Nesrečno zlato: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m Dbc334 je premaknil(-a) stran Nesrečno zlato! na Nesrečno zlato
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki narekovajev
Vrstica 47:
lesnike ...
 
»Ná„Ná, malha, ná, rdečka, sivka, ná!
Kaj pa ti, grdin, stičeš okoli telice? Se bo
pa spet Poljanka ujedala, zakaj se nič ne {{prelom strani}}
Vrstica 62:
Nič prida ta vročina! Bog bodi varih! naj
ogenj nastane v tej suši, saj vse gre. Ali
naj se pa kaj skuha gori, kakšna toča ...«
 
Tako je pretrgano govoril mož, stoječ
Vrstica 87:
je pričal, da je mož pastir, čednik.
 
»Maroga„Maroga, maroga, kam pa tebe hudnik
nese?« je zavpil mož jezno, ko je videl, da
jo je maroga potegnila v goščo. »Maroga„Maroga,
ná, ná! O ti čorba! Je pa že spet tisti šent
od muhe prišel! Tristo kosmatih! Za gobami
bo šla. Blaž, pojdi jo zavrnit! Blaž,
Blaž Buščajev!«
 
Toda Buščajev Blaž je menda preslišal
Vrstica 99:
dalje ležal pod bližnjim drevesom.
 
»Čakaj„Čakaj, negodne nemarni! Jaz ti bom
pokazal, kaj se pravi zdaj, spati. Vranč črni,
potuhnjeni! Potajil se je, saj vem, ko žaba.«
 
Mož je zdirjal proti fantu z namahnjeno
Vrstica 111:
je že padala po njem črednikovapreklja.
 
»Boš„Boš ubogal, kaj, ti ličan ličanasti? Pa
mene ne boš ubogal! Ali me ne poznaš
še, kaj? Jaz sem Tončkov Anton iz Bukovice,
Vrstica 117:
ne bo, kakor si ti! Ali misliš, da so te dali
vaščani zato meni za pomočnika, da boš
spal?«
 
»Bom„Bom že Brigiti povedal!« je izvil iz
sebe fant, ki se je ihteč in stokajoč krčevito
zvijal po tleh.
Vrstica 130:
pomaga proti Antonovemu leskovemu olju.
 
Ko je Črednik slišal ime »Brigita«„Brigita“, ga je
sicer še enkrat prav krepko sunil in dejal:
 
»Povej„Povej, komur hočeš, nesnaga grda!«
potlej je pa precej odnehal in fantu bas
narobe zapretil: »Brigiti„Brigiti pa Bog varuj povedati!«
 
Blaž jo je ubral za marogo. Anton je
Vrstica 156:
marogo že pri čredi.
 
»Veš„Veš kaj, Blaž?« je nagovoril sopastirja
zdaj že bolj prijazno. »Živino„Živino zaženi v Pavletovo
stajo! Danes se tako nobeno živinče
nič ne pritakne. Vsaj nikamor ne bo mogla
iti. Pa leso zapri!«
{{prelom strani}}
Fant je rad ubogal. Hitro je seganjal
čredo v ograjeno, pokošeno senožet. In
ko jo je segnal in zaslišal klic: »Blaž„Blaž, alo,
krompir!« — je bil precej pri Antonu.
 
»Zdaj„Zdaj je vsa živina vkup?«
 
»Vsa«„Vsa“, je odgovoril Blaž in se spravil
nad krompir.
 
»Kaj„Kaj se meniš, ko tisti brencelj pride, jo
mora živinče potegniti, če bi bilo iz lesa ...
Veš, kaj sem prav kar premišljeval? Od
sestre se mi je sanjalo po noči. Bogve, kaj
to pomeni. Trideset let je že, kar je nisem
videl.«
 
»Saj„Saj bo toliko, da«da“, je pripomnil Blaž,
ves zamišljen v okusni krompir.
 
»Reva„Reva, kaj ti veš? Kje si bil ti pred tridesetimi
leti?«
 
„Kje?“
»Kje?«
 
»Bogve„Bogve, kje. Nikjer. Ampak to ti rečem,
da je prava ptica, ta moja sestra. Tako daleč
je odletela, da nihče ne ve kam.«
 
»Tudi„Tudi vi ne?«
 
»Tudi„Tudi ne. Zato sem pa jezen nanjo, da
me bo jeza zaradi nje pod zemljo spravila.
Kadar se domislim, moram zakleti — Bog
mi odpusti ta greh!«
 
»Česa„Česa se pa domislite?«
 
»Zlodej„Zlodej — če morem dobro reči — nje!
Nje se domislim, kako je bogata, jaz pa
stradam. Saj ti še ne veš: Ko je bila še
Vrstica 211:
ne bi bilo predaleč. Potlej sem bil enkrat
pa še tako neumen, da sem jo šel v Trst
iskat.«
 
»Kaj„Kaj, v Trstu ste bili?« je vprašal neverjetno
Blaž, dasi je to že vedel, saj je
Anton to menda že stokrat pravil ljudem.
 
»Seveda„Seveda sem bil. S tisto Šobko sem šel,
saj jo poznaš, stara je ko zemlja in grda,
da se je hudobec z vsemi štirimi brani v
Vrstica 249:
da drug drugega ne poznate! Pridite v Bukovico
pa vprašajte po Tončkovem Antonu.
Vsak otrok vam bo povedal in pokazal —«—“
 
»No„No, ali ste jo navsezadnje našli?« je
vprašal Blaž, kateremu se je menda zdelo,
da Antonove povesti še ne bo tako hitro
konec.
 
»Potrpi«„Potrpi“, ga zavrne Anton, »da„da povem
vse po vrsti! — Popraševal sem in popraševal.
Najti jo moram, Maruško, sem dejal,
Vrstica 311:
da sam sebe nisem poznal, ko sem se pogledal
v ogledalu. Štirinajst dni je bilo treba,
da sem se spet malo obredil — —«—“ Anton
se je pri teh besedah prijel za podbradek,
menda da bi se prepričal, če ni morda še
zdaj sestradan in suh.
 
»Kam„Kam je neki odletela sestra, kakor ste
prej rekli?« je vprašal Blaž.
 
»Kaj„Kaj vem, kam! Bes jo poberi, če je še
ni! Ko bi bila kaj vredna, ne bi bilo treba
zdajle meni živine pasti pa procek plesti.
Vrstica 327:
straje sva užila z materjo po očetovi
smrti. Ona se je pa v denarjih valjala. Nič
nisva imela — —«—“
 
»Hišo„Hišo ste imeli, ne?«
 
»Kdo„Kdo jo bo dal! Pri Tončkovih smo bili
na stanovanju, v stranski sobici, v tisti luknji.
No, pa je že še bilo, dokler so še bili mati
zdravi. Toda potem, ko so se enkrat nekaj
prehladih, zboleli pa umrli — —«—“
 
Debele solze so pritekle Antonu po
obrazu.
 
»Veš„Veš, Blaž«Blaž“, je nadaljeval črez nekaj časa,
»svojo„svojo mater Mico imej rad, čeprav ni dosti
prida! Blagor se ti, da jo še imaš! Ti ne
veš, kako je hudo, če nima človek nič svojih
Vrstica 347:
ki bi mi kaj postregla, če bi zbolel. Misliš,
da bi mi Tončkovi kaj postregli? S koprivami
ne, ti pravim — čeprav smo v sorodu.«
 
»Pa„Pa se oženite! Zmeraj se ženite, pa se
nikoli ne domenite.«
 
Blaž je zadel na pravo struno. Antonu
se je lice od veselja razširilo.
 
»Tu„Tu imaš pa prav. Oženiti se bom pa
moral. Drugega mi ne kaže. Saj imam že
izbrano. Pa nočem tega nikomur praviti.
Veš, katero bom vzel? Lorenčevo Brigito!«
 
»Če„Če vas bo marala. Ako ji jaz povem,
kako ste neusmiljeni, kako ste mene tepli,
vas bo z burkljami napodila, kadar boste
prišli snubit.«
 
»No„No, saj tega ji ne boš povedal? Kaj ne,
da ne? Bog varuj! Ná, tu-le imaš še krompirja!
Saj jaz nisem neusmiljen. Samo kadar
Vrstica 381:
ko se za Brigito poganjam. Bom vsaj do
svoje hišice prišel ... Pasja vera, kaj pa to
pomeni? Ni zagrmelo?«
 
Anton je vstal in pogledal kvišku.
 
»Seveda„Seveda je! Vidiš tam-le oni črni oblak?
In tam-le tudi eden. Tam pa zopet eden.
Blaž, danes pa prej poženiva živino domov!
Nič ni verjeti tem malopridnim čarovnicam, da
ne bi izkuhale kakšne toče ali hude ure ...«
 
Anton je zatrobil v rog. Blaž je pa naredil
Vrstica 417:
 
Tedaj pa je že od daleč zaklical Jurij,
ki je bil ugledal črednika: »Anton„Anton, hoj
Anton! Veseli se, če ti pravim, veseli! Kaj
gledaš to gospo, kakor Ribničan nov pisker?
Ali je ne poznaš? Boš videl, če jo poznaš
ali ne!« V tem je urneje stopil, in ženska
poleg njega.
 
Vrstica 428:
bi bil v zadregi.
 
»Kako„Kako bom jaz poznal, koga ti vodiš
za seboj!« se je odrezal Juriju, ko je le-ta
z neznano gospo dospel do njega in do
Blaža.
 
»Ha„Ha, ha, ha!« se je zarezal Jurij. »Ta„Ta je
pa lepa! Kaj takega pa še ne! Svoje sestre
ne pozna več, Maruške ne poznaš, Anton —«—“
Anton je ostrmel. »Nak„Nak! ... Jurij, kaj
govoriš! Jurij, ti imaš mene za norca! Kako
neki ... Nak, to že ni Maruška ...«
 
»Pa„Pa sem, Anton, res sem — tvoja sestra.
Daj mi roko!« je izpregovorila dobrovoljno
neznanka in nudila Antonu roko.
 
Anton pa ni mogel verjeti.
 
»Lej„Lej ga, nevernega Tomaža!« je zavpil
Jurij. »Daj„Daj roko Maruški, Anton, in veseli
se! Kaj boš tako gledal! In ti, Blaž, kaj
zijaš na vsa usta! To je Antonova sestra,
Vrstica 457:
jajec ljudi žro. Prav pod nami je. Kadar
imamo mi dan, imajo tam noč. Zdaj petelin
tam k dnevu poje.«
 
Blaž si je težko kaj zapomnil učenega
Vrstica 474:
nekaj takega kakor zasmeh vsemu svetu.
 
»Tako„Tako si res ti? Prej bi pričakoval smrti«smrti“,
je dejal Anton in okorno pomolil sestri roko.
 
»Dolgo„Dolgo te ni bilo ... Trideset let... Celo
večnost ... Pa da si le prišla ... Veš, ob vse
sem, ob očeta, ob mater ... » In Anton si
je začel brisati solze.
 
Vrstica 486:
pomečkala nežna drevesa.
 
»Pokrižajmo„Pokrižajmo se in pojdimo!« je izpregovoril
Jurij. »Če„Če ne, se bomo močili. Kako
se temni! Zdaj zdaj bo tu dež. Oblačice
gredo po severu.«
 
»Saj„Saj res, kar pojdimo!« je dejal Anton.
»Blaž„Blaž, danes sam ženi živino domov! Mi
gremo po stezi.«
 
»Ná„Ná, fant, ná!« Blažu so se razširile oči.
Antonova sestra mu je stisnila svetlo šestico
v roko. Razširile so se pa oči tudi Antonu,
Vrstica 509:
se vile in upogibale.
 
»Kje„Kje si pa bila toliko časa?« je vprašal
Anton svojo sestro. »Ali„Ali si bila res tudi v
Ameriki?«
 
»Tudi«„Tudi“, je odgovorila Maruška. »Pa„Pa ti
bom že drugikrat več povedala. Omožena
sem bila z nekim trgovcem. Letos mi je
umrl. In tako sem se namenila domov.«
 
»Kje„Kje sta pa z Jurijem vkup prišla?«
 
»Kje„Kje?« se je oglasil Jurij. »V„V trgu sem
bil po opravkih. Nazaj gredé sem pa došel
to gospo. Pridružila se mi je, in začela sva
se pogovarjati. Vprašala je po tebi. No, pa
sem izvedel, da je tvoja sestra.«
 
Zabliskalo se je prav nad njimi. Jurij je
naredil velik križ. Maruška toliko da ni pala.
Anton je pa vpil: »Nič„Nič bati! Imamo vsaj
luč. Živio! Vsa dolina naj izve, da je prišla
moja sestra domov. Živio!«
 
»Ali„Ali si nor, ali kaj-li?« ga je sunil Jurij.
»K„K hudi uri se pripravlja, ljudje jokajo, ti
pa ukaš!«
 
»Nič„Nič nor, vesel sem!« je odgovoril Anton
in še enkrat zaukal. In še dalje bi bil ukal,
da mu ni Maruška velela, naj bo tiho.
Vrstica 546:
gromadasti oblaki.
 
»Ga„Ga vidiš, stisnjenca, kako cijazi drva?«
je zaklical Anton in pokazal na planjavo, po
kateri je korakal zgrbljen možiček s palico
v roki, z debelim vlakom na rami. »O„O, da
bi ga tristo tisoč hudnikov vzelo! Toliko
denarja ima, pa se muči. Veš, Maruška, to
Vrstica 555:
ne ve, koliko. Koliko ima pa doma plesnivega
denarja zakopanega! Ko bi človek
mogel do njega! Saj ne bi bilo nič greh...«
 
»Kajpak„Kajpak ko greh«greh“, se je oglasil Jurij.
»Vsaka„Vsaka tatvina je greh.«
 
Pri Svetem Antonu je zazvonilo k óblaku.
Vrstica 572:
padati mrzle, debele kaplje.
 
»Pod„Pod ono skalo bomo morali vedriti,
ne bo drugače«drugače“, je vpil Anton in kazal na
črnikasto pečino, ki je moléla iz klanca nad
njive. »Tam„Tam bomo pod streho.«
 
Prišli so kmalu do nje. Z vso silo je
Vrstica 581:
dosti.
 
»Kateri„Kateri zlomek pa je le-tu?« je zakričal,
ko je zadel ob živo bitje.
 
»Vstran„Vstran!« se je zadri ženski glas. »Teslo„Teslo
nerodno, kaj se vrivaš? Saj vidiš, da ni nič
več prostora. Tukaj smo Pavletovi.«
 
»Tiho„Tiho, Juretovka, brazdana, klekarica!
Ali te bom vun vrgel!« je vpil Anton in s
komolcema delal prostor. »Pa„Pa tudi ti, Zefa
Pavletova, se tja bolj dej! Ali pa vun pojdi,
na dež! Te bo vsaj malo opral. Saj si tako
črna ko čelešnik. Mislite, da bo moja sestra
na plohi stala?«
 
»No„No, no, saj bomo vsi lahko!« ga je
mirila Maruška.
 
Vrstica 619:
 
Kazala je Maruško in tiho vprašala Jurija:
»Kdo„Kdo pa je ta ženska?«
{{prelom strani}}
»Antonova„Antonova sestra. Iz Amerike je prišla«prišla“,
je takisto tiho odgovoril Jurij.
 
»Maruška„Maruška?« se je začudila Juretovka na
glas.
 
»Maruška„Maruška, da, če hočeš vedeti!« je zakričal
Anton. »Ali„Ali imaš kaj zoper njo? Misliš,
da bo tebe vprašala, ali sme priti domov?«
 
»Tako„Tako bodi no tiho!« je sunila Maruška
brata. »Saj„Saj ti nihče nič neče!«
 
»Pa„Pa res, kaj bi zmeraj iztegoval svoj
jezik!« je v razžaljenem glasu dejala Juretovka.
 
»Za„Za božjo sveto voljo, kakšno je nocoj!«
je vzdihnil Jurij. »Ali„Ali bo sodnji dan, kaj-li?«
 
»O„O ne, sodnja noč!« je dejal Anton in
se zakrohotal.
 
Vrstica 647:
in se zgenili.
 
»Molimo„Molimo, molimo!« je zaječal Jurij.
 
»Ogenj„Ogenj!« je zavpila Juretovka. »Na„Na bregu!
Lorenčev skedenj gori. Ježeš, če se še naša
hiša vname! Ljudje božji, pojdimo gasit!«
 
In ženica je skočila izpod skale in zdirjala
proti vasi in klicala: »Sveti„Sveti Florijan, bodi
nam bran! Sveti Florijan, bodi nam bran!«
 
Ostali vedrivci so preplašeno gledali.
 
»Bog„Bog bodi varih, če se še Lorenčeva
hiša vname!« je zatulil Anton. »Bogve„Bogve, morda
je Brigita prav v hiši ...«
 
»Katera„Katera Brigita?« je vprašala Maruška.
 
»I„I, Brigita, Lorenčeva rejenka! Kako ti
hočem drugače povedati?«
 
»Hitimo„Hitimo še mi! Morda moremo kaj pomagati«pomagati“,
je dejala Maruška in hitela za Juretovko.
 
Vrstica 674:
za njo.
 
»Kam„Kam greš? Bog, da si pod streho!
Maruška! Maruška! Kaj tebi mar, če Lorenčeva
koča zgori?«
 
Anton je kričal zaman. Maruške že nikjer
ni bilo.
 
»Buzarada„Buzarada, jaz moram tudi rešiti svojo
ropotijo«ropotijo“, je dejal Jurij in stopil izpod skale.
 
»Kaj„Kaj pa ti, Anton? Kaj stojiš tu ko začaran?
Gasit pojdi! Kaj gledaš? Luža ti bo zgorela;
kje boš potlej živino pojil!« In Jurij jo je
odkuril.
 
Vrstica 703:
pa treskalo, da je bilo strahota.
 
»Ubogi„Ubogi človek«človek“, je vzdihoval Anton in
večkrat postal, »ki„ki ima kakšno sestro! Za
samo preglavico mu je. Mar bi bil jaz
zdajle v zatišju! Kaj se mi je treba po kamenju
Vrstica 717:
pri sebi. Kje pak? Tam bo vse črno ljudi.
Lahko jo kdo okrade ... Anton Tončkov,
tega pa ti ne smeš pustiti! Teci, kar moreš!«
 
In je tekel, kar je mogel.
Vrstica 730:
bregu, vendar nekaj korakov od vasi.
 
»Hvala„Hvala Bogu!« je dejal Anton, ko je to
opazil. »Ampak„Ampak kaj imajo tam pred Lipetovo
hišo? Vse črno ljudi. In vpitje in jok ...«
 
Možiček je malo postal in gledal. »Boljše„Boljše
je od zadaj stati. V gruči in temi sem že
marsikak sunek dobil.«
 
Res se je vse trlo pred Lipetovo hišo,
Vrstica 742:
križem vpilo.
 
»Jurij„Jurij, Jurij!« je klical Anton Ribničana,
ki je ravno zapuščal gručo in odhajal domov.
»Kaj„Kaj se je pa vendar zgodilo?«
{{prelom strani}}
»Spominjaj„Spominjaj se štirih poslednjih reči in
vekomaj ne boš grešil!« je odgovoril nekdanji
zalagavec cele ribniške doline resno.
 
»Lorenka„Lorenka je mrtva. V Lipetovi hiši leži.
Pojdi pa poglej! Jaz si moram iti večerjo
kuhat.«
 
Anton je stopil v gručo. Juretovka je
pravkar stopila iz Lipetove hiše in vpila:
»Vse„Vse zaman, vse zaman! Drgnile smo jo,
vse poizkušale. Vse ne pomaga nič. Lorenka
je mrtva. Bog ji daj večni mir in
pokoj.«
 
»Kako„Kako je pa vendar to prišlo?« so vprašale
nekatere ženske, ki so tudi šele zdaj
prihitele zraven.
 
»I„I, kako? Tako: Lorenka je bila sama
doma, ko je treščilo v skedenj. Brigita je
bila šla k izpovedi.«
 
»Lorenčeva„Lorenčeva teta so bili pa danes teden,
sem jih videla v nedeljo pri sv. obhajilu«obhajilu“, se
je oglasila Povzinova Urška, mlada deklica.
 
»No„No, je že prav!« je povzela Juretovka.
»Lorenka„Lorenka je ali od strahu umrla, ali jo je
pa tisti puh zadušil. Brigita je ravno prišla
domov, planila v hišo, klicala mater, pa ni
bilo nič odgovora. Ogenj je od póda že prodiral
v hišo. Slišalo se je že prasketanje ...«
 
»Odkod„Odkod pa ti to tako natanko veš?« je
vprašal nagajiv mož iz gruče.
 
»Dedec„Dedec, pa ti pripoveduj, če bolje veš!
Pa da boš vedel: Stoparjev Janko mi je
pravil, ki je videl! Brigita je hotela Lorenko
Vrstica 790:
se je podiral strop. Še malo, pa bi bilo tudi
po Brigiti. Onesvestila se je in pala. Pa je
priletel Stoparjev Janko ...«
 
»Kje„Kje je pa bil?« je vprašal isti nagajivec.
 
»Kaj„Kaj jaz vem, kje! Mimo je prišel. Pa
je skočil v hišo, zgrabil Brigito in jo nesel
vun, zopet planil nazaj, pa prinesel Lorenko
vun. Komaj je prestopil prag, pa se je sesula
koča. No da, potlej sem pa jaz priletela
iz laza, pa sva z Jankotom ...«
 
»Lažeš„Lažeš!« se je oglasila Buščajka. »Jaz„Jaz
sem bila pri pogorišču prej kakor ti. Jaz
sem pomagala, da smo prenesli Lorenko
v Lipetovo hišo.«
 
»Pusti„Pusti me no, da vse povem! Saj pravim,
človek mora biti zmešan; če ga ni zmešal
ogenj, so ga pa ti ljudje. Za božjo sveto voljo,
Vrstica 813:
imam pa to za zahvalo, da mi pravijo, da
lažem. Oh, srečna Lorenka, ki se je odtegnila
takim ljudem!« In Juretovka je odjokala
nazaj v vežo.
 
»Babe„Babe nore!« je zavpil Tončkov Anton.
»Kaj„Kaj se pa spet kregate? Ubogi angeli, ki
vas bodo v red devali sodnji dan tam v
dolini Jozaiat! Jaz pa le to pravim: Bog se
usmili Lorenkine duše! Kaj se režite? Povejte
mi rajši, potlači babje, kje je Brigita in
kje je moja sestra?«
 
»Katera„Katera sestra?« je hkrati vprašalo več
radovednih glasov.
 
»Moja„Moja, naša Maruška! Torej, kje je Brigita,
kje je Maruška?«
 
»Brigito„Brigito so nesli k Poljakovim«Poljakovim“, je govorila
Žerinka bolj sosedam ko Antonu.
 
»Poljakovka„Poljakovka jo je vzela, je njena birmanska
botra. No, pa dekliču se ni nič posebnega
zgodilo. Samo omedlela je menda. A o
kateri Maruški govori ta prismojeni Anton?«
 
»O„O kateri Maruški?« se je oglasila Juretovka.
Spet je bila na pragu. Obraz se ji
je veselja svetil. »O„O kateri Maruški, vprašate?
O svoji sestri govori Anton, ki je danes
prišla domov. Jaz to vem, ki sem z njo
govorila. Pa naj zdaj kdo reče, da lažem!
Anton! Maruška je šla k Poljakovim. Le
pojdiva tudi midva tja!« ...
 
»Tista„Tista Maruška da je prišla spet v naš
kraj!« je povzela stara Žerinka, ko sta odšla
Anton in Juretovka.
 
» Tista menda, da. Saj jo gotovo še
pomniš. In Anton je dostikrat o nji pravil«pravil“,
je pripomnila Samka. Jaz sem dejala, kdo
je tista tuja ženska, ki sem jo prej videla
pri ognju!«
 
»Nesrečo„Nesrečo je prinesla«prinesla“, je pristavila Tomažinka.
{{prelom strani}}
 
Vrstica 929:
matere.
 
»Ko„Ko so bili tako dobri zame!« je govorila
vsa objokana deklica. »Kakor„Kakor bi bili
moja prava mati! Pa so morali umreti tako
strašne smrti! Pa kakor bi bili slutili, da
Vrstica 959:
— Šli sva počivat. Na, pa je prišla
koj drugi dan nesreča ravno nad našo hišo,
ravno nad njih!« — Tako je govorila deklica
in bridko jokala.
 
»Le„Le ni treba si preveč k srcu jemati te
nesreče!« jo je tolažila Poljakovka. »Kaj„Kaj
hočemo? Vsi bomo morali enkrat iti. Odšlo
ne bo nikomur. Človek je kakor rosa na
veji: kapne, pa je ni. Bodimo prepričani, da
kar Bog stori, vse prav stori ...«
 
»Če„Če tudi se nam prav ne zdi«zdi“, se je
oglasil Andrejček. »Da„Da, Brigita, le veruj, da
je res. Saj so nam zadnjič gospod tako
pravili v šoli.«
 
»Brigita„Brigita, le potolažena bodi!« jo je tešila
Manica. »Saj„Saj boš lahko pri nas. Bova vsaj
zmerom skupaj.«
 
»Zmerom„Zmerom bo pri nas Brigita!« se je
oglasil deček Andrejček. »Ni„Ni res, mati?«
 
»Kje„Kje pak! Pri nas bo. Saj jo imamo vsi
radi«radi“, je potrdila mati. »Saj„Saj je bil oče snoči
precej zadovoljen. Pomagala bo kaj pri delu,
kadar bo mogla, ali naj bo pa šivala, kakor
je pri Lorenčevih.«
 
»Jaz„Jaz te bom tako rad imel, Brigita«Brigita“, je
nadaljeval deček. »Kar„Kar mi bodo oče kupili
na semnju, vse bom dal tebi ...«
 
Brigita je bila hvaležno ginjena, ko je
Vrstica 1.056:
sta bila oba, a izterjevavec bolj ko Žerin.
 
No, Žerin je potem nekaj malega ,dobil‘‚dobil‘,
izterjevavec pa tudi ni odšel s pohvalo. —
 
Vrstica 1.079:
je rekel Lipetov Jakob?
 
»Tega„Tega pa ne! V mrtvašnico je pa ne
pustim prenesti. V mojo hišo ste mi jo prinesli,
ko ste mislili, da se bo dala še oživiti.
Vrstica 1.085:
Moja soseda je bila, in sicer dobra soseda.
Sosedom pa moramo tudi po smrti izkazovati
ljubezen.«
 
Tako je govoril Lipetov Jakob in po teh
Vrstica 1.092:
trdili, da ima Lipetov Jakob samo zato zdaj
tako odprte roke in odkrito srce, da bi se
ljudem prikupil; sicer da je že ,mož‘‚mož‘ v vasi,
pa bi rad postal še več — župan. Lipetov
Jakob pa se ni zmenil za tako besedičenje
Vrstica 1.165:
— se je razvezal Antonu jezik.
 
»Vprašaš„Vprašaš! Kaj bi ne bil vesel!« je odgovoril
Anton. »Ti„Ti, Tomažin, praviš večkrat:
— Žena je dar božji. Jaz pa pravim: — Žena
je zlodej, saj hoče imeti moža zmerom doma
Vrstica 1.187:
zlodejevim stisnjencem ... On naj le jé v
oblicah krompir! ... Glej, pa ravno prihaja.
Pa misliš, da je prišel kropit? Samo kadit!«
 
Res je prišel Srdin, pokropil mrliča, pokleknil
Vrstica 1.196:
se je precej zadri Anton v njega:
 
»Ti„Ti, Srdin bogatin, po pravici povej, ali
si prišel kropit ali kadit?«
 
Možakarji so kašljali. Srdin se je pa
Vrstica 1.205:
in dejal:
 
»Torej„Torej spet nesreča v vasi! Pa imaš
nadlego v hiši! Jaz pa škodo! Mi smo res
siromaki.«
 
»Kakšno„Kakšno škodo imaš?« je zavpil Anton.
»Ali„Ali nisi zastonj dobil tobaka? Saj zato si
prišel sem, ker je tobak zastonj, ti zlodejevi
stisnjenec!«
 
»Ti„Ti pa kar molči!« je odgovoril Srdin
počasi in zaničljivo. »S„S teboj jaz že ne
govorim! Jaz govorim samo s pametnimi
ljudmi.« In k Jakobu obrnjen je dejal: »Saj„Saj
ti pravim, Jakob, če bo tako, bom ob vse
prišel. Lorenka mi je spet nekaj odnesla.
Vrstica 1.224:
nazaj prinesel! Pa saj bo namesto nje morala
vrniti tista rejenka, Brigita. Bogve, kje
bo zdaj?«
 
»Kaj„Kaj hočeš Brigiti?« je spet zavpil Tončkov
Anton. »Brigita„Brigita je nocoj tu-le, kje bo pa zanaprej,
tebi nič mar!«
{{prelom strani}}
Vse je utihnilo. Tudi ženske so nehale
Vrstica 1.234:
o Brigiti.
 
»Eh„Eh, je pa ravno prav, da sem jo tukaj
dobil!« je rekel Srdin. Obrnil se je proti
ženskam in dejal počasi pa važno: »Ti„Ti, Brigita!
Lorenki sem bil posodil deset goldinarjev.
Saj boš menda ti toliko poštena, da
mi boš pa ti vrnila, ker mi ona ni. Veš, jaz
sem revež, jih potrebujem! Le kmalu jih
prinesi!«
 
Brigito je oblila rdečica. Sram jo je bilo,
da se ni vedela kam dejati.
 
»Ti„Ti, grdi dedec ti, da jo zdaj in tukaj
terja! Da ga sram ni!« je na glas dejala
Poljakova Manica. — Tudi drugim se ni
prav zdelo sirovo terjanje Srdinovo. — »Bo„Bo
že vrnila! Zdaj nima nič. Saj ji je vse pogorelo,
še obleka«obleka“, so pomirjevalno dejali
nekateri. Nekateri so pa kar molčali, zlasti
tisti, ki so bili sami dolžni Srdinu. Za hip
Vrstica 1.257:
 
Kar je stopila Maruška pred Srdina, odprla
mošnjiček in vprašala: »Koliko„Koliko ste rekli,
da vam je bila dolžna rajna Lorenka? Deset,
kaj ne? Namesto nje vam jih vračam jaz.
Tukaj jih imate!«
 
Srdin je začudeno pogledal Maruško,
Vrstica 1.268:
ženicam iz prsi.
 
»Kako„Kako je usmiljena Maruška!« je šepetala
Povzinka.
 
»Denarja„Denarja mora imeti ko črepinj!« je pristavila
Juretovka.
 
»No„No, pa še bolje tako!« je dejal Srdin zategnjeno
in se odpravil domov. »Lahko„Lahko noč!«
 
»Nič„Nič ,lahko‚lahko noč‘! — Težko noč imej ti!«
je vpil za njim Tončkov Anton. »Lákotnik„Lákotnik,
požeruh, oderuh, zelenec! S samo hudobo
si v zvezi! Te bo že enkrat drla! Pa da gre
še iz moje sestre denar iztiskat, ta stisnjenec,
rokomavh, volkodlak ...«
 
Taki prizori se vendar ne spodobijo za
tako priliko, je mislil Lipetov Jakob. Zato
je miril Antona: »Anton„Anton, bodi no pameten!
Saj poznaš Srdina. Tvoja sestra gotovo ne
bo zato obubožala. Rajši povej, kaj si takrat
delal, ko so ti oče umrli. Tako govorjenje
se nocoj spodobi. Sestra tega še ne
ve. Ná, pa prej malo pij!«
 
Anton je izpil kozarček pa dejal: »Saj„Saj
je res neumno od mene, da se kregam s
takim človekom in si kratim zdravje. Seveda
Maruška ne ve še, kako je bilo ob očetovi
smrti!« — Še en kozarček je izpil. Ljudje so
se med tem pomirili. Potlej je pa začel:
 
»To„To je bilo tako. Polna hiša je bilo
ljudi. Klečali so, molili pa smrti čakali. Tisti
stari Povzin je bral na neke bukvice. Očala
Vrstica 1.316:
daj večni mir in pokoj! — Tako je bilo,
pa nič drugače. Smrt je kakor krt: ne dá
se odpoditi.«
 
»Anton„Anton, kakšna pa je vendar smrt?« je
povzel Tomažin. »Ti„Ti si jo videl, si včasih
pravil.«
 
»Videl„Videl, videl. Visoka je ko hrast in strašna
ko pošast. Seveda sem jo jaz že videl. Pa
sem jo takrat znal tudi odpoditi.«
 
»Saj„Saj je nisi videl!« mu je pomagal Anžetov
Tonček.
 
»Kdo„Kdo pravi, da ne? Ležal sem v skednju
na slami. Prav dobro se je ležalo. Kakor
na pernici. No, da, že sem bil zadremal.
Vrstica 1.339:
vrata na sTežaj. Zagledal sem visoko prikazen.
Bila je večja ko še tako velik človek.
V desnici je imela koso, v levici pa škarje.«
 
»Narobe„Narobe! V levici koso, v desnici škarje!
Tako si pravil enkrat«enkrat“, mu je presekal besede
Tomažin.
{{prelom strani}}
»Ali„Ali je bilo enkrat! Kje je že zdaj tisti
,enkrat‘‚enkrat‘! Pa je imela, kakor sem rekel, v
desnici koso, v levici škarje. Jaz sem potegnil
odejo črez oči. Pa lasje so se mi
Vrstica 1.358:
pa zdaj? sem rekel sam pri sebi. Kako bom
stopil pred božji tron, ko imam toliko grehov
na vesti ko Poljakova hruška sladic!« ...
 
»Kako„Kako pa to, Anton, ali ne greš nikoli
k izpovedi?« ga je vprašal Tomažin.
 
»Seveda„Seveda grem, to se pravi, enkrat sem
šel. V soboto popoldne ob štirih sem bil
že pri cerkvenem stolpu. Cerkovniku sem
Vrstica 1.390:
prišla domov Maruška! Pa Brigite tudi ne
pustim, za ves svet ne. — Brigita, kaj se
boš jokala!« se je obrnil Anton k deklici,
ki je tam pri peči žalostno sedela in ihtela.
 
»Saj„Saj je vse v en kup: žalosten biti ali pa
vesel. Pa je boljše biti vesel, vsaj ni treba
solz brisati.«
 
»Tu„Tu imaš pa prav!« so se smejali možje.
 
Tako je Anton kratkočasil zbrano družbo.
Vrstica 1.404:
Pred hišo zunaj obstane voz.
 
»Kdo„Kdo se je neki pripeljal?« je vprašalo
hkrati več glasov.
 
»Stoparjev„Stoparjev Janko!« je dejal Lipetov Jakob,
ki je bil pogledal skozi okno.
 
»Glejte„Glejte si no! Še on je prišel pokropit.
To je pa lepo!« so govorile ženske.
 
»Ravno„Ravno prav, da pride. Jaz imam ž njim
tako nekaj govoriti«govoriti“, je rekel Tončkov Anton
važno.
 
Vrstica 1.431:
kajpak natančno opazovale in nekaj šepetale.
 
»Ali„Ali boste malo sedli?« je vprašal hišni
gospodar mladeniča, ko je opravil molitev,
in mu je ponudil stol.
 
»Hvala„Hvala! Moram domov!« je odgovoril
Janko. »V„V trgu sem imel popoldne nekaj
opravka, pa sem si nazaj grede rekel: Pokropit
moram pa vendar še iti.«
 
»To„To je lepo. Kaj ne, kako se hitro zgodi
nesreča? Kdo bi bil kaj takega pričakoval?
No, to je dobro, da ste vi mimo prišli, da
ste vsaj Brigito rešili. Škoda bi bilo mladega
dekleta.«
 
»Ali„Ali je Brigita zdaj dobra?« je vprašal
Janko. Pa je gotovo že vedel, da je dobra,
zdrava ...
 
»O„O, dobra. Saj je tam-le med ženskami.
Le poglejte! Samo vam se mora zahvaliti,
da je še živa.«
 
Janko se je ozrl na žensko stran. Bister
Vrstica 1.459:
oči povesila.
 
»Ti„Ti, Janko Stoparjev!« se je oglasil zdaj
Tončkov Anton. »Počakaj„Počakaj malo, te bom {{prelom strani}}
nekaj vprašal! Jaz te bom vprašal, ti boš
pa po pravici povedal kakor pri izpovedi.
Ko si včeraj skočil v gorečo Lorenčevo
hišo, kaj si mislil?«
 
Vsi so se morali zasmejati Antonovemu
odločnemu vprašanju. Samo Brigita se ni.
Naglo se je obrnila k Poljakovi Manici in
dejala tiho: »Manica„Manica, pojdiva domov!« Manica
jo je ubogala. Vstali sta hitro in tiho
odšli. »Brigiti„Brigiti menda ni dobro!« je rekla
Povzinka.
 
Tončkov Anton je pa Jankotu dejal še bolj
odločno: »Odgovori„Odgovori, Janko, kaj si mislil?«
 
»Rešiti„Rešiti, kar bi se dalo«dalo“, je odgovoril
Janko. Sicer se je smejal, pa se je vendar
videlo, kakor bi bil malo v zadregi.
 
»Kaj„Kaj rešiti? Kar leži ali kar živi?«
 
»Najprej„Najprej kar živi, ker je to imenitnejše.«
 
»Že„Že prav! Pa bi se bilo vendar spodobilo
najprej Lorenko vun nesti, če je prav
že mrtva ležala. Ti si pa najprej Brigito vun
prinesel, pravijo. Zakaj? Ali ti je Brigita kako
bolj pri srcu? — to te vprašam. Odgovori!«
 
»Anton„Anton, ali si neumen ali kaj!« se je
oglasil jezno Lipetov Jakob. »Kaj„Kaj čenčaš
take čenče!«
 
»Anton„Anton je nocoj dobre volje. Lahko noč!«
je dejal Janko in odšel. S smehom je odšel ...
Pa si vendar lahko opazil, da se mu je pri
Vrstica 1.502:
v zadrego.
 
»Lahko„Lahko noč, Janko!« je klical Lipetov
Jakob za odhajajočim mladeničem. Antona
je pa pokaral, češ: »Kaj„Kaj pa tako govoriš,
kar ni v peto ni v šesto? Saj moraš vendar
malo modrosti imeti.«
 
»Vprašati„Vprašati se vse sme«sme“, je odvrnil Anton.
»To„To ni v nobeni božjizapovedi prepovedano.«
 
Besedičil bi najbrže še dalje o tej stvari,
ali zbal se je sestre Maruške, ki mu je z
ostrim pogledom odločno velela, naj molči.
Zato je rekel: »Da„Da pa ne boste mislili, da
znam samo v govorjenju biti moder, hočem
biti moder tudi v molčanju. Pa naj drugi
zdaj govoré in pokažejo svojo modrost, jaz
sem jo že.«
 
Anton je odslej trdovratno molčal.
Vrstica 1.526:
Ženske, seve, so še dalje govorile o Jankotu.
 
»Ti„Ti, kaj pa, ko bi res kaj bilo na tem,
kar je rekel Anton?« je dejala Samka svoji
sosedi Blažonki.
 
»Ne„Ne bodi no še ti sanjasta!« jo je zavrnila
Blažonka. »Bogatega„Bogatega Stoparja edini
sin bo kaj imel z ubogo rejenko!«
 
»Eh„Eh, kdo ve?«
 
»Beži„Beži, beži!«
 
»Kaj„Kaj pa bo ta Janko?« je vprašala Maruška.
 
»Za„Za kmeta se uči!« je dejala poredna
Gregčeva Urša.
 
»Nikar„Nikar Urše ne poslušaj!« je izpregovorila
Lipetovka. »Kaj„Kaj Urša ve, kaj je to!
Veš, Maruška, to je tako: Janko je bil že
v šolah, da bi se izučil za doktorja. Pa je
Vrstica 1.558:
Zdaj je prišel Janko domov na počitnice.
Pa bo menda še jeseni šel za nekaj časa
nazaj. Potlej se bo pa moral oženiti, kajpak.«
 
»Pa„Pa bo bogato in gosposko izbral, ne
rejenke!« je pristavila Blažonka.
 
»Rejenka„Rejenka gori, rejenka doli, če mu je pri
srcu, bo ravno njo vzel«vzel“, je trdila Samka.
 
»Prav„Prav imaš, Samka!« se je oglasila Juretovka.
»In„In jaz še to povem, da sem že dvakrat
videla Jankota, kako se je pogovarjal
pred Lorenčevo hišo z Brigito. In mislite,
Vrstica 1.573:
še! Če bi naša hiša gorela in če bi prav
vedel, da sem jaz notri, ki sem muše malo
v sorodu, mislite, da bi šel zame v ogenj?«
 
»Zate„Zate še v vodo nihče ne!« ... je rekla
Buščajka.
 
Kdove, kako dolgo bi se še pregovarjale
ženske, da niso moški vstali, in da ni
Tomažin zaklical: »Aló„Aló, ženske, domov!
Jutri bo treba zgodaj vstati.«
{{prelom strani}}
 
Vrstica 1.594:
s ključem v roki od hiše
proti kašči. Bila je sključena
starica ko gabrova grča. »Čiba„Čiba
koklja, na, na!« je klicala kokljo,
ki je iskala na dvoru črvičkov
in druge gomazni za
neprestano čivkajoče svoje otročiče.
»Picke„Picke majčkine, ste
lačne, kaj ne? Ve bi zmerom
jedle kakor kobilice. Le počakajte
malo, kmalu dobite zobati,
le z menoj pojdite!« Starica
se je zibala naprej, nagovarjala
piščeta in jim metala
Vrstica 1.613:
 
Živalce so se hotele kar stepsti
zanj. »Mi„Mi greš vstran ali ne!«
je zapretila starka s ključem
petelinu, ki se je že pridrvil
Vrstica 1.627:
potresel rdečkasti svoj greben
in z vzvišenim kikeriki oznanjal
svetu svojo novo ,zmago‘‚zmago‘...
 
»Dober„Dober dan, teta! Kaj pa
delate?«
 
Franca se je ozrla in se kar ustrašila bolj
Vrstica 1.638:
 
Obiskovavka se je pa prijazno smehljala:
»Ali„Ali me ne poznate več? Jaz sem Maruška.
Saj ste me včasih prav dobro poznali.«
 
»Glej„Glej, glej! Tako Maruška si ti, Antonova
sestra! Zdaj se spomnim, da je naša
Tona pripovedovala, da si domov prišla.
Seveda sva bili včasih dobro znani. Tako
kaj boš pa povedala? Sem slišala, da se ti {{prelom strani}}
je dobro godilo.« Prva prestrašenost in nezaupnost
je izginila s staričinega obraza.
 
»Ne„Ne zamerite, da vas motim! Sem rekla,
moram pogledat, ali ste se živi in zdravi?
Glejte, teta, če ne boste zamerili, to ruto
sem vam prinesla!« Maruška je odgrnila
zavitek. Starka je zagledala lepo novo ruto,
ki se je lesketala na solncu kakor sama svila.
 
»Joj„Joj, joj!« se je čudila starka. »To„To ruto si
meni prinesla? Kako se sveti! Kako je lepa! Ali
mora biti draga! Kaj ti bom pa jaz dala?«
 
»Kolikrat„Kolikrat ste mi že kaj dali v prejšnjih
letih! Le pomerite si ruto!« — Maruška ji
je sama dela ruto na sivo glavo. »Saj„Saj sem
rekla, tako se vam poda! Za deset let ste
precej mlajši. Prav kakor nalašč je za vas.
Čakajte, zdaj jo bova pa zopet zavili, pa jo
boste shranili. Tako!«
 
»Da„Da se vendar še kak človek
spomni mene, revice!« je rekla
Franca in si obrisala solze, ki so
ji kapale iz oči od samega ginjenja.
 
»Nikarte„Nikarte no! Prava reč je to!
Kolikrat ste mi vi kaj dali, ko sem
bila mlada. In saj smo tudi v sorodu
malo. Moje rajne matere
oče so bili mali brat vaše matere.«
 
»I„I, seveda smo si v sorodu.
Pa mene se še noben sorodnik
ni spomnil. No, ti bodem že vedela
hvaležnost. Pojdi, si bodeš
ogledala malo naš dom.«
 
»Ali„Ali ste sami doma?«
 
»Sama„Sama. Brat Primož je šel s
Tono po mrvo v laz, ker v soboto
nismo mogli vsega domov
Vrstica 1.696:
moje vrstnice so že šle počivat.
Samo jaz, stara reva, še kolovratim
po zemlji.«
 
»Prav„Prav ste stari! Saj se niste
skoraj nič izpremenili, odkar vas
nisem videla. Tako še greste ko
Vrstica 1.704:
je pravil moj brat — kaj hočem,
malo neumen je, pa ima dobro
srce —, da se dveh ne ustrašite.«
 
»Je„Je pravil? Glej, glej!« Franci
se je samo smejalo. »Eh„Eh, veš,
človek se spridi z delom. Ali
moram biti za vse sama! Tako trpim ko
Vrstica 1.717:
vseeno še dosti storim, ne da bi se bahala!
Samo hodim težko. V cerkev že celo leto
ne morem.«
 
»Oh„Oh, kako imate lep vrt!« je vzkliknila
Maruška, ko sta prišli do ovočnjaka.
 
»Kaj„Kaj ne, da?« je veselo dejala Franca.
 
»To„To poglej, koliko je drevja! Koliko bi bilo
to sadja, če bi bili ljudje taki, kakor se
spodobi! Ali so tako snedeni in požrešni
Vrstica 1.730:
sneti. Ponočnjaki se spravijo skrivoma gori,
in spridom oberó ali otepó. Seveda človek
ne more cele noči prečuti in stražiti.«
 
»Da„Da morejo tako tatinski biti ti ljudjé!«
 
»Veš„Veš, to niso ljudje, to so volčje. Pa
pojdiva dalje! Glej, kako se prihuljeni maček
gosti z mišjo! Pes pa dremlje. Dobra žival
je, že dolgo ga imamo pri hiši. Star je, pa
vendar še vestno opravlja svojo službo.«
 
»Ta„Ta lipa mora biti pa tudi že stara!« je
dejala Maruška, ko sta prišli do košate lipe,
ki je stala pod hišnim oknom na vogalu in
malokaj do tal pripogibala ogromne svoje veje.
 
»Stara„Stara, stara!« je potrdila Franca. »Kakor„Kakor
pravijo, gleda zdaj že peti Oplotarjev rod.
Glej, kakšna senca!«
 
»To„To se meni prav lepo zdi, teta, ker
trta ovija hišno steno. Iz vasi se tako lepo
vidi, ko zelenje prepleta belino.«
 
»Saj„Saj je lepo, je. Vidiš, tam na oni strani
imamo pa hlev, p6dpôd in kozolec. Pa pojdiva
v hišo! Nemara bi se ti poljubilo malo
kislega mleka? Tako je ko sir. Pa črnega
kruha ti bom nadrobila noter.«
 
Šli sta v hišo. Franca je velela Maruški
Vrstica 1.769:
všeč že radi svoje lege.
 
»Ah„Ah, kako lep je vaš dom!« je vzkliknila
Maruška, ko je prišla Franca nazaj z latvico
mleka in s kruhom. »Kakor„Kakor kak gradiček
gleda z višine na nizka selišča v dolini. To
je domačija, da!«
 
»Domačija„Domačija je lepa!« ji je segla v besedo
starica. »Ali„Ali kaj, ko je nima kdo obdelovati!
Tri četrtine posestva moramo dajati v najem.
Kdo pa naj dela? Hlapcev in dekel nočemo.
Vrstica 1.784:
Pa Tona je pri nas, hči moje sestre,
ki je umrla omožena tam doli na Dolenjskem
pri štajerski meji.«
 
»Ona„Ona bo tudi podedovala za vami,
kajpak?«
 
»O„O tej stvari se še nismo nič menili.
Kajpak, nekaj bo že dobila, če bo pridna.
Bomo že videli. Drugega bližnjega sorodnika
tako nimamo.«
 
»Tako„Tako se vaš brat Primož ni hotel oženiti?«
 
»Nak„Nak. Je rajši tako ostal. Jaz pa — saj
veš, kako sem bila nesrečna. Oh!« ... Starica
je začela jokati. »Oh„Oh, kako je bilo hudo!
Pa ravno ti si zabranila, da ni bilo še hujše,
da me ni Primož ubil. O, nisem ti tega pozabila
in ti nikoli ne bom! Samo ti si me
takrat rešila.« In vnovič so debele solze drle
po staričinem licu.
 
Vrstica 1.809:
To je bilo takrat, ko je bila še doma. Takrat
je Oplotarjeva Franca začela naenkrat
»noreti«„noreti“. Če star človek nori, hudo nori,
pravijo. Franca je bila takrat že postarna.
Pa je začela noreti, noreti za nekim Samcem.
Vrstica 1.831:
hiša ...
 
»Eh„Eh, kaj hoče tisto!« je dejala Maruška
in zamahnila z roko. »Da„Da je le zdaj vse
dobro! Zdaj vas ima Primož gotovo rad.«
 
»O„O, tisto pa!« je odgovorila Franca in
si otirala solze.
 
»Torej„Torej je mir pri hiši. Kako je veselo,
če je mir pri hiši! In kako je tudi to prijetno,
da je vaša hiša bolj na samoči! Tu
je prav rajsko mirno življenje. Ko bi človek
mogel dobiti tako mirno stanovanje!«
 
»Kje„Kje si se pa res ustanovila?«
 
»Saj„Saj pravim, tako je hudo! Pri Strahovih
sem bila dva dni, v tisti sobici zgoraj. Seveda
pri Tončkovih ne morem biti, je preveč
Vrstica 1.855:
mogla dobiti tak prostorček! Saj ga ne bi
hotela zastonj. Hvala Bogu, saj nisem prišla
prazna domov! Ali v vasi ni nič takega!«
 
»Glej„Glej, glej! Pri nas imamo zgoraj tako
lepo sobico prav prazno. Prav zate bi bila.«
 
»Mislim„Mislim, da; nikjer bi ne bilo bolje!
Saj sitnosti ne bi delala nobene. Pomagala
bi vam kaj pri domu, če bi me potrebovali,
Vrstica 1.867:
svet? Nič. Vse je puhlo kakor pena. Za
večnost se je treba pripravljati, za večnost.
Ljudje so vse preveč posvetni ...«
 
»Jaz„Jaz tudi tako pravim. Oh, dušica, ti
moraš pri nas biti. Bova vkupaj molili in
lepo živeli. Precej bodem s Primožem govorila.
Glej ga, saj je ravno zdaj pripeljal
mrvo. Precej ga pokličem.« Franca je odprla
okno in zaklicala: »Primož„Primož, ko boš izpregel,
sem pridi!« ...
 
»Oh„Oh, teta, če Primoža za to pridobite,
vam bom vekomaj hvaležna.«
 
»Saj„Saj moram tudi jaz tebi biti. Nič se
ne boj!«
 
Primož je bil póstaren mož puste zunanjosti.
Bos, mršav, zamazan je prišel v hišo.
 
»Dober„Dober dan vam Bog daj!« ga je pozdravila
Maruška.
 
Primož je nekaj zamrmral.
 
»Glej„Glej, Maruška nas je prišla obiskat, saj
veš, Tončkovega Antona sestra«sestra“, je dejala
Franca.
 
»Tako„Tako?« je izpregovoril Primož in nezaupno
premeril Maruško večkrat od nog
do glave.
 
»Saj„Saj veš, malo smo si v sorodu. Tako
dragoceno ruto mi je prinesla.«
 
»Prav„Prav je, no!«
 
»Stanovati„Stanovati nima kje. Jaz pravim, da bi
lahko pri nas.«
 
»Pri„Pri nas? Kaj ti na misel pride!«
 
»Gori„Gori v sobici je prostor.«
 
»Kdaj„Kdaj so še Oplotarjevi dajali hišo v
najem?«
 
»Veš„Veš, Primož, ali je dobra ženska, taka
ko duša.«
 
»Pri„Pri nas ne bo. Škoda misliti!«
 
»Ali„Ali bom plačala, kolikor boste hoteli!«
se je oglasila Maruška.
 
»Pri„Pri nas smo najrajši sami.«
 
»To„To je pa vendar čudno«čudno“, se je nejevoljno
obrnila Franca do Primoža, »da„da se
denarja braniš. Kaj ti pa prazna sobica
nese? Saj ne bo nobene nadlege delala.
Kuhala si bo sama.«
 
»Meni„Meni se pa to čudno zdi, zakaj bi morala
biti ravno pri nas.«
 
»Ker„Ker drugod ni pripravnega prostora
zame!« je dejala Maruška. »Dam„Dam za sobo,
kolikor zahtevate. Sicer pa seveda ne morem
siliti.«
 
Denar je moral biti nazadnje tudi Primoževega
srca vladar. Zakaj končno se je
vdal in dejal: »No„No, pa naj bo!« Pozabil pa
ni vprašati: »Koliko„Koliko boš pa dala?« ...
 
Maruška si je zadovoljno mencala roke,
Vrstica 1.951:
ki jih je točila dopoldne ob pogrebu.
 
»Kaj„Kaj pa ti tukaj delaš, Brigita?« jo je
vprašala Maruška nekam prisrčno prijazno.
 
»Zahvalit„Zahvalit sem se prišla, da ste šli zjutraj
za pogrebom Lorenčeve matere pa da ste
bili tako dobri, da ste snoči vi dali pri Lipetovih {{prelom strani}}
Vrstica 1.961:
Bog vam plačaj! Tistih deset goldinarjev pa,
ki ste jih dali Srdinu, vam bom že vrnila,
kakor hitro zaslužim.«
 
»Kaj„Kaj hoče to? Ne bode ti jih treba vračati.
Zato le brez skrbi bodi! In meni se ni
treba nič zahvaljevati. Zahvali se rajši onemu,
ki ti je življenje otel. Ali si se že zahvalila
Jankotu?« ...
 
»Ne„Ne še!« je odgovorila deklica tiho in
zardela in povesila oči.
 
»Ali„Ali greš malo z menoj gori v sobico?«
 
»Ne„Ne morem, moram domov!«
 
»No„No, saj se bova še dostikrat videli.
Brigita, poslušaj me, nič ne bodi žalostna!
Vse se bo dobro izšlo, vse, vse, le veruj mi!«
 
Nekam strastno je govorila Maruška te
Vrstica 1.999:
Maruška, ki je bila vendar videti živahna, iti
k Oplotarjevemu Primožu in Franci, ki sta
tako odljudna in kar ,gozdna‘‚gozdna‘. Drugi so se
pa bolj čudili temu, da sta Oplotarjeva
dva, ki sta bila tako pusta in nezaupna do
Vrstica 2.047:
 
Tončkov Anton je seveda po svoje tolmačil
to stvar ljudem. »Pravite„Pravite, zakaj ima
moja sestra tako rada Brigito? Zakaj? Vse
zavoljo mene! Vidite: sestra mene ljubi
kakor samo sebe. Jaz ljubim Brigito kakor
samega sebe. Torej more sestra ljubiti Brigito
kakor samo sebe!«
 
Pa tudi Brigiti sami se je čudno zdelo,
Vrstica 2.071:
prav na njen naslov.
 
»Kako„Kako je pa ta stroj prišel name? To
mora biti pomota!« je dejala Brigita. Maruška
se je smehljala.
 
»Pa„Pa ne, da bi ga bili vi naročili?«
 
»In„In če sem ga jaz?« je dejala Maruška
in se smejala.
 
»Zakaj„Zakaj pa ne na svoj naslov?«
 
»Zato„Zato ne, ljuba Brigita, ker sem ga naročila
zate!«
 
»To„To se pravi, meni sta ga kupili? Jaz
ga ne sprejmem.«
 
»Zakaj„Zakaj ne?«
 
»Ker„Ker ga nimam s čim plačati. Zastonj ga
pa nečem.«
 
»Saj„Saj ga vendar potrebuješ.«
 
»Potrebovala„Potrebovala bi ga že. In si ga bom
tudi kupila, ko si bom toliko zaslužila.«
In Brigita ni pa ni hotela sprejeti stroja.
Samo na ta način ga ji je Maruška vsilila,
da je rekla, da ji ga da na upanje, da ga
bo že plačala, kadar bo mogla. Za ,obresti‘‚obresti‘
si je pa Maruška izgovorila, da bo smela
priti nanj šivat, kadar bo kaj takega imela.
Vrstica 2.113:
Tiha, molčeča in skoraj preresna za otroško
dóbo. Lorenka jo je večkrat dramila, naj bo
vendar malo bolj vesela. — »Saj„Saj ne pravim,
da moraš biti jezična ali prešerna, zijalasta,
lahkoživa in razposajena. Ali malo življenja
in veselja mora kazati mlad človek!« — Pa
ni dosti opravila. Dočim so Brigitine vrstnice
uživale brezskrbno otroško življenje
Vrstica 2.195:
vaščane-pogrebnike, naj ji odpuste, če je
katerega kaj razžalila: navstal je nepopisno
pretresljiv prizor. S klicem: »Mati„Mati, mati!« je
planila iz klečeče in moleče množice Brigita,
se vrgla na krsto, se je krčevito oklenila in
jo med vzdihi in ihtenjem močila s solzami,
češ: »Mati„Mati! zakaj me zapuščate samo?!« ...
 
Vsem navzočim so kapale solze pri tem
ginljivem prizoru in vseh ustna so šepetala:
 
»Kako„Kako rada je imela Lorenko, da, prav
kakor lastno mater!« In tudi pozneje je Brigita
tako lepo kazala ljubezen do pokojnice;
če je le mogla, je pohitela v mraku
Vrstica 2.225:
s palčico v roki.
 
»Dober„Dober dan!« je pozdravil. »Vedve„Vedve pa
lepo v senci!«
 
»Bog„Bog daj dober dan! V senci pač, toda
otožni in zamišljeni!« je odgovorila Maruška.
 
Poznala je Jankota nekoliko bolj, odkar se
Vrstica 2.244:
vznemirjenosti in zadrege. Smejé se je dejal:
 
»Čemu„Čemu sta otožni, čemu? To ni dobro.
Otožnost je smrt duše. Pazita, pazita!«
{{prelom strani}}
»Jaz„Jaz že pazim«pazim“, odvrne Maruška še
vedno smeječ se. »A„A ta-le Brigita neče!
Vedno je otožna in žalostna. Ne vem, kaj
bo z njo?«
 
»No„No, menda se bode pa že poboljšala!
Saj se žalost dá tudi pregnati Ali
smem malo sesti? V lazu sem bil, imamo
kosce in grabečice. Skoraj sem se že malo
utrudil.«
 
»Oh„Oh, le sedite!« je dejala Maruška in
mu odkazala drugo še prazno klopico pri
mizi. Janko je sedel — ravno nasproti Brigiti.
 
»Brigita„Brigita še vedno žaluje vsled izgube
Lorenčeve matere, kajne?« je vprašal mladenič.
 
Vprašal je Maruško, a gledal Brigito.
 
»Še„Še vedno«vedno“, je odgovorila Maruška. »Meni„Meni
se že kar čudno vidi, da ne more pozabiti
Lorenke, ki vendar ni bila njena prava mati.«
 
»So„So me pa zato rajši imeli kot moja
rodna mati«mati“, je dejala zdaj Brigita, in oči
so ji zaplamtele.
 
»Ali„Ali misliš, da te tvoja prava mati niso
imeli radi?« jo je zavrnila Maruška.
 
»Mislim„Mislim, da ne. Kakšni so morali biti
moja mati, da so me od sebe dali, mene,
svojo hčer! Ali niso imeli nič srca? Saj še
Vrstica 2.291:
Nikdar jih nisem poznala ... In vendar, kaj
je ljubeznivejšega, kakor če ima otrok dobro
mater!« ...
 
»Morda„Morda pa svoji materi delaš krivico,
morda so te proti svoji volji, primorani dali
od sebe«sebe“, ji je segla v besedo Maruška.
 
»Morda„Morda jim res krivico delam«delam“, je odgovorila
Brigita, in solze so ji stopile v oči.
 
»Oh„Oh, kolikrat sem si spet dejala: — Zakaj
tako misliš o svoji materi? Ali ni to greh?
Morda jih že krije črna zemlja. Ali jih pa
morda tare nadloga, stiska, beda. Nemara
leže bolni in zapuščeni vzdihujejo po meni,
svoji hčeri ...«
 
»Brigita„Brigita! ali bi rada imela svojo pravo
mater?« jo je vprašala Maruška. »Ali„Ali bi jih
ljubila iz dna svoje duše?«
 
»O„O, da, iz dna svoje duše! Samo če bi
bili dobri.«
 
V tem trenutku je na vrtu zakričala kokoš.
Vrstica 2.320:
rop; pa je bilo že prekasno.
 
»Poglejte„Poglejte!« je dejal Janko. »Morda„Morda nese
ta ropar plen svojemu mladiču. Ljubi ga.
Ali jaz bi se zahvalil za tako ljubezen.«
 
»Jaz„Jaz tudi«tudi“, je dejala Brigita.
 
»Zakaj„Zakaj?« je vprašala Maruška. »Mladič„Mladič
mu mora biti hvaležen in že zato ga mora
rad imeti. Za rop ni odgovoren mladi, nego
stari.«
 
»To„To ni prava ljubezen«ljubezen“, je odvrnil Janko.
»Ljubezen„Ljubezen takega samopašneža, ki razdeva
življenje drugih, da bi osrečil svojca, ni
prava ljubezen. Prava ljubezen je ogenj iz
Vrstica 2.341:
sebični svoj namen. Toda sebična ljubezen
nikdar ne more prav osrečevati. Taka ljubezen
tudi ne zasluži zopet ljubezni.«
 
Maruška ga je v čudu pogledala. To je
Vrstica 2.370:
pipo v ustih in je tako modroval:
 
»Ali„Ali je lepo na svetu! Jaz muhe lovim,
ko drugi lovijo čas, in v senci ležim, ko se
mlado in staro pali na solncu. Pa saj sem
Vrstica 2.391:
nekaj bi te prosil, če ne boš zameril, moj
Bog: vdaj Brigiti tako misel, da bo mene
vzela, ne pa ...«
 
Anton ni mogel končati stavka. Pavletov!
Vrstica 2.400:
malo ponorčevati iz Antona.
 
»Negode„Negode nemarni, kaj kradeš dan Bogu!«
je zaslišal Anton naenkrat nad sabo. Ustrašil
se je, da mu je pipa padla iz rok. Hotel je
Vrstica 2.407:
bežati.
 
»Za„Za božjo sveto voljo, ali me misliš ubiti,
Buščaj?« je ječal Anton.
 
»Udri„Udri! Ubij zlomka, lenivca!« so vpili
izpred skednja drugi mlatiči.
 
»Tako„Tako dajte si kaj dopovedati!« je kričal
Anton v eni sapi in poizkušal vstati; pa mu
ni pustil Buščajev, ki je venomer sukal nad
njim bridki cepec.
 
»Udri„Udri, udri potepina, postavača!« so zopet
zavpili izpred skednja. In Buščajev Štefan
je udaril zdaj na to, zdaj na ono stran Antonovo
po travi.
 
»Lepo„Lepo te prosim, grdo te gledam!« je
vpil Anton z jokajočim glasom. »Oh„Oh, oh,
na duši ti bom pustil svojo smrt. Joj, joj!
Ali se bo Brigita jokala! Prizanesi mi vsaj
Vrstica 2.431:
reva sama počela v Bukovici med takimi
razbojniki, kakor ste vi! Buščaj, za en mehur
tobaka ti bom dal pa molil bom zate —«—“
 
»Le„Le zase moli, mrcina malopridna! Vedi:
preden bom do pet naštel, boš že letel v
žrelo peklensko! Kaj si naredil oni dan z
mojim bratom Blažem na paši? Modre kače
ima še zdaj po hrbtu!«
 
»Pomagajte„Pomagajte, pomagajte!« je prosil Anton
in se zvijal kakor slepec po travi. »Vsaj„Vsaj ti
se me usmili, Tone Pavletov, saj imaš tistega
patrona v nebesih, kakor jaz!«
 
»No„No, Štefan, pa ga izpusti za enkrat!«
je rekel gospodar Buščajevemu. »Boš„Boš pa
povresla delal, Anton, kajne, pa skopati boš
pomagal?«
 
»Bom„Bom, bom. Kar hočete, rad storim, samo
življenje mi pustite!« je dejal Anton in veselo
poskočil, ko je Buščajev nehal mahati
s cepcem.
 
»No„No, le sèm pojdi Anton, boš najprej,
malo prigriznil!« ga je povabil gospodar k
mizici, na katero je bila domača hči Zefa
ravnokar prinesla malo južine, napotvičenega
kruha in pelinovca.
 
»Le„Le jejte, ste sami zadosti ješči! Mislite,
da sem tako lakoten in grd?« je odklonil
Anton vabilo in sedel na škopnik in se oddihal
od prebitega strahu. —
 
»Bog„Bog blagoslovi!« je zaželel mlatičem
Jurij, ki je prišel mimo s svedrom v roki.
 
»Bog„Bog plačaj!« je odvrnil Pavlè. »Odkod„Odkod
pa ti, Jurij?«
 
»Od„Od Oplotarjevih. V tisti sobici, kjer se
je nastanila Antonova sestra, nekaj delam.
Pa moram po večji sveder iti; je tako trd
les.«
 
»Saj„Saj se vam menda tako ne mudi; pokusite
naš kruh, če se vam ljubi!« je dejala
Zefa in ponudila kos.
{{prelom strani}}
»Eh„Eh, nekaj trenutkov sem ali tja! Saj je
še Bog sedmi dan počival«počival“, je odgovoril
Jurij in sprejel kruh. »Kako„Kako pa kaj plaje
pšenica, kako?«
 
»Nisem„Nisem še nič izvejal, pa dosti prida ne
kaže«kaže“, je rekel Pavle.
 
»Težka„Težka je pač, težka«težka“, je pristavila Zefa
in potežkala pergišče pšenice.
 
»Tako„Tako si bo dala Maruška vse novo napraviti
v svojem stanovanju pri Oplotarjevih?«
je vprašal Buščajev Štefan.
 
»Vse„Vse! Saj si lahko. Denarja mora dosti
imeti. Snoči v mraku je iz skrinje nekaj
jemala, pa se je iz gorenjega predalčka tako
posvetil srebrn denar, da skoraj ne bi bilo
treba nič luči delati.«
 
»Blagor„Blagor Antonu, ki ima tako sestro!« je
vzkliknil Buščajev. »Anton„Anton, zdaj bi bil pa
jaz rad v tvoji koži!«
 
»Jaz„Jaz pa v tvoji! Vidiš, kako se ti dobro
godi, kako lep kruh imaš pred seboj!« je
rekel Anton, ki je napotvičeni kruh na mizici
kar z očmi jedel in z ustmi cmokal.
 
»Pa„Pa ga še ti vzemi. Zakaj si se pa prej
branil?« je dejala Zefa in mu dala kos. »Na„Na,
čeprav si mi oni dan rekel, da sem črna
ko čelešnik; bel kruh pa le znam dobro
speči.«
 
»Pa„Pa je res čudno, zakaj se danes tako
braniš kruha«kruha“, je dejal PavlePavlè. »Saj„Saj včasih si
rad jedel kruh. Ko si v trg1trg nosil pletenice
na prodaj, pravijo, si vse za kruh dal, kar
si spečal.«
 
»Zlodej„Zlodej, kaj sem pa hotel? Tu kruh, tam
kruh, ob vsakem vogalu! Ali sem mogel
tako mimo iti?«
 
»No„No, zdaj ti ne bo treba kruha stradati,
Anton«Anton“, je povzel Buščajev, »ko„ko imaš Maruško.«
 
»Zdaj„Zdaj se bodeš gotovo kmalu oženil?«
je nagajala Zefa.
 
»Oženil„Oženil? Kakor bode! Pa ko bi imel
takega vranča dobiti, kakor je tista Gregčeva
Urša, ki se mi zmerom ponuja, sem pa spet
rajši tako. Ampak to pa rečem: srečna tista,
ki bo mene dobila! Vsak dan bo lahko bel
močnik jela!«
 
»Če„Če ga bo imela!« se je zasmejala Zefa.
 
»Katero„Katero pa kaj misliš osrečiti?« je vprašal
Buščajev.
 
»Brigito„Brigito bom vzel«vzel“, zavrne Anton. »Zdaj„Zdaj
je sirota, moram se je vsaj jaz usmiliti. No,
pa jo imam tudi rad, kaj bi rekel, rajši ko
sestro svojo ...«
 
»Brigita„Brigita da bo katerikrat tvoja!« se je
oglasil Zrnečev. »Kaj„Kaj ne veš, da ima že
svojega? Če boš ti še kaj hodil za njo, jo
boš enkrat pošteno izkupil.«
 
»Saj„Saj nič ne hodim za njo, samo mislim
nanjo. Katerega pa ima? Kdo je tisti spak,
ki mi jo misli prevzeti?«
 
»Si„Si ti kakšen fant, Anton, da še ne veš,
kdo hodi za tvojim dekletom?« se je oglasil
še Janezov. »Primojzunaj„Primojzunaj, ko bi jaz imel
takega deklica, še pogledati bi je nihče ne
smel, nikar pa pri nji vasovati pri belem
dnevu ...«
 
»Kdo„Kdo pa je tisti, kaj? Rad bi ga poznal.
Pa ne tisti Janko?«
 
»Kdo„Kdo pak! Saj je vsako popoldne pri
nji pod Poljakovo lipo. Saj pravim, ko bi
ti kaj fanta bil, bi mu že pokazal, kaj se
Vrstica 2.574:
nisi za nič! Pa bo takega Brigita vzela, tako
revše, kakor si ti, ki se ne znaš nič postaviti
!«
 
»Joj„Joj, joj! Tako mislite, da res hodi za
njo tisti Janko?« je vprašal Anton in se
prijel za glavo. »Nemara„Nemara pa samo tako govori
z Brigito, tja vendan, kakor na primer
jaz s to-le Zefo?«
 
»Oho„Oho, se jako motiš!« ga je Janezov
dražil naprej. »Enkrat„Enkrat, dvakrat govoriti z
dekličem, ni še nič hudega. Ali dan na dan
prihajati v vas ... to mora tudi slepcu odpreti
oči. Samo ti si tako trčen, da nič ne
vidiš.«
 
»Joj„Joj, joj, kar slabo mi prihaja! Ali smem
malo piti?«
 
»Sicer„Sicer nisi vreden, da bi pil s fanti, ker
nisi za nič fant, pa naj bo, le pij, ná!« je
rekel Buščajev in mu ponudil kupico.
 
»Fantje„Fantje, nehajte, nehajte!« je dejal Jurij,
se zahvalil za málico in šel po svojem
opravku.
Vrstica 2.602:
Fantje pa niso nehali dražiti Antona.
{{prelom strani}}
»No„No, kaj boš zdaj naredil?« ga je vprašal
Zrnec.
 
»Kaj„Kaj hočem narediti? Nič. Ali veš ti kaj
boljšega?«
 
»Jaz„Jaz bi na tvojem mestu že pokazal temu
Jankotu, da bi mu za vselej prešlo veselje
za Brigito hoditi!«
 
„Kako?“
»Kako?«
 
»I„I, kosti se mu enkrat prav pošteno premikastijo
in rebra preštejejo. Ná, pij še, da
boš bolj pogumen!«
 
»Ali„Ali se še nikoli nisem tepel!«
 
»Seveda„Seveda, ker nisi za nič. Tepež pa mora
biti za vsakega deklica, to je stara navada.«
 
»No„No, če se le nečeš tepsti, Anton, ti dam
jaz pa drug svet«svet“, je rekel Buščajev. »Ti„Ti
pojdi lepo k staremu Stoparju pa ga prosi,
naj svojemu sinu prepove k Brigiti v vas
hoditi. To bo še najboljše.«
 
„Misliš?“
»Misliš?«
 
„Seveda.“
»Seveda.«
 
»Tako„Tako bom pa šel«šel“, je rekel Anton in
zdirjal izpred poda.
 
»Kam„Kam greš?« je vpil za njim Pavle. »Ali„Ali
ne boš povresel delal?«
 
»Čo„Čo-o-o!« je kričal Anton in drvil proti
Tončkovim.
 
»Ali„Ali ste poredni!« je karala Zefa fante.
»Da„Da mu greste tako nagajat! Meni se pa
smili tak človek. Bogve, kaj bo zdaj naredil!«
 
»Mislite„Mislite, da bo šel res k Stoparju!« je
rekel Janezov. »Sicer„Sicer ne bi bilo nič napak,
če bi šel. Jaz bi privoščil Jankotu, da bi
stari nad njim malo zrojil. Zakaj bi res tako
prosto hodil v našo vas do naših deklet?
Toda Anton ne bo šel k staremu. Zaril se
bo v seno pa bo tulil in jokal.«
 
»Mi„Mi dajmo pa naprej udariti!« je dejal
Zrnečev.
 
Vrstica 2.705:
pridno pokušali njegovo vino in perutnino
in pečenino. Seveda so ga tudi pošteno
,vlekli‘‚vlekli‘. Pa Stopar tega ni zapazil. Se dobro
se mu je zdelo. Dasi pa je bil v vseh stvareh
mož starega kopita in se je trdovratno držal
Vrstica 2.739:
prošnjo v srcu po stezi.
 
»Oče„Oče Stoparjev, kupite, kupite ti stvarci,
prav po ceni jih dam«dam“, je nagovoril Anton
župana.
 
»Hlapca„Hlapca vprašaj, če kaj potrebuje!« mu
je odgovoril Stopar in hotel iti dalje.
 
»No„No, je že prav«prav“, je odvrnil Anton in
nadaljeval bolj tiho: »Eno„Eno prošnjo imam do
vas. Oče Stoparjev, recite, recite Jankotu,
naj ne hodi za Brigito; njo sem jaz izbral,
vaš si lahko drugo izbere, ker je bogat,
Brigito naj pa meni pusti!«
 
»Kaj„Kaj pa spet čenčaš?« je dejal Stopar.
»O„O kateri Brigiti se meniš?«
 
»I„I, o tisti Lorenčevi rejenki, saj jo poznate.
Pa vaš Janko hodi za njo, verjemite,
oče Stoparjev!«
 
»Naš„Naš Janko za rejenko! Sanjalo neumno!
Te pa že spet luna trka«trka“, je odgovoril Stopar
in šel dalje svojo pot.
 
»Res„Res, res! Saj vsa vas vé«vé“, je dejal
Anton in hotel za njim.
 
»Jaz„Jaz ti pravim, da mi beži izpred nog!
Ali hočeš, da zašcujem vate psa?« je zarohnel
Stopar jezno.
 
»Tistega„Tistega pa ne!« je rekel Anton, in ker
je poznal Stoparjevo jeznoritost, jo je naglo
ubral po stezi nazaj ...
Vrstica 2.786:
previsok, njemu je bila pa ona prenizka.
 
»Kaj„Kaj bi pa ti rada?« je vprašal Stopar,
nič kaj prijazno.
 
»En„En mernik koruze mi boš dal. Niti
prgišča moke nimam več v predalu.«
 
»Dal„Dal! Kako dal? Pa ne spet za božje
plačilo?«
 
»Lahko„Lahko bi mi ga dal tudi za božje plačilo.
Saj smo v sorodu. Seveda, to si ti že
pozabil, že zdavna, kajpak. Pa nič se ne
Vrstica 2.801:
Denarja sicer nimam zdaj, a dala ti ga bom,
kakor hitro ga dobim. Saj bo fant zaslužil
pri mlatvi ...«
 
»Da„Da, da, tisti tvoj fant ... Seveda, kdaj
bi si bil že lahko toliko zaslužil, pa menda
vse požene, ko cele noči okoli rogovili!
Daj ga daj malo v roke vzeti in bolje strahovati!«
 
»Veš„Veš kaj?« mu je zabrusila nazaj Juretovka.
»Mojega„Mojega fanta pa kar pri miru pusti.
Saj imaš svojega, pa ga v roke vzemi! Je
bolj potreben strahovanja, ko naš.«
 
»Kaj„Kaj praviš? Moj Janko da je potreben
strahovanja?«
 
»Tvoj„Tvoj Janko, tvoj zlati Janko! Še mene
je sram ...«
 
»Kaj„Kaj pa ti veš od našega?« je zavpil
Stopar, drgetajoč togote po vsem telesu.
 
»Kar„Kar vsa vas vé. Po cele popoldneve
presedi pri tisti rejenki. Lepo nevesto boš
dobil k hiši ...«
 
»Lažeš„Lažeš!« je zakričal Stopar. Imel jih je
še na jeziku, pa je umolknil, ker je videl
Jankota prihajati po stezi.
 
»Pojdi„Pojdi v mlin, in naj ti dá hlapec vrečo
naše moke!« je dejal Juretovki. Ta je hitro
odšla, ker ni hotela, da bi jo videl Janko.
Vesel je prikorakal mladenič in ni se malo
začudil, ko mu je oče nenavadno osorno velel: {{prelom strani}}
»Pojdi„Pojdi z menoj v mojo sobo, se imava
nekaj pogovoriti ...«
 
Juretovka je kmalu dobila moke zdolaj
Vrstica 2.846:
Juretovka z vrečo na glavi mimo, vsa razbeljena.
 
»Si„Si pa moke dobila?« jo je ogovorila
Maruška. »To„To si morala hitro iti, ker ti je
tako vroče!«
 
»Da„Da, pri Stoparju sem jo dobila. Hitro
sem pa šla, hitro. Saj mi drugače ni dalo.
Tako sem pa brusila pete! Pa da sem le
prišla spet domov! Tukaj je vsaj mir. Tam
je pa tak kreg in prepir, da je človeka strah
in groza ...«
 
„Kje?“
»Kje?«
 
»I„I, pri Stoparjevih.«
 
»Kaj„Kaj pa je vendar?«
 
»Eh„Eh, jeziki vse narede. Saj sem dejala,
da ti moram povedati, zato sem prišla mimo.
Daj no, Maruška, malo prijeti Antona, da
ne bo kvasil takih stvari ...«
 
»Kaj„Kaj pa je vendar? Povej!«
 
»I„I, neumnost, sama neumnost! Anton je
staremu Stoparju natvezel, da hodi Janko
za Brigito. Ali ni to neumno? Zdaj pa stari
vpije, razbija in kolne, da se vse trese.«
 
Juretovka je hitela dalje. Maruška je pogledala
Vrstica 2.900:
nanjo perilo.
 
»Nemara„Nemara pa le ne bo dežja«dežja“, je govorila
sama s seboj, »saj„saj bo zdajzdaj jesen tu in
jeseni je tako rado vsak dan oblačno! Če
pa le pride dež, perilo lahko prej spravim,
dotlej se pa le malo posuši.« — Ko je pa
obesila perilo, je sedla pred skedenj na
stolček in gledala pred-se tako nekam izmučena
Vrstica 3.080:
hitro izvila svojo roko iz njegove.
 
»Brigita„Brigita!« je izpregovoril mladenič ljubeznivo
in jo gorko pogledal.
 
»Kaj„Kaj hočete?« je vprašala Brigita nekam
osorno, trpko. Sram jo je bilo, da jo je
dobil pri joku.
 
»Po„Po slovo sem prišel.«
 
»H„H komu?«
 
»K„K tebi, Brigita!«
 
»Od„Od mene ste se že itak poslovili!«
 
»Kdaj„Kdaj? Kaj ti pa je, Brigita?«
 
»Kdaj„Kdaj, vprašate? Saj sami veste, kdaj.
In kaj mi je, tudi lahko veste — Pa kaj bi
govorila dalje! Po slovo, pravite, ste prišli,
torej z Bogom!«
 
In Brigita je vstala in hotela oditi.
 
»Brigita„Brigita!« je vzkliknil mladenič. »Kaj„Kaj ti
je vendar danes? Ostani, počakaj, da ti
povem ...«
 
»Sem„Sem vas že tako prevečkrat poslušala!«
 
»Brigita„Brigita, prosim te, poslušaj me vendar!
Še danes se odpeljem na Dunaj. In preden
grem, sem se vendar moral oglasiti pri tebi,
da ti povem, kar sem ti že dolgo mislil
povedati, o čemer sem dolgo razmišljal,
zdaj pa za trdno sklenil ...«
 
»No„No, in kaj bi bilo to?«
 
»Brigita„Brigita! Ne bom ti razkladal na dolgo
in široko. Rad te imam. Ljubim te, odkar
te poznam. Še kot otroka sem te imel tako
Vrstica 3.156:
vkljub vsemu nasprotovanju vzamem tebe,
druge nobene. Reci, prosim te, reci, da
hočeš!« ...
 
Dve svetli solzi sta zablestili v Brigitinih
očeh. Videlo se je, da je nekako omahovala,
kaj bi rekla. Črez nekaj časa pa je
odločno dejala: »Ne„Ne!«
 
»Ne„Ne? Zakaj ne?«
 
»Ker„Ker nečem delati razpora v vaši hiši«hiši“,
je takisto odločno nadaljevala Brigita. »Vi„Vi
ste bogati, jaz sirota; to ne gre skupaj. Vi
se boste lahko bogato oženili in ustregli
očetu. Bog vam daj srečo!«
 
»Brigita„Brigita! Ah, vsaj ti me ne žalosti in ne
razdiraj mojih upov, mojih sanj! Ali me res
nimaš nič rada? In jaz sem vedno mislil,
da me imaš! Reci, da me imaš in da boš
moja!«
 
Deklica ni odgovorila, samo zaplakala je
in plakala tako bridko ... Naposled je vendar
mogla reči: »Saj„Saj veste, da vaš oče nikoli
ne bodo pustili! — Ljudje prihajajo po
stezi, vidite? Pojdite in pozabite nesrečno
Brigito ...«
 
Res so prihajali po stezi sem ljudje. »Na„Na
svidenje! Brigita!« je dejal Janko, »na„na veselo
svidenje spomtadi!« Pogledal je še enkrat
deklico, ji stisnil roko pa hitro odšel.
Brigita se je sesedla in jokala ...
Vrstica 3.196:
ko je odšel Janko domov, je odšla tudi ona
— k Oplotarjevim. Stopala je po rebri navzgor
in mrmrala: »Dote„Dote ji je treba, dote!
Ah, ti ljuba moja Brigita!«
 
<center>* * *</center>
Vrstica 3.213:
iti kopat krompir. Pa kmalu, že pri
kosilu so morali opustiti to misel. Ko je
začel pršiti dežek, je dejal Poljak: »Popoldne„Popoldne
bomo že morali pustiti krompir v miru.
Samo dež bi ga napral, kar bi ga izkopali.
Vrstica 3.219:
pa krompirju ni nič. Saj lahko kaj drugega
storimo popoldne. Okoli zeljnika je treba
populiti in sneti fižolišče.«
 
Pa tudi tega dela se niso lotili, ker je
Vrstica 3.239:
 
Brigita ni bila danes za zabavo in smeh, še
govoriti se ji ni ljubilo. »Kaj„Kaj ji je neki?«
se je popraševal deček, ko je opazil, da je
celo z delom večkrat prestala in se nekam
Vrstica 3.245:
očmi radovedno jo motreče Manice.
 
»Kaj„Kaj ti je, Brigita, da imaš tako rdeče
oči?« je slednjič vprašal deklico. Toda Brigita,
sicer vedno prijazna ž njim, ni hotela nič
odgovoriti. Začela je le še bolj hitro jemati
Vrstica 3.273:
je pa poprosil:
 
»Mati„Mati! povejte nam še enkrat, kar ste že
onidan pravili: kaj se je našemu gospodu
nekoč tako strašnega primerilo!«
 
»Prav„Prav ljubi se mi zdaj to praviti!« je
odgovorila mati. »Saj„Saj si oni dan slišal!«
 
»Ali„Ali sem že pozabil! Veste, o tistem
razbojniku, kako je že bilo tisto?«
 
»Ti„Ti si tudi pravi, da! Tako je bilo: Naš
gospod so bili poprej tam daleč nekje na
Kočevskem za kapelana. Neko noč je prišel
Vrstica 3.325:
Tako so se prestrašili takrat, da se še zdaj
stresejo, kadar se spomnijo groznega dogodka
...«
 
»Oh„Oh, oh!« je zavpil Andrejček, ko je
mati končala. »Kaj„Kaj pravite, kdo je bil oni
tujec?«
 
»Razbojnik„Razbojnik — morivec!« je odgovoril
Tončkov Anton, ki mu ni dalo več molčati.
 
»Razbojnik„Razbojnik, morivec!« je povzel deček.
»Tak„Tak gre na dno pekla, ne?«
 
»Kam„Kam pak!«
 
»Ali„Ali so še zdaj taki razbojniki?« je vprašal
Andrejček.
 
»Malopridno„Malopridno seme se nikoli ne opusti«opusti“,
je poudaril Tončkov Anton, ki pa sebe ni
imel za táko.
 
»Kako„Kako se pa spoznajo?«
 
»Včasih„Včasih prav nič«nič“, se je oglasila Manica.
»Na„Na videz so ovce, v resnici pa volčje.«
 
»Mar„Mar tako reci«reci“, se je oglasil Anton in
se zarezal: »Na„Na videz lisice, v resnici volcjé,
ker stara je resnica, da je volk včasih lisica.«
 
»Bogve„Bogve, ali je v naši vasi kdo tak?« je
vprašal z nekim strahom deček.
 
»Vse„Vse je mogoče, dokler kokoš kokoče«kokoče“,
je odvrnil Anton in se spet zarezal.
 
»Mati„Mati!« je dejal deček, »razbojnik„razbojnik mora
biti gotovo prav hudo grd?«
{{prelom strani}}
»Kakor„Kakor je; lahko je na zunaj tudi lep.«
 
»Mene„Mene poslušaj, pa ga boš precej spoznal«spoznal“,
se je spet oglasil Anton. »On„On ima
take oči, kakor maček, kadar pred mišjo
luknjo preži.«
 
»Kakšne„Kakšne ima pa maček takrat?«
 
»Sive„Sive in žive!«
 
»Sive„Sive in žive!« je ponovil deček. »Take„Take
imajo teta Maruška. Pa teta Maruška menda
vendar niso razbojnica, morivka ...«
 
Maruška se je z drugimi navzočimi prisiljeno
Vrstica 3.383:
grdo pogledala dečka. Deček se je kar
ustrašil, zlasti še, ker so ga tudi mati ostro
pogledali, češ: »Kakšne„Kakšne neumnosti že ti
čenčaš, otrok!«
 
Tedajci se nanagloma odpró vrata, na
pragu se prikaže Juretovka in zavpije v hišo:
 
»Ali„Ali je Maruška le-tu? — Maruška, pojdi
hitro domov k Oplotarjevim! Primož je
padel v skednju z odra in si vso glavo
razbil ...«
 
»Jâzes„Jâzes! Ni mogoče!« je vzkliknila Maruška
prestrašeno in planila pokoncu; oči
so ji pa spet zablestele v onem čudnem
svitu.
 
»Kar„Kar je res, je tudi mogoče«mogoče“, je nadaljevala
Juretovka. »Pojdi„Pojdi hitro gori! Pa še ti
stopi gori, Poljak, da boš kaj pomagal!
Franca sama se ne ve kam dejati. Hitita!
Primož nikoli ne more ostati do večera. Jaz
grem cerkovniku k Svetemu Antonu povedat,
naj gre po gospoda ...« In ženica
je odhitela kot blisk.
 
Vrstica 3.411:
spogledali.
 
»Mislite„Mislite, da je res tako hudo, kakor pripoveduje
ta klepetava babura?« je izpregovoril
Tončkov Anton. »Nemara„Nemara si je vse
na lepem izmislila!«
 
»Hitimo„Hitimo in poglejmo!« je dejala Maruška.
 
»Nesreča„Nesreča nikoli ne počiva. Primož je pa tudi
zadosti neroden!« In hitela je s Poljakom
k Oplotarjevim — —
 
Vrstica 3.429:
Primož je pa milo zdihoval na postelji.
 
»Sto„Sto sreč, da sta prišla! Sam Bog je
vaju prinesel!« je zaklicala Franca Maruški
in Poljaku, ko sta stopila v hišo. »Pomagajta„Pomagajta,
lepo vaju prosim, kakor se sam Bog
prosi! Joj, joj! Primož, ali te hudo boli?«
 
Poljak in Maruška sta stopila k postelji.
 
»Uj„Uj-uj-uj!« je zdihoval ranjenec in se
grabil za obezano, strašno krvavečo glavo.
Milo je pogledal prišleca; iz oči se mu je
brala prošnja, naj mu pomagata, če moreta.
 
»Ali„Ali je šel kdo po zdravnika?« je vprašal
Poljak, ko je odvil nekoliko ruto, s katero
je bil obezan Primož, in zapazil globoko
rano.
 
»Tona„Tona je šla k Strahu naročit, naj gre
ponj v trg«trg“, je odvrnila Franca. »Ne„Ne vem,
zakaj jo tako dolgo ni nazaj? Joj, joj! Kaj
sem se pregrešila, da mi je Bog poslal še
to nesrečo?«
 
»Tarnanje„Tarnanje samo ne pomaga nič!« je
dejal Poljak.
 
»Kaj„Kaj pa hočem? Povej! Vso glavo sem
že izgubila.«
 
»Saj„Saj je še nikoli imela nisi!« je dejal
Poljak tiho, na glas pa: »S„S poti pojdi! Bolnika
samo strašiš s svojim vpitjem! Rajši
moli, kaj drugega boljšega ti tako ne moreš
storiti!«
 
»Saj„Saj res, prav praviš, moliti je treba«treba“,
je povzela Franca in jela moliti za ponesrečenega
brata, v tem ko sta Poljak in Maruška
Vrstica 3.516:
so prišli s sveto popotnico. Truma
vaščanov jih je spremljala, moleč in pevajoč
„Sveto“.
»Sveto«.
 
Gospod so šli v hišo izpovedat bolnika.
Vrstica 3.534:
Tončkov Anton je komaj čakal prilike,
da jo enkrat izplača in osramoti pred ljudmi.
S sveto jezo se zadere nad njo: »Nesramna„Nesramna
brezbožnica, ali boš držala jezik za zobmi
ali ne? V hiši se vrši sveto opravilo, Bog
je notri, ti pa delaš nemir!« — Juretovko
je bilo seveda sram. V jezi mu je hotela
nekaj odgovoriti. Toda Anton je stopil k
nji,— ji pokazal s prstom vrata in ji z mogočnim
glasom velel: »Hodi„Hodi vun, klepetec!
Pri tej priči! Ali ne greš? Brž!« In ko se
je ženica obotavljala, jo je Anton trdo prijel
za ramo in jo s silo hotel iztirati vun. —
Vrstica 3.552:
v hišo.
 
»Pojdimo„Pojdimo noter, zdaj bo obhajilo!« je
dejal cerkovnik. — In so šli.
 
Vrstica 3.565:
stvari.
 
»Testament„Testament mora narediti Primož!« mu
je rekla naglo, ko je prišel gori.
 
»Treba„Treba ga bo opomniti na to, da«da“, je
odgovoril Poljak.
 
»Ti„Ti ga boš spisal.«
 
»No„No, saj ga ne bo težko spisati. Franci
bo zapustil in Toni; drugega bližnjega sorodstva
tako nima. Pa če tebi in Antonu kaj
malega da, ki sta mu tudi malo v rodu ...«
 
»Ravno„Ravno zaradi te stvari sem te poklicala
sem. Toni se ne sme nič zapisati. Vse naj
se zapiše Franci!«
 
»Do„Do tega se ne bo dal pripraviti Primož.
On ve, da Franci malo manjka, in da ni za
gospodarstvo. Ravno to poletje mi je enkrat
Vrstica 3.589:
me misli enkrat gori poklicati, da bi mu
spisal oporoko, in da bo za glavno dedično
vsekako postavil Tono, ker Franca ni za to.«
 
»To„To se ne sme zgoditi! Poslušaj me!
Tebe ima Primož rad. Ti boš zdaj lepo
stopil doli k njemu — druge ljudi bomo
Vrstica 3.611:
kateri pa naroča in priporoča, naj prepusti
Oplotarji ob svojem času domovanje Toni, pa le
ako bo pridna in vredna takega daru ...«
 
»Težko„Težko se bo to naredilo«naredilo“, je po precejšnjem
premisleku dejal Poljak. »In„In zakaj ti
želiš, da se tako naredi oporoka, te vprašam?«
{{prelom strani}}
»To„To je moja stvar, to se pravi, poštena
stvar, edino poštena pot, da preprečimo,
da ne bo že jutri tod gospodaril Buščaj. In
Vrstica 3.631:
da se to oholo dekle poizkusi. Skratka:
Pojdi hitro doli k Primožu in ga pregovori,
da napravi tako oporoko! Ne boš se kesal ...«
 
In Poljak je šel. Precej dolgo je bil sam
Vrstica 3.701:
sodbo o rajnem Primožu.
 
»Nič„Nič napačen človek ni bil Oplotarjev
Primož«Primož“, je dejal Lipetov Jakob, ki je kot {{prelom strani}}
vaški ,mož‘‚mož‘ mislil, da mora prvi kaj reči.
 
»Bog„Bog mu daj večni mir in pokoj!«
 
»In„In večna luč mu naj sveti!« so pristavili
drugi možje, trčili s kupicami in pili.
 
»Jaz„Jaz nič ne rečem«rečem“, se je oglasil Tončkov
Anton, držeč celo četrt hlebca v rokah; »samo„samo
to pravim, da je bil Oplotarjev Primož preveč
sam svoj — kakor jazbec, in preveč
boječ — kakor martinček. Ko bi bil imel
on mojo naturo ...«
 
»Pa„Pa tvojo pamet, kaj ne?« je smeje dodal
Poljak.
 
»No„No da — pa mojo pamet, potlej bi se
lahko ...«
 
»Kaj„Kaj? S teboj bi se menda lahko meril?«
 
»Da„Da, potlej bi se lahko meril z menoj ...
Potlej bi bil cel mož.«
 
»Tisto„Tisto pa, tisto!« so se smejali možje.
 
»Bogve„Bogve, kako bo odzdaj zanaprej pri
Oplotarjevih?« je izpregovoril Povzin. »Kakor„Kakor
sem slišal, oporoka tako pravi, da bo Franca
gospodarica na Oplotarjevem domu. Malo
čudna je ta oporoka.«
 
»Zakaj„Zakaj čudna?« je vprašal Poljak.
 
»I„I, že star pregovor pravi: — Kadar
baba gospodari, volk mesari!« je nekamo
jezno odgovoril namesto Povzina Buščajev
Štefan. Dasi Štefan še ni bil samostojen gospodar,
Vrstica 3.749:
zagledali v svoji sredi.
 
»Doli„Doli bo šlo zdaj pri Oplotarjevih, doli!«
je modroval Štefan dalje. »Saj„Saj vsi poznate
Franco! Ta je ravno toliko za gospodarstvo
kakor ...«
 
»Kakor„Kakor Buščajev Štefan!« se je krohotaje
oglasil Tončkov Anton. »Samo„Samo toliko
je razlike med Štefanom in Franco, da bi
Štefan Oplotarjev dom v enem dnevu zapil,
Franco bo pa kakega lepega dne kdo osleparil
zanj. Kaj ne, možje, da tudi vi tako
mislite?«
 
»Kaj„Kaj pa spet čenčaš?« se je oglasila Maruška,
ki se je ravnokar prikazala pri vratih,
držeč pod pazduho Oplotarjevo Franco.
Vrstica 3.773:
Anton.
 
»Dobro„Dobro, dobro, da sta prišli!« ju je
hitelo pozdravljat omizje, ko sta stopili v
sobo. Hitro so naredili za nju prostor pri
Vrstica 3.779:
je prinesel še dva kozarca.
 
»Kaj„Kaj si pa spet čenčal?« se je jezno
obrnila Maruška k Antonu. »Nikar„Nikar ne kvasi
zmeraj takih neumnosti! Da bo kdo teto
Franco osleparil za Oplotarjev dom! No,
rada bi ga poznala! Hvala Bogu, teta Franca
niso še padli na glavo!«
 
»Ne„Ne, ne, hvala Bogu!« je pristavila starica
in hvaležno pogledala Maruško.
 
»Zato„Zato je pa neumno govoriti, da jih bo
kdo osleparil«osleparil“, je nadaljevala Maruška.
 
»Seveda„Seveda je neumno«neumno“, se je popravljal
Anton, »ali„ali kaj sem hotel pa odgovoriti
temu Štefanu, ki je rekel, da Franca ni za
gospodarstvo!«
 
»No„No, no!« je zaničljivo, pa na glas dejala
Maruška. »Buščajevemu„Buščajevemu Štefanu se seveda
ne more zdeti prav, da je oporoka tako
narejena. On bi kajpada rajši videl, ko bi
se oporoka glasila malo drugače!«
 
»Kako„Kako bi se pa morala glasiti, da bi bila
meni prav, kaj? Recite no, ki se delate tako
vsevedno!« je vprašal Štefan zbadljivo, oČividno
vznemirjen. In ko mu Maruška ni
hotela ničesar odgovoriti, je jezno dejal:
»Kaj„Kaj meni mar Primoževa oporoka!« In je
vstal od mize in odšel iz sobe naglih korakov.
Začudeno so se vsi spogledali, zakaj se
Vrstica 3.816:
Jurija:
 
»Bog„Bog daj dober dan vsem poštenim in
pravičnim ljudem!«
 
»Kaj„Kaj praviš?« se je zadri Tončkov Anton.
»Poštenim„Poštenim in pravičnim! Kaj mar nismo vsi
pošteni, kar nas je tukaj? — Komaj je odšel
eden sitnež in zabavljivec, glej, že pride {{prelom strani}}
drugi! Kaj si pa prišel sem, ti neumni Ribničan;
kdo te je klical?«
 
»V„V gostilno sme vsak človek, če ima le
kaj denarja«denarja“, je odgovoril Jurij in sedel k
posebni mizici v kotu. — »Strah„Strah, polič vina!
Žejen sem, prišel sem iz Ribnice.«
 
»K„K nam prisedi, Jurij, k nam!« ga je
povabil Poljak. In tudi drugi so ga povabili,
naj pride k njihovi mizi. Radi so ga imeli
Vrstica 3.837:
ali pa on z njimi, kakor je ravno naneslo.
 
»Čigavo„Čigavo vino pa pijete?« je vprašal Jurij
s svojega sedeža pri posebni mizici.
 
»I„I, Strahovo!« mu je odgovorilo več
glasov.
 
»Kdo„Kdo je pa plačnik?«
 
»Jaz„Jaz bom plačala«plačala“, se je oglasila Franca.
»Osmino„Osmino imamo po rajnem Primožu. Le k
naši mizi prisedi, Jurij, pa pij na njegovo
zdravje!«
 
»Prismoda„Prismoda neumna, na Primoževo zdravje
ne pomaga nič več piti; Primož je že v
krtovi deželi«deželi“ — jo je zavrnil Anton.
 
»Da„Da, da«da“, se je odzval Jurij, »v„v krtovi
deželi je zdaj Primož. Pa je nemara tudi
šel v to deželo kakor krt ...«
 
»Kako„Kako, kaj misliš?« je vprašal Poljak.
 
»I„I, jaz pravim, da je nemara šel s tega
sveta kakor krt.«
 
»Kakor„Kakor krt? Kako pa gre krt?«
 
»Buzarada„Buzarada, ti ga z motiko pošlješ na
oni svet, ne?« je odgovoril Jurij in izpil
kozarec na dušek.
 
»Da„Da bi bil Primož tako poslan s tega
sveta! Beži, beži! Kaj pa govoriš?« ga je
zavrnil Tomažin.
 
»Pa„Pa res!« se je oglasila Maruška. »To„To
je že vendar preveč, tu tako govoriti, kakor
da bi bili stric Primož šli s tega sveta po
sili! Primož so padli z lestve in se pobili.
Ali mar Jurij kaj drugega ve? Seve«Seve“, je
dostavila s pikrim naglasom, »Ribničani„Ribničani so
izumljivi in iznadljivi ljudje! Nemara bodo
tudi to iznašli, da so stric Primož umrli prisiljene
smrti.«
 
»Ribničani„Ribničani ničesar ne iznajdejo, česar ni
že prej bilo«bilo“, je odgovoril Jurij in pomembno
pogledal Maruško.
 
»Kaj„Kaj pa hočeš pravzaprav povedati?« je
nevoljno vprašal Poljak.
 
»Nič„Nič!« je odvrnil Jurij in spet izpil kozarec
vina.
 
»Norčevati„Norčevati se hoče iz nas, drugega nič,
ta Čuk!« je zavpil Anton in planil pokoncu.
 
»Vun„Vun z njim! Da bi se ta neumna ribniška
duša norčevala iz nas! Povej mi, kaj pravzaprav
hočeš! Ali veš, s kom imaš opraviti?«
 
»S„S takim, ki ni pri pravi pameti, jaz nič
ne govorim«govorim“, je odgovoril Jurij.
 
»Kdo„Kdo ni pri pravi pameti?« je zavpil
Anton. »Kdo„Kdo je pa bolj neumen kakor ti?
Saj je. tako znano, da bolj neumnih ljudi
na svetu ni, kakor ste vi, Ribničani. Vse,
kar leze ino grede, o neumnosti vaši praviti
vede. Ni res, boter Anžičkov: Ribničani
so sami Jurčki?«
 
»Tega„Tega res ne vem«vem“, je odgovoril stari
Anžiček. »Nemara„Nemara si se zmotil; pri ciganih
so sami Jurčki.«
 
»Jaz„Jaz imenujem Jurčka vsakoga, kdor je
neumen; in Ribničan je neumen, da kar
vpije od neumnosti«neumnosti“, je odvrnil Anton in
kihnil. »Vidite„Vidite, božja resnica!«
 
Cela miza se je zasmejala.
 
Jurij pa je zakričal: »Kaj„Kaj?« — in pene
so mu stopile na razpokane ustnice. »Vi„Vi se
boste norčevali iz Ribničanov, vi, ki nimate
toliko pameti v glavi kakor Ribničan za
nohtom!«
 
»Z„Z glavo se boš postavljal!« se je krohotal
Anton dalje. »Glava„Glava Ribničanov je iz
lončevine!«
 
»Buzarada„Buzarada in tristo muh! Človek, nikar
me ne jezi, Če ne, se bom spozabil in ...«
 
»Kaj„Kaj — in?« se je oglasil Zalar. »Menda„Menda
vendar ne boš začel kleti?«
 
»Ne„Ne bodi še ti neumen, Zalar!« je vpil
Jurij ves srdit. »Kdaj„Kdaj si še slišal Ribničana
kleti, kdaj kozo hrskati?«
 
»Kadar„Kadar ne mekeče!« je smeje odgovoril
Zalar.
 
»O„O tem pa kar molči, Jurij!« je začel
ubogemu Ribničanu nagajati še Stržan. »Da„Da
Ribničan ne kolne, praviš? Ravno včeraj
sem slišal nekoga s krošnjo na vasi, ki se
je pridušal, mati ljuba, da me je bilo kar {{prelom strani}}
strah in groza. Še Turek ne kolne tako
grdo!«
 
»Stoj„Stoj, dušapreteta! Nemara si slišal kakega
lonceveza. Ta ljud tako rentači in preklinja,
kakor bi se ne bal ni Boga ni svetnikov.«
 
»Oho„Oho! Pravi pravcati Ribničan je bil z
dušo in s telesom: neka suhonja, živa ribniška
prikazen. In tudi jezik ga je razodeval.«
 
»Res„Res je bil Ribničan«Ribničan“, se je oglasil Zrnec.
 
»Seveda„Seveda je bil, jaz sem ga tudi videl in
slišal«slišal“, je pristavil Drobnič.
 
»Jaz„Jaz tudi«tudi“, je trdil Rekar. »Tako„Tako je pa
klel, da so se kar iskre kresale ...«
 
»Gospod„Gospod Bog vas je menda udaril s
šibo po kosmatih ušesih, da ste narobe
slišali in mislili, da je klel, ko je molil.«
 
»Molil„Molil da, hudičevo molitev!« se je zasmejal
Anton in za njim drugi vaščani-nagajivci.
 
»Tako„Tako ste ga pa vi prav dražili, kakor
zdaj-le mene, da se je v sveti jezi spozabil!
Pa če se je tudi malo zarekel in zavlekel
Vrstica 3.988:
Vidite, ljudje bi čisto nič ne mogli, če bi ne
bilo Ribničanov; brez loncev ne bi mogli
kuhati, brez skled in žlic ne jesti!«
 
»Stoj„Stoj, Jurij!« se je oglasil Zalar. »Saj„Saj ni
treba, da bi kuhali ljudje ravno v loncih
in jedli in pili ravno iz vaših skled. O starih
Pesoglavcih na primer sem slišal, da so
jedli in pili iz človeških črepinj ...«
 
»No„No da, iz črepinj! Zato so bili pa
Pesoglavci. Saj to je, zaradi česar morate
biti Ribničanom hvaležni. Povzdignili so
Vrstica 4.002:
naših očetov, bi bili ljudje še zdaj kakor
Pesoglavci. Na to se bo Bog ozrl in nam
spregledal kake napake.«
 
»Ta„Ta je pa spet lepa!« se je zasmejal
Zalar in z njim drugi pivci.
 
»Ribničan„Ribničan je Ribničan; vedno hoče biti
nedolžen kakor Lahov koš!« se je zarezal
Anton.
 
Jurij je zopet zrastel. »Tako„Tako nikari me
ne jezi, ti duša črednikova! Sicer pa ti ni
zameriti, kaj pa ti veš, saj nisi še nikjer
drugje bil kakor v grmovju pri živini! Govori,
kar hočeš. Ti bi rad pikal kakor osa,
pa pikaš kakor bučela: vse odleti nate nazaj!«
 
»Možje«„Možje“, se je oglasil Poljak, »petelini„petelini
se kavsajo za nič; možje pa govore in vrše
možato.«
 
»Prepetovo„Prepetovo bodi, saj prav to jaz hočem;
pa mi ti bukoviški zlomki ne dajo miru!
Kaj bi se vedno ustili črez Ribničane!«
 
»Zakaj„Zakaj so pa tako neumni!« je dejal
Anton.
 
»Seveda„Seveda, Bukovičani so pa sami modrijani!«
se je obregnil Jurij zaničljivo. Nato
je pa malo pomislil in vprašal:
 
»No„No vi, ki ste tako pametni kakor Salomon,
pa mi povejte, kaj dela Bog v nebesih?«
 
Tu je bilo treba pa premisliti. Možički
Vrstica 4.043:
izpoved ga niso še nikomur postavili.
 
»No„No, odgovorite mi, vi bukoviški modrijani:
kaj dela Bog v nebesih?« jih je iznova
vprašal Jurij in se jim posmehoval. Zmagonosno
je gledal po pivcih, ki jih je ugnal
Vrstica 4.051:
 
Pa se je oglasil Tončkov Anton in dejal:
»Jaz„Jaz vem. Bog v nebesih sedi in premišlja
ter se kesa, da je ustvaril Ribničana!«
 
Smeh je zadonel po sobi po teh Antonovih
Vrstica 4.065:
včasih težko.
{{prelom strani}}
»No„No, zdaj se smejajte!« jih je dražil Jurij,
ko so vsi obmolknili. »Ali„Ali res nihče ne ve?
Še rajni oče so mi pravili, da psi, ki zelo
lajajo, malo grizejo. Prav so imeli. No, ker
Vrstica 4.073:
povem: {{razprto|Bog pravične plačuje, hudobne
pa kaznuje!}} Ali se niste tako
učili v katekizmu?«
 
Vsi so ostrmeli nad tako preprosto rešitvijo
Vrstica 4.094:
dolgo so že sedeli pri mizi.
 
»Možje„Možje, treba se bo vzdigniti!« je dejal
Lipetov Jakob in vstal. In vstati so morali
tudi drugi. Izpili so, kar so še imeli v kozarcih,
in odhajali.
 
»Bog„Bog plačaj, Franca!« so klicali Oplotarici
pri odhodu.
 
»Bog„Bog plačaj tudi vam!« sta odgovarjali
Franca in Maruška in se tudi odpravili proti
domu. Samo Jurij je ostal še v gostilni pri
Vrstica 4.109:
Preden se je pred gostilno Poljak poslovil
od France in Maruške, mu je le-ta
zašepetala na uho: »Pojdi„Pojdi nazaj v gostilno
in izkušaj oprezno izvedeti od Jurija, kam
je meril z onimi svojimi besedami o krtu.
Potem mi pa pridi gori povedat!«
 
Poljak se je res vrnil v gostilno, prisedel
Vrstica 4.126:
začel Jurij tiho:
 
»Vedi„Vedi, da je sama Maruška kriva nagle
smrti Oplotarjevega Primoža. Bolj in bolj
sem prepričan o tem. Poslušaj! Danes teden
Vrstica 4.172:
več kot gotovo, da je Maruška nalašč vložila
trhljen klin in je potemtakem ona kriva
Primoževe smrti.«
{{prelom strani}}
»Za„Za božjo voljo, kaj poveš!« se je začudil
Poljak. »To„To je grozno! To ne more
biti res. Jurij, ali se ti ni samo sanjalo?«
 
»Saj„Saj ti pravim, da sem čul«čul“, mu je odgovoril
Jurij.
 
»In„In kaj misliš zdaj storiti?«
 
»Sam„Sam ne vem, kaj bi storil. Ali bi stvar
naznanil oblasti ali kaj?«
 
»Ali„Ali si že komu kaj povedal o tej stvari?«
 
»Živi„Živi duši še nisem črhnil besedice kakor
zdajle tebi.«
 
»Prav„Prav si storil. Pa tudi nikomur ni treba
praviti. Stvar je silno neverjetna. Kdo ti bo
verjel, da si videl Maruško v skednju, ko
sam praviš, da se ti je od slabosti temnilo
pred očmi? Sanjalo se ti je — poreče vsakdo.«
 
»Pa„Pa sem jo le videl — —«—“
 
»Oh„Oh, kdo ti bo to verjel? In ali te ne
bode sram povedati, da si ukradel jajce
kakor dihur? To bo smeha, kakršnega še
ne pomnimo.«
 
»Buzarada„Buzarada, na to pa še nisem mislil.«
 
»Da„Da, da, tako bode. No, pa če te je
prav sram ko volka, ti bodo vsi rekli, da
si videl le v sanjah, kar misliš, da si videl
Vrstica 4.219:
mi roko, da ne boš nikomur nič pravil o
stvari. Zanjo smeva vedeti za enkrat samo
midva.«
 
»No„No, te bom pa poslušal. Tu imaš roko:
jaz bom molčal ko zid.«
{{prelom strani}}
 
Vrstica 4.230:
Poljak povedal, kaj mu je pravil
Jurij. Pa le za hip. Ogorčena je
planila pokoncu: »Kaj„Kaj? Kaj takega
mi podtika Jurij! Za Boga svetega, to
je grozno, kaj si vse ljudje izmislijo! Jaz
Vrstica 4.237:
preveč! Povej Juriju, da ga grem precej
tožit, če le še eno sámo besedico zine o
tej stvari.«
 
»Nič„Nič se ne boj! Roko mi je dal, da ne
bo nikomur več tega pravil!«
 
»Meni„Meni se ni treba nič bati, ker imam
čiste roke, gotovo čistejše kot Jurij. Ha, ha,
ha. Človek bi se najrajši smejal, ko kaj takega
Vrstica 4.265:
Primoževega telesa, in odtod nesreča. Le
pojdi z menoj v skedenj, da boš videl, da
je tako!«
 
»Saj„Saj ti verjamem.«
 
»Nič„Nič, pojdi z menoj in prepričaj se na
svoje oči!« In potegnila je Poljaka za seboj
v skedenj.
 
Vrstica 4.279:
so še ležali na tleh.
 
»Vidiš«„Vidiš“, je govorila Maruška zmagovalno,
»ta„ta močni klin sredi lestve sem jaz takrat
vdela; Jurij je pa narobe videl in brž slabo
mislil. Povej mu, naj molči, če hoče sam
sebi dobro ...«
 
»Presneti„Presneti Jurij res, da mu taka stvar
pride na misel!« se je hudoval zdaj Poljak.
 
»In„In človeka bi res kmalu pripravil, da bi
mu verjel.«
 
»Ha„Ha, ha, ha, ali si tudi ti že verjel in
me obsodil za zločinko?« se je smejala
Maruška.
 
»Verjel„Verjel ravno ne«ne“, se je izgovarjal Poljak,
»čudno„čudno se mi je pa le zdelo ...«
 
»Taki„Taki ste. Kar na lepem človeka obdolžite
in obsodite. Pojdi zdaj z menoj v
hišo na kozarček slivovke — —«—“
 
Ko je Poljak odhajal od Oplotarjevih,
Vrstica 4.309:
sumničenja.
 
»No„No, kaj je rekel Jurij?« je vprašala Poljaka
Maruška, ko je prišla drugi dan k
njemu.
 
»Prestrašil„Prestrašil se je in sram ga je«je“, je odgovoril
Poljak.
 
»Saj„Saj ga je lahko. Le naj se varuje Jurij
in naj v prihodnje bolj pazi na svoje misli
in besede!« — —
 
Maruška ni po Primoževi smrti več tako
Vrstica 4.346:
in brat Anton.
 
»Ali„Ali si ti moj brat?« je vprašala Antona
Maruška in mu podala kozarček slivovke.
 
»Menda„Menda sem«sem“, se je zasmejal Anton.
 
»Če„Če si ti moj brat, me moraš tudi rad
imeti.«
 
»Saj„Saj te imam, bolj ko vse ženske na
svetu razen Brigite.«
 
»Saj„Saj me imaš tudi lahko. Več dobrega
sem ti že storila ...«
 
»Kakor„Kakor vesoljni svet.«
 
»In„In še več ti bom —«—“
 
»Prav„Prav imaš. Sveti Anton ti bo povrnil.«
 
»Pa„Pa tudi ti mi moraš, Anton! Meni na
ljubo moraš nocoj nekaj storiti.
 
»Zakaj„Zakaj ne? Kar reci, pa bo!«
 
»Čakaj„Čakaj, to ne gre tako hitro. Sem se
bolj dej! Tako. Zdaj pa poslušaj. — Saj
znaš udariti, ne?«
 
»Udariti„Udariti pa, kakor mačka mijavkati!«
 
»Dobro„Dobro. Veš, na Ribničana Jurija sem
jaz strašno huda. Ne vprašaj, zakaj —«—“
 
»Zato„Zato, ker je zabit Ribničan! Saj sem jaz
tudi hud na njega, ker mi je rekel takrat
pri Strahovih, da sem neumen.«
 
»No„No, dobro. Nocoj pije Jurij s Poljakom
pri Strahovih. Pojdi ti pod Tomažev skedenj,
pa ga tam počakaj, da bo šel domov. Ko
pride do tebe, ga udari s polenom, potlej
pa zbeži. Kaj odkimuješ?«
 
»Iz„Iz te moke ne bo kruha! Glej, ko ne
udarim nobenega človeka iz hudobnega namena
za ves svet ne! To je greh, smrten
greh!«
 
»Ali„Ali to pa ni greh, da on hoče mene
pri ljudeh spraviti ob dobro ime?«
 
»Saj„Saj nič ne pravi črezte. Jaz nisem še
nič slišal!«
 
»Sem„Sem pa jaz. Strašne stvari pripoveduje ...
In — ali ne veš še tega, da gleda za Brigito?«
{{prelom strani}}
»Naj„Naj gleda!«
 
»Ali„Ali jo misli tudi vzeti! Ali je to tebi
vseeno?«
 
»Jurij„Jurij — Brigito! Menda vendar ne?«
 
»Govori„Govori tiho! Res jo misli vzeti in jo
misli tudi dobiti.«
 
»Saj„Saj je vdovec!«
 
»Zato„Zato jo pa lahho vzame. Denarja ima
pa tudi precej. Zdaj pa pomisli, ali bi ne
bilo škoda Brigite?«
 
»Seveda„Seveda. Da bi jo dobil tak grdin, kakor
je Jurij, to ne gre pa ne gre, tega ne smemo
pustiti. Jaz bi znorel, če bi vzela njega.
Svetuj mi, kako naj to zabranimo.«
 
»Saj„Saj sem ti že povedala. Pa kaj pomaga,
ko si tak bojazljivec! Ná, pij, da boš dobil
kaj poguma!« — In mu je iznova natočila
kozarček. Potem pa je nadaljevala: »Še„Še enkrat
ti povem: Jurij misli vzeti Brigito precej
po Božiču. Deklica je škoda. Mar jo boš
Vrstica 4.436:
pa že pregovorili, da ne bo marala za tako
krevljo. Ako hočeš sam sebi dobro, stori,
kar ti pravim.«
 
»Jaz„Jaz si že hočem dobro, ali tega storiti,
kar ti praviš, tega jaz ne morem. Pa stoj,
saj ni, da bi ga moral ravno jaz pretepsti.
Vrstica 4.445:
Tisti Lazar zna tudi dobro udariti. Jerašnji
Marka ti udari za četrtinko žganja. Se ceneje
dobiš Pavliščevega Janeza ...«
 
»Nehaj„Nehaj, nehaj! Misliš, da jaz ne vem, da
bi katerega drugega lahko dobila? No, jaz
sem se zanašala nate, zato ker se pravzaprav
Vrstica 4.455:
svetujem. In to ti še povem, da me je naravnost
sram, da imam za brata takega
bojazljivca!«
 
»Sv„Sv. Anton, svetuj mi, kaj mi je storiti!«
je vzdihnil Anton in si pulil kocine iz bradovic.
 
»Kaj„Kaj pa, če se bo branil?« je vprašal
bojazljivo.
 
»Saj„Saj bo pijan. Denar ima in Poljaku sem
tudi dala nekaj denarja, in dokler ne zapravita
vsega in se ne opijanita, ne pojdeta
iz gostilne.«
 
»In„In če se izve?«
 
»Kdo„Kdo bo vedel zato! Nate še nihče mislil
ne bo, tudi ne more, saj se še nikoli nisi z
nikomur tepel. Ti lepo udari, potlej pa zbeži
domov v hlev, kjer navadno spiš. Živa duša
ne bo vedela, kdaj si prišel domov. Ná, pij
še, da se boš ogrel, da te ne bo zeblo!«
 
»No„No, bom pa storil, kar mi svetuješ«svetuješ“,
je dejal Anton, izpil in kmalu nato tiho
odšel — —
Vrstica 4.491:
Jurij in Žerin, pri drugi pa vaški fantje.
Vsem je bilo videti, da so ga že precej pili.
»Strah„Strah, kdo ti je velel prinesti novo mero
na mizo?« je zavpil Žerin, ko je gostilničar
postavil na mizo nov liter. Žerin ga je sicer
prav rad pil, a bal se je, da ne bi tega
Vrstica 4.499:
zdaj on na vrsti.
 
»Kaj„Kaj pa bode prazna steklenica?« je odvrnil
Strah. »Misliš„Misliš, da sem jo zato kupil,
da bo prazna stala v omarici? Ta liter je
tvoj. Vsak en liter ga vsaj boste, ne?«
 
»Meni„Meni nič mar; jaz ne bom plačal«plačal“, je
odgovoril Žerin in se delal, kakor bi hotel
vstati in oditi. »Nazaj„Nazaj nesi!«
 
»Veste„Veste kaj, jaz še nikoli nisem slišal, da
bi bili nesli mrliča s pokopališča«pokopališča“, se je
oglasil Jurij. »Strah„Strah, le pusti vino na mizi!
Plačnik sem nocoj jaz. Poljak mi je cel dan
pregledoval pisma, s katerimi bom lahko
tožil svojega sina za kot in pa tistega bogatega
Plešo za neko njivo. Zato sem ga
nocoj pripeljal v gostilno.«
 
»Moška„Moška je ta!« je dejal Žerin vesel in
izpraznil kupico. »Pa„Pa če si nocoj ti plačnik, {{prelom strani}}
Jurij, zakaj se pa držiš kakor kokoš v vodi?
Pij pa nam še kaj povej!«
 
»Kaj„Kaj ti hočem povedati, ljuba duša?« je
odgovoril Jurij, ki se mu je tudi že videlo,
da ga ima malo pod kapo. »Zdaj„Zdaj sem se
šele malo ogrel. Buzarada, tako me je pa
zeblo, ko sem šel semkaj, da so mi hoteli
Vrstica 4.534:
Veste, pa človeka še bolj zebe, Če je ves dan
tako, kakor sem jaz danes. Kaj me gledaš,
Žerin? Še nič gorkega nisem užil danes.«
 
»Kako„Kako je to, da ne? Saj imaš kaj!«
 
»Tega„Tega je pa kriva tista preklicana Maruška,
veš! Le poslušaj me! Juretovkinega
fanta sem poslal v mraku k Oplotarjevim s
Vrstica 4.567:
kota. Zvečer me je pa še ta preklicana Maruška
razjezila. Zato sem sklenil, da se nocoj
moram napiti na vso jezo.«
 
»Prav„Prav imaš«imaš“, ga je pohvalil Žerin. »Zakaj„Zakaj
pak je Bog ustvaril vino!«
 
»Vi„Vi, Jurij«Jurij“, se je oglasil Buščajev Štefan
od druge mize, pri kateri so sedeli fantje,
»zakaj„zakaj je pa fantek vprašal Maruško za
mleko? Saj Maruška nima nič govoriti pri
Oplotarjevih!«
 
»Hlapček„Hlapček božji«božji“, je odgovoril Jurij, »ali„ali
si ti sam tujec v Jeruzalemu? To že cela
vas ve, da ima na Oplotarjevem domu prvo
besedo Maruška, drugo — ta-le Poljak, tretjo
Franca ...«
 
»Tona„Tona pa nobene«nobene“, je pristavil Žerin.
 
»In„In vendar bi morala prvo imeti!« je
dejal jezno Buščajev. »Ali„Ali je to kakšna pravica,
da tuji in pritepeni lakotniki gospodarijo
gori?«
 
»Kdo„Kdo je lakotnik?« je zavpil Poljak, ki
se je čutil zadetega.
 
»Kdor„Kdor hodi k Oplotarjevim jest pa pit«pit“,
je odvrnil zbadljivo Buščajev.
 
Poljak se je vgriznil v ustnik in dejal
pikro: »No„No, Štefan, najboljše je, da si tiho.
Saj vemo, da govori iz tebe sama nevoščljivost in jeza, ker ti in tvoja Tona ne gospodarita
gori. Pa kaj se hoče? Malo morata
že še počakati, preden dobita vidva
vajeti v roke.«
 
»Kako„Kako oblastno govori!« je rekel Buščajev,
obrnjen k svojim tovarišem. »Pa„Pa ga
bo že minilo. Mu bo že odklenkalo enkrat,
in še kmalu!«
 
Poljak mu seveda ni molčal. Beseda je
Vrstica 4.619:
sta spet ostala Poljak in Jurij sama.
 
»Pij„Pij, Jurij, ali boš pa tako tepen ko
ajdov snop!« je zagrmel razdraženi Poljak
nad ubogim mizarjem, ki se mu je hotelo
dremati, in se mu je vino že ustavljalo. »Pij„Pij,
stvar ribniška! Ti, Strah, pa še eno mero
prinesi!«
 
»Lepo„Lepo te prosim, Poljak, kaj ti pa je
nocoj?« je prestrašeno zavpil Jurij. »Saj„Saj veš, {{prelom strani}}
da rad pijem. Ná, da ne boš rekel, da nečem!«
 
In je izpil kozarec do dna. »Ampak„Ampak
to ti povem: če mi še enkrat rečeš ,stvar‚stvar
ribniška‘, ti bom jaz rekel — mrcina!«
 
»Reci„Reci, kar hočeš, da boš le pil tu pri
meni, da ne bom sam pri tem dolgočasnem
Strahu.«
 
In moža sta pila dalje.
 
»Veš„Veš, kaj mi je oni dan prišlo na misel?«
je dejal Jurij v teku pogovora.
 
»Gotovo„Gotovo kaj neumnega.«
 
»O„O ne, nekaj, kar je čisto lahko mogoče.
Le poslušaj!« — Jurij je primeknil stol bliže
k Poljaku in tiho dejal: »Veš„Veš, o oni lestvi
sem premišljeval, s katere je padel rajni
Primož. Ti si mi zadnjič rekel, da je bila
Vrstica 4.656:
da sem prav videl takrat. Maruška je nov
klin lahko kasneje vteknila, da bi odvalila
od sebe sum ...«
 
»Saj„Saj pravim, da imaš same neumne misli.
Toliko časa boš mislil, da te bo Maruška
spravila v ječo.«
 
»Saj„Saj svojih misli drugemu ne pripovedujem
ko tebi. Bom pa še pred teboj tiho!« ...
 
»Snoči„Snoči smo dolgo čuli«čuli“, je pomenljivo
rekel Strah, ko se mu je že zehalo in se
mu je zdelo škoda olja v svetilki.
 
»Prav„Prav ste imeli!« je dejal Poljak. »Le„Le
čujte zmerom in molite, da vas strah ne
vzame! Strah, ali se nič ne bojiš, da bi te
strah ne vzel? Presneto bi bil srečen, ko bi
te enkrat pobral, ker bi imel kaj snesti!«
 
Strah je mrmral: »Gorje„Gorje človeku, ki mora
biti pijancem sluga!«
 
Nazadnje sta Poljak in Jurij vendar plačala
in vstala in odšla, oba dobro vinjena.
 
»O„O tristo medvedov!« je zavpil Jurij, ko
sta bila že na Strahovem vrtu. »Mošnjiček„Mošnjiček
z denarjem sem pozabil pri Strahu. Jaz
moram iti ponj.« In opotekal se je nazaj.
 
»Pojdi„Pojdi, kamor hočeš!« je kričal Poljak.
»Misliš„Misliš, da ne vem kam brez tebe? Prihodnjič
pa še glavo tam pusti!«
 
<center>* * *</center>
Vrstica 4.715:
igral z mucko, potem je pa zaspal.
 
»Le„Le pojdimo spat, bogve kdaj bodo
prišli domov oče!« je izpregovorila naposled
mati, ki je zaman ob vsakem šumu odzunaj
napenjala ušesa in gledala proti vratom, ali
Vrstica 4.729:
Govoril je nekdo sam s seboj.
 
»To„To je Jurij!« je rekla Poljakovka, prepoznavši
glasove, ki so motili nočno tihoto.
 
»Kdo„Kdo bi mislil, da je tudi on tako sanjast,
da kolovrati ponoči okoli! Mar bi revež spal
in si odpočil stare kosti!«
 
Vežna vrata so se odpehnila.
 
»Kaj„Kaj išče reva pijana tod?« je dejala
Poljakovka ter vstala in šla prižigat luč.
 
»Hop„Hop, hop, posvetite!« se je čulo v veži.
»Jaz„Jaz sem Jurij iz Ribnice, pošten človek;
nikomur ničesar nečem, samo odpre naj mi,
kdor je v hiši, ker prav nič ne vidim ...
Ježeš!« V veži je zdajci silno zahreščalo;
Jurij je telebnil na tla.
{{prelom strani}}
Vrstica 4.752:
omare.
 
»Kaj„Kaj pa kolovratite tod?« je zaklicala
malo jezno. »Pametni„Pametni bi bili, pametni!«
 
»Kdo„Kdo kolovrati?« je odgovoril Jurij. »Ali„Ali
ne vidiš, da ležim? O, vsi svetniki pomagajte!«
Začel je vstajati, in res se mu je
kmalu posrečilo, da se je postavil na noge.
 
»O„O ti prepetova omara!« je govoril in si
tipal ude. »Dva„Dva dni ne bom za nič; še jesti
ne bom mogel.«
 
»Kaj„Kaj pa iščete pri nas?« je vprašala Poljakovka,
tresoča se od mraza kakor šiba
na vodi; seveda bila je le malo oblečena,
in burja je pihala skozi odprta vrata.
 
»Pa„Pa res, kaj stopicate zdaj okoli?« je
nevoljno vzkliknila Manica, ki se je tudi, z
Brigito vred, prikazala na pragu stranske
sobice.
 
»Kaj„Kaj si rekla, grlica grleča?« je rekel
Jurij, držeč se za omaro. »Moli„Moli, moli, da bi
ti oče ne umrli!«
 
»Kaj„Kaj pravite?« je prestrašeno dejala deklica
in pogledala mater. »Kje„Kje so naš oče?«
 
»Saj„Saj pravim, jokaj pa moli! Revica boš
in sirota. Jokaj! Ko so moj oče umirali,
sem tako tulil, da se je razlegalo po vsi
ribniški dolini. Veš, tvoj oče leže mrtvi pred
Tomaževim skednjem.«
 
»Ali„Ali se vam meša?« je prestrašeno zavpila
mati; toliko, da ji ni padla svetilka
iz rok.
 
»Meni„Meni se bo mešalo! Jaz sem Jurij iz
Ribnice, pa se mi bo mešalo!«
 
»Povejte„Povejte hitro, kje so naš oče!« je razburjeno
vprašala Manica.
 
»Saj„Saj sem rekel, da moli zanje. S preklano
butico leže pred Tomaževim skednjem
... Potipal sem ga, napol mrtev je že.
Pojdite po njega! Jaz ne morem nič več.
In le-tu zebe, jaz grem v hišo.«
 
»Manica„Manica, Brigita, hitro! — Pojdimo po
očeta!« je zavpila mati. In zdirjale so vse
tri proti Tomaževemu skednju.
 
Jurij je šel pa v hišo in zlezel na peč.
Andrejček se je zbudil in začel klicati:
»Mati„Mati, mati!«
 
»Le„Le tiho bodi!« ga je tolažil Jurij. »Saj„Saj
sem jaz pri tebi. Če samo ,krvavo‚krvavo stegno‘
pride, se ti ni treba nič bati. Prepetovo bodi,
za kosmate noge ga bom prijel in razčesnil
na dvoje ... O blažena pečica! Ravno zame
si ustvarjena ...«
 
»Mati„Mati, mati!« je klical deček.
 
»O„O sveta Ribnica!« je še dejal Jurij in
zaspal — —
 
Vrstica 4.860:
Kar strla bi bila Antona! ...
 
»Kam„Kam si pa gledal, da si šel udarit Poljaka?«
se je zadrla nad bratom, ko je dopoldne
prišla k njemu v hlev, kjer je ležal.
Vrstica 4.867:
navsezgodaj, kaj se je zgodilo s poslednjim.
{{prelom strani}}
»V„V temo sem gledal! Drugače veš, da
bi ga ne bil!« je odgovoril. »Ali„Ali sem ga
hudo?«
 
»Saj„Saj menda veš, kako si udaril!«
 
»Hm„Hm, udaril sem, kar se je dalo. Kaj bi
ne! Sit sem bil že čakanja in jezen, da bi
vraga razčelesnil. Zeblo me je ko psa, pa
Vrstica 4.884:
Kdo bi bil mislil, da bo Poljak šel domov
mimo Tomaževega skednja! Saj je njegova
hiša na drugem koncu vasi!«
 
»Res„Res, Poljak je tudi sam kriv, ker je šel
po oni stezi, ki drži k Juretovim. Pa je bil
že pijan, da ni več vedel, kod se gre domov,
ali je pa hotel z Jurijem še kaj govoriti. Pa
zdaj se ne da nič izpremeniti. Kar je, je.
Meni se samo Poljak smili.«
 
»Saj„Saj se meni tudi! Joj, joj, kaj sem naredil!
Kolikokrat sem dobil pri Poljakovih
jesti! Lepa moja sestra, kaj sem naredil!«
In Anton je začel krčevito jokati.
 
»Nikar„Nikar ne vpij!« ga je mirila Maruška.
»Bo„Bo kdo slišal, potlej te pa zapró.«
 
»Zakaj„Zakaj si mi to svetovala?« je vzdihoval
Anton dalje. »In„In zakaj sem te poslušal?
Svoj živdan še nisem nikomur storil nič
zalega, zdaj sem pa šel Poljaka udarit kot
razbojnik, morivec ... Vest me peče, kakor
bi zglavnik gorel v meni. Joj, joj, joj!«
 
»Tako„Tako bodi no tiho! Če se količkaj izve,
naju zapró na leta, tebe in mene. Kaj bo
potem z Brigito? Molči, saj nihče ne misli
Vrstica 4.914:
snoči kregal s Poljakom. Torej le drži jezik
za zobmi, pa bo vse dobro. Saj Poljak bo
kmalu zdrav.«
 
»Saj„Saj te bom poslušal. Molčal bom kakor
grob.«
 
»Pa„Pa vstani, kaj pa ležiš?«
 
»Ne„Ne morem, mrazi me. Spotiti se moram
dobro. Le pojdi pa pozdravi Brigito!«
{{prelom strani}}
 
Vrstica 4.967:
pomolila glavo nekoliko vun in prisluškovala.
 
»Kaj„Kaj te je pa prineslo sèm v takem vremenu
in ob takem času?« je tiho vprašala
Tona.
 
»Prišel„Prišel sem nalašč zdaj, da me nihče ne
vidi. Saj vse spi pri vas, ne?« je odgovoril {{prelom strani}}
moški glas, ki ga je Maruška takoj spoznala,
da je Buščajev.
 
»Seveda„Seveda vsi spé. Pa kaj si vendar prišel?
Hitro povej, mene zebe!«
 
»Ali„Ali si slišala o Poljaku?«
 
»Seveda„Seveda sem. Pa res, dobro, da si me
spomnil; zakaj si se pa snoči ž njim kregal
pri Strahu, da zdaj tebe dolžé, da si ga
potolkel?«
 
»Naj„Naj me dolžé, dokazati mi nihče ne
more. Jaz pa lahko dokažem, da pred Tomaževim
skednjem še bil nisem, ker smo
šli od Straha vsi fantički skupaj in smo bili
potem skupaj do jutra.«
 
»Kje„Kje ste bili?«
 
»V„V Gatini pri Čardarju.«
 
»In„In ti si gotovo vse zapravil, kar sem ti
dala v nedeljo?«
 
»Prav„Prav vse. Zato sem prišel nocoj sèm;
nekaj mi moraš zopet dati. Suh sem ko
poper. Suša pa tudi pozimi ni dobra.«
 
»Pojdi„Pojdi, pojdi, s teboj ni nič.«
 
„Zakaj?“
»Zakaj?«
 
»Ker„Ker vse zapraviš.«
 
»Dušica„Dušica, ne bodi jezna, saj sem snoči
pravzaprav samo zaradi tebe zapravljal. Hud
sem bil na Poljaka. Saj veš, zakaj. Ker je
Vrstica 5.018:
samo zaradi tebe pil? Ravno zato, ker
te imam preveč rad, sem se razjezil nad
Poljakom.«
 
»Beži„Beži, beži! Ko bi me imel kaj rad, ne
bi tako hitro pognal vsakega novčiča, ki ti
ba dam. Jaz ti ne morem zmerom dajati,
Vrstica 5.026:
pravi: Saj bo enkrat tako vse tvoje. Kvečjemu
dobim kak krajcar za maslo ali za jajca.
Torej ne nadleguj me, ko veš, da nimam!«
 
»Ima„Ima pa Franca in še koliko!«
 
»A„A ima Franca, ne jaz.«
 
»Pa„Pa ji vzemi! To tako ni nič greh, saj
bo enkrat tako vse tvoje, ali pravzaprav saj
je že tvoje.«
 
»Še„Še tega se manjka, da bi kradla zaradi
tebe! Pa tudi ko bi hotela kaj vzeti, ne
morem, ker ima teta vse zaklenjeno. In kaj
bi bilo, ko bi izvedela? Zapodi me!«
 
»Ti„Ti, veš kaj, če se že nečeš dotekniti
tetinega denarja, se pa Maruškinega. Dosti
denarja mora imeti ta ženska! Saj vem, kaj
Vrstica 5.052:
priti do tistega predala. Kaj se bo poznalo,
če izgine iz njega nekaj tolarjev in
petič!«
 
»Kaj„Kaj ti pride na misel! Ali misliš, da je
Maruška tako preprosta, da odprto pušča
svojo sobo in skrinjo?«
 
»Saj„Saj ti pravim, da poizkušaj enkrat priti
v njeno sobo, kadar je ne bo doma. Saj
gre vsak dan zdoma v vas k Poljakovim ali
kam drugam. Ti lepo pazi, nemara katerikrat
pozabi zakleniti sobico; takrat pa noter!«
 
»Ne„Ne, ne, tatica nečem biti!«
 
»Kakor„Kakor hočeš. Pa mi na kak drug način
preskrbi nekaj denarja. Malo drobiža moram
vendar imeti v žepu. Vsi fantje me imajo
že za tvojega ženina. Ali te ni nič sram, da
se ta tvoj ženin ne more nič postaviti v
gostilni?«
 
»Zakaj„Zakaj pa vse zapraviš tako hitro! Oh,
da sem se morala ravno nate obesiti!«
 
»A„A tako? Pa z Bogom! Pa si izberi drugega
fanta. Kaj mi pove! Z Bogom!«
 
»Ne„Ne, ne! Saj nisem mislila tako hudo.
Samo to pravim, da ni treba tako zapravljati,
ker veš, da Oplotarjev dom še ni v
mojih rokah. Čakaj, Štefan, nekaj drobiža
mislim, da imam še.« Šla je od okna, menda
k omari in prinesla nazaj nekaj žvenka in
ga stisnila Štefanu v roke: »Na„Na, pa moraš
varovati; ni treba vsega naenkrat pognati.
Ali zdaj pa res nimam več, verjemi mi.«
 
»Saj„Saj ti verjamem, zato ti pa pravim, da
si dobi, ko si lahko. Kakor sem ti rekel:
Poizkusi enkrat priti v Maruškino sobo pa
kupček denarja malo preredi.«
 
»Bom„Bom videla. Z Bogom! Lahko noč!«
 
»Lahko„Lahko noč, dušica!« ...
{{prelom strani}}
Okno se je zopet zaprlo. Možka postava
Vrstica 5.160:
zardela in osramočeno gledala v tla.
 
»Kaj„Kaj pa ti delaš tukaj?« je izpregovorila
Maruška trdo. »Kaj„Kaj imaš opaviti v moji sobi?«
 
V trenutku ni vedela Tona kaj reči. »Pogledat„Pogledat
sem mislila, kako imate v sobi«sobi“, je
naposled spravila preko ustnic.
 
»Kako„Kako imam v sobi, si že prej vedela,
saj si bila že dostikrat notri«notri“, jo je zavrnila
Maruška. »A„A zakaj si vlomila v sobo, ko
mene ni bilo doma, in kaj iščeš v moji
skrinji?«
 
»Pogledat„Pogledat sem mislila, koliko da imate
obleke«obleke“, je pristavila Tona še vedno boječe
in se pomikala proti vratom.
 
»Tudi„Tudi mojo obleko si že vso videla.
Mar povej po pravici — krasti si mi hotela
denar!«
 
»Ne„Ne, tega si pa ne pustim reči! Kdaj
sem še kradla?« je dejala Tona pogumno
in kakor razžaljena.
 
»Ali„Ali si že kradla, ne vem, da si pa zdajle
mislila pri meni, vem«vem“, je rekla Maruška
odločno. »Nič„Nič ti ne pomaga tajiti. In da
boš vedela, odkod to vem, ti povem, da
sem snoči slišala ves pogovor med teboj
Vrstica 5.194:
izpozabila, da boš poslušala Štefanov hudobni
nasvet. Ali zdaj, ko sem te zalotila,
vidim ...«
 
»Oh„Oh, lepo vas prosim, odpustite mi in
nikar me ne izdajte!« jo je s sklenjenimi
rokami zaprosila Tona, ki je prebledela ko
stena. »Saj„Saj nisem še nikomur ničesar vzela
in nikdar več se ne bom dala premotiti in
pregovoriti k tatvini. Prizanesite mi!«
 
»Veš„Veš, kaj bi lahko zdaj naredila s teboj?
Če te ovadim ...«
 
»Lepo„Lepo vas prosim, kakor se sam Bog
prosi, nikar tega ne storite; nikar me ne
ovadite, nikar tega nikomur ne povejte!
Hvaležna vam bom celo svoje življenje.«
{{prelom strani}}
»Pa„Pa naj bo! Prizanesem ti. A glej, da
ne boš več poizkušala kaj tacega! Obljubim
ti, da bom o tej stvari molčala, če se ne
bo o tebi nič več takega slišalo.«
 
Objokana, osramočena je šla Tona iz
Vrstica 5.278:
pa svečano-resno.
 
»Kaj„Kaj pa je? Kaj se je pa zgodilo?« je
bilo prvo njegovo vprašanje.
 
»Bom„Bom že povedala. Najprvo sedi in malo
zaužij!« je dejala Franca in ga povabila k
mizi, na katero je Maruška prinesla pečenja,
kruha in vina. »Le„Le pij in prigrizni, saj
vem, da si potreben zdaj, ko si prestal bolezen.«
 
»Pa„Pa kaj pomeni ta objokani obraz?« je
vprašal Poljak, ko je sedel k mizi. »Ali„Ali se
je zgodila kaka nesreča pri hiši?«
 
»Okradena„Okradena sem!« je zatarnala Franca z
jokajočim glasom.
 
»Okradena„Okradena! Kdaj?«
 
»Zadnje„Zadnje dni enkrat, natanko ne vem,
kdaj. Danes sem prišla na sled. Zjutraj sem
šla v stransko sobico, da bi iz skrinje vzela
Vrstica 5.304:
ki sem ga imela skritega pod obleko, sem
se ustrašila, da sem se hotela zgruditi —
malokaj ves denar je bil pobran iz njega.«
 
»To„To je pa hudo. Pa — ali se ti kaj dozdeva,
kdo bi bil vzel?«
 
»Ne„Ne dozdeva se mi samo, ampak vem,
kdo je vzel. In to me še bolj žalosti. Tatu
imamo v hiši.«
 
»V„V hiši? Ni mogoče, saj ni nobenega
takega v hiši.«
 
„Tona!“
»Tona!«
 
»Tona„Tona — tatica!«
 
»Da„Da. Veš da, kdo bi si mislil, ona me
je okradla!«
{{prelom strani}}
»Ali„Ali pa dobro veš? Ali si se prepričala?
Tone jaz ne bi obsodil za tako slabo.«
 
»Maruška„Maruška mi je povedala, saj drugače
bi je tudi jaz nikdar ne bila imela za tako.
Pomisli: Maruška je enkrat ponoči slišala
Vrstica 5.337:
in je ni hotela ovaditi. Na, zdaj je pa mene
okradla. Povej, Maruška, Poljaku, kako je
bilo, da bo vedel.«
 
In Maruška je povedala vso ono stvar
in nazadnje pristavila: »Takrat„Takrat, ko sem jo
dobila v svoji sobi, sem ji obljubila, da
bom molčala, če so bo poboljšala. In sem
Vrstica 5.346:
več tiho biti, ko so mi teta Franca povedali,
da so okradeni. Preverjena sem, da
nihče drug ni vzel, ko Tona.«
 
»Ali„Ali sta jo že kaj vprašali?«
 
»Še„Še nič. Kaj pomaga vpraševati; tajila bo
kakor vsak tat!« je dejala Maruška.
 
»Pa„Pa bi njeno skrinjo preiskali!«
 
»To„To si pameten! Bogve, kje je že denar!
Kdor zna izmakniti, zna tudi skriti«skriti“ — je
zavrnila Maruška in nadaljevala s posebnim
poudarkom: »Oh„Oh, kako je hudo prebivati s
tatinskim človekom pod eno streho! Človek
si še življenja ni v svesti; tatvina in umor
sta si v sorodu kakor ključavnica in ključ.«
 
»Prav„Prav ima Maruška; človek si še življenja
ne bo v svesti, če bo še dalje bivala
tatica pod našo streho. Od hiše se mora
pobrati!«
 
»Seveda„Seveda, malo hudo je pokazati ji vrata,
ker smo si v rodu«rodu“, je pristavila Maruška.
 
»Ali„Ali zasluži pa to, ker tako grdo, s tatvino
povračuje svoji največji dobrotnici, teti
Franci!«
 
»Prav„Prav bo pa vendarle, če jo malo izprašamo«izprašamo“,
je izpregovoril Poljak. »Če„Če je res
vzela, naj vsaj prizna in denar nazaj da.
Ravno nese iz vodnjaka vodo. Pokliči jo,
Franca, pokliči, naj pride malo sèm.«
 
Franca je odprla okno in poklicala Tono.
 
»Nate„Nate teta, izpijte kozarec vina, v žalosti
in jezi ga je človek potreben in dobro
stori!« je ponudila Maruška starici.
 
»Tako„Tako misliš, da mi bo dobro storilo?
No, ga pa bom«bom“, je dejala Franca in pila.
 
»Bog„Bog daj dobro!« je pozdravila Tona
vstopivši v sobo nič hudega sluteč.
 
»Tona„Tona, stopi bliže!« ji je velela Franca
strogo.
 
»Kaj„Kaj bi pa radi?« je vprašala deklina in
stopila bliže.
 
»Kam„Kam si dejala denar? Povej po pravici!«
 
»Kateri„Kateri denar?«
 
»Ki„Ki si ga meni vzela!«
 
»Vam„Vam da sem jaz vzela denar!«
 
»Glej„Glej, glej, kako se dela nevedno! Misliš,
da ne vem? Jaz sem imela v stranski
sobici v skrinji pod obleko precej denarja,
zdaj sem ga pa dosti pogrešila. Vzela si ga
ti. Povej, kam si ga dejala?«
 
»Za„Za pet ran božjih, jaz da sem ga vzela!
Teta, ali se vam meša?« je zavpila Tona
ogorčena.
 
»Daj„Daj denar nazaj!« je zakričala Franca.
 
»Za„Za božjo voljo, teta, kaj vam pa je?
Vašega denarja se še doteknila nisem.«
 
»Jaz„Jaz pravim: denar nazaj! Ali se pa pri
ti priči poberi iz hiše!« je kričala starica.
 
»Naj„Naj se vderem v zemljo, naj nikdar ne
vidim nebeškega solnca, če sem vam jaz
vzela denar!« se je zarotila Tona.
 
»Poberi„Poberi se od hiše, tatica!« je sikala
Franca. »Misliš„Misliš, da sva z rajnim Primožem
zato varčevala, da boš ti zdaj kradla in dajala
tistemu črnemu Buščaju!«
 
Zdaj je pa tudi Toni vzkipela kri. »Dobro„Dobro,
pa grem!« je zavpila. »Ali„Ali bom že
našla pot nazaj! Še je pravica na svetu, in
oporoka še ni obveljavljena. Vidva sta pa
priči«priči“, se je obrnila k Poljaku in Maruški,
»da„da so mi rekli tatica! Vidimo se pred
sodnijo!«
 
»Oho„Oho, Tona, le počasi!« se je oglasila
Maruška, ki je doslej s Poljakom vred molčala.
»Ali„Ali si že pozabila, kje sem te jaz enkrat
dobila, v moji sobici pri odprti skrinji,
ko si ravno denar jemala iz nje! Le poizkusi
kaj proti teti, potlej bom jaz govorila!«
{{prelom strani}}
»Še„Še grozi mi, vranč črni!« je zakričala
spet Franca. »Poberi„Poberi se iz hiše, še danes!
Čuješ, še danes!«
 
Bleda ko smrt je odšla Tona iz sobe.
 
»Pijte„Pijte še, teta, pijte, vi ste razburjeni!«
je silila starico priliznjena Maruška in ji natočila
nov kozarec vina. »Nate„Nate, le dobro
potegnite!«
 
In Franca je pila, potlej začela pa naenkrat
jokati.
 
»Kaj„Kaj boš jokala za deklino«deklino“, jo je tolažil
Poljak. »Bog„Bog, da si jo odpodila! Bo vsaj
mir pri hiši!«
 
»Inako„Inako se mi je storilo, ko je vendar
moje sestre hči!« je solzeč se odgovorila
Franca. »Kako„Kako bi ji bilo lahko prijetno pri
nas, ko bi bila pridna! Zdaj mora pa tako
od hiše.«
 
»Pa„Pa naj bi bila poštena!« je rekla Maruška.
»S„S tatico pa in ponočevavko ni treba
imeti nič usmiljenja. Bo vsaj pomnila!«
 
»Pa„Pa za denarjem mi je hudo«hudo“, je vzdihnila
Franca. »Toliko„Toliko lepih križavcev je šlo,
pa toliko starih petič!«
 
»Denar„Denar bomo že nazaj iztožili, kaj ne,
Poljak?« je dejala Maruška in namežiknila
Poljaku.
 
»Da„Da, denar bomo izkušali nazaj dobiti,
če drugače ne, s tožbo«tožbo“, je pritegnil za Maruško
Poljak.
 
»Hvala„Hvala bodi Bogu, da imam vaju!« je
rekla z ginjenim glasom Franca. »Edino„Edino
vidva me imata rada.«
 
»Tisto„Tisto pa, tisto!« je hitela zatrjevat Maruška.
 
»Tako„Tako pa trčimo skupaj na prijateljstvo!«
je dejala starica in s tresočo roko vzdignila
kupico.
Vrstica 5.508:
 
Hud mraz je pritiskal. Poljakov maček
se je bil zjutraj po ,kosilu‘‚kosilu‘ izmuzal iz hiše
na vežni prag. Dolgčas mu je bilo postalo
v sobi, ker so bili vsi, kar jih je bilo notri,
Vrstica 5.528:
spravi se...
 
»Je„Je mrzlo zunaj, kaj ne, revežek ubogi?«
je dejal sočutno Andrejček in splezal k
mačku na peč. »Kaj„Kaj hočemo, počasi gre,
počasi; zima kima, pravijo naša mati. Potrpeti
moraš, saj moram jaz tudi. Dolgčas
Vrstica 5.543:
Tam gori pri Oplotarjevih so menda še zdaj.
Kaj bi ne bili mati žalostni! Če so pa mati
žalostni, je vse v hiši žalostno ...«
 
Kar je deček tako prijateljsko zaupno
Vrstica 5.584:
licem, z opotekajočimi nogami.
 
»Si„Si se pa dolgo zamudil?« ga je vprašala
žena, ko je sedel na klop pri peči in
si pokril lice z rokami.
 
»Dolgo„Dolgo, praviš? Morda mi je bilo še
prekratko!« je odgovoril mož pikro.
 
»Ali„Ali si bil pri Oplotarjevih celo noč?«
 
»Kaj„Kaj ti mar!« je odvrnil osorno. »Je„Je
prav kakor čmrlj; v vsako stvar se hoče
vtekniti!«
 
Inako se je storilo ljubeči ženi pri tem
zoprnem odgovoru, da so ji stopile solze
v oči. »Bog„Bog se usmili, toliko pravice imam
menda vendar še do tebe, da te smem vprašati,
kje si bil, če te celo noč ni bilo domov!
Kakor bi bila kaj hudega rekla! Saj sem te
vendar lepo vprašala. Ta nesrečni strup od
pijače te bo vsega zmešal ...«
 
»Bolj„Bolj zmešan nikoli ne bom, če bi živel
še do sodnjega dne, kakor sem bil takrat,
ko sem si tebe nakopal na glavo!« je dejal
mož sirovo.
 
Vrstica 5.617:
 
Andrejček je zdaj prilezel s peči in se
oklenil očetovih nog: »Oče„Oče, dajte, vam bom
črevlje sezul; boste šli malo leč!«
 
Očetu se je zvedrilo mračno čelo. Dečka
Vrstica 5.625:
Kmalu pa se mu je zopet pomračil obraz.
 
»Ali„Ali ste že kaj kosili, oče?« je izpregovorila
zdaj Manica.
 
»Človek„Človek ne živi samo od jedi, ampak
tudi od grenkih skrbi, kako bo preživil
otroke«otroke“, je odvrnil oče tako resno, da je
deklico moral lomiti smeh.
 
»Mi„Mi imamo skrbi, mi, oče! Precej, ko ste
včeraj popoldne odšli, je prinesel birič plačilno
povelje. Srdin toži za dolg!«
 
»No„No in kaj bo zdaj?«
 
»Plačati„Plačati bo treba, če ne, bo dal zarubiti.«
 
»No„No, pa si že preskrbela denar, ti, ki
tako skrbiš za dom?«
 
»Kje„Kje hočem jaz dobiti denar!«
 
»Zato„Zato pa molči in ne govori o skrbeh.
Skrbi imam jaz, samo jaz.«
 
»No„No, pa ga vi preskrbite!«
 
»Saj„Saj sem ga že, če hočeš vedeti!«
 
»Denar„Denar si dobil? Res? Na posodo?« se
je oglasila zdaj spet žena.
 
»Sem„Sem ga, da! Saj ti bi ga ne bila nikoli!«
 
»In„In kje si ga dobil? Pri Oplotarjevih?«
 
»Dovolj„Dovolj, da sem ga dobil. Da, da, taki
ste; človek se trudi in trudi, da reši dom;
še spanca si ne privošči; ko pa domov
pride, se pa vsi zaženo vanj kot ose!«
 
»No„No, saj je prav, če si dobil denar. Hvala
bodi Bogu, tako me je skrbelo! Ali ti je
Franca posodila? ... Povej no! ... Maruška
menda ne!«
 
»In„In če mi ga je Maruška, kaj imaš kaj
zoper to, kaj li?«
{{prelom strani}}
»Oh„Oh, pusti no to žensko pri miru! Meni
se zdi tako nevarna ... Saj bi menda vendar
še lahko kje drugje dobil na pósodo ...«
 
»Zlomkovi„Zlomkovi ljudje
taki!« je planil mož
pokoncu. »Denar„Denar mi
je posodila, da vas ne
preženo iz hiše, zdaj
Vrstica 5.685:
njo! Z vami ni več
govoriti. Kdo vas bo
poslušal!« ...
 
Vstal je, malo se
Vrstica 5.695:
pijačo.
 
»Kam„Kam pa hočeš iti?
Lepo te prosim, bodi
doma!« je vpila žena
za njim.
 
Vrstica 5.703:
iz hiše — proti Strahovim.
 
»Bog„Bog se usmili, koliko
nam prizadene ta
človek!« je vzdihnila
žena.
 
Nekaj časa so vsi
molčali, potem se je pa
oglasil deček: »Mati„Mati,
ali smo dosti dolžni
Srdinu?«
 
»Dosti„Dosti!« je odgovorila
mati. »Saj„Saj pravim,
človeku se mora
inako storiti, ko se domisli
Vrstica 5.732:
si spet malo opomogli, da se nam ni godilo
slabo. Samo Srdinu je še dolg, ki nas
pa dovolj tare in mene noč in dan skrbi!«
{{prelom strani}}
»Mati„Mati, kje je pa dobil Srdin toliko denarja?«
je vprašala Manica.
 
»E„E, naj ga je dobil kjerkoli! Saj je le
vkljub svojemu premoženju največji siromak;
zmerom strada in trpi ko živina. Tak
Vrstica 5.744:
visoke, da se Bogu usmili. Kolikrat sem
že dejala: da bi se tega skopuha enkrat
rešili, bi človek še mogel mirno zaspati!«
 
»No„No, saj zdaj ga bodo plačali oče, saj
so rekli, da so dobili na posodo pri Maruški.«
 
»Ah„Ah, pri tisti čudni ženski!« ... je vzdihnila
Poljakovka.
 
Vrstica 5.759:
na stolček, ki je bil na klopi.
 
»Kam„Kam siliš, boš padel!« mu je zaklicala
žena.
 
Pa on se ni zmenil za njene besede.
 
»Moj„Moj Bog! naj se stolček malo premakne,
bo padel, da si bo vso glavo razbil!« je
vzdihnila žena in vstala, da bi mu pomagala
na posteljo. Pa ravno ko je prišla do peči,
Vrstica 5.785:
 
Teta, kaj mi je povedala Juretovka
v veži prej, ko ste vi dremali!«
je dejala Maruška, ko je neko
popoldne stopila v hišo in je
Vrstica 5.791:
prebudila iz popoldanskega spanja, pomislite:
ta nehvaležna Tona vas je šla tožit
za plačilo!«
 
»Za„Za kakšno plačilo?« se je začudila starica
mencaje si oči.
 
»Pravi„Pravi, da je tri leta delala pri vas kot
dekla, pa ji niste dali niti novca.«
 
»Tri„Tri leta delala! Res, da je delala, zato
je pa tudi jedla pri nas, in oblačili smo jo.
Kakšno plačilo hoče zdaj, volk požrešni!
Kdo se je kaj menil o plačilu takrat, ko smo
jo sprejeli k hiši?«
 
»Obetali„Obetali ste ji pa le, trdi, da ji boste
poplačali ves trud, da naj bo le pridna, saj
ne bo zastonj ...«
 
»To„To je lahko mogoče, da sem ji katerikrat
rekla tako. Saj res ne bi bila zastonj
delala, ko bi bila kaj vredna; vsa Oplotarjeva
Vrstica 5.818:
ne bo dobila od mene, čeprav me toži; za
kako posebno plačilo se nikoli nismo pogodili
in ji ga nihče ni dolžan dati!«
 
»Jaz„Jaz tudi mislim, da ne bo nič dosegla.
Ali neka druga stvar je, ki me pa prav skrbi.
Veste, ona vas je šla tožit tudi zaradi razžaljenja časti.«
 
»Kakšne„Kakšne časti? Saj je nič nima!«
 
»Nate„Nate, pomagajte si: pravi, da jo ima!
Toži vas, ker ste ji rekli tatica.«
 
»Saj„Saj je res!« je jezno zavpila starica.
»Mi„Mi vemo, da je, pa ji vendar ne smemo
tako reči. Vi ji lahko pravite, da je kradla,
toda tatica ji ne smete reči. Tako pravijo
postave.«
 
»Čudne„Čudne so te postave; zakaj bi ji ne
smela reči tatica, če je kradla!«
 
»Ne„Ne sme se, pa je. Postava je taka.«
 
»Kaj„Kaj bo pa zdaj?« je boječe vprašala
Franca.
 
»Kaznovani„Kaznovani boste. V denarjih ali pa z
zaporom.«
 
»V„V denarjih ali pa z zaporom!« je prestrašeno
ponovila starica.
 
»Ne„Ne bode drugače!«
{{prelom strani}}
»Jaz„Jaz zaprta!« je vzkliknila starka trepetaje.
»Še„Še nikoli nisem videla ječe odznotraj,
zdaj na stara leta naj bi me pa vteknili
noter! Tega vendar nisem zaslužila! In take
Vrstica 5.859:
bilo v ječi za pažefn v tistem vzduhu in
smradu in temi ... Umorilo bi me precej
prvi dan!«
 
»Prav„Prav to menda hoče Tona«Tona“, je kakor
v sveti jezi vzkliknila Maruška. »S„S poti bi
vas rada spravila, da bi se potem hitro
polastila vašega denarja in ga zapravila in
požrla s tistim Buščajem.«
 
»Prav„Prav praviš, s poti bi me rada spravila,
nesramna deklina! Ali me ne bo! Kaj ne,
da me ne bo, da mi boš ti pomagala?« je
proseče in s solzami v očeh govorila starica.
 
»Seveda„Seveda vam bom; kaj vas hočem v
stiski pustiti samo! Bomo že pokazali nesramnici!
Samsonu je dal Bog moč proti
Vrstica 5.878:
kratil pomoči proti tej grdi deklini, ki se ne
briga niti za četrto niti za šesto in sedmo
božjo zapoved.«
 
»Pa„Pa kaj naj vendar narediva?«
 
»Tožbo„Tožbo moramo narediti proti Toni.«
 
»Ali„Ali jaz ne morem hoditi v trg in tudi
nisem navajena tožariti se.«
 
»Saj„Saj imamo Poljaka na svoji strani. Njemu
boste dali pooblastilo, pa bo naredil tožbo
v vašem imenu. In če drugače ne bomo
mogli zmagati, bomo pa doktorja najeli iz
mesta.«
 
»Doktorja„Doktorja! Ali sem slišala, da doktor
požre dosti denarja.«
 
»Ni„Ni sile, ne. Kako zna pa govoriti!«
 
„Zna?“
»Zna?«
 
»Da„Da se kar bliska! On bo naredil, da
bo Tona zaprta, ne pa vi. Ali ne bo to
dobro?«
 
»Dobro„Dobro, dobro. Naj sedi nesramnica,
zgnije naj v ječi!«
 
»Drugega„Drugega res ne zasluži kakor ječo. In
noter jo moramo spraviti, čeprav stane nekoliko
denarja. Nemara pa doktorja še treba
ne bo, saj je Poljak bistroumen in izveden
mož.«
 
»Izveden„Izveden pa je, izveden, to vem. Samo
če se bo hotel potruditi zame!«
 
»Skrbite„Skrbite? V ogenj gre za vas.«
 
»Misliš„Misliš? Da bi vsaj kaj sem prišel danes!
Pa se nekaj dni sèm kar ogiblje naše hiše.«
 
»Vzrok„Vzrok, da ne pride, je pač slabo vreme,
in pa žena mu je vedno nekaj bolna, odkar
je zadnjič tako nesrečno padla. Prišel pa bo
gori kmalu, saj mora priti k meni po denar.«
 
»Po„Po kakšen denar?«
 
»Eh„Eh, nekaj mu bom posodila, da bo
plačal Srdina, ki ga toži.«
 
»Tako„Tako, meni pa ni nič spomnil. Saj bi
mu jaz lahko posodila.«
 
»Saj„Saj mu jaz tudi lahko. Pa glejte, če se
o volku menite, volk pride«pride“, je smejé dejala
Maruška in se obrnila proti vratom, ki
jih je bil ravno odprl Poljak.
 
»Dobro„Dobro, da si prišel; sam Bog te je prinesel!«
mu je zaklicala Franca.
 
»Kaj„Kaj pa je spet? Ali se je spet kaj naredilo
pri vas?« je vprašal Poljak.
 
»Veš„Veš, da«da“, je zatarnala starica, »Tona„Tona me
je šla tožit za plačilo in za razžaljenje časti.«
 
»Eh„Eh, da!«
 
»Res„Res, res; Maruški je ravno prej prišla
povedat Juretovka.«
 
»Tako„Tako?« je vprašal Poljak, kakor da bi
še ne verjel.
 
»Čudno„Čudno, da nisi ti še nič slišal«slišal“, se; je
oglasila Maruška. »Tona„Tona je res šla tožit teto
Franco za plačilo, češ da je tri leta delala
kot dekla pri njej, pa ni dobila nič plačila
Vrstica 5.963:
Primož in teta Franca, da ne bo delala zastonj.
Zatožila je pa teto Franco tudi zaradi
razžaljenja časti, ker jo je imenovala tatico.«
 
»Tako„Tako, tako«tako“, je dejal Poljak in majal z
glavo. »To„To je pa huda obtožba. Kdo je
neki naučil Tono, naj toži?«
 
»I„I, ljudje, vaščani so jo nahujskali«nahujskali“, je
dejala Maruška ogorčeno, »saj„saj bi teto Franco
najrajše snedli.«
 
»Da„Da, da, najrajše bi me snedli ti vaški
volcjé«volcjé“, je vnovič zatarnala starica. »Pomagaj„Pomagaj
mi, Poljak, če si moj prijatelj!«
 
»Pomagaj„Pomagaj! — Tu je težko pomagati«pomagati“, je
odgovoril Poljak. »Stvar„Stvar je jako težavna; {{prelom strani}}
tatica se ji res ni smelo reči. Sicer pa —
veš, Franca, jaz bi ti že pomagal, vse bi
Vrstica 5.984:
dogovarjala z drugimi! To ravno sem ti
prišel povedat. Kar na tihem, na skrivaj,
brez moje vednosti si prodala njivo plačnico‘plačnico
Lekcu, seveda napol zastonj: Blažček
bi bil dal sto goldinarjev več.«
 
»Oho„Oho! kaj slišim!« je zaklicala Maruška.
»Seve„Seve, če pa tako delate na svojo roko, pa
delajte! Pa naj vam tisti pomagajo, katerim
bolj zaupate. Čemu pa potem naju kličete
na pomoč — ni res, Poljak? Če hočete
denar razmetavati, pa ga razmetujte!«
 
Franca je prebledela. »Saj„Saj vama zaupam,
najbolj zaupam«zaupam“, je dejala ihté. »Kaj„Kaj hočem
zdaj? Lekec je bil prišel k meni, ko si bil
ti, Poljak, bolan. Na, pa me pregovoril in
preslepil za njivo. Usmilita se me zdaj, saj
vama ne bom ničesar več prikrivala.«
 
»Franca«„Franca“, je nadaljeval Poljak z užaljenim
glasom, »jaz„jaz ti odkritosrčno povem:
če se bolj zaneseš na koga drugega, oprimi
se njega; jaz se ti nečem vsiljevati.«
 
»Jaz„Jaz tudi ne!« je kljubovalno pristavila
Maruška.
 
»Ne„Ne, ne«ne“, je zaječala starica, »saj„saj sem
vama že rekla, da sta vidva edina moja zaupnika.
Ne zapustita me, pomagajta mi! Vsa
Vrstica 6.017:
vidva odvračata od mene. Ali res nimam
niti enega človeka, ki bi me imel rad in
mi pomagal v stiski?« In začela je krčevito
jokati.
 
»No„No, kaj boš jokala!« jo je zdaj začel
tolažiti Poljak. »Saj„Saj veš, da te imam rad,
Maruška pa tudi, in sva pripravljena vse
storiti zate. Samo zaupati nama moraš. Drugim
ljudem pa čisto nič ne zaupaj, saj veš,
da bi ti najrajši sneli kožo. Pomagala ti
bodeva. Zdaj ni še nič izgubljenega. ,Mlačnica‘‚Mlačnica‘
bo Blažčkova, če jo že hočeš prodati
na vsak način.«
 
»Ali„Ali sva se z Lekcem že pogodila za
njo!« se je oglasila Franca komaj slišno.
 
»Kaj„Kaj za to! Doktorju prepustimo vso
stvar; on jo bo že izvil in izsukal, saj to
je njegov posel. On bo dokazal, da je hotel
Vrstica 6.040:
najeti za zagovornika v Tonini tožbi.
Pokazati mora tudi nji, kar ji gre. Se bo tak
vranč norčeval iz tebe!«
 
»Pa„Pa res«res“, se je oglasila Franca že bolj
veselo, »najprej„najprej me je šla nesramnica okrast,
za plačilo pa, da je nisem dala zapreti, me
gre pa tožit. Čakaj, otepalo se ti bo!«
 
»Pa„Pa še kako!« je pristavila Maruška.
 
»Precej„Precej jutri pojdem v mesto k doktorju«doktorju“,
je nadaljeval Poljak.
 
»Seveda„Seveda, malo denarja ti morajo teta
dati«dati“, je dejala Maruška. »Doktor„Doktor ne izpregovori
nobene besedice zastonj.«
 
»To„To je res, nekaj denarja bo šlo«šlo“, je
potrdil Poljak. »Pa„Pa saj ta denar ne bo izgubljen; bomo pa njivo potem dražje prodali
in Tone se otresemo.«
 
»Koliko„Koliko hočeš?« je vprašala Franca.
 
»Daj„Daj dvajset goldinarjev!«
 
»Malo„Malo dosti je!«
 
»Saj„Saj pravim, da denar ne bo zavržen.«
 
»In„In doktor hoče najprej videti denar,
potem je šele voljan govoriti«govoriti“, je pristavila
Maruška.
 
»Vidva„Vidva že vesta«vesta“, je dejala starica in
krevsala v stransko sobico po denar.
 
»Jaz„Jaz sem ti tudi pripravila za Srdina
denar, ki sem ti ga obljubila«obljubila“, je rekla Poljaku
Maruška. »Pojdi„Pojdi potem z menoj gori.«
 
»Dobro„Dobro, zato sem pravzaprav prišel.«
 
»Ná„Ná, tu-le imaš denar«denar“, je dejala Poljaku
Franca, ko je prikrevsala nazaj. »Tako„Tako pojdeš
precej jutri v mesto?«
 
»Precej„Precej, je najbolje.«
 
»Le„Le dobro opravi!«
 
»Ne„Ne skrbi! Tvoja sreča je kakor moja
sreča.«
 
Še ju je Franca nekaj časa izpraševala
Vrstica 6.103:
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
»S„S Franco narediva midva, kar hočeva«hočeva“,
je smejé rekel Poljak, ko sta bila sama z
Maruško.
 
»Tebe„Tebe res vse uboga«uboga“, je pritrdila Maruška.
 
»Tebe„Tebe pa tudi.«
 
»Na„Na, tu imaš denar!« je dejala Maruška,
ko je odprla skrinjo in prinesla iz predala
šop bankovcev. »Toliko„Toliko ga je, za kolikor
si me prosil.«
 
»Hvala„Hvala ti, da si mi preložila! Vrnem ti,
kakor hitro mi bo mogoče«mogoče“, je rekel Poljak,
preštel še sam denar in ga spravil.
 
»Morda„Morda ti ga ne bo treba vračati«vračati“, je
nadaljevala Maruška in ga nagajivo smejé
pogledala.
 
»Kako„Kako to misliš?« je čudeč se vprašal
Poljak.
 
»Sedi„Sedi, pa ti povem. Seveda mora za
enkrat ostati vse med nama. Poslušaj! Sam
si ravno prej rekel, da narediva midva s
Vrstica 6.139:
malo več pameti in ki bi znali denar uživati.
Največji zaslepljennec je tisti, ki peha srečo
od sebe. Ali ni res tako?«
 
»Res„Res — ali kaj naj torej narediva s
Franco? Lepi Oplotarjev dom je njen, in
vzeti ji ga nihče ne more in ne sme, in naj
je stokrat bolj pameten kakor ona!«
 
»Vzeti„Vzeti ga ji seveda nihče ne more s
silo.«
 
»Z„Z zvijačo ga ji pa tudi ne more in ne
sme.«
 
»Ne„Ne sme? Zakaj ne?«
 
»To„To bi bila goljufija.«
 
»Hm„Hm, kaj je goljufija kaj tako strašno
hudega in nenavadnega? Na svetu drug
drugega slepé, če le morejo. Dandanes je že
tako: poštenjak je največji siromak! Sicer
pa, saj ni treba ravno goljufije. Naredi se
lahko drugače.«
 
„Kako?“
»Kako?«
 
»Kakor„Kakor veš, je rajni Primož naredil tako
oporoko, naj Franca zapusti vso domačijo
Toni, če bo pridna. Tona pa, kakor tudi
veš, ni kaj prida. Zato pa tudi Franca ni
več vezana na Primoževo oporoko in lahko
dá domačijo komu drugemu.«
 
»Komu„Komu naj jo da?«
 
»Meni„Meni!« je dejala Maruška odločno.
 
»Tebi„Tebi!« se je začudil Poljak.
 
»Kaj„Kaj se čudiš! Razen Tone nima Franca
nobenega bližnjega sorodnika. V najbližjem
sorodstvu sem ji potem jaz, čeprav je to
sorodstvo v resnici precej oddaljeno. Torej
prav lahko meni dá domačijo.«
 
Poljak je gledal to žensko z začudenimi,
široko odprtimi očmi. Potem je pa rekel:
»Lahko„Lahko ti jo da; samo to je vprašanje, in
pa veliko vprašanje, ali ti jo bo hotela dati!«
 
»Pri„Pri tej stvari mi pa ti lahko pomagaš;
zato sem ti namignila prej, da ti tega posojila
morda ne bo treba vračati; zakaj če
mi pomagaš, ti odpustim ves dolg.«
 
»Kako„Kako naj ti pomagam? Ti me spravljaš
v vedno večjo zadrego.«
 
»Kaj„Kaj bi se delal tako maloumnega! Kako
mi lahko pomagaš, vendar sam dobro veš.
Franca te ima rada, kakor nobenega drugega
vaščana ne. Sučeš jo lahko z mezincem,
kakor hočeš. Pregovori jo torej, naj meni
prepusti domačijo, če hoče dobro ‘menimeni in
sebi.«
 
»To„To zahtevaš od mene?« je dejal Poljak
z zategnjenim glasom.
 
»Da„Da, to, in to prav lahko storiš.«
 
»Prav„Prav lahko, praviš? Ne vem. Franca
sicer ni bogve kako bistroumna, ali kar
tako se pa tudi ne bo odpovedala gospodarstvu.«
 
»Zato„Zato jo je pa treba znati pregovoriti.
Poslušaj! Ti o priliki stopi k Franci pa ji
začni pripovedovati, kako jo vaščani sovražijo
Vrstica 6.236:
Na ta način prav lahko pregovoriš
Franco, da dá prepisati domačijo náme ...
No, kaj kimaš z glavo?«
 
»Ker„Ker iz vsega tega ne bo nič. Franco
bi res že kako pregovorili, če ne bi bilo
— Tone.«
 
»Nji„Nji vendar ne more zapustiti domačije!
Kako pravi Primožev testament? Če bo
pridna ... Ona je pa — tatica!«
 
»Nič„Nič tisto! Čeprav je okradla Franco —
kar pa morda še ni tako gotovo — vendar
Franca Tone ne bo hotela kar tako zavreči.
Vrstica 6.257:
hujše pregrešila, potem bi bilo morda mogoče
Franco pripraviti tako daleč, kakor ti
misliš.«
 
Maruška je pazljivo poslušala Poljakove
besede, in ko je nehal, je dejala: »Torej„Torej iz
tega ne bo nič?«
 
»Nič«„Nič“, je odgovoril Poljak in vstal. »Le„Le
če bi se Toni, kakor sem dejal, moglo kaj
hujšega dokazati, potem bi jo Franca nemara
zavrgla.«
 
Maruška je nekaj časa premišljevala, potem
pa, kakor bi ji nekaj veselega šinilo v
glavo, rekla: »Pa„Pa pustimo to stvar! Toda naj
to govorjenje ostane med nama, veš!«
 
»Molčati„Molčati znam. Z Bogom, jaz grem hitro
plačat Srdina.«
 
»Čakaj„Čakaj, grem s teboj v vas. Pogledati
moram, kako je tvoji ženi.«
 
»Pa„Pa pojdi še k Srdinu z menoj; boš vsaj
za pričo, da sem mu plačal.«
 
»Dobro„Dobro, pa grem, saj še nikoli nisem
bila v njegovem brlogu.« In oči so se ji
spet zasvetile v skrivnostnem ognju — —
 
== Dvanajsto poglavje. Zavozlaj. ==
 
»Prav„Prav mu je, stisnjencu! Jaz mu privoščim.«
 
»Jaz„Jaz tudi, iz globočine srca.«
 
»Dobil„Dobil je zelenec stari, kar mu je šlo!«
 
»Krivično„Krivično blago nima teka.«
 
»Gorje„Gorje je bilo človeku, ki je prišel Srdinu
v kremplje; na, zdaj je pa sam prišel drugemu,
še hujšemu v roke.«
 
»Grabil„Grabil in kopal je pod-se zaman.«
 
»Kar„Kar je nagrabil v dolgih letih, mu je
odnesel tat v eni noči ...«
 
»Po„Po njega samega bo pa enkrat peklenšček
prišel z vilami, ker je v svojem življenju
poznal samo grablje.«
 
»Ptič„Ptič je pa bil, ki ga je znal tako potipati!«
 
»Presneto„Presneto je dober mojster bil, ki je
njega tako krasti učil.«
 
»Prav„Prav nič greha nima ...«
 
»Še„Še dobro delo je storil, kdor mu je odnesel; zdaj vsaj ne bo mogel dedec odirati
ljudi.«
 
»Kdaj„Kdaj je pa zapazil Srdin, da je okraden?«
 
»Snoči„Snoči, ko je prišel domov.«
 
»Ali„Ali mu je hudo!«
 
»Celo„Celo noč je tulil in si pulil lase in še
danes tako joka in stoka, da ga bo konec.«
 
Tako in enako gostobesedno govorjenje
Vrstica 6.439:
zadnje dni v vasi.
 
»Ali„Ali se je to leto izvršila kaka druga tatvina
v tem kraju?« je vprašal naposled eden
izmed orožnikov.
{{prelom strani}}
»Nam„Nam ni nič znano; toda morda vi veste
o kateri? Nemara imate v svoji sredi katerega
človeka, ki se je že izpozabil v tem
oziru?«
 
»Ne„Ne, tatu nimamo nobenega v vasi«vasi“, je
odgovoril stari Anžiček. »To„To se pravi, pravega
tatu ne. O neki osebi se je pač zadnjič
enkrat slišalo, toda ... » Tu je možu zastala
beseda, kakor bi se bil v hipu spomnil,
da ne sme dalje govoriti in morda po krivem
Vrstica 6.457:
mislih.
 
»Kaj„Kaj se je slišalo?« je vprašal strogo
orožnik.
 
»Eh„Eh, da je nekaj vzela svoji sorodnici«sorodnici“,
je odgovoril Anžiček. »Pa„Pa menda ni res, ker
je šla tista oseba tožit ono svojo sorodnico
za razžaljenje časti, ko jo je imenovala
tatico.«
 
»Kdo„Kdo je ta oseba? Le na dan z imenom!«
 
»Neka„Neka Tona, ki zdaj služi pri Povzinovih.«
 
»Kateri„Kateri sorodnici je vzela?«
 
»Pri„Pri Oplotarjevih je bila prej. Sorodnica
je Oplotarjeve France.«
 
»No„No, in jo je okradla?«
 
»Franca„Franca pravi, da jo je, pa jo je lahko
kdo drugi.«
 
»Pa„Pa zakaj je ni Franca ovadila?«
 
»Najbrže„Najbrže je še sama dvomila o tem, zato
je ni ovadila, samo zapodila jo je od hiše.
Zdaj je šla Tona pa sama tožit Franco, ker
jo je nazvala tatico. Torej mora biti že nedolžna.«
 
»Tako„Tako, tako«tako“, je rekel orožnik in nekaj
časa premišljal. »Kje„Kje je, pravite, zdaj tista
Tona?« je vprašal potem naglo.
 
»Pri„Pri meni služi, je pošteno dekle«dekle“, se je
oglasil Povzin.
 
»Peljite„Peljite naju v svojo hišo!« je ukazal
Povzinu orožnik.
 
Povzin in vsi drugi so se spogledali.
 
»Menda„Menda vendar ne mislite«mislite“, je zavpil Tonin
gospodar, »da„da je moja dekla okradla Srdina?«
 
Orožnik se je nasmehnil in dejal: »Hm„Hm,
če je bila pri Oplotarjevih dolgih rok, ne
verjamem, da bi se ji bili že skrčili.«
 
»No„No, kaj se obotavljate?« je velel potem
strogo drugi mož postave.
 
Vrstica 6.521:
svojo skrinjo in sploh pokaže, kar ima, je z
opotekajočimi nogami šla odpirat skrinjo, ali
se kmalu ojunačila in dejala: »Saj„Saj ne bosta
ničesar našla. Kdo vaju je pa speljal na led?«
 
Orožnika sta začela premetavati obleko
Vrstica 6.530:
 
Tona sama je začudeno pogledala denar in
zakričala: »Jaz„Jaz ga nisem vzela in ne dejala
v skrinjo.«
 
»Srdin„Srdin, ali je to vaš denar?« je vprašal
orožnik in mu pokazal šop.
 
»Seveda„Seveda je, Poljak mi ga je oni dan prinesel
vrnit«vrnit“, je dejal mož veselo.
 
Zaman se je Tona rotila in prisegala, da
je nedolžna, da ni nič vedela za ta denar,
da ga ni ona dejala v skrinjo. Orožnika sta
jo prijela v »imenu„imenu postave«postave“.
{{prelom strani}}
 
Vrstica 6.567:
saj je denar lahko kam drugam skrila.
 
»Uj„Uj sramote, vašo Tono so vzeli orožniki!«
S to novico je še predpoldnem prihitela
Juretovka k Franci in je v živih barvah
Vrstica 6.573:
mogla verjeti. Ko je pa vse slišala, se je
prijela za glavo in začela jokati in vpiti:
»Nesrečna„Nesrečna ženska, da se gre tako daleč izpozabit!«
 
»Da„Da je sram ni, da gre tako sramoto
naredit Oplotarjevi hiši!« se je kakor v
sveti jezi oglasila Maruška. »Kdaj„Kdaj se je še
slišalo, da bi bili katerega Oplotarjevih vzeli
orožniki?«
 
»Nikoli„Nikoli ne!« je zatarnala starica.
 
»Malopridnica„Malopridnica taka!« je nadaljevala Maruška.
»Namesto„Namesto da bi vam delala na starost
veselje in čast, dela pa sramoto. Zatrdno
je vkup z Buščajem izvršila tatvino. Seveda
Vrstica 6.605:
dasi ni le-to nič krivo. Seveda ne, saj je ni {{prelom strani}}
nihče učil krasti. Vi, teta, ste jo učili samo
lepe stvari ...«
 
»Tatvine„Tatvine nikoli ne!« je potrdila starica
še vedno z jokom. Svoj živdan nisem premaknila
tuje stvarce. Odkar je bila Tona
pri nas, sem skrbela zanjo in jo učila kakor
prava mati.«
 
»Zato„Zato je pa od nje tem grše, da vam
namesto veselja napravlja tako sramoto.
Edino to je še dobro, no, da ni izvršila te
Vrstica 6.624:
nas! Ampak to pa rečem in bom zmerom
rekla: Grda deklina je to, ki ne zasluži nobenega
usmiljenja!« ...
 
»Prav„Prav praviš, nobenega usmiljenja ne
zasluži in pri meni ga tudi nikoli več ne
najde.«
 
»Bog„Bog te potolaži, Franca, drugi te ne
more, taka je nesreča in sramota, ki te je
zadela!« je odhajaje dejala Juretovka, na
kar je starica zopet začela krčevito jokati
in se jeziti nad Tono ...
Vrstica 6.638:
<center>* * *</center>
 
»Zelezo„Zelezo je razbeljeno; zdaj se bo dalo
dobro kovati — Franca je strašno huda na
Tono. Zdaj se bo lahko dala pregovoriti
za tisto, kar sem ti rekla oni dan«dan“, je dejala
neko popoldne Maruška Poljaku, ko ga je
prišla obiskat na njegov dom in ga poklicala
vstran. »Stopi„Stopi danes gori in začni nagovarjati
starko, naj meni izroči domačijo!
Govori ji, kakor sem ti rekla zadnjič!«
 
»Veš„Veš, prav težko ji rečem kaj takega«takega“,
je odmajevalno odgovoril Poljak.
 
»Težko„Težko, praviš? Ali moreš na lažji način
zaslužiti tako lepo svoto denarja? Saj veš,
kaj sem ti rekla: Onega denarja, ki sem ti
Vrstica 6.660:
sam zadosti bistroumen. Kar pojdi; jaz pridem
kasneje gori. Moram še k bratu Antonu
malo pogledat, je revež še vedno bolan.«
 
In Poljak je res šel k Oplotarjevim in
Vrstica 6.666:
mlin.
 
»Ti„Ti, kdaj je pa Povzin posodil rajnemu
Primožu dvesto goldinarjev?« je vprašal
Franco naglo, ko je stopil v sobo in sedel.
Franca ga je debelo pogledala. »Povzin„Povzin,
da je katerikrat kaj posodil našemu Primožu?
Ali se mu meša? Kdaj so Oplotarjevi iskali
denarja na posodo?«
 
Jaz sem se tudi začudil, ko sem to
Vrstica 6.681:
ti grem povedat, ker sam je tako mogočen,
da noče priti do tebe, da bi te stvari
opomnil.«
 
»Ti„Ti volk požrešni, ti! To je laž, gola
laž in sleparija! Če bi bil res posodil Primožu,
zakaj pa njega ni nikoli terjal in zakaj
se ni oglasil precej po Primoževi smrti?«
 
»Pravi„Pravi, da poprej ni potreboval denarja
in je mislil, da se boš pač ti sama spomnila,
kaj je tvoja dolžnost. Po Veliki noči pa hoče
omožiti hčer in potrebuje denarja za njeno
doto.«
 
»To„To nikoli pa nikoli ne more biti res!
Moj brat nikoli ni bil v sili. In če bi bil
res vzel kaj na posodo, bi mi bil to gotovo
povedal. Pa ni vzel. Jaz ne morem in
ne morem verjeti. Ubogi brat, še v grobu
ga ne pusté v miru in v dobrem imenu!«
 
Starica je začela bridko jokati.
 
»Kaj„Kaj hoče brat? On je že prestal zemsko
trpljenje in nevoščljivost hudobnih Bukovičanov.
Tebe pa še čaka. Tako se mi zdi,
kakor bi se bili vsi vaščanje zarotili, da ti
bodo nagajali in ti grenili vse ure tvojega
življenja.«
 
»Ko„Ko bi bila mlajša, jaz bi jim že pokazala.
Ali kaj, ko sem stara revica! Z menoj, mislijo,
bodo lahko pometali, kakor se jim bo
ljubilo. Da bi bila vsaj ta Tona pridna!
Precej bi prepisala domačijo na njo.«
{{prelom strani}}
»S„S Tono ni nič. Oporoka Primoževa naravnost
pravi, da ji izrôči posestvo le, če
bo pridna. O tatici, ki sedi v zaporu, pa
Vrstica 6.724:
je dal tako zapisati. Res se človeku zdi,
kakor da je v duhu naprej videl in slutil,
kakšna bo Tona.«
 
»Oh„Oh, zakaj je moral umreti? Kaj hočem
zdaj početi jaz, stara revica?« In nov potok
solz je privrel starki po obrazu.
Poljak jo je nekaj časa tiho opazoval,
potem pa izpregovoril sočutno: »Franca„Franca, jaz
bi ti nekaj svetoval.«
 
»Svetuj„Svetuj mi, kaj mi je storiti, lepo te
prosim! Svetuj mi kaj pametnega!«
 
»Dobro„Dobro, jaz ti hočem nekaj svetovati.
Seveda ta moj svet ti lahko sprejmeš ali pa
zavržeš. Malo čuden in nepričakovan se ti
Vrstica 6.762:
In jaz vem za takega človeka, ki bi namesto
tebe gospodaril in zate skrbel, kakor morda
še lasten sin ali lastna hči ne ...«
 
»Kdo„Kdo bi bil to?« je vprašala Franca, ki
je poslušala njegove besede z napeto pozornostjo.
 
»Maruška„Maruška!« je dejal Poljak odločno. —
»Nihče„Nihče drugi kot Maruška!«
 
»Maruška„Maruška?« je ponovila starica z naglasom,
ki je pričal, da je pričakovala drugega
imena. — — »Ne„Ne razumem te prav«prav“, je nadaljevala
po nekolikem premišljevanju. »Saj„Saj
Maruška tako skrbi za me.«
 
»Jaz„Jaz mislim drugače. Ti na Maruško prepiši
domačijo! Le čakaj, da ti povem! S
Tono ni nič, ker se je tako izpridila. Nji
Vrstica 6.796:
in da te bo vedno spoštovala in ubogala.
No, zdaj pa reci: ali ne bi imela ti potem
lepega življenja?«
 
Franca je zadovoljno prikimala z glavo:
»Seveda„Seveda bi bilo. Kaj pa misliš, ali bi ona
hotela prevzeti domačijo na ta način?«
 
»Prav„Prav rada gotovo ne. Gospodarstvo je
težko breme. In denarja ima ona že tako
dosti, da se ji ni treba ubijati s tujimi stvarmi.
Sicer jo pa jaz lahko vprašam in ti potlej
povem.«
 
»Torej„Torej le vprašaj jo!«
 
»Ti„Ti si stvar pa tudi še dobro premisli!« ...
Maruška se je na videz dolgo branila.
 
Vrstica 6.828:
so se pa jezili in hudovali.
{{prelom strani}}
»Do„Do dobra so ji zmešali glavo.«
 
»Franca„Franca je gotovo prišla ob pamet.«
 
»Seveda„Seveda, drugače ne bi samovoljno postala
gostija na svojem domu.«
 
»Če„Če je tako neumna, pa naj bo, pa naj
živi kot jež pri lisici.«
 
»Kaj„Kaj bo pa zdaj s Tono?«
 
»Bog„Bog večni ve, kaj bo še prišlo iz tega.«
 
»Ta„Ta Maruška ni pravdanska ženska!«
 
Tako so govorile vaške ženice drugo
Vrstica 6.849:
zemlje počasi tekla v izdolbljeno skalbo.
 
»Ni„Ni pravdanska ženska ta Maruška ne!«
se je oglasila Juretovka, ki je ravnokar prišla
s svojem kabljem in slišala zadnje besede. »Ni„Ni
pravdanska, pravim, veste, s kom je v zvezi?«
 
»S„S kom?« so vprašale jezične in radovedne
ženice.
 
»Menda„Menda vendar ne s hudobcem?« je
strahoma vprašala Samka.
 
»Ne„Ne bodite no sanjaste!« se je oglasila
Tomažinka. »S„S kakšnim hudobcem je v
zvezi? Oplotarjevi Franci se je znala prikupiti,
pa je!«
 
»Pa„Pa bi se bila ti prikupila, če znaš!« je
povzela Juretovka. »Ona„Ona je Franci ,naredila‘‚naredila‘,
če hočeš kaj vedeti. Anžičkovi stari so rekli
snoči: Ona je bolj prevejana, kakor njena
mati Eva, ki je zapeljala Adama. Jaz pa
pravim: Ona je Franci ,naredila‘‚naredila‘, ona je čarovnica.
Strah in groza, kaj mi je pravil
Oplotarjev pastirček, ki sem mu jaz teta,
Vrstica 6.882:
v vežo. In kaj je videl? Na ognjišču
je sedela Maruška z razpletenimi kitami in
nekaj cvrla v ponvici. ,Vš‚Vš, vš, vš!‘ je reklo.
Zraven ognjišča je pa na stolčku sedela
Franca. In ko je bila tista stvar v ponvici
scvrta, jo je tlačila Maruška Franci v usta.
Pastirčka je izpreletela groza ...«
 
»Zakaj„Zakaj pa ni križa storil? Križ se stori,
pa hudobec zbeži«zbeži“, ji je skočila v besedo
Buščajka.
 
»Le„Le pojdi! Misliš, da človek kaj more
tačas, ko hudoba razgrne mrežo okoli?
Glas je pa vendar dal od sebe. Takrat je
Vrstica 6.902:
pa zatulila kakor divja zver. Pa je
zapel zvon, pri Sv. Antonu je pozvonilo k
dnevu, in takoj je bilo zopet vse tiho ...«
 
»Strah„Strah in groza!« je zašepetalo nekaj
glasov.
 
»Prismode„Prismode neumne!« se je porogljivo
oglasila Tomažinka. »Maruška„Maruška je kuhala ali
cvrla Franci zajutrek, preden sta se odpravili
v trg. To je menda videl pastirček, drugega
nič. Ha, ha, ha, Juretovka povsod vidi čarovnice.«
 
»Menda„Menda zato, ker je sama čarovnica«čarovnica“, je
poredno dejala Buščajka. Seveda ji Juretovka
ni ostala dolžna odgovora. Majhno
Vrstica 6.920:
 
Maruška se je pa pri Oplotarjevih smejala
in govorila: »Zdaj„Zdaj sem na vrhuncu. Čakaj,
Brigita, tudi ti boš zdaj kmalu na vrhu zaželjene
svoje sreče!«
 
== Štirinajsto poglavje. Upanje. ==
Vrstica 7.016:
na stolček in jo opazovala.
 
»Brigita„Brigita, kaj si tako otožna?« jo je vprašala
naposled sočutno.
 
Deklica se je ozrla in očividno nevoljno
odvrnila: »Prenehala„Prenehala sem malo s šivanjem
in gledala vun v lepo popoldne.« Hitro je
vzela šivanje zopet v roke.
 
»Dan„Dan je v resnici lep, a kakor se ti bere
na obrazu, ga ti nisi vesela. Povej mi, Brigita,
zakaj si vedno še tako žalostna, tiha,
otožna? Glej, vse se veseli, vse upa, vse
pričakuje novega življenja in cvetja in sadov
in veselja in uživanja!«
 
»In„In česa naj bi jaz pričakovala, kakšnega
cvetja, kakšnega sadu, kakšnega uživanja?
Kaj pa je moje upanje? Moje upanje je
Vrstica 7.040:
upala nekaj, kar mi je nedosežno. Ljudje
upajo v srečo. Prav. Zame pa, vem, nikjer
ne cvete sreča.«
 
»Brigita„Brigita, Brigita, kako si ti vendar čudna!
Tako mlado dekle — pa take brezupne
misli! Živeti brez upanja — ali se pravi to
Vrstica 7.053:
solnce sreče in veselja. Le proč z otožnostjo
in žalostjo, Brigita! Tudi tebi bo vzšlo solnce
sreče.«
 
»Odkod„Odkod neki?« je vprašala Brigita s prisiljenim
smehom.
 
Vrstica 7.063:
Jankota!
 
»Vidiš„Vidiš, tu prihaja tvoje solnce!« je poredno
dejala Maruška in prišlecu zaklicala
skozi okno: »Dobro„Dobro došli, gospod Janko!
Kar v to sobico stopite!«
 
»Pomislite„Pomislite, gospod Janko«Janko“, je precej
začela Maruška govoriti, ko je Janko vstopil,
pozdravil in sedel —: »ta„ta-le naša Brigita je
še vedno tako otožna, kakor je bila lani
ono popoldne, ko ste prvikrat prišli k nama
pod lipo!«
 
»Torej„Torej je otožnost njena neozdravljiva
bolezen, mislite? Za vse bolezni je dobiti
zdravnika, dobiti se mora kje tudi za Brigitino! Pa saj ga Brigita že pozna, kaj ne,
Brigita?« je govoril mladenič in jo nagajivo
pogledal.
 
Vrstica 7.090:
da pride za stalno domov.
 
»In„In veste, kaj sva se z očetom ravno
prej pogovarjala?« je končal mladenič pripovedovanje.
»Oče„Oče so rekli, da se moram
poleti oženiti. In jaz sem rekel, da sem popolnoma
zadovoljen, da imam nevesto že
izbrano.«
 
»Katero„Katero pa imate, če smem vprašati?«
mu je ponagajala Maruška. »Kako„Kako Dunajčanko,
kaj?«
 
»Moja„Moja nevesta je Brigita«Brigita“, je odgovoril
Janko odločno in obenem veselo. »To„To sem
povedal tudi očetu.«
 
»In„In kaj so rekli?«
 
»Lahko„Lahko si mislite! Kakor lani! Da ne
dovolijo pa ne dovolijo, da bi njo vzel. A
povedal sem jim odločno, da moja ne bo
nobena druga kakor Brigita. Kaj ne, Brigita,
ti boš moja ženka?«
 
»Proti„Proti očetovi volji nikdar«nikdar“, je odgovorila
Brigita odločno in se obrnila vstran, da bi
zakrila solze veselja in žalosti.
 
Mladenič jo je pogledal žalostno, potem
pa kljubovalno pristavil: »Če„Če mi oče še
tako branijo, boš ti moja!«
 
»Nikdar„Nikdar proti očetovi volji!« je tiho zaihtela
Brigita.
 
Maruška ju je nekaj časa gledala z vidnim
dopadajenjem, potem pa je izpregovorila:
»Gospod„Gospod Janko, pridite kmalu z
Dunaja. Ko pridete nazaj, bo vaš oče sam
prišel z vami snubit Brigito. To vama obema
pravim jaz. Le še kaj se pomenita in vesela
bodita!« In Maruška je odhitela vun.
{{prelom strani}}
 
Vrstica 7.145:
to veličastno, večno lepo himno mladosti ...
 
»Kos„Kos ubira ženitvansko pesem, čakaj,
Brigita, tudi ti jo boš kmalu pela!« Tako
je govorila Maruška stopajoč po stezi, ki
je vodila od Bukovice preko lazov proti
Vrstica 7.155:
zadovoljstvom je ogledavala Stoparjev dom,
ki se ji je belil nasproti. In nadaljevala je
tiho sama s seboj: »Da„Da Brigita, kmalu ...
In naselila se boš na tem lepem Stoparjevem
domu kot gospodinja in boš živela