam bom vekomaj hvaležna.
ne boj!
Primož je bil póstaren mož puste zunanjosti.
Bos, mršav, zamazan je prišel v hišo.
Maruška.
Primož je nekaj zamrmral.
veš, Tončkovega Antona
Franca.
premeril Maruško večkrat od nog
do glave.
dragoceno ruto mi je prinesla.
lahko pri nas.
najem?
ko duša.
se je oglasila Maruška.
obrnila Franca do Primoža,
denarja braniš. Kaj ti pa prazna sobica
nese? Saj ne bo nobene nadlege delala.
Kuhala si bo sama.
biti ravno pri nas.
zame!
kolikor zahtevate. Sicer pa seveda ne morem
siliti.
Denar je moral biti nazadnje tudi Primoževega
srca vladar. Zakaj končno se je
vdal in dejal:
ni vprašati:
Maruška si je zadovoljno mencala roke,
Vrstica 1.951:
ki jih je točila dopoldne ob pogrebu.
vprašala Maruška nekam prisrčno prijazno.
za pogrebom Lorenčeve matere pa da ste
bili tako dobri, da ste snoči vi dali pri Lipetovih {{prelom strani}}
Vrstica 1.961:
Bog vam plačaj! Tistih deset goldinarjev pa,
ki ste jih dali Srdinu, vam bom že vrnila,
kakor hitro zaslužim.
Zato le brez skrbi bodi! In meni se ni
treba nič zahvaljevati. Zahvali se rajši onemu,
ki ti je življenje otel. Ali si se že zahvalila
Jankotu?
zardela in povesila oči.
Brigita, poslušaj me, nič ne bodi žalostna!
Vse se bo dobro izšlo, vse, vse, le veruj mi!
Nekam strastno je govorila Maruška te
Vrstica 1.999:
Maruška, ki je bila vendar videti živahna, iti
k Oplotarjevemu Primožu in Franci, ki sta
tako odljudna in kar
pa bolj čudili temu, da sta Oplotarjeva
dva, ki sta bila tako pusta in nezaupna do
Vrstica 2.047:
Tončkov Anton je seveda po svoje tolmačil
to stvar ljudem.
moja sestra tako rada Brigito? Zakaj? Vse
zavoljo mene! Vidite: sestra mene ljubi
kakor samo sebe. Jaz ljubim Brigito kakor
samega sebe. Torej more sestra ljubiti Brigito
kakor samo sebe!
Pa tudi Brigiti sami se je čudno zdelo,
Vrstica 2.071:
prav na njen naslov.
mora biti pomota!
se je smehljala.
in se smejala.
zate!
ga ne sprejmem.
pa nečem.
tudi kupila, ko si bom toliko zaslužila.
In Brigita ni pa ni hotela sprejeti stroja.
Samo na ta način ga ji je Maruška vsilila,
da je rekla, da ji ga da na upanje, da ga
bo že plačala, kadar bo mogla. Za
si je pa Maruška izgovorila, da bo smela
priti nanj šivat, kadar bo kaj takega imela.
Vrstica 2.113:
Tiha, molčeča in skoraj preresna za otroško
dóbo. Lorenka jo je večkrat dramila, naj bo
vendar malo bolj vesela. —
da moraš biti jezična ali prešerna, zijalasta,
lahkoživa in razposajena. Ali malo življenja
in veselja mora kazati mlad človek!
ni dosti opravila. Dočim so Brigitine vrstnice
uživale brezskrbno otroško življenje
Vrstica 2.195:
vaščane-pogrebnike, naj ji odpuste, če je
katerega kaj razžalila: navstal je nepopisno
pretresljiv prizor. S klicem:
planila iz klečeče in moleče množice Brigita,
se vrgla na krsto, se je krčevito oklenila in
jo med vzdihi in ihtenjem močila s solzami,
češ:
Vsem navzočim so kapale solze pri tem
ginljivem prizoru in vseh ustna so šepetala:
kakor lastno mater!
tako lepo kazala ljubezen do pokojnice;
če je le mogla, je pohitela v mraku
Vrstica 2.225:
s palčico v roki.
lepo v senci!
otožni in zamišljeni!
Poznala je Jankota nekoliko bolj, odkar se
Vrstica 2.244:
vznemirjenosti in zadrege. Smejé se je dejal:
Otožnost je smrt duše. Pazita, pazita!
{{prelom strani}}
vedno smeječ se.
Vedno je otožna in žalostna. Ne vem, kaj
bo z njo?
Saj se žalost dá tudi pregnati Ali
smem malo sesti? V lazu sem bil, imamo
kosce in grabečice. Skoraj sem se že malo
utrudil.
mu odkazala drugo še prazno klopico pri
mizi. Janko je sedel — ravno nasproti Brigiti.
Lorenčeve matere, kajne?
Vprašal je Maruško, a gledal Brigito.
se že kar čudno vidi, da ne more pozabiti
Lorenke, ki vendar ni bila njena prava mati.
rodna
so ji zaplamtele.
imeli radi?
moja mati, da so me od sebe dali, mene,
svojo hčer! Ali niso imeli nič srca? Saj še
Vrstica 2.291:
Nikdar jih nisem poznala ... In vendar, kaj
je ljubeznivejšega, kakor če ima otrok dobro
mater!
morda so te proti svoji volji, primorani dali
od
Brigita, in solze so ji stopile v oči.
tako misliš o svoji materi? Ali ni to greh?
Morda jih že krije črna zemlja. Ali jih pa
morda tare nadloga, stiska, beda. Nemara
leže bolni in zapuščeni vzdihujejo po meni,
svoji hčeri ...
mater?
ljubila iz dna svoje duše?
bili dobri.
V tem trenutku je na vrtu zakričala kokoš.
Vrstica 2.320:
rop; pa je bilo že prekasno.
ta ropar plen svojemu mladiču. Ljubi ga.
Ali jaz bi se zahvalil za tako ljubezen.
mu mora biti hvaležen in že zato ga mora
rad imeti. Za rop ni odgovoren mladi, nego
stari.
življenje drugih, da bi osrečil svojca, ni
prava ljubezen. Prava ljubezen je ogenj iz
Vrstica 2.341:
sebični svoj namen. Toda sebična ljubezen
nikdar ne more prav osrečevati. Taka ljubezen
tudi ne zasluži zopet ljubezni.
Maruška ga je v čudu pogledala. To je
Vrstica 2.370:
pipo v ustih in je tako modroval:
ko drugi lovijo čas, in v senci ležim, ko se
mlado in staro pali na solncu. Pa saj sem
Vrstica 2.391:
nekaj bi te prosil, če ne boš zameril, moj
Bog: vdaj Brigiti tako misel, da bo mene
vzela, ne pa ...
Anton ni mogel končati stavka. Pavletov!
Vrstica 2.400:
malo ponorčevati iz Antona.
je zaslišal Anton naenkrat nad sabo. Ustrašil
se je, da mu je pipa padla iz rok. Hotel je
Vrstica 2.407:
bežati.
Buščaj?
izpred skednja drugi mlatiči.
Anton v eni sapi in poizkušal vstati; pa mu
ni pustil Buščajev, ki je venomer sukal nad
njim bridki cepec.
zavpili izpred skednja. In Buščajev Štefan
je udaril zdaj na to, zdaj na ono stran Antonovo
po travi.
vpil Anton z jokajočim glasom.
na duši ti bom pustil svojo smrt. Joj, joj!
Ali se bo Brigita jokala! Prizanesi mi vsaj
Vrstica 2.431:
reva sama počela v Bukovici med takimi
razbojniki, kakor ste vi! Buščaj, za en mehur
tobaka ti bom dal pa molil bom zate
preden bom do pet naštel, boš že letel v
žrelo peklensko! Kaj si naredil oni dan z
mojim bratom Blažem na paši? Modre kače
ima še zdaj po hrbtu!
in se zvijal kakor slepec po travi.
se me usmili, Tone Pavletov, saj imaš tistega
patrona v nebesih, kakor jaz!
je rekel gospodar Buščajevemu.
povresla delal, Anton, kajne, pa skopati boš
pomagal?
življenje mi pustite!
poskočil, ko je Buščajev nehal mahati
s cepcem.
malo prigriznil!
mizici, na katero je bila domača hči Zefa
ravnokar prinesla malo južine, napotvičenega
kruha in pelinovca.
da sem tako lakoten in grd?
Anton vabilo in sedel na škopnik in se oddihal
od prebitega strahu. —
Jurij, ki je prišel mimo s svedrom v roki.
pa ti, Jurij?
je nastanila Antonova sestra, nekaj delam.
Pa moram po večji sveder iti; je tako trd
les.
naš kruh, če se vam ljubi!
Zefa in ponudila kos.
{{prelom strani}}
še Bog sedmi dan
Jurij in sprejel kruh.
pšenica, kako?
in potežkala pergišče pšenice.
v svojem stanovanju pri Oplotarjevih?
je vprašal Buščajev Štefan.
imeti. Snoči v mraku je iz skrinje nekaj
jemala, pa se je iz gorenjega predalčka tako
posvetil srebrn denar, da skoraj ne bi bilo
treba nič luči delati.
vzkliknil Buščajev.
jaz rad v tvoji koži!
godi, kako lep kruh imaš pred seboj!
rekel Anton, ki je napotvičeni kruh na mizici
kar z očmi jedel in z ustmi cmokal.
branil?
čeprav si mi oni dan rekel, da sem črna
ko čelešnik; bel kruh pa le znam dobro
speči.
braniš
rad jedel kruh. Ko si v
na prodaj, pravijo, si vse za kruh dal, kar
si spečal.
kruh, ob vsakem vogalu! Ali sem mogel
tako mimo iti?
je nagajala Zefa.
takega vranča dobiti, kakor je tista Gregčeva
Urša, ki se mi zmerom ponuja, sem pa spet
rajši tako. Ampak to pa rečem: srečna tista,
ki bo mene dobila! Vsak dan bo lahko bel
močnik jela!
Buščajev.
je sirota, moram se je vsaj jaz usmiliti. No,
pa jo imam tudi rad, kaj bi rekel, rajši ko
sestro svojo ...
oglasil Zrnečev.
svojega? Če boš ti še kaj hodil za njo, jo
boš enkrat pošteno izkupil.
nanjo. Katerega pa ima? Kdo je tisti spak,
ki mi jo misli prevzeti?
kdo hodi za tvojim dekletom?
še Janezov.
takega deklica, še pogledati bi je nihče ne
smel, nikar pa pri nji vasovati pri belem
dnevu ...
Pa ne tisti Janko?
nji pod Poljakovo lipo. Saj pravim, ko bi
ti kaj fanta bil, bi mu že pokazal, kaj se
Vrstica 2.574:
nisi za nič! Pa bo takega Brigita vzela, tako
revše, kakor si ti, ki se ne znaš nič postaviti
!
njo tisti Janko?
prijel za glavo.
z Brigito, tja vendan, kakor na primer
jaz s to-le Zefo?
dražil naprej.
dekličem, ni še nič hudega. Ali dan na dan
prihajati v vas ... to mora tudi slepcu odpreti
oči. Samo ti si tako trčen, da nič ne
vidiš.
malo piti?
nisi za nič fant, pa naj bo, le pij, ná!
rekel Buščajev in mu ponudil kupico.
se zahvalil za málico in šel po svojem
opravku.
Vrstica 2.602:
Fantje pa niso nehali dražiti Antona.
{{prelom strani}}
Zrnec.
boljšega?
Jankotu, da bi mu za vselej prešlo veselje
za Brigito hoditi!
„Kako?“
in rebra preštejejo. Ná, pij še, da
boš bolj pogumen!
biti za vsakega deklica, to je stara navada.
jaz pa drug
pojdi lepo k staremu Stoparju pa ga prosi,
naj svojemu sinu prepove k Brigiti v vas
hoditi. To bo še najboljše.
„Misliš?“
„Seveda.“
zdirjal izpred poda.
ne boš povresel delal?
Tončkovim.
smili tak človek. Bogve, kaj bo zdaj naredil!
rekel Janezov.
če bi šel. Jaz bi privoščil Jankotu, da bi
stari nad njim malo zrojil. Zakaj bi res tako
prosto hodil v našo vas do naših deklet?
Toda Anton ne bo šel k staremu. Zaril se
bo v seno pa bo tulil in jokal.
Zrnečev.
Vrstica 2.705:
pridno pokušali njegovo vino in perutnino
in pečenino. Seveda so ga tudi pošteno
se mu je zdelo. Dasi pa je bil v vseh stvareh
mož starega kopita in se je trdovratno držal
Vrstica 2.739:
prošnjo v srcu po stezi.
prav po ceni jih
župana.
je odgovoril Stopar in hotel iti dalje.
nadaljeval bolj tiho:
vas. Oče Stoparjev, recite, recite Jankotu,
naj ne hodi za Brigito; njo sem jaz izbral,
vaš si lahko drugo izbere, ker je bogat,
Brigito naj pa meni pusti!
Pa vaš Janko hodi za njo, verjemite,
oče Stoparjev!
Te pa že spet luna
in šel dalje svojo pot.
Anton in hotel za njim.
Ali hočeš, da zašcujem vate psa?
Stopar jezno.
je poznal Stoparjevo jeznoritost, jo je naglo
ubral po stezi nazaj ...
Vrstica 2.786:
previsok, njemu je bila pa ona prenizka.
nič kaj prijazno.
prgišča moke nimam več v predalu.
plačilo?
Saj smo v sorodu. Seveda, to si ti že
pozabil, že zdavna, kajpak. Pa nič se ne
Vrstica 2.801:
Denarja sicer nimam zdaj, a dala ti ga bom,
kakor hitro ga dobim. Saj bo fant zaslužil
pri mlatvi ...
bi si bil že lahko toliko zaslužil, pa menda
vse požene, ko cele noči okoli rogovili!
Daj ga daj malo v roke vzeti in bolje strahovati!
Saj imaš svojega, pa ga v roke vzemi! Je
bolj potreben strahovanja, ko naš.
strahovanja?
je sram ...
Stopar, drgetajoč togote po vsem telesu.
presedi pri tisti rejenki. Lepo nevesto boš
dobil k hiši ...
še na jeziku, pa je umolknil, ker je videl
Jankota prihajati po stezi.
naše moke!
odšla, ker ni hotela, da bi jo videl Janko.
Vesel je prikorakal mladenič in ni se malo
začudil, ko mu je oče nenavadno osorno velel: {{prelom strani}}
nekaj pogovoriti ...
Juretovka je kmalu dobila moke zdolaj
Vrstica 2.846:
Juretovka z vrečo na glavi mimo, vsa razbeljena.
Maruška.
tako vroče!
sem pa šla, hitro. Saj mi drugače ni dalo.
Tako sem pa brusila pete! Pa da sem le
prišla spet domov! Tukaj je vsaj mir. Tam
je pa tak kreg in prepir, da je človeka strah
in groza ...
„Kje?“
da ti moram povedati, zato sem prišla mimo.
Daj no, Maruška, malo prijeti Antona, da
ne bo kvasil takih stvari ...
staremu Stoparju natvezel, da hodi Janko
za Brigito. Ali ni to neumno? Zdaj pa stari
vpije, razbija in kolne, da se vse trese.
Juretovka je hitela dalje. Maruška je pogledala
Vrstica 2.900:
nanjo perilo.
sama s seboj,
jeseni je tako rado vsak dan oblačno! Če
pa le pride dež, perilo lahko prej spravim,
dotlej se pa le malo posuši.
obesila perilo, je sedla pred skedenj na
stolček in gledala pred-se tako nekam izmučena
Vrstica 3.080:
hitro izvila svojo roko iz njegove.
in jo gorko pogledal.
osorno, trpko. Sram jo je bilo, da jo je
dobil pri joku.
In kaj mi je, tudi lahko veste — Pa kaj bi
govorila dalje! Po slovo, pravite, ste prišli,
torej z Bogom!
In Brigita je vstala in hotela oditi.
je vendar danes? Ostani, počakaj, da ti
povem ...
Še danes se odpeljem na Dunaj. In preden
grem, sem se vendar moral oglasiti pri tebi,
da ti povem, kar sem ti že dolgo mislil
povedati, o čemer sem dolgo razmišljal,
zdaj pa za trdno sklenil ...
in široko. Rad te imam. Ljubim te, odkar
te poznam. Še kot otroka sem te imel tako
Vrstica 3.156:
vkljub vsemu nasprotovanju vzamem tebe,
druge nobene. Reci, prosim te, reci, da
hočeš!
Dve svetli solzi sta zablestili v Brigitinih
očeh. Videlo se je, da je nekako omahovala,
kaj bi rekla. Črez nekaj časa pa je
odločno dejala:
je takisto odločno nadaljevala Brigita.
ste bogati, jaz sirota; to ne gre skupaj. Vi
se boste lahko bogato oženili in ustregli
očetu. Bog vam daj srečo!
razdiraj mojih upov, mojih sanj! Ali me res
nimaš nič rada? In jaz sem vedno mislil,
da me imaš! Reci, da me imaš in da boš
moja!
Deklica ni odgovorila, samo zaplakala je
in plakala tako bridko ... Naposled je vendar
mogla reči:
ne bodo pustili! — Ljudje prihajajo po
stezi, vidite? Pojdite in pozabite nesrečno
Brigito ...
Res so prihajali po stezi sem ljudje.
svidenje! Brigita!
svidenje spomtadi!
deklico, ji stisnil roko pa hitro odšel.
Brigita se je sesedla in jokala ...
Vrstica 3.196:
ko je odšel Janko domov, je odšla tudi ona
— k Oplotarjevim. Stopala je po rebri navzgor
in mrmrala:
Ah, ti ljuba moja Brigita!
<center>* * *</center>
Vrstica 3.213:
iti kopat krompir. Pa kmalu, že pri
kosilu so morali opustiti to misel. Ko je
začel pršiti dežek, je dejal Poljak:
bomo že morali pustiti krompir v miru.
Samo dež bi ga napral, kar bi ga izkopali.
Vrstica 3.219:
pa krompirju ni nič. Saj lahko kaj drugega
storimo popoldne. Okoli zeljnika je treba
populiti in sneti fižolišče.
Pa tudi tega dela se niso lotili, ker je
Vrstica 3.239:
Brigita ni bila danes za zabavo in smeh, še
govoriti se ji ni ljubilo.
se je popraševal deček, ko je opazil, da je
celo z delom večkrat prestala in se nekam
Vrstica 3.245:
očmi radovedno jo motreče Manice.
oči?
sicer vedno prijazna ž njim, ni hotela nič
odgovoriti. Začela je le še bolj hitro jemati
Vrstica 3.273:
je pa poprosil:
onidan pravili: kaj se je našemu gospodu
nekoč tako strašnega primerilo!
odgovorila mati.
razbojniku, kako je že bilo tisto?
gospod so bili poprej tam daleč nekje na
Kočevskem za kapelana. Neko noč je prišel
Vrstica 3.325:
Tako so se prestrašili takrat, da se še zdaj
stresejo, kadar se spomnijo groznega dogodka
...
mati končala.
tujec?
Tončkov Anton, ki mu ni dalo več molčati.
Andrejček.
je poudaril Tončkov Anton, ki pa sebe ni
imel za táko.
se zarezal:
ker stara je resnica, da je volk včasih lisica.
vprašal z nekim strahom deček.
je odvrnil Anton in se spet zarezal.
biti gotovo prav hudo grd?
{{prelom strani}}
se je spet oglasil Anton.
take oči, kakor maček, kadar pred mišjo
luknjo preži.
imajo teta Maruška. Pa teta Maruška menda
vendar niso razbojnica, morivka ...
Maruška se je z drugimi navzočimi prisiljeno
Vrstica 3.383:
grdo pogledala dečka. Deček se je kar
ustrašil, zlasti še, ker so ga tudi mati ostro
pogledali, češ:
čenčaš, otrok!
Tedajci se nanagloma odpró vrata, na
pragu se prikaže Juretovka in zavpije v hišo:
hitro domov k Oplotarjevim! Primož je
padel v skednju z odra in si vso glavo
razbil ...
prestrašeno in planila pokoncu; oči
so ji pa spet zablestele v onem čudnem
svitu.
Juretovka.
stopi gori, Poljak, da boš kaj pomagal!
Franca sama se ne ve kam dejati. Hitita!
Primož nikoli ne more ostati do večera. Jaz
grem cerkovniku k Svetemu Antonu povedat,
naj gre po gospoda ...
je odhitela kot blisk.
Vrstica 3.411:
spogledali.
ta klepetava babura?
Tončkov Anton.
na lepem izmislila!
zadosti neroden!
k Oplotarjevim — —
Vrstica 3.429:
Primož je pa milo zdihoval na postelji.
vaju prinesel!
in Poljaku, ko sta stopila v hišo.
lepo vaju prosim, kakor se sam Bog
prosi! Joj, joj! Primož, ali te hudo boli?
Poljak in Maruška sta stopila k postelji.
grabil za obezano, strašno krvavečo glavo.
Milo je pogledal prišleca; iz oči se mu je
brala prošnja, naj mu pomagata, če moreta.
Poljak, ko je odvil nekoliko ruto, s katero
je bil obezan Primož, in zapazil globoko
rano.
ponj v
zakaj jo tako dolgo ni nazaj? Joj, joj! Kaj
sem se pregrešila, da mi je Bog poslal še
to nesrečo?
dejal Poljak.
že izgubila.
Poljak tiho, na glas pa:
samo strašiš s svojim vpitjem! Rajši
moli, kaj drugega boljšega ti tako ne moreš
storiti!
je povzela Franca in jela moliti za ponesrečenega
brata, v tem ko sta Poljak in Maruška
Vrstica 3.516:
so prišli s sveto popotnico. Truma
vaščanov jih je spremljala, moleč in pevajoč
„Sveto“.
Gospod so šli v hišo izpovedat bolnika.
Vrstica 3.534:
Tončkov Anton je komaj čakal prilike,
da jo enkrat izplača in osramoti pred ljudmi.
S sveto jezo se zadere nad njo:
brezbožnica, ali boš držala jezik za zobmi
ali ne? V hiši se vrši sveto opravilo, Bog
je notri, ti pa delaš nemir!
je bilo seveda sram. V jezi mu je hotela
nekaj odgovoriti. Toda Anton je stopil k
nji,— ji pokazal s prstom vrata in ji z mogočnim
glasom velel:
Pri tej priči! Ali ne greš? Brž!
je ženica obotavljala, jo je Anton trdo prijel
za ramo in jo s silo hotel iztirati vun. —
Vrstica 3.552:
v hišo.
dejal cerkovnik. — In so šli.
Vrstica 3.565:
stvari.
je rekla naglo, ko je prišel gori.
odgovoril Poljak.
bo zapustil in Toni; drugega bližnjega sorodstva
tako nima. Pa če tebi in Antonu kaj
malega da, ki sta mu tudi malo v rodu ...
sem. Toni se ne sme nič zapisati. Vse naj
se zapiše Franci!
On ve, da Franci malo manjka, in da ni za
gospodarstvo. Ravno to poletje mi je enkrat
Vrstica 3.589:
me misli enkrat gori poklicati, da bi mu
spisal oporoko, in da bo za glavno dedično
vsekako postavil Tono, ker Franca ni za to.
Tebe ima Primož rad. Ti boš zdaj lepo
stopil doli k njemu — druge ljudi bomo
Vrstica 3.611:
kateri pa naroča in priporoča, naj prepusti
Oplotarji ob svojem času domovanje Toni, pa le
ako bo pridna in vredna takega daru ...
premisleku dejal Poljak.
želiš, da se tako naredi oporoka, te vprašam?
{{prelom strani}}
stvar, edino poštena pot, da preprečimo,
da ne bo že jutri tod gospodaril Buščaj. In
Vrstica 3.631:
da se to oholo dekle poizkusi. Skratka:
Pojdi hitro doli k Primožu in ga pregovori,
da napravi tako oporoko! Ne boš se kesal ...
In Poljak je šel. Precej dolgo je bil sam
Vrstica 3.701:
sodbo o rajnem Primožu.
vaški
drugi možje, trčili s kupicami in pili.
Anton, držeč celo četrt hlebca v rokah;
to pravim, da je bil Oplotarjev Primož preveč
sam svoj — kakor jazbec, in preveč
boječ — kakor martinček. Ko bi bil imel
on mojo naturo ...
Poljak.
lahko ...
Potlej bi bil cel mož.
Oplotarjevih?
sem slišal, oporoka tako pravi, da bo Franca
gospodarica na Oplotarjevem domu. Malo
čudna je ta oporoka.
baba gospodari, volk mesari!
jezno odgovoril namesto Povzina Buščajev
Štefan. Dasi Štefan še ni bil samostojen gospodar,
Vrstica 3.749:
zagledali v svoji sredi.
je modroval Štefan dalje.
Franco! Ta je ravno toliko za gospodarstvo
kakor ...
oglasil Tončkov Anton.
je razlike med Štefanom in Franco, da bi
Štefan Oplotarjev dom v enem dnevu zapil,
Franco bo pa kakega lepega dne kdo osleparil
zanj. Kaj ne, možje, da tudi vi tako
mislite?
ki se je ravnokar prikazala pri vratih,
držeč pod pazduho Oplotarjevo Franco.
Vrstica 3.773:
Anton.
hitelo pozdravljat omizje, ko sta stopili v
sobo. Hitro so naredili za nju prostor pri
Vrstica 3.779:
je prinesel še dva kozarca.
obrnila Maruška k Antonu.
zmeraj takih neumnosti! Da bo kdo teto
Franco osleparil za Oplotarjev dom! No,
rada bi ga poznala! Hvala Bogu, teta Franca
niso še padli na glavo!
in hvaležno pogledala Maruško.
kdo
Anton,
temu Štefanu, ki je rekel, da Franca ni za
gospodarstvo!
Maruška.
ne more zdeti prav, da je oporoka tako
narejena. On bi kajpada rajši videl, ko bi
se oporoka glasila malo drugače!
meni prav, kaj? Recite no, ki se delate tako
vsevedno!
vznemirjen. In ko mu Maruška ni
hotela ničesar odgovoriti, je jezno dejal:
vstal od mize in odšel iz sobe naglih korakov.
Začudeno so se vsi spogledali, zakaj se
Vrstica 3.816:
Jurija:
pravičnim ljudem!
pošteni, kar nas je tukaj? — Komaj je odšel
eden sitnež in zabavljivec, glej, že pride {{prelom strani}}
drugi! Kaj si pa prišel sem, ti neumni Ribničan;
kdo te je klical?
kaj
posebni mizici v kotu. —
Žejen sem, prišel sem iz Ribnice.
povabil Poljak. In tudi drugi so ga povabili,
naj pride k njihovi mizi. Radi so ga imeli
Vrstica 3.837:
ali pa on z njimi, kakor je ravno naneslo.
s svojega sedeža pri posebni mizici.
glasov.
naši mizi prisedi, Jurij, pa pij na njegovo
zdravje!
ne pomaga nič več piti; Primož je že v
krtovi
deželi je zdaj Primož. Pa je nemara tudi
šel v to deželo kakor krt ...
sveta kakor krt.
oni svet, ne?
kozarec na dušek.
sveta! Beži, beži! Kaj pa govoriš?
zavrnil Tomažin.
je že vendar preveč, tu tako govoriti, kakor
da bi bili stric Primož šli s tega sveta po
sili! Primož so padli z lestve in se pobili.
Ali mar Jurij kaj drugega ve?
dostavila s pikrim naglasom,
izumljivi in iznadljivi ljudje! Nemara bodo
tudi to iznašli, da so stric Primož umrli prisiljene
smrti.
že prej
pogledal Maruško.
nevoljno vprašal Poljak.
vina.
ta Čuk!
duša norčevala iz nas! Povej mi, kaj pravzaprav
hočeš! Ali veš, s kom imaš opraviti?
ne
Anton.
Saj je. tako znano, da bolj neumnih ljudi
na svetu ni, kakor ste vi, Ribničani. Vse,
kar leze ino grede, o neumnosti vaši praviti
vede. Ni res, boter Anžičkov: Ribničani
so sami Jurčki?
Anžiček.
so sami Jurčki.
neumen; in Ribničan je neumen, da kar
vpije od
kihnil.
Cela miza se je zasmejala.
Jurij pa je zakričal:
so mu stopile na razpokane ustnice.
boste norčevali iz Ribničanov, vi, ki nimate
toliko pameti v glavi kakor Ribničan za
nohtom!
Anton dalje.
lončevine!
me ne jezi, Če ne, se bom spozabil in ...
vendar ne boš začel kleti?
Jurij ves srdit.
kleti, kdaj kozo hrskati?
Zalar.
ubogemu Ribničanu nagajati še Stržan.
Ribničan ne kolne, praviš? Ravno včeraj
sem slišal nekoga s krošnjo na vasi, ki se
je pridušal, mati ljuba, da me je bilo kar {{prelom strani}}
strah in groza. Še Turek ne kolne tako
grdo!
lonceveza. Ta ljud tako rentači in preklinja,
kakor bi se ne bal ni Boga ni svetnikov.
dušo in s telesom: neka suhonja, živa ribniška
prikazen. In tudi jezik ga je razodeval.
klel, da so se kar iskre kresale ...
šibo po kosmatih ušesih, da ste narobe
slišali in mislili, da je klel, ko je molil.
Anton in za njim drugi vaščani-nagajivci.
zdaj-le mene, da se je v sveti jezi spozabil!
Pa če se je tudi malo zarekel in zavlekel
Vrstica 3.988:
Vidite, ljudje bi čisto nič ne mogli, če bi ne
bilo Ribničanov; brez loncev ne bi mogli
kuhati, brez skled in žlic ne jesti!
treba, da bi kuhali ljudje ravno v loncih
in jedli in pili ravno iz vaših skled. O starih
Pesoglavcih na primer sem slišal, da so
jedli in pili iz človeških črepinj ...
Pesoglavci. Saj to je, zaradi česar morate
biti Ribničanom hvaležni. Povzdignili so
Vrstica 4.002:
naših očetov, bi bili ljudje še zdaj kakor
Pesoglavci. Na to se bo Bog ozrl in nam
spregledal kake napake.
Zalar in z njim drugi pivci.
nedolžen kakor Lahov koš!
Anton.
Jurij je zopet zrastel.
ne jezi, ti duša črednikova! Sicer pa ti ni
zameriti, kaj pa ti veš, saj nisi še nikjer
drugje bil kakor v grmovju pri živini! Govori,
kar hočeš. Ti bi rad pikal kakor osa,
pa pikaš kakor bučela: vse odleti nate nazaj!
se kavsajo za nič; možje pa govore in vrše
možato.
pa mi ti bukoviški zlomki ne dajo miru!
Kaj bi se vedno ustili črez Ribničane!
Anton.
se je obregnil Jurij zaničljivo. Nato
je pa malo pomislil in vprašal:
pa mi povejte, kaj dela Bog v nebesih?
Tu je bilo treba pa premisliti. Možički
Vrstica 4.043:
izpoved ga niso še nikomur postavili.
kaj dela Bog v nebesih?
vprašal Jurij in se jim posmehoval. Zmagonosno
je gledal po pivcih, ki jih je ugnal
Vrstica 4.051:
Pa se je oglasil Tončkov Anton in dejal:
ter se kesa, da je ustvaril Ribničana!
Smeh je zadonel po sobi po teh Antonovih
Vrstica 4.065:
včasih težko.
{{prelom strani}}
ko so vsi obmolknili.
Še rajni oče so mi pravili, da psi, ki zelo
lajajo, malo grizejo. Prav so imeli. No, ker
Vrstica 4.073:
povem: {{razprto|Bog pravične plačuje, hudobne
pa kaznuje!}} Ali se niste tako
učili v katekizmu?
Vsi so ostrmeli nad tako preprosto rešitvijo
Vrstica 4.094:
dolgo so že sedeli pri mizi.
Lipetov Jakob in vstal. In vstati so morali
tudi drugi. Izpili so, kar so še imeli v kozarcih,
in odhajali.
pri odhodu.
Franca in Maruška in se tudi odpravili proti
domu. Samo Jurij je ostal še v gostilni pri
Vrstica 4.109:
Preden se je pred gostilno Poljak poslovil
od France in Maruške, mu je le-ta
zašepetala na uho:
in izkušaj oprezno izvedeti od Jurija, kam
je meril z onimi svojimi besedami o krtu.
Potem mi pa pridi gori povedat!
Poljak se je res vrnil v gostilno, prisedel
Vrstica 4.126:
začel Jurij tiho:
smrti Oplotarjevega Primoža. Bolj in bolj
sem prepričan o tem. Poslušaj! Danes teden
Vrstica 4.172:
več kot gotovo, da je Maruška nalašč vložila
trhljen klin in je potemtakem ona kriva
Primoževe smrti.
{{prelom strani}}
Poljak.
biti res. Jurij, ali se ti ni samo sanjalo?
Jurij.
naznanil oblasti ali kaj?
zdajle tebi.
praviti. Stvar je silno neverjetna. Kdo ti bo
verjel, da si videl Maruško v skednju, ko
sam praviš, da se ti je od slabosti temnilo
pred očmi? Sanjalo se ti je — poreče vsakdo.
bode sram povedati, da si ukradel jajce
kakor dihur? To bo smeha, kakršnega še
ne pomnimo.
prav sram ko volka, ti bodo vsi rekli, da
si videl le v sanjah, kar misliš, da si videl
Vrstica 4.219:
mi roko, da ne boš nikomur nič pravil o
stvari. Zanjo smeva vedeti za enkrat samo
midva.
jaz bom molčal ko zid.
{{prelom strani}}
Vrstica 4.230:
Poljak povedal, kaj mu je pravil
Jurij. Pa le za hip. Ogorčena je
planila pokoncu:
mi podtika Jurij! Za Boga svetega, to
je grozno, kaj si vse ljudje izmislijo! Jaz
Vrstica 4.237:
preveč! Povej Juriju, da ga grem precej
tožit, če le še eno sámo besedico zine o
tej stvari.
bo nikomur več tega pravil!
čiste roke, gotovo čistejše kot Jurij. Ha, ha,
ha. Človek bi se najrajši smejal, ko kaj takega
Vrstica 4.265:
Primoževega telesa, in odtod nesreča. Le
pojdi z menoj v skedenj, da boš videl, da
je tako!
svoje oči!
v skedenj.
Vrstica 4.279:
so še ležali na tleh.
vdela; Jurij je pa narobe videl in brž slabo
mislil. Povej mu, naj molči, če hoče sam
sebi dobro ...
pride na misel!
mu verjel.
me obsodil za zločinko?
Maruška.
in obsodite. Pojdi zdaj z menoj v
hišo na kozarček slivovke —
Ko je Poljak odhajal od Oplotarjevih,
Vrstica 4.309:
sumničenja.
Maruška, ko je prišla drugi dan k
njemu.
Poljak.
in naj v prihodnje bolj pazi na svoje misli
in besede!
Maruška ni po Primoževi smrti več tako
Vrstica 4.346:
in brat Anton.
Maruška in mu podala kozarček slivovke.
imeti.
svetu razen Brigite.
sem ti že storila ...
ljubo moraš nocoj nekaj storiti.
bolj dej! Tako. Zdaj pa poslušaj. — Saj
znaš udariti, ne?
jaz strašno huda. Ne vprašaj, zakaj
tudi hud na njega, ker mi je rekel takrat
pri Strahovih, da sem neumen.
pri Strahovih. Pojdi ti pod Tomažev skedenj,
pa ga tam počakaj, da bo šel domov. Ko
pride do tebe, ga udari s polenom, potlej
pa zbeži. Kaj odkimuješ?
udarim nobenega človeka iz hudobnega namena
za ves svet ne! To je greh, smrten
greh!
pri ljudeh spraviti ob dobro ime?
nič slišal!
In — ali ne veš še tega, da gleda za Brigito?
{{prelom strani}}
vseeno?
misli tudi dobiti.
pa tudi precej. Zdaj pa pomisli, ali bi ne
bilo škoda Brigite?
je Jurij, to ne gre pa ne gre, tega ne smemo
pustiti. Jaz bi znorel, če bi vzela njega.
Svetuj mi, kako naj to zabranimo.
ko si tak bojazljivec! Ná, pij, da boš dobil
kaj poguma!
kozarček. Potem pa je nadaljevala:
ti povem: Jurij misli vzeti Brigito precej
po Božiču. Deklica je škoda. Mar jo boš
Vrstica 4.436:
pa že pregovorili, da ne bo marala za tako
krevljo. Ako hočeš sam sebi dobro, stori,
kar ti pravim.
kar ti praviš, tega jaz ne morem. Pa stoj,
saj ni, da bi ga moral ravno jaz pretepsti.
Vrstica 4.445:
Tisti Lazar zna tudi dobro udariti. Jerašnji
Marka ti udari za četrtinko žganja. Se ceneje
dobiš Pavliščevega Janeza ...
bi katerega drugega lahko dobila? No, jaz
sem se zanašala nate, zato ker se pravzaprav
Vrstica 4.455:
svetujem. In to ti še povem, da me je naravnost
sram, da imam za brata takega
bojazljivca!
je vzdihnil Anton in si pulil kocine iz bradovic.
bojazljivo.
tudi dala nekaj denarja, in dokler ne zapravita
vsega in se ne opijanita, ne pojdeta
iz gostilne.
ne bo, tudi ne more, saj se še nikoli nisi z
nikomur tepel. Ti lepo udari, potlej pa zbeži
domov v hlev, kjer navadno spiš. Živa duša
ne bo vedela, kdaj si prišel domov. Ná, pij
še, da se boš ogrel, da te ne bo zeblo!
je dejal Anton, izpil in kmalu nato tiho
odšel — —
Vrstica 4.491:
Jurij in Žerin, pri drugi pa vaški fantje.
Vsem je bilo videti, da so ga že precej pili.
na mizo?
postavil na mizo nov liter. Žerin ga je sicer
prav rad pil, a bal se je, da ne bi tega
Vrstica 4.499:
zdaj on na vrsti.
Strah.
da bo prazna stala v omarici? Ta liter je
tvoj. Vsak en liter ga vsaj boste, ne?
odgovoril Žerin in se delal, kakor bi hotel
vstati in oditi.
bi bili nesli mrliča s
oglasil Jurij.
Plačnik sem nocoj jaz. Poljak mi je cel dan
pregledoval pisma, s katerimi bom lahko
tožil svojega sina za kot in pa tistega bogatega
Plešo za neko njivo. Zato sem ga
nocoj pripeljal v gostilno.
izpraznil kupico.
Jurij, zakaj se pa držiš kakor kokoš v vodi?
Pij pa nam še kaj povej!
odgovoril Jurij, ki se mu je tudi že videlo,
da ga ima malo pod kapo.
šele malo ogrel. Buzarada, tako me je pa
zeblo, ko sem šel semkaj, da so mi hoteli
Vrstica 4.534:
Veste, pa človeka še bolj zebe, Če je ves dan
tako, kakor sem jaz danes. Kaj me gledaš,
Žerin? Še nič gorkega nisem užil danes.
veš! Le poslušaj me! Juretovkinega
fanta sem poslal v mraku k Oplotarjevim s
Vrstica 4.567:
kota. Zvečer me je pa še ta preklicana Maruška
razjezila. Zato sem sklenil, da se nocoj
moram napiti na vso jezo.
pak je Bog ustvaril vino!
od druge mize, pri kateri so sedeli fantje,
mleko? Saj Maruška nima nič govoriti pri
Oplotarjevih!
si ti sam tujec v Jeruzalemu? To že cela
vas ve, da ima na Oplotarjevem domu prvo
besedo Maruška, drugo — ta-le Poljak, tretjo
Franca ...
dejal jezno Buščajev.
da tuji in pritepeni lakotniki gospodarijo
gori?
se je čutil zadetega.
je odvrnil zbadljivo Buščajev.
Poljak se je vgriznil v ustnik in dejal
pikro:
Saj vemo, da govori iz tebe sama nevoščljivost in jeza, ker ti in tvoja Tona ne gospodarita
gori. Pa kaj se hoče? Malo morata
že še počakati, preden dobita vidva
vajeti v roke.
obrnjen k svojim tovarišem.
bo že minilo. Mu bo že odklenkalo enkrat,
in še kmalu!
Poljak mu seveda ni molčal. Beseda je
Vrstica 4.619:
sta spet ostala Poljak in Jurij sama.
ajdov snop!
nad ubogim mizarjem, ki se mu je hotelo
dremati, in se mu je vino že ustavljalo.
stvar ribniška! Ti, Strah, pa še eno mero
prinesi!
nocoj?
da rad pijem. Ná, da ne boš rekel, da nečem!
In je izpil kozarec do dna.
to ti povem: če mi še enkrat rečeš
ribniška‘, ti bom jaz rekel — mrcina!
meni, da ne bom sam pri tem dolgočasnem
Strahu.
In moža sta pila dalje.
je dejal Jurij v teku pogovora.
Le poslušaj!
k Poljaku in tiho dejal:
sem premišljeval, s katere je padel rajni
Primož. Ti si mi zadnjič rekel, da je bila
Vrstica 4.656:
da sem prav videl takrat. Maruška je nov
klin lahko kasneje vteknila, da bi odvalila
od sebe sum ...
Toliko časa boš mislil, da te bo Maruška
spravila v ječo.
ko tebi. Bom pa še pred teboj tiho!
rekel Strah, ko se mu je že zehalo in se
mu je zdelo škoda olja v svetilki.
čujte zmerom in molite, da vas strah ne
vzame! Strah, ali se nič ne bojiš, da bi te
strah ne vzel? Presneto bi bil srečen, ko bi
te enkrat pobral, ker bi imel kaj snesti!
Strah je mrmral:
biti pijancem sluga!
Nazadnje sta Poljak in Jurij vendar plačala
in vstala in odšla, oba dobro vinjena.
sta bila že na Strahovem vrtu.
z denarjem sem pozabil pri Strahu. Jaz
moram iti ponj.
pa še glavo tam pusti!
<center>* * *</center>
Vrstica 4.715:
igral z mucko, potem je pa zaspal.
prišli domov oče!
mati, ki je zaman ob vsakem šumu odzunaj
napenjala ušesa in gledala proti vratom, ali
Vrstica 4.729:
Govoril je nekdo sam s seboj.
glasove, ki so motili nočno tihoto.
da kolovrati ponoči okoli! Mar bi revež spal
in si odpočil stare kosti!
Vežna vrata so se odpehnila.
Poljakovka ter vstala in šla prižigat luč.
nikomur ničesar nečem, samo odpre naj mi,
kdor je v hiši, ker prav nič ne vidim ...
Ježeš!
Jurij je telebnil na tla.
{{prelom strani}}
Vrstica 4.752:
omare.
malo jezno.
ne vidiš, da ležim? O, vsi svetniki pomagajte!
Začel je vstajati, in res se mu je
kmalu posrečilo, da se je postavil na noge.
tipal ude.
ne bom mogel.
tresoča se od mraza kakor šiba
na vodi; seveda bila je le malo oblečena,
in burja je pihala skozi odprta vrata.
nevoljno vzkliknila Manica, ki se je tudi, z
Brigito vred, prikazala na pragu stranske
sobice.
Jurij, držeč se za omaro.
ti oče ne umrli!
in pogledala mater.
in sirota. Jokaj! Ko so moj oče umirali,
sem tako tulil, da se je razlegalo po vsi
ribniški dolini. Veš, tvoj oče leže mrtvi pred
Tomaževim skednjem.
mati; toliko, da ji ni padla svetilka
iz rok.
Ribnice, pa se mi bo mešalo!
vprašala Manica.
butico leže pred Tomaževim skednjem
... Potipal sem ga, napol mrtev je že.
Pojdite po njega! Jaz ne morem nič več.
In le-tu zebe, jaz grem v hišo.
očeta!
tri proti Tomaževemu skednju.
Jurij je šel pa v hišo in zlezel na peč.
Andrejček se je zbudil in začel klicati:
sem jaz pri tebi. Če samo
pride, se ti ni treba nič bati. Prepetovo bodi,
za kosmate noge ga bom prijel in razčesnil
na dvoje ... O blažena pečica! Ravno zame
si ustvarjena ...
zaspal — —
Vrstica 4.860:
Kar strla bi bila Antona! ...
se je zadrla nad bratom, ko je dopoldne
prišla k njemu v hlev, kjer je ležal.
Vrstica 4.867:
navsezgodaj, kaj se je zgodilo s poslednjim.
{{prelom strani}}
bi ga ne bil!
hudo?
ne! Sit sem bil že čakanja in jezen, da bi
vraga razčelesnil. Zeblo me je ko psa, pa
Vrstica 4.884:
Kdo bi bil mislil, da bo Poljak šel domov
mimo Tomaževega skednja! Saj je njegova
hiša na drugem koncu vasi!
po oni stezi, ki drži k Juretovim. Pa je bil
že pijan, da ni več vedel, kod se gre domov,
ali je pa hotel z Jurijem še kaj govoriti. Pa
zdaj se ne da nič izpremeniti. Kar je, je.
Meni se samo Poljak smili.
Kolikokrat sem dobil pri Poljakovih
jesti! Lepa moja sestra, kaj sem naredil!
In Anton je začel krčevito jokati.
Anton dalje.
Svoj živdan še nisem nikomur storil nič
zalega, zdaj sem pa šel Poljaka udarit kot
razbojnik, morivec ... Vest me peče, kakor
bi zglavnik gorel v meni. Joj, joj, joj!
naju zapró na leta, tebe in mene. Kaj bo
potem z Brigito? Molči, saj nihče ne misli
Vrstica 4.914:
snoči kregal s Poljakom. Torej le drži jezik
za zobmi, pa bo vse dobro. Saj Poljak bo
kmalu zdrav.
grob.
dobro. Le pojdi pa pozdravi Brigito!
{{prelom strani}}
Vrstica 4.967:
pomolila glavo nekoliko vun in prisluškovala.
in ob takem času?
Tona.
vidi. Saj vse spi pri vas, ne?
moški glas, ki ga je Maruška takoj spoznala,
da je Buščajev.
Hitro povej, mene zebe!
spomnil; zakaj si se pa snoči ž njim kregal
pri Strahu, da zdaj tebe dolžé, da si ga
potolkel?
more. Jaz pa lahko dokažem, da pred Tomaževim
skednjem še bil nisem, ker smo
šli od Straha vsi fantički skupaj in smo bili
potem skupaj do jutra.
dala v nedeljo?
nekaj mi moraš zopet dati. Suh sem ko
poper. Suša pa tudi pozimi ni dobra.
„Zakaj?“
pravzaprav samo zaradi tebe zapravljal. Hud
sem bil na Poljaka. Saj veš, zakaj. Ker je
Vrstica 5.018:
samo zaradi tebe pil? Ravno zato, ker
te imam preveč rad, sem se razjezil nad
Poljakom.
bi tako hitro pognal vsakega novčiča, ki ti
ba dam. Jaz ti ne morem zmerom dajati,
Vrstica 5.026:
pravi: Saj bo enkrat tako vse tvoje. Kvečjemu
dobim kak krajcar za maslo ali za jajca.
Torej ne nadleguj me, ko veš, da nimam!
bo enkrat tako vse tvoje, ali pravzaprav saj
je že tvoje.
tebe! Pa tudi ko bi hotela kaj vzeti, ne
morem, ker ima teta vse zaklenjeno. In kaj
bi bilo, ko bi izvedela? Zapodi me!
tetinega denarja, se pa Maruškinega. Dosti
denarja mora imeti ta ženska! Saj vem, kaj
Vrstica 5.052:
priti do tistega predala. Kaj se bo poznalo,
če izgine iz njega nekaj tolarjev in
petič!
Maruška tako preprosta, da odprto pušča
svojo sobo in skrinjo?
v njeno sobo, kadar je ne bo doma. Saj
gre vsak dan zdoma v vas k Poljakovim ali
kam drugam. Ti lepo pazi, nemara katerikrat
pozabi zakleniti sobico; takrat pa noter!
preskrbi nekaj denarja. Malo drobiža moram
vendar imeti v žepu. Vsi fantje me imajo
že za tvojega ženina. Ali te ni nič sram, da
se ta tvoj ženin ne more nič postaviti v
gostilni?
da sem se morala ravno nate obesiti!
fanta. Kaj mi pove! Z Bogom!
Samo to pravim, da ni treba tako zapravljati,
ker veš, da Oplotarjev dom še ni v
mojih rokah. Čakaj, Štefan, nekaj drobiža
mislim, da imam še.
k omari in prinesla nazaj nekaj žvenka in
ga stisnila Štefanu v roke:
varovati; ni treba vsega naenkrat pognati.
Ali zdaj pa res nimam več, verjemi mi.
si dobi, ko si lahko. Kakor sem ti rekel:
Poizkusi enkrat priti v Maruškino sobo pa
kupček denarja malo preredi.
{{prelom strani}}
Okno se je zopet zaprlo. Možka postava
Vrstica 5.160:
zardela in osramočeno gledala v tla.
Maruška trdo.
V trenutku ni vedela Tona kaj reči.
sem mislila, kako imate v
naposled spravila preko ustnic.
saj si bila že dostikrat
Maruška.
mene ni bilo doma, in kaj iščeš v moji
skrinji?
in se pomikala proti vratom.
Mar povej po pravici — krasti si mi hotela
denar!
sem še kradla?
in kakor razžaljena.
mislila pri meni,
odločno.
boš vedela, odkod to vem, ti povem, da
sem snoči slišala ves pogovor med teboj
Vrstica 5.194:
izpozabila, da boš poslušala Štefanov hudobni
nasvet. Ali zdaj, ko sem te zalotila,
vidim ...
nikar me ne izdajte!
rokami zaprosila Tona, ki je prebledela ko
stena.
in nikdar več se ne bom dala premotiti in
pregovoriti k tatvini. Prizanesite mi!
Če te ovadim ...
prosi, nikar tega ne storite; nikar me ne
ovadite, nikar tega nikomur ne povejte!
Hvaležna vam bom celo svoje življenje.
{{prelom strani}}
ne boš več poizkušala kaj tacega! Obljubim
ti, da bom o tej stvari molčala, če se ne
bo o tebi nič več takega slišalo.
Objokana, osramočena je šla Tona iz
Vrstica 5.278:
pa svečano-resno.
bilo prvo njegovo vprašanje.
zaužij!
mizi, na katero je Maruška prinesla pečenja,
kruha in vina.
vem, da si potreben zdaj, ko si prestal bolezen.
vprašal Poljak, ko je sedel k mizi.
je zgodila kaka nesreča pri hiši?
jokajočim glasom.
kdaj. Danes sem prišla na sled. Zjutraj sem
šla v stransko sobico, da bi iz skrinje vzela
Vrstica 5.304:
ki sem ga imela skritega pod obleko, sem
se ustrašila, da sem se hotela zgruditi —
malokaj ves denar je bil pobran iz njega.
kdo bi bil vzel?
kdo je vzel. In to me še bolj žalosti. Tatu
imamo v hiši.
takega v hiši.
„Tona!“
je okradla!
{{prelom strani}}
Tone jaz ne bi obsodil za tako slabo.
bi je tudi jaz nikdar ne bila imela za tako.
Pomisli: Maruška je enkrat ponoči slišala
Vrstica 5.337:
in je ni hotela ovaditi. Na, zdaj je pa mene
okradla. Povej, Maruška, Poljaku, kako je
bilo, da bo vedel.
In Maruška je povedala vso ono stvar
in nazadnje pristavila:
dobila v svoji sobi, sem ji obljubila, da
bom molčala, če so bo poboljšala. In sem
Vrstica 5.346:
več tiho biti, ko so mi teta Franca povedali,
da so okradeni. Preverjena sem, da
nihče drug ni vzel, ko Tona.
kakor vsak tat!
Kdor zna izmakniti, zna tudi
zavrnila Maruška in nadaljevala s posebnim
poudarkom:
tatinskim človekom pod eno streho! Človek
si še življenja ni v svesti; tatvina in umor
sta si v sorodu kakor ključavnica in ključ.
ne bo v svesti, če bo še dalje bivala
tatica pod našo streho. Od hiše se mora
pobrati!
ker smo si v
povračuje svoji največji dobrotnici, teti
Franci!
je izpregovoril Poljak.
vzela, naj vsaj prizna in denar nazaj da.
Ravno nese iz vodnjaka vodo. Pokliči jo,
Franca, pokliči, naj pride malo sèm.
Franca je odprla okno in poklicala Tono.
in jezi ga je človek potreben in dobro
stori!
No, ga pa
vstopivši v sobo nič hudega sluteč.
strogo.
stopila bliže.
da ne vem? Jaz sem imela v stranski
sobici v skrinji pod obleko precej denarja,
zdaj sem ga pa dosti pogrešila. Vzela si ga
ti. Povej, kam si ga dejala?
Teta, ali se vam meša?
ogorčena.
Vašega denarja se še doteknila nisem.
ti priči poberi iz hiše!
vidim nebeškega solnca, če sem vam jaz
vzela denar!
Franca.
zato varčevala, da boš ti zdaj kradla in dajala
tistemu črnemu Buščaju!
Zdaj je pa tudi Toni vzkipela kri.
pa grem!
našla pot nazaj! Še je pravica na svetu, in
oporoka še ni obveljavljena. Vidva sta pa
sodnijo!
Maruška, ki je doslej s Poljakom vred molčala.
dobila, v moji sobici pri odprti skrinji,
ko si ravno denar jemala iz nje! Le poizkusi
kaj proti teti, potlej bom jaz govorila!
{{prelom strani}}
spet Franca.
Čuješ, še danes!
Bleda ko smrt je odšla Tona iz sobe.
je silila starico priliznjena Maruška in ji natočila
nov kozarec vina.
potegnite!
In Franca je pila, potlej začela pa naenkrat
jokati.
Poljak.
mir pri hiši!
moje sestre hči!
Franca.
nas, ko bi bila pridna! Zdaj mora pa tako
od hiše.
imeti nič usmiljenja. Bo vsaj pomnila!
Franca.
pa toliko starih petič!
Poljak?
Poljaku.
če drugače ne, s
Poljak.
rekla z ginjenim glasom Franca.
vidva me imata rada.
je dejala starica in s tresočo roko vzdignila
kupico.
Vrstica 5.508:
Hud mraz je pritiskal. Poljakov maček
se je bil zjutraj po
na vežni prag. Dolgčas mu je bilo postalo
v sobi, ker so bili vsi, kar jih je bilo notri,
Vrstica 5.528:
spravi se...
je dejal sočutno Andrejček in splezal k
mačku na peč.
počasi; zima kima, pravijo naša mati. Potrpeti
moraš, saj moram jaz tudi. Dolgčas
Vrstica 5.543:
Tam gori pri Oplotarjevih so menda še zdaj.
Kaj bi ne bili mati žalostni! Če so pa mati
žalostni, je vse v hiši žalostno ...
Kar je deček tako prijateljsko zaupno
Vrstica 5.584:
licem, z opotekajočimi nogami.
žena, ko je sedel na klop pri peči in
si pokril lice z rokami.
prekratko!
prav kakor čmrlj; v vsako stvar se hoče
vtekniti!
Inako se je storilo ljubeči ženi pri tem
zoprnem odgovoru, da so ji stopile solze
v oči.
menda vendar še do tebe, da te smem vprašati,
kje si bil, če te celo noč ni bilo domov!
Kakor bi bila kaj hudega rekla! Saj sem te
vendar lepo vprašala. Ta nesrečni strup od
pijače te bo vsega zmešal ...
še do sodnjega dne, kakor sem bil takrat,
ko sem si tebe nakopal na glavo!
mož sirovo.
Vrstica 5.617:
Andrejček je zdaj prilezel s peči in se
oklenil očetovih nog:
črevlje sezul; boste šli malo leč!
Očetu se je zvedrilo mračno čelo. Dečka
Vrstica 5.625:
Kmalu pa se mu je zopet pomračil obraz.
zdaj Manica.
tudi od grenkih skrbi, kako bo preživil
deklico moral lomiti smeh.
včeraj popoldne odšli, je prinesel birič plačilno
povelje. Srdin toži za dolg!
tako skrbiš za dom?
Skrbi imam jaz, samo jaz.
je oglasila zdaj spet žena.
ste; človek se trudi in trudi, da reši dom;
še spanca si ne privošči; ko pa domov
pride, se pa vsi zaženo vanj kot ose!
bodi Bogu, tako me je skrbelo! Ali ti je
Franca posodila? ... Povej no! ... Maruška
menda ne!
zoper to, kaj li?
{{prelom strani}}
se zdi tako nevarna ... Saj bi menda vendar
še lahko kje drugje dobil na pósodo ...
taki!
pokoncu.
je posodila, da vas ne
preženo iz hiše, zdaj
Vrstica 5.685:
njo! Z vami ni več
govoriti. Kdo vas bo
poslušal!
Vstal je, malo se
Vrstica 5.695:
pijačo.
Lepo te prosim, bodi
doma!
za njim.
Vrstica 5.703:
iz hiše — proti Strahovim.
nam prizadene ta
človek!
žena.
Nekaj časa so vsi
molčali, potem se je pa
oglasil deček:
ali smo dosti dolžni
Srdinu?
mati.
človeku se mora
inako storiti, ko se domisli
Vrstica 5.732:
si spet malo opomogli, da se nam ni godilo
slabo. Samo Srdinu je še dolg, ki nas
pa dovolj tare in mene noč in dan skrbi!
{{prelom strani}}
je vprašala Manica.
vkljub svojemu premoženju največji siromak;
zmerom strada in trpi ko živina. Tak
Vrstica 5.744:
visoke, da se Bogu usmili. Kolikrat sem
že dejala: da bi se tega skopuha enkrat
rešili, bi človek še mogel mirno zaspati!
so rekli, da so dobili na posodo pri Maruški.
Poljakovka.
Vrstica 5.759:
na stolček, ki je bil na klopi.
žena.
Pa on se ni zmenil za njene besede.
bo padel, da si bo vso glavo razbil!
vzdihnila žena in vstala, da bi mu pomagala
na posteljo. Pa ravno ko je prišla do peči,
Vrstica 5.785:
Teta, kaj mi je povedala Juretovka
v veži prej, ko ste vi dremali!
je dejala Maruška, ko je neko
popoldne stopila v hišo in je
Vrstica 5.791:
prebudila iz popoldanskega spanja, pomislite:
ta nehvaležna Tona vas je šla tožit
za plačilo!
mencaje si oči.
dekla, pa ji niste dali niti novca.
je pa tudi jedla pri nas, in oblačili smo jo.
Kakšno plačilo hoče zdaj, volk požrešni!
Kdo se je kaj menil o plačilu takrat, ko smo
jo sprejeli k hiši?
poplačali ves trud, da naj bo le pridna, saj
ne bo zastonj ...
rekla tako. Saj res ne bi bila zastonj
delala, ko bi bila kaj vredna; vsa Oplotarjeva
Vrstica 5.818:
ne bo dobila od mene, čeprav me toži; za
kako posebno plačilo se nikoli nismo pogodili
in ji ga nihče ni dolžan dati!
Ali neka druga stvar je, ki me pa prav skrbi.
Veste, ona vas je šla tožit tudi zaradi razžaljenja časti.
Toži vas, ker ste ji rekli tatica.
tako reči. Vi ji lahko pravite, da je kradla,
toda tatica ji ne smete reči. Tako pravijo
postave.
smela reči tatica, če je kradla!
Franca.
zaporom.
ponovila starica.
{{prelom strani}}
zdaj na stara leta naj bi me pa vteknili
noter! Tega vendar nisem zaslužila! In take
Vrstica 5.859:
bilo v ječi za pažefn v tistem vzduhu in
smradu in temi ... Umorilo bi me precej
prvi dan!
v sveti jezi vzkliknila Maruška.
vas rada spravila, da bi se potem hitro
polastila vašega denarja in ga zapravila in
požrla s tistim Buščajem.
nesramna deklina! Ali me ne bo! Kaj ne,
da me ne bo, da mi boš ti pomagala?
proseče in s solzami v očeh govorila starica.
stiski pustiti samo! Bomo že pokazali nesramnici!
Samsonu je dal Bog moč proti
Vrstica 5.878:
kratil pomoči proti tej grdi deklini, ki se ne
briga niti za četrto niti za šesto in sedmo
božjo zapoved.
nisem navajena tožariti se.
boste dali pooblastilo, pa bo naredil tožbo
v vašem imenu. In če drugače ne bomo
mogli zmagati, bomo pa doktorja najeli iz
mesta.
požre dosti denarja.
„Zna?“
bo Tona zaprta, ne pa vi. Ali ne bo to
dobro?
zgnije naj v ječi!
noter jo moramo spraviti, čeprav stane nekoliko
denarja. Nemara pa doktorja še treba
ne bo, saj je Poljak bistroumen in izveden
mož.
če se bo hotel potruditi zame!
Pa se nekaj dni sèm kar ogiblje naše hiše.
in pa žena mu je vedno nekaj bolna, odkar
je zadnjič tako nesrečno padla. Prišel pa bo
gori kmalu, saj mora priti k meni po denar.
plačal Srdina, ki ga toži.
mu jaz lahko posodila.
o volku menite, volk
Maruška in se obrnila proti vratom, ki
jih je bil ravno odprl Poljak.
mu je zaklicala Franca.
pri vas?
je šla tožit za plačilo in za razžaljenje časti.
povedat Juretovka.
še ne verjel.
oglasila Maruška.
Franco za plačilo, češ da je tri leta delala
kot dekla pri njej, pa ni dobila nič plačila
Vrstica 5.963:
Primož in teta Franca, da ne bo delala zastonj.
Zatožila je pa teto Franco tudi zaradi
razžaljenja časti, ker jo je imenovala tatico.
glavo.
neki naučil Tono, naj toži?
dejala Maruška ogorčeno,
najrajše snedli.
mi, Poljak, če si moj prijatelj!
odgovoril Poljak.
tatica se ji res ni smelo reči. Sicer pa —
veš, Franca, jaz bi ti že pomagal, vse bi
Vrstica 5.984:
dogovarjala z drugimi! To ravno sem ti
prišel povedat. Kar na tihem, na skrivaj,
brez moje vednosti si prodala njivo
Lekcu, seveda napol zastonj: Blažček
bi bil dal sto goldinarjev več.
delajte! Pa naj vam tisti pomagajo, katerim
bolj zaupate. Čemu pa potem naju kličete
na pomoč — ni res, Poljak? Če hočete
denar razmetavati, pa ga razmetujte!
Franca je prebledela.
najbolj
zdaj? Lekec je bil prišel k meni, ko si bil
ti, Poljak, bolan. Na, pa me pregovoril in
preslepil za njivo. Usmilita se me zdaj, saj
vama ne bom ničesar več prikrivala.
glasom,
če se bolj zaneseš na koga drugega, oprimi
se njega; jaz se ti nečem vsiljevati.
Maruška.
vama že rekla, da sta vidva edina moja zaupnika.
Ne zapustita me, pomagajta mi! Vsa
Vrstica 6.017:
vidva odvračata od mene. Ali res nimam
niti enega človeka, ki bi me imel rad in
mi pomagal v stiski?
jokati.
tolažiti Poljak.
Maruška pa tudi, in sva pripravljena vse
storiti zate. Samo zaupati nama moraš. Drugim
ljudem pa čisto nič ne zaupaj, saj veš,
da bi ti najrajši sneli kožo. Pomagala ti
bodeva. Zdaj ni še nič izgubljenega.
bo Blažčkova, če jo že hočeš prodati
na vsak način.
njo!
stvar; on jo bo že izvil in izsukal, saj to
je njegov posel. On bo dokazal, da je hotel
Vrstica 6.040:
najeti za zagovornika v Tonini tožbi.
Pokazati mora tudi nji, kar ji gre. Se bo tak
vranč norčeval iz tebe!
veselo,
za plačilo pa, da je nisem dala zapreti, me
gre pa tožit. Čakaj, otepalo se ti bo!
je nadaljeval Poljak.
nobene besedice zastonj.
potrdil Poljak.
in Tone se otresemo.
potem je šele voljan
Maruška.
krevsala v stransko sobico po denar.
denar, ki sem ti ga
Maruška.
Franca, ko je prikrevsala nazaj.
precej jutri v mesto?
sreča.
Še ju je Franca nekaj časa izpraševala
Vrstica 6.103:
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
je smejé rekel Poljak, ko sta bila sama z
Maruško.
ko je odprla skrinjo in prinesla iz predala
šop bankovcev.
si me prosil.
kakor hitro mi bo
preštel še sam denar in ga spravil.
nadaljevala Maruška in ga nagajivo smejé
pogledala.
Poljak.
enkrat ostati vse med nama. Poslušaj! Sam
si ravno prej rekel, da narediva midva s
Vrstica 6.139:
malo več pameti in ki bi znali denar uživati.
Največji zaslepljennec je tisti, ki peha srečo
od sebe. Ali ni res tako?
Franco? Lepi Oplotarjev dom je njen, in
vzeti ji ga nihče ne more in ne sme, in naj
je stokrat bolj pameten kakor ona!
silo.
sme.
hudega in nenavadnega? Na svetu drug
drugega slepé, če le morejo. Dandanes je že
tako: poštenjak je največji siromak! Sicer
pa, saj ni treba ravno goljufije. Naredi se
lahko drugače.
„Kako?“
oporoko, naj Franca zapusti vso domačijo
Toni, če bo pridna. Tona pa, kakor tudi
veš, ni kaj prida. Zato pa tudi Franca ni
več vezana na Primoževo oporoko in lahko
dá domačijo komu drugemu.
nobenega bližnjega sorodnika. V najbližjem
sorodstvu sem ji potem jaz, čeprav je to
sorodstvo v resnici precej oddaljeno. Torej
prav lahko meni dá domačijo.
Poljak je gledal to žensko z začudenimi,
široko odprtimi očmi. Potem je pa rekel:
pa veliko vprašanje, ali ti jo bo hotela dati!
zato sem ti namignila prej, da ti tega posojila
morda ne bo treba vračati; zakaj če
mi pomagaš, ti odpustim ves dolg.
v vedno večjo zadrego.
mi lahko pomagaš, vendar sam dobro veš.
Franca te ima rada, kakor nobenega drugega
vaščana ne. Sučeš jo lahko z mezincem,
kakor hočeš. Pregovori jo torej, naj meni
prepusti domačijo, če hoče dobro
sebi.
z zategnjenim glasom.
sicer ni bogve kako bistroumna, ali kar
tako se pa tudi ne bo odpovedala gospodarstvu.
Poslušaj! Ti o priliki stopi k Franci pa ji
začni pripovedovati, kako jo vaščani sovražijo
Vrstica 6.236:
Na ta način prav lahko pregovoriš
Franco, da dá prepisati domačijo náme ...
No, kaj kimaš z glavo?
bi res že kako pregovorili, če ne bi bilo
— Tone.
Kako pravi Primožev testament? Če bo
pridna ... Ona je pa — tatica!
kar pa morda še ni tako gotovo — vendar
Franca Tone ne bo hotela kar tako zavreči.
Vrstica 6.257:
hujše pregrešila, potem bi bilo morda mogoče
Franco pripraviti tako daleč, kakor ti
misliš.
Maruška je pazljivo poslušala Poljakove
besede, in ko je nehal, je dejala:
tega ne bo nič?
če bi se Toni, kakor sem dejal, moglo kaj
hujšega dokazati, potem bi jo Franca nemara
zavrgla.
Maruška je nekaj časa premišljevala, potem
pa, kakor bi ji nekaj veselega šinilo v
glavo, rekla:
to govorjenje ostane med nama, veš!
plačat Srdina.
moram, kako je tvoji ženi.
za pričo, da sem mu plačal.
bila v njegovem brlogu.
spet zasvetile v skrivnostnem ognju — —
== Dvanajsto poglavje. Zavozlaj. ==
v kremplje; na, zdaj je pa sam prišel drugemu,
še hujšemu v roke.
odnesel tat v eni noči ...
prišel z vilami, ker je v svojem življenju
poznal samo grablje.
njega tako krasti učil.
ljudi.
danes tako joka in stoka, da ga bo konec.
Tako in enako gostobesedno govorjenje
Vrstica 6.439:
zadnje dni v vasi.
v tem kraju?
izmed orožnikov.
{{prelom strani}}
o kateri? Nemara imate v svoji sredi katerega
človeka, ki se je že izpozabil v tem
oziru?
odgovoril stari Anžiček.
tatu ne. O neki osebi se je pač zadnjič
enkrat slišalo, toda ...
beseda, kakor bi se bil v hipu spomnil,
da ne sme dalje govoriti in morda po krivem
Vrstica 6.457:
mislih.
orožnik.
je odgovoril Anžiček.
je šla tista oseba tožit ono svojo sorodnico
za razžaljenje časti, ko jo je imenovala
tatico.
je Oplotarjeve France.
kdo drugi.
je ni ovadila, samo zapodila jo je od hiše.
Zdaj je šla Tona pa sama tožit Franco, ker
jo je nazvala tatico. Torej mora biti že nedolžna.
časa premišljal.
Tona?
oglasil Povzin.
Povzinu orožnik.
Povzin in vsi drugi so se spogledali.
gospodar,
Orožnik se je nasmehnil in dejal:
če je bila pri Oplotarjevih dolgih rok, ne
verjamem, da bi se ji bili že skrčili.
strogo drugi mož postave.
Vrstica 6.521:
svojo skrinjo in sploh pokaže, kar ima, je z
opotekajočimi nogami šla odpirat skrinjo, ali
se kmalu ojunačila in dejala:
ničesar našla. Kdo vaju je pa speljal na led?
Orožnika sta začela premetavati obleko
Vrstica 6.530:
Tona sama je začudeno pogledala denar in
zakričala:
v skrinjo.
orožnik in mu pokazal šop.
Zaman se je Tona rotila in prisegala, da
je nedolžna, da ni nič vedela za ta denar,
da ga ni ona dejala v skrinjo. Orožnika sta
jo prijela v
{{prelom strani}}
Vrstica 6.567:
saj je denar lahko kam drugam skrila.
S to novico je še predpoldnem prihitela
Juretovka k Franci in je v živih barvah
Vrstica 6.573:
mogla verjeti. Ko je pa vse slišala, se je
prijela za glavo in začela jokati in vpiti:
naredit Oplotarjevi hiši!
sveti jezi oglasila Maruška.
slišalo, da bi bili katerega Oplotarjevih vzeli
orožniki?
veselje in čast, dela pa sramoto. Zatrdno
je vkup z Buščajem izvršila tatvino. Seveda
Vrstica 6.605:
dasi ni le-to nič krivo. Seveda ne, saj je ni {{prelom strani}}
nihče učil krasti. Vi, teta, ste jo učili samo
lepe stvari ...
še vedno z jokom. Svoj živdan nisem premaknila
tuje stvarce. Odkar je bila Tona
pri nas, sem skrbela zanjo in jo učila kakor
prava mati.
namesto veselja napravlja tako sramoto.
Edino to je še dobro, no, da ni izvršila te
Vrstica 6.624:
nas! Ampak to pa rečem in bom zmerom
rekla: Grda deklina je to, ki ne zasluži nobenega
usmiljenja!
zasluži in pri meni ga tudi nikoli več ne
najde.
more, taka je nesreča in sramota, ki te je
zadela!
kar je starica zopet začela krčevito jokati
in se jeziti nad Tono ...
Vrstica 6.638:
<center>* * *</center>
dobro kovati — Franca je strašno huda na
Tono. Zdaj se bo lahko dala pregovoriti
za tisto, kar sem ti rekla oni
neko popoldne Maruška Poljaku, ko ga je
prišla obiskat na njegov dom in ga poklicala
vstran.
starko, naj meni izroči domačijo!
Govori ji, kakor sem ti rekla zadnjič!
je odmajevalno odgovoril Poljak.
zaslužiti tako lepo svoto denarja? Saj veš,
kaj sem ti rekla: Onega denarja, ki sem ti
Vrstica 6.660:
sam zadosti bistroumen. Kar pojdi; jaz pridem
kasneje gori. Moram še k bratu Antonu
malo pogledat, je revež še vedno bolan.
In Poljak je res šel k Oplotarjevim in
Vrstica 6.666:
mlin.
Primožu dvesto goldinarjev?
Franco naglo, ko je stopil v sobo in sedel.
Franca ga je debelo pogledala.
da je katerikrat kaj posodil našemu Primožu?
Ali se mu meša? Kdaj so Oplotarjevi iskali
denarja na posodo?
Jaz sem se tudi začudil, ko sem to
Vrstica 6.681:
ti grem povedat, ker sam je tako mogočen,
da noče priti do tebe, da bi te stvari
opomnil.
laž in sleparija! Če bi bil res posodil Primožu,
zakaj pa njega ni nikoli terjal in zakaj
se ni oglasil precej po Primoževi smrti?
in je mislil, da se boš pač ti sama spomnila,
kaj je tvoja dolžnost. Po Veliki noči pa hoče
omožiti hčer in potrebuje denarja za njeno
doto.
Moj brat nikoli ni bil v sili. In če bi bil
res vzel kaj na posodo, bi mi bil to gotovo
povedal. Pa ni vzel. Jaz ne morem in
ne morem verjeti. Ubogi brat, še v grobu
ga ne pusté v miru in v dobrem imenu!
Starica je začela bridko jokati.
trpljenje in nevoščljivost hudobnih Bukovičanov.
Tebe pa še čaka. Tako se mi zdi,
kakor bi se bili vsi vaščanje zarotili, da ti
bodo nagajali in ti grenili vse ure tvojega
življenja.
Ali kaj, ko sem stara revica! Z menoj, mislijo,
bodo lahko pometali, kakor se jim bo
ljubilo. Da bi bila vsaj ta Tona pridna!
Precej bi prepisala domačijo na njo.
{{prelom strani}}
pravi, da ji izrôči posestvo le, če
bo pridna. O tatici, ki sedi v zaporu, pa
Vrstica 6.724:
je dal tako zapisati. Res se človeku zdi,
kakor da je v duhu naprej videl in slutil,
kakšna bo Tona.
zdaj početi jaz, stara revica?
solz je privrel starki po obrazu.
Poljak jo je nekaj časa tiho opazoval,
potem pa izpregovoril sočutno:
bi ti nekaj svetoval.
prosim! Svetuj mi kaj pametnega!
Seveda ta moj svet ti lahko sprejmeš ali pa
zavržeš. Malo čuden in nepričakovan se ti
Vrstica 6.762:
In jaz vem za takega človeka, ki bi namesto
tebe gospodaril in zate skrbel, kakor morda
še lasten sin ali lastna hči ne ...
je poslušala njegove besede z napeto pozornostjo.
ki je pričal, da je pričakovala drugega
imena. — —
po nekolikem premišljevanju.
Maruška tako skrbi za me.
domačijo! Le čakaj, da ti povem! S
Tono ni nič, ker se je tako izpridila. Nji
Vrstica 6.796:
in da te bo vedno spoštovala in ubogala.
No, zdaj pa reci: ali ne bi imela ti potem
lepega življenja?
Franca je zadovoljno prikimala z glavo:
hotela prevzeti domačijo na ta način?
težko breme. In denarja ima ona že tako
dosti, da se ji ni treba ubijati s tujimi stvarmi.
Sicer jo pa jaz lahko vprašam in ti potlej
povem.
Maruška se je na videz dolgo branila.
Vrstica 6.828:
so se pa jezili in hudovali.
{{prelom strani}}
gostija na svojem domu.
živi kot jež pri lisici.
Tako so govorile vaške ženice drugo
Vrstica 6.849:
zemlje počasi tekla v izdolbljeno skalbo.
se je oglasila Juretovka, ki je ravnokar prišla
s svojem kabljem in slišala zadnje besede.
pravdanska, pravim, veste, s kom je v zvezi?
ženice.
strahoma vprašala Samka.
Tomažinka.
zvezi? Oplotarjevi Franci se je znala prikupiti,
pa je!
povzela Juretovka.
če hočeš kaj vedeti. Anžičkovi stari so rekli
snoči: Ona je bolj prevejana, kakor njena
mati Eva, ki je zapeljala Adama. Jaz pa
pravim: Ona je Franci
Strah in groza, kaj mi je pravil
Oplotarjev pastirček, ki sem mu jaz teta,
Vrstica 6.882:
v vežo. In kaj je videl? Na ognjišču
je sedela Maruška z razpletenimi kitami in
nekaj cvrla v ponvici.
Zraven ognjišča je pa na stolčku sedela
Franca. In ko je bila tista stvar v ponvici
scvrta, jo je tlačila Maruška Franci v usta.
Pastirčka je izpreletela groza ...
pa hudobec
Buščajka.
tačas, ko hudoba razgrne mrežo okoli?
Glas je pa vendar dal od sebe. Takrat je
Vrstica 6.902:
pa zatulila kakor divja zver. Pa je
zapel zvon, pri Sv. Antonu je pozvonilo k
dnevu, in takoj je bilo zopet vse tiho ...
glasov.
oglasila Tomažinka.
cvrla Franci zajutrek, preden sta se odpravili
v trg. To je menda videl pastirček, drugega
nič. Ha, ha, ha, Juretovka povsod vidi čarovnice.
poredno dejala Buščajka. Seveda ji Juretovka
ni ostala dolžna odgovora. Majhno
Vrstica 6.920:
Maruška se je pa pri Oplotarjevih smejala
in govorila:
Brigita, tudi ti boš zdaj kmalu na vrhu zaželjene
svoje sreče!
== Štirinajsto poglavje. Upanje. ==
Vrstica 7.016:
na stolček in jo opazovala.
naposled sočutno.
Deklica se je ozrla in očividno nevoljno
odvrnila:
in gledala vun v lepo popoldne.
vzela šivanje zopet v roke.
na obrazu, ga ti nisi vesela. Povej mi, Brigita,
zakaj si vedno še tako žalostna, tiha,
otožna? Glej, vse se veseli, vse upa, vse
pričakuje novega življenja in cvetja in sadov
in veselja in uživanja!
cvetja, kakšnega sadu, kakšnega uživanja?
Kaj pa je moje upanje? Moje upanje je
Vrstica 7.040:
upala nekaj, kar mi je nedosežno. Ljudje
upajo v srečo. Prav. Zame pa, vem, nikjer
ne cvete sreča.
Tako mlado dekle — pa take brezupne
misli! Živeti brez upanja — ali se pravi to
Vrstica 7.053:
solnce sreče in veselja. Le proč z otožnostjo
in žalostjo, Brigita! Tudi tebi bo vzšlo solnce
sreče.
smehom.
Vrstica 7.063:
Jankota!
dejala Maruška in prišlecu zaklicala
skozi okno:
Kar v to sobico stopite!
začela Maruška govoriti, ko je Janko vstopil,
pozdravil in sedel —:
še vedno tako otožna, kakor je bila lani
ono popoldne, ko ste prvikrat prišli k nama
pod lipo!
bolezen, mislite? Za vse bolezni je dobiti
zdravnika, dobiti se mora kje tudi za Brigitino! Pa saj ga Brigita že pozna, kaj ne,
Brigita?
pogledal.
Vrstica 7.090:
da pride za stalno domov.
prej pogovarjala?
poleti oženiti. In jaz sem rekel, da sem popolnoma
zadovoljen, da imam nevesto že
izbrano.
mu je ponagajala Maruška.
kaj?
Janko odločno in obenem veselo.
povedal tudi očetu.
dovolijo pa ne dovolijo, da bi njo vzel. A
povedal sem jim odločno, da moja ne bo
nobena druga kakor Brigita. Kaj ne, Brigita,
ti boš moja ženka?
Brigita odločno in se obrnila vstran, da bi
zakrila solze veselja in žalosti.
Mladenič jo je pogledal žalostno, potem
pa kljubovalno pristavil:
tako branijo, boš ti moja!
Brigita.
Maruška ju je nekaj časa gledala z vidnim
dopadajenjem, potem pa je izpregovorila:
Dunaja. Ko pridete nazaj, bo vaš oče sam
prišel z vami snubit Brigito. To vama obema
pravim jaz. Le še kaj se pomenita in vesela
bodita!
{{prelom strani}}
Vrstica 7.145:
to veličastno, večno lepo himno mladosti ...
Brigita, tudi ti jo boš kmalu pela!
je govorila Maruška stopajoč po stezi, ki
je vodila od Bukovice preko lazov proti
Vrstica 7.155:
zadovoljstvom je ogledavala Stoparjev dom,
ki se ji je belil nasproti. In nadaljevala je
tiho sama s seboj:
In naselila se boš na tem lepem Stoparjevem
domu kot gospodinja in boš živela
|