Snov za novelo: Razlika med redakcijama

== [<ins>1.]</ins> ==

»To„To bo še ljuta noč!«“ je prikimal predse.

»Morda„Morda gleda tudi ona zdaj na morje ... kako mora to vplivati nanjo — prvo strmenje v to zagonetno brezkončnost!«“ se je je naenkrat zopet spomnil ... Ta pogled skozi okno, ta nenavadna tišina in nato ta naenkratna prebuditev ga je bila zgrabila s tako silo, da je za cele hipe pozabil mučne misli, ki jih je bil prinesel s seboj v svojo sobico iz mesta in od nje ...

»Kaj„Kaj si pomaga tajiti — zdaj sem resnično razočaran!«“ je vzdihnil. »Takrat„Takrat po onem pismu sem le zaslutil, zdaj vidim!«“ ...

»Ne„Ne, ne, tako si nisem mislil,«“ je mrmral iznova.

Vzravnal se je in si počasi gladil brado. In zopet jo je videl pred seboj, kako je naglo skočila iz kupeja drugega razreda — »drugega„drugega razreda«razreda“, je ponovil z neprijetnim občutkom — kako je švignila bliskoma s svojimi bistrimi očmi črez ves peron in ga takoj spoznala. On bi je res ne bil — preveč je bila drugačna. Šele ko je stala pred njim in mu smehljaje ponudila svojo roko: »Pavel„Pavel, kaj ne?«“, šele tedaj je videl, da so to res njene poteze s slike in da je ta elegantna mlada dama res Helena Rasta.

»Če„Če gleda zdaj ona na morje, se laže gotovo v čuda globoke, veličastne občutke,«“ se je nasmehnil. »Da„Da, gotovo si misli, da se godi nekaj ogromnega v njej in črez par tednov popiše vrag to noč in bo lagala drugim še divneje nego sami sebi ... Vse sama laž! Kakor da bi bil jaz veliko boljši!«“ je zamahnil zaničljivo. »Tudi„Tudi jaz lažem! Najprej sebi in potem drugim! In opravičuje nas vse samo to, da nalažemo najprej sami sebe, potem šele druge, ko že ne vemo več, da lažemo ...«“

»Toda„Toda ne!«“ je zmajal zopet z glavo. »Nekaj„Nekaj vendar mora biti na tem! Morda lažemo ljudje samo zato, ker je resnica le pregrda in prežalostna in samo laž lepa in osrečujoča ... In tako si postavimo vedno kaj lepega v oltar, opletemo s cveticami - sanjami, pokleknemo in molimo ... Tako sem tudi jaz klečal celo leto pred njo in malikoval ...«“

In zamislil se je v oni popoldan ravno pred enim letom. Pomlad je bila prišla in mu dihala opojno, brezkončno hrepenenje v dušo. Pravzaprav tu ni bilo pomladi, v tem ogromnem mestu in po teh kamenitih, golih rebrih okrog njega, a slutil jo je tam zadaj za gorami. Samo zrak je bil sladkoduhteč in moder, kakor bi se bile razpustile tihe vijolice v njem in morje pred njim je cvetlo ... Sedel je tam-le pri svoji mizi in ravno prečital tisto divno črtico Helene Rasta »Pomlad«„Pomlad“ — divno kakor pomlad sama ... Zaprl je list knjige, ki mu jo je prinesla, in primaknil svojo stolico k oknu ... Celo telo mu je vibriralo čistega razkošja in zdelo se mu je, da prav čuti, kako se mu krčevito dviga duša v prsih in vselej zopet pade sladkoonemogla na mehko ležišče nazaj ... In naenkrat mu je šinilo nekaj skozi možgane in skoraj planil je zopet k mizi... In pisal je ognjeno, občudovanja in hrepenenja polno pismo tej nenavadni ženski in ji odprl namah vso svojo prelestno dušo, kakršna je bila v tem velikem, čudapolnem trenotku, pismo, kakor se mu je zdelo, da ga ni pisal še nihče na svetu lepšega ... Kaj to, če se nista poznala osebno! Tudi njegovo ime je blestelo med prvimi v domovini in neki kritik je celo nedavno zapisal, da mu je, »ako„ako primerja njegova in njena dela, kakor da sta se združila baš v njih {{prelom strani}} dveh moški in ženski genij v čudovito se dopolnjujočo zvezo visoko tam gori v svojih visočinah«visočinah“ — ali ni, kakor da bi mu bil Bog zaklical iz brezkončnih daljav, da sta si prav onadva namenjena od vseh vekov? ...

Niti mislil si ni, da bi ne sprejela z veseljem te lepe ponudbe že zaradi njenih ugodnosti samih, zato je bil tako močno razočaran, ko je prečital njen odgovor, poln izumikanja in treznih izgovorov. Češ, da preveč ljubi svoj poklic, za katerega je vprav ustvarjena, da je njena gospoda polna obzirnosti in ljubeznivosti do nje, da ima posebno v 'Njeni‚Njeni Ekscelenci pravo mater'mater‘ in da ji res ne kaže zamenjati varne eksistence s poklicem, za katerega morda niti sposobna ne bo in ki je le od danes do jutri. Sami pametni razlogi, proti katerim se mu skoraj ni bilo mogoče boriti s pametnimi protirazlogi... A baš to ga je tako hudo zadelo. Kakor da je naenkrat posijalo trezno solnce v ono sladko poltemo, kjer sta se toliko časa omamljena objemala in poljubljala ...

Vstal je in stopil k oknu ter se zagledal otožno ven na blesteče, veselo šumeče morje. »Res„Res, če bi se včasi kateri ali katera ne zastrupila ali obesila iz ljubezni, bi človek moral priti do sklepa, da je vse sama laž!«“ je prikimal predse.

»In„In zdaj mi povej odkrito, ali ti ugajam?«“ se je nasmehljala.

»Ah„Ah!«“ je vzkliknil tiho in iz vse duše in strmel zadivljen v njo. O, saj danes je bila vsa drugačna, je bila res Helena njegovih sanj in nič več ni vedel, kako je bil sinoči tako čudno potrt. Zasmejala se je in mu vrgla polni, mehki roki okrog vratu, potem pa se mu je prepustila z zaprtimi očmi, da je stiskal svoja trepetajoča ustna na njena, dokler se ji niso prsi vzbočile in zakipele, da se mu je zmaknila in potegnila z dolgim vzdihom svežega zraka vase.

»Poljubi„Poljubi so že pravi!«“ mu je prikimala smehljaje, »a„a sicer sem se te mislila drugačnega.«“

»Kakšnega„Kakšnega?«“ je vprašal negotovo.

»Tako„Tako ... Ne tako resnega!«“ je dostavila hitro.

»Ali„Ali naj skačem črez te skale?«“ je vprašal temno.

»Ah„Ah ne!«“ se je zasmejala in se mu laskajoče privila. »Ne„Ne gledaj tako temno — bojim se te!«“ je vzkliknila s plašnimi očmi.

Zdaj se je spominjal, da so mu te njene plašne oči ugajale in da se je ničemurno zadovoljno nasmehnil in jo pomirjevalno poljubil, češ: nikar se me ne boj, saj sem le videti tako strašen ... »Fej„Fej! kako sem bil smešen!«“ je zamrmral temno.

In spominjal se je še več takih in drugačnih prizorov, ki so se silili bolj in bolj drzno pred njega in ki so mu bili bolj ali manj vsi tako mučni ... Tisto njeno vedenje, ko sta bila nekega večera v šantanu! On sploh ni bil za to, da gresta v tak lokal, ki ni bil ravno primeren za mlade dame, a ona je trdila, da jo kot tujko mora zanimati tudi kaj takega. In sploh, kaj da jo brigajo ljudje! Sedla je na posebno očiten prostor in ploskala vsaki neslanosti, čim bolj jo je rotil, naj bo vsaj mirna. Pogledala ga je začudeno, potem pa se je naenkrat obrnila proti odru in ploskala dalje. »Eh„Eh, kaj neslanost! Meni za nocoj pa ravno to ugaja!«“ je vzkliknila trmasto.

Nervozno se je zganil in stresel z glavo, da bi se rešil teh spominov. »Saj„Saj vem, da ni nič hudega vse to in da so tiste tihe Jerice stokrat slabše, toda kaj se potem dela v svojih spisih in pismih, kakor da je ne veseli nič več na tem puhlem, bedastem svetu!«“

»Eh„Eh, neumnosti! Kaj hočem pravzaprav?«“ se je vprašal srdito in sedel zopet na svoj prostor.

V vseh njenih odgovorih je videl njen začudeni pogled iz šan-tana, tako resnično začuden, da je postal vselej iznova zbegan. »Človek„Človek božji, kaj pa hočeš pravzaprav?«“ ga je vprašala v zadnjem pismu. »Jaz„Jaz te ne urnem več. Ali je ta sitni godrnjač, ki dene vsako mojo besedo predse in bulji v njo z nekim filistrskim drobnogledom, če pač ne lazi kak bakcil po njej, res moj prejšnji poet? Dragi moj, če dobim še kak tak list od tebe, ti pa res priporočim, da si vzemi kako skrbno vzgojeno Gretko, ki zna pripravljati dobre cmoke.«“ Sram ga je bilo, a zdelo se mu je vendar, da ima on prav. »Noče„Noče me umeti!«“ je zmajal z glavo. »Bog„Bog me varuj Gretke, a slednjič veljajo tudi za Heleno, Rasto gotove meje. Hm ... gotove meje! ... Ali jih je res prekoračila? Ali je naredila le kaj napačnega? ...«“

Stresel je zopet z glavo in se ozrl na njen list pred seboj. »Ne„Ne bodi vendar tako čuden! Glej, Pavel, saj ne zaslužim, da me karaš — — —«—“ Kakor da strme njene oči vanj tako vdane in dobre in čiste ... Pretrgal je jezno vse, kar je bil že spisal in pričel iznova ... In oprezno je segal po cvetje v svojo dušo in previdno se je izogibal trnju, a tuintam se je pokazala vendar majhna ranica in vse preveč ga je sililo, da ji jo pokaže, čeprav je takoj nato zopet ovil dehtečih rož okroginokrog ...

»Jaz„Jaz pridem vsak dan sama z otrokoma v gozd in sem lahko do šeste tu. Saj me počakaš tudi jutri ... in vsak dan, če ostaneš dlje časa tu?«“ je hitela, ko sta se obrnila po stezi proti sredini šume. Zgrabil ga je trmast ponos.

»Ne„Ne, žalibog da nimam časa! Drevi že odpotujem,«“ je odgovoril kratko in temno.

»Zakaj„Zakaj jokaš, dete?«“ je vprašal zamolklo in vendar brezkončno nežno.

»Zato„Zato ... ker je nekaj tako strašno žalostnega nad vsem življenjem, nekaj tako strašno, strašno žalostnega ...«“ se ji je trgalo iz duše ... »Glej„Glej, tako se ljubiva ... tako sem hrepenela v dolgih nočeh po tebi ... jokala sem in iztegala svoje roke za teboj in skoraj izgorela ... In zdaj, ko si stopil ti sam predme ... tu ven izza teh dreves — kako sem te sprejela! ... O Bog! ... in nisem kriva jaz in nisi kriv ti ... O, Pavel, Pavel — kaj je to nad nami? ...«“

Zganil se je in molče sta stopala zopet dalje. »Preveč„Preveč žalostno bi bilo oditi tako,«“ je začutil v srcu.

»Ostanem„Ostanem še jutri in morda še pojutrnjem,«“ je rekel tiho in privila se mu je s stokajočim vzklikom, polnim hvaležnosti in vdanosti. In še dva dni je ostal in taval pod drevesi okrog, nezadovoljen in mračen, in jo pričakoval težko in

== [<ins>3.]</ins> ==

Nekega dne jo je srečal sredi teh ljudi in ob njeni strani je stopal zopet oni mladi mož, ki ga je videl že na Koroškem. Zaskelelo ga je in obrnil se je vstran, da bi ga družba ne opazila. »Če„Če jo pozdravim, se zlaže, da sem najmanj kak svetnik!«“ je za-mrmral temno. Drugi dan pa je začela sama

pripovedovati, da je prišel včeraj neki baron Windberg s Koroškega, ker si hoče na jugu utrditi zdravje, in da je star prijatelj njene gospode in da ga pozna ona že iz poletja. Pavel je bil prepričan, da je že dlje časa tu, in zadelo ga je še bolj neprijetno, da se Helena opravičuje, a molčal je in se naredil, kakor da ga vse to nič ne zanima. Ni bilo to, kar je občutil, ono, kar imenujejo ljudje navadno ljubosumnost. Tudi če se mu je za hip posilila misel, čemu hodi neki ta baron za njo, kake namene ima in ali morda Heleni vendar ne laska le preveč, da je prišel tako daleč za njo in bi jo to slednjič lahko zmotilo, se je moral vendar vselej umakniti vsak sum, če ji je pogledal v obraz. »To„To dekle ne,more pasti, ako samo noče! Če bi jo pa zasnubil resno in bi se ona odločila zanj, no — kaj se hoče? ...«“

Samo čutil je to, ker v resnici ji ni mogel ničesar očitati. »Pojdiva„Pojdiva, duša, pojdiva ven izmed ljudi — vsega sem že sita in ves dan se veselim ure, ko smem vreči krinko z obraza in se pogovoriti s teboj, kakor mislim in čutim,«“ mu je rekla včeraj, ko mu je prihitela z lahkimi koraki nasproti in se oklenila prisrčno njegove roke. In pomirjen je bil in verjel ji je, toda ko je bil sam, je grizla zopet bolestna razdvojenost po njem in sam bi ne bil mogel reči zakaj ...

»Včasi„Včasi je vendar lepo, Pavel!«“ je šepnila komaj slišno, kakor da se boji še ustnice premekniti v tem čudovitem pokoju ...

»Vidiš„Vidiš, zdaj bi me ne bil smel poljubiti! Tako vsaj ne!«“ je vzkliknila nehote.

»Zakaj„Zakaj ne?«“ je ostrmel.

»Zato„Zato ... Ne vem ... Ali ne čutiš sam?«“ je vprašala še bolj tiho. Povesil je glavo ... Da, čutil je globoko notri, da ta burni poljub pravzaprav ni spadal v vse to, kakor je bilo okrog njiju in v njiju v tem hipu. Njena glavica je bila na njegovih prsih, njegova roka je mehko počivala v njeni, morje je molčalo in golobi so dremali ...

Toda— — — moj Bog! — — — »Ali„Ali čutiš?... Kaj ne, da čutiš zdaj?«“ je zašepetala jedva slišno.

»Da„Da! In žalostno je, da čutiš ti to tako natanko,«“ je pristavil temno. Prikimala je, ne da bi ga pogledala.

»Sploh„Sploh, Pavel ... Jaz premišljujem cesto o tem ... Ti večkrat nisi zadovoljen z menoj, jaz čutim vsakokrat to ... Glej, duša {{prelom strani}} moja!«“ je vzkliknila nekoliko glasneje in kakor proseče in se vzravnala više ter mu ovila levico okrog vratu. »Bodiva„Bodiva si popolnoma odkritosrčna v tej uri in dogovoriva se o tem, — morda bo nama obema v srečo ... Ti pogostoma nisi zadovoljen z menoj in jaz ne s teboj ... in oba ne veva zakaj ...«“

»To„To ni dobro, da se tega zavedaš,«“ je ponovil zamolklo.

»To„To ni dobro, da se tega zavedava oba, ti in jaz!«“ je poudarjala počasi. »Premišljevala„Premišljevala sem veliko o tem . .. Posebno potem, ko sem te tako čudno sprejela tam gori v onem gozdu, sem veliko premišljevala in zdi se mi, da je nekaj zelo tragičnega v najini ljubezni...«“

»In„In zdaj je obema hudo, ko govoriva o tem!«“ je opomnil votlo in nevoljno in se ji ozrl v obraz.

»Da„Da, duša zlata, zdaj je obema hudo,«“ je prikimala in se privila k njemu in ga poljubila brezmejno nežno in vdano ...

»Ta„Ta je bil na mestu!«“ se je nasmehnil prijazneje.

»Da„Da, ta je bil na mestu!«“ je pritrdila živahno. »In„In kaj ne, zdaj bi si rekla kmalu, da sva dva neumna sanjarja, ki si res po nepotrebnem greniva to mlado srečo, in v sladkih poljubih bi pozabila, da je nama bilo hip poprej tako težko? ... A kaj bi to pomagalo? — Varala bi sama sebe! ... Kajti še in še pridejo ure, ko se bova gledala mračno in tuje in se bodo nama valile po duši skoraj sovražne misli drugemu proti drugemu ...«“

»In„In misliš, da drugi ljudje nimajo takih občutkov?«“ se je oglasil zopet črez nekaj časa. »Drugi„Drugi ljudje, ki ne slišijo trave rasti?«“ seje nasmehnil.

»O„O da, imajo jih, celo vsi jih imajo!«“ je vzkliknila. »Imajo„Imajo jih, ker temeljijo že v človeški naravi. Imajo jih, a se jih ne zavedajo, ker niso nikdar iztikali po svojih prsih in je v njih vse topo. Spro se, stepejo se celo, opsujejo se z najljutejsimi, najstrupenejsimi psovkami, a potem je zopet vse dobro ... Saj si čital Kreuzerjevo sonato! ... Glej, to je tragično, da se midva zavedava vsega tega, da poznava vzroke — — —«—“

»Jaz„Jaz pa mislim, da to ravno ni tragično!«“ jo je prekinil naenkrat in strastno, kakor da je šele sedaj prišel zopet k zavesti.

»Silno„Silno si me presenetila in izprva sem bil kar omamljen!«“ je viknil še bolj ognjevito. »Niti„Niti slutil nisem namreč, da tudi ti čutiš s tako natančnostjo vse to ... To se pravi,«“ je ustavil samega sebe, »meni„meni samemu še vedno do tega trenotka ni jasno, kaj je vse to, kar peče včasi tako v prsih. A zato te ne ljubim nič manj in še bolj trdno verujem v najino srečo. Ali ni prav, da sta se dobila ravno dva človeka, ki si skušata dati račun o najbolj tajinstvenem trepetanju svojih src, o — No, zakaj ne?«“ je vprašal začudeno, ko je zapazil, da je zmajala pri njegovih zadnjih besedah z glavo.

»Tudi„Tudi o tem sem že premišljevala!«“ je odgovorila. »Tudi„Tudi to sem že vpoštevala, da sva namreč oba duševno popolnoma razvita, preveč razvita. In baš to se mi zdi tragičen moment v najini ljubezni, to, da stojiva tu oba na isti višini ... Vem, da me nadkriljuješ v stoterih stvareh, z vsem občudovanjem gledam k tebi navzgor, veruj mi, Pavel, toda kar se tiče tega, rekla bi — čuvstvoslovja, sva si oba enaka in se bova zasledovala vse življenje.«“

»In„In ali to ni dobro? Ali ni dobro, ako bova vedela, da niso vsa ona morebitna ohlajenja, odtujenja, naveličanja, potrtosti nič drugega nego naravno opešanje duševnih sil, reakcija na izbruhe vse moči pretresujočih strasti, odmor v nabiranje nove ljubezenske energije? Ali ni bolje, če počakava mirno novega vzdrhtenja in vzkipenja, ne pa da bi se bedasto nadlegovala s prisiljenimi, neiskrenimi ljubeznivostmi ali celo omadeževala svoji duši s surovimi brutalnostmi in s tem ubijala in slednjič, kakor vidimo pri drugih ljudeh okrog sebe, ubila svojo ljubezen? In ali ne bova znala ravno radi svoje razvitosti uživati tem bolje in tem više, če pride potem dan, obrobljen od takih temnih dni, ki bo kakor zlat kelih, poln solnčne poezije ... In ali ga ne bova znala potem ravno midva izpiti do dna?«“

»Morda„Morda praviš prav, morda ne!«“ je skomizgnila zamišljeno. »Ničesar„Ničesar ti ne vem več ugovarjati, a v srcu čutim vendar, da ni prav, da sva oba taka.«“ — — —

»Potemtakem„Potemtakem bi si ti želela neumnega moža? Recimo, da bi bil — jaz bolj neumen?«“ se je nasmehnil.

»Ne„Ne!«“ je zmajala počasi. »Da„Da bi bila — jaz bolj neumna! Ti bi bil vsaj srečnejši, če dobiš bolj vsakdanjo žensko ... Vedel bi, kdaj moraš biti ž njo strog, kdaj ljubezniv, kdaj usmiljen, in čeprav bi ne umela, in ravno ker bi ne umela vsega tega, bi ti bila brezkončno hvaležna in trepetala bi pred teboj in te ljubila kakor Boga.«“ —

»A„A jaz ne maram tega!«“ je vzkliknil nervozno. »Jaz„Jaz nočem biti Bog, ker je to neznosno dolgočasno! Ali še ne razumeš, kaj si mi ti? Ali ne veš, da so se v tebi utelesile vse moje sanje, vse hrepenenje mojih mladih dni, da — poezija sama, tako da bi brez tebe ne bil več poet! ...«“

»Saj„Saj si tudi ti meni vse na svetu!«“ je vzdrhtela kakor omamljena in kakor da jo je prepričal njegov poljub, da so vse to same nespametnosti.

»In„In vendar si mi naredila srce tako težko!«“ ji je očital mehko-nevoljno.

»Saj„Saj je tudi meni hudo!«“ je vzdihnila in žalostno oko ji je splavalo daleč tja črez valove. »Glej„Glej, in to je ravno tragično, da se mučiva ... Ne to, da sva si povedala vse to, saj to bi si bila itak prej ali slej, če ne ustno in naravnost, pa v katerem svojih spisov, ampak to, da čutiva to disharmonijo, ki je med najinima dušama, v kakor je med vsemi dušami na svetu ... Čudno je to!«“ je zmajala še bolj zamišljeno. »Nikogar„Nikogar ne boli, ker nima nihče na svetu njemu popolnoma enakega obraza — po enakih dušah se nam hoče pa tako silno! ...«“

»Ah„Ah, pojdi, pojdi, pustiva že vendar ta pogovor!«“ se je nasmehnil nekoliko prisiljeno in že se je nagnil, da bi jo poljubil, a odmaknil se je naglo in v srcu je začutil plehak okus.

»Vidiš„Vidiš! — saj je vse zaman. Preveč sva — modra ...«“

»In„In premalo — pametna!«“ ji je prikimal resno.

»Pojdiva„Pojdiva!«“ se je dvignila.

»Danes„Danes naju solnčni zahod ne bo zanimal več!«“ je pristavila nenaravno brezbrižno.

Stopala sta molče proti mestu in oba sta čutila, da bi bilo banalno govoriti. A naenkrat mu je prišlo nekaj na um. »Najbolje„Najbolje je, da še to danes opravim!«“ si je prikimal. Tolikokrat se je bil že namenil, a vselej mu je postalo mučno, ko je bilo treba začeti.

»Helena„Helena, jaz bi danes rad s teboj še nekaj odpravil, kar me že dlje časa teži!«“ je pričel.

»Glede„Glede najine bodočnosti. Ali se ti ni zdelo že čudno, da o tem še nisem govoril jasne besede s teboj?«“

»Saj„Saj te tudi nisem po ničemer vprašala!«“ je skomizgnila malomarno.

Prej si rekla ti meni, naj bom odkritosrčen, zdaj rečem to jaz tebi, Helena!«“ je poudarjal resno. »Vsaka„Vsaka ženska se bo slednjič vprašala, kak naj bo konec zveze z možem, ki ga ljubi. In ti si se gotovo tudi!«“

»No„No, dobro!«“ je prikimala in gledala predse.

»In„In kako se ti zdi, da je z menoj, recimo naravnost: koliko dohodkov da imam?«“

»Kot„Kot sourednik pri takem listu imaš gotovo lepo plačo.«“

»Hm„Hm!«“ je prikimal in stopal potem precej časa zraven nje ter iskal besed, kako bi nadaljeval. Slednjič se je odkašljal in se obrnil k njej.

»Dovoli„Dovoli, da ti razložim vse po vrsti — tako bo najbolje ... Kakor veš, sem študiral tri leta medicino. Hm, slabo sem bil zadel. Pravo bi bil morda izvršil in danes bi bil že kak odvetnik, kajti imam včasi trenotke, celo mesece, ko bi se mi ljubilo učiti, kar kdo hoče, a da bi bil redno zahajal k predavanjem, prav gotovo, vsako uro, v to sem bil veliko preveč len in zjutraj tudi navadno preveč — zaspan. Z eno besedo, spoznal sem po treh letih, da ne bom nikdar doktor medicine, izgubil sem bil vse podpore in kredit so mi izpodkopali — moji občudovalci. Bil sem namreč že takrat precej znan in vsakdo, ki je bil tri noči na Dunaju, je pripovedoval doma z velikim ponosom, da je popival z menoj neprestano šest noči in me sedmo jutro nesel na lastnih ramenih brezzavestnega domov. Pametnim ljudem nisem še zameril ne, ako niso hoteli taki barabi niti posojevati niti podpisavati menic. Tako sem bil torej prisiljen, da sem postal žurnalist. Spočetka mi ni šlo od srca, a vživel sem se kmalu in eden izmed akcijonarjev me je sprejel pod svoje osebno varstvo. Živel sem dobro tiste čase, poplačal pošteno svoje dolgove do zadnjega vinarja, naročil včasi fantom kak sodček piva in pomagal marsikomu — res, ne da bi se hvalil! — do tega, da ga smem danes prav spoštljivo pozdraviti in da se moram čutiti prav posebno počaščenega, če vzdigne kazalec do roba svojega klobuka in reče »Servus„Servus!«“ ... No, in kakor sem ti nekoč že pravil, so sklenili pozneje isti akcijonarji, da ustanove za južne dežele in za trgovino tu spodaj velik list, in jaz sem dobil takoj ponudbo, naj sprejmem uredništvo umetniškega oddelka ... Življenje je tu cenejše, moji dohodki boljši in danes bi bil gospod, da nisem bil tako nepreviden in podpisal nekemu znancu menice za deset {{prelom strani}} tisoč kron 'kot‚kot porok in plačnik'plačnik‘. Lotil se je bil lepega podjetja in možev pogum mi je ugajal. Poleg tega je bil moj podpis potreben le zaradi formalnosti, kajti vsako škodo je obljubil trpeti njegov svak, premožen trgovec. In zdaj — eden, dva, tri: mož je nenadoma in nezavarovan umrl, podjetje se je zrušilo in potegnilo še svaka v vrtinec, da je faliral, in črez noč sem bil — jaz dolžan deset tisoč kron ... In zdaj plačujem, da sem ves črn, in bom plačeval še dve leti. Ostaja mi komaj toliko, da sam živim, in še dve leti, Helena, najmanj dve leti — — —«—“ Umolknil je in obrnil oči v tla. Vedno mučnejše mu je bilo to pripovedovanje; proti koncu je govoril bolj in bolj naglo in le še sunkoma že in zdaj se mu je zdelo, kakor da stoji kot velik hudodelec pred sodnikom.

»Ti„Ti revež!«“ je zaslišal Heleno in ozrl se je po strani v njo. Sočuten je bil njen obraz, a zdelo se mu je vendar, kakor da izraža tudi bridko razočaranje ... Mehko jo je pritegnil k sebi in jo pobožal po licu.

»Pogum„Pogum, Lenkica! Pomagala si bova še ta kratki čas, kakor bova mogla, potem pa naju čaka sicer skromna, a vendar lepa prihodnost. Midva se pač oba zadovoljiva z malim ...«“

»Zdaj„Zdaj je vse dobro!«“ je rekla prijazno. »Jaz„Jaz itak rada ostanem še nekaj časa v svojem poklicu. Nič hudega mi ni in ti praviš tudi, da imaš, kolikor potrebuješ. Zaradi mene ti torej res ne sme biti hudo! Kaj ne, da ti ni, moj Pavel?«“ In privila se mu je smehljaje in ga ljubo poljubila.

»Glej„Glej, in praviš, da bi midva ne bila srečna!«“ ji je očital mehko.

»Ah„Ah, to se včasi le tako reče!«“ se je zasmejala in se naslonila gorko k njemu.

»Zdaj„Zdaj mi je dovolj, Helena! Vem, da v takem vremenu nihče ne hodi rad izpod strehe, in zato ti tudi nisem štel v zlo, da nisi prišla na sestanek v nedeljo, toda dva, tri stavke sem gotovo smel pričakovati od tebe. Z eno besedo, dekle: — ti se mi umikaš ... Od onega dneva pred dvema mesecema, ko sva sedela tam zunaj za ovinkom in sem ti potem razložil svoje gmotne razmere, — si se sploh mnogo, mnogo izpremenila ...«“ — »Naj„Naj le ve, česa jo dolžim!«“ je zamrmral in pomislil za hip, kaj naj ji še reče. In pomočil je iznova in nadaljeval: »Ne„Ne misli, da ne vem, kaj to pomeni! No, nič ne de, ne bom te prosil niti z eno besedo, da ostani, — samo to: če že misliš iti, pojdi hitro! Mene pač ni treba pripravljati in ponosno odklanjam vsako usmiljenje!«“

»Toliko„Toliko, kar se tiče mene. Glede tebe pa sem čul, da se baron Windberg ne gane več od tvoje strani. Glej, sijajno življenje te čaka, — veruj, da govorim brez vse zagrizenosti! — če misliš, da boš srečna, ne oziraj se name! ...«“

Sklenil je in oddal list služkinji. »Samo„Samo negotovosti ne strpim!«“ je udaril nervozno ob tla. »Če„Če mi odgovori, da je izvolila barona, bom vsaj videl, da je pač taka, kakor sem jo sumil že spočetka. Beračil pa jaz nisem še nikdar!«“ In vzravnal se je ponosno.

Sedel je zopet in si podprl glavo z desnico. In spomnil se je zopet male Anice v upravništvu, tega skromnega, tihega dekleta s prelepimi, otožnimi očmi, ki so se obrnile vedno vanj, kadar je šel mimo... »Nazadnje„Nazadnje!«“ je skomizgnil in si gladil počasi svojo svetlo, rjavo brado ...

»Seveda„Seveda sami duševni vzroki!«“ se je nasmehnil skoraj veselo, ko je končal. »Lepi„Lepi pokloni za barona, če bi on to vedel ... Vse skupaj se namreč pravi: 'baron‚baron je dovolj neumen, da bom lahko srečna ž njim'njim‘ ...«“

Posegel je zopet v žep in poiskal ono mesto: »Vendar„Vendar pa bi iskreno želela, govoriti še enkrat s teboj. Potrebo čutim, da se ti opravičim obširneje, nego je to mogoče na papirju, zakaj bolelo bi me, če bi me ti obsojal. Jutri od šestih zvečer dalje bom popolnoma sama doma in potrkaš lahko naravnost na moja vrata.«“ »To„To se pravi, da ne bi rada, ako bi me kdo videl...«“ —

»Hm„Hm, zakaj bi ne šel? ... Zanimivo bo vsekakor«vsekakor“, se je zopet nasmehnil. »Najbrže„Najbrže neumna komedija ... Glavno vlogo prepustim pa vsekakor njej.«“

»Glej„Glej, tam gre ubožica ... bogve zakaj ... Potem pa pride taka strašna ura, ko bo jokala ravno tako nad svojim izgubljenim življenjem, strmela ven v daljo in ne bo več nobene zvezde in nobene tolažbe ...«“

»Dober„Dober večer, Helena!«“ je pozdravil prijazno in neprisiljeno.

»Hvala„Hvala ti, da si prišel!«“ je rekla tiho. »No„No, zakaj pa bi ne? Ne sicer za to, radi česar si mi pisala, namreč da bi se opravičila pred menoj, kajti tega res ni treba, — jaz te razumem, ampak ...«“

»Ti„Ti me razumeš?«“ je zategnila in se ozrla prvič v njegov mirni obraz.

»No„No, moj Bog! Samo preveč moder ne sme biti človek, pa vse razume!«“ se je nasmehnil pomenljivo. Lice se ji je stemnilo in počasi je zmajala z glavo.

»Ti„Ti hočeš reči, da me je zmotilo baronovo bogastvo in blagori, ki me čakajo?«“ je vzdihnila trpko.

»Veš„Veš kaj, draga moja!«“ — njegov glas je postal naenkrat oster in leden, — »to„to je popolnoma tvoja stvar, kaj te je zmotilo, — jaz sem prišel, da se poslovim od tebe in da se ti zahvalim za ta lepi, zadnji sen svojega življenja ...«“

»Ti„Ti si krut človek, Pavel!«“ je vzkliknila bolestno po kratkem molku.

»Krut„Krut? Ta je pa res lepa!«“ se je zasmejal strupeno. »Ali„Ali naj se zdaj razjočeva drug drugemu na prsih, ker je življenje tako žalostno, tako strašno, strašno žalostno?«“

»Ti„Ti mi to slovo jako olajšuješ, Pavel, in hvaležna bi ti morala biti, ako ...«“

»Kaj„Kaj hočeš pravzaprav od mene?«“ je jeknil hripavo, pretrgano. A potem je planil burno na noge in jo zgrabil za obe roki.

»Ali„Ali hočeš vendar ostati moja? Povej, Helena, povej!«“ se je sklonil k njej.

»Helena„Helena!«“ je vzkliknil bolestno in nepopisno nežno.

»Ni„Ni mogoče, Pavel«Pavel“.

»Dobro„Dobro!«“ je rekel trdno. »A„A zdaj pa res ne vem več, kaj naj delam še tu!«“

»Mi„Mi li daš roko v slovo?«“ jo je vprašal nekoliko prijazneje ter ji nudil svojo desnico. A stala je še vedno nepremično pred njim. Skomizgnil je z ramami.

»Pa„Pa z Bogom torej, Helena!«“

»Ne„Ne tako, Pavel!«“ je vzkliknila naenkrat. »Ne„Ne tako ... tako prozaično! ...«“ je dodala nestrpno.

»Prozaično„Prozaično?«“ je ponovil zateglo. »Ampak„Ampak, duša človeška, — kaj pa hočeš pravzaprav? A, ti bi rada — kakor je v romanih?«“ se je zasmejal.

»Ti„Ti, saj najina ljubezen bi bila res snov za kako novelo!«“ je nadaljeval po kratkem molku z zamišljenim nasmehom, kakor da mu samemu ta misel ugaja.

Kakor da jo je priklical naenkrat zopet v življenje ... Oči so se ji zasvetile in ustnice rahlo odprle ... »„

Glejte jo! — zdaj smo zadeli na pravo struno, zdaj smo jo zbudili — — umetnico!«“ se je zasmejal zopet. »Torej„Torej — da se pošteno pogodiva! — kdo spiše novelo, ti ali jaz?«“

»Ti„Ti si krut človek, Pavel! Da, zdaj vem, zakaj so mi bili moški v tvojih spisih, ki si jih ti hotel narediti simpatične, vedno zoprni!«“ je dodala mračno, gledajoč predse.

»A„A? Zato najbrže, ker imajo vsi kosti in pesti, ker ne marajo stokati in javkati, ker ne marajo poklekati? Da, draga moja, če se ti hoče po tem, si pač dobro ukrenila, da si se potrudila dalje ...«“

»Ali„Ali ti sploh kaj čutiš sedaj, ko se ločiva?«“ se je naslonila pred njim na stolico in ga merila s hladnosrditimi očmi. Del je obe roki v žep in zapičil svoj pogled v njenega.

»Ti„Ti! — pravim ti, da se moram silno premagovati! Torej ti, ti, ki mene tako brezsrčno, brezobzirno zapuščaš, ti se drzneš mene izpraševati, ali kaj čutim? Človek res ne ve, ali bi se jezil ali smejal ... Toda morda ti gre zaradi novele?«“ se je ukrotil šiloma in se zopet zlobno nasmehnil. »Potem„Potem je tvoje vprašanje docela opravičeno, kajti jaz sem gotovo najbolj poklican, da ti poročam o srčnih občutkih tvojega bodočega junaka. Prosim! — ne me motiti!«“ je iztegnil roko proti njej, ko ga je hotela prekiniti. »Da„Da ti torej dam nekaj navodil: Sinoči se je ta junak bridko razjokal tam v svoji hladni, samotni sobici, ko je prejel tvoje pismo, in strmel potem dolgo časa ven na tisto brezmejno žalostno morje ... S tem pa je šla njegova žalost na vodo in zdaj, ko stoji pred teboj samo, zdaj ga nikakor ni volja, da bi ustvarjal pred teboj še konec, in sicer poetičnoobjokan konec tej historiji... Sicer pa— — — zame tu itak še ni konca, ker ni še konec tega izgubljenega mojega življenja ...«“

»Torej„Torej, Helena?«“ je vprašal mirno.

»Kaj„Kaj ne, da mi nisi preveč hud? Glej, rada bi, da bi se prijateljsko ločila!«“ je prosila s tihim, mehkim glasom.

»Oziroma„Oziroma — poetično«poetično“ se je nasmehnil. »„ Vidiš, Helena, saj te razumem... Če hočem namreč — prej nisem hotel! ... Sklenila si pač trdno v svojem srcu, da sprejmeš ponudbo barona Windberga. Mož je bogat, mož je še mlad, je tudi lep in te ljubi — pretehtala si vse na to in na ono stran in storila, kar si storila. Morda še ne veš, kaj je življenje, premlada si še, da bi slutila njegovo strašno praznoto, če nimaš s čim, da bi ga izpolnila ... Toda to je vse bogve kje tam daleč, ti pa si računala s sedanjostjo in gotovostjo in se odločila tako. Da, morda celo najbrže niti sama ne veš, zakaj si se pravzaprav odločila tako,«“ je prikimal zamišljeno predse in začel govoriti počasneje, kakor da se je prikazala naenkrat nova in prava misel pred njim. »Da„Da!«“ je nadaljeval, »nočem„nočem ti očitati, da si izbrala barona zavedoma radi njegovega bogastva. To bi bilo grdo in ti bi ne storila nikdar česa, o čemer si sama prepričana, da je grdo. Pripravila si si prej primerno — filozofijo. Vsi delamo tako, vsi, ki se prištevamo med boljše ljudi. Celo boljši tatovi si pripravijo svojo filozofijo in pojasnijo ti vzroke in opravičenost svoje obrti tako prepričevalno, da te je sram, ker si jih prišteval med lopove. Da, da, zdaj mi je vse jasno: tebe, dekle, je baron snubil že prej, nego sva imela oni globoki pogovor zunaj za ovinkom, in takrat si imela svojo filozofijo že dodobra izdelano. Hm, tako je torej vsa stvar! No, in jaz sem ti dal oni dan instinktivno še berglje za to tvojo modrost s tem, da sem ti pojasnil svoje materijalne razmere ... Vse, kar je bilo odtlej še med nama, je bilo samo počasno pripravljanje na smrt te najine ljubezni, kajti tvoji lepote, poezije žejni duši se je ustavljalo brutalno zadavljenje ... In tudi zdaj se ti ustavlja, da bi se ločila brutalno — grdo ... Jutri bo pač jutri, naj se zgodi božja volja s teboj — toda nocoj se ti hoče, da bi zašlo {{prelom strani}} solnce otožno in v žalostne oblake zavito in tiho, da bi se zibali beli galebi nad bolj in bolj mračnim valovjem, podobni srebrnim križcem na polnočnočrnem, baržunastem mrtvaškem prtu ... Tega se ti hoče, Helena, pri najinem slovesu, take mrkolepe poezije ... Res, veliko zahtevaš, dekle, od odslovljenega ljubimca!«“

»Veliko„Veliko zahtevam? Saj si poet!«“

»Poet„Poet!«“ je prikimal zamišljeno. »Saj„Saj to je!... »Morda„Morda si rekla s tem več, nego si mislila ... Glej — saj se celo meni jasni šele zdaj počasi pred očmi ...«“

»Hm„Hm!... kako oholo gledamo cesto na druge ljudi navzdol, kako oholo in usmiljeno! ... Kakor da smo vzeli vsa človeška čuvstva v zakup prav samo zase! ... In vendar vidimo, kako se zvijajo v pristnih, nehlinjenih, mozg pretresujočih bolečinah trpeče duše drugih ljudi pred nami ... Da, mogoče čutijo nekoliko drugače, mogoče bolj topo, mogoče bolj nizko, če hočeš, a zato ravno huje, bolestneje, stokrat bolestneje nego mi, kadar pride nesreča k njim. Samo srečo in lepoto znamo mi morda bolje uživati.«“

»Poglej„Poglej naju ... Kako je to slovo! Ljubila me je nekoč ženska, ljubila, kakor me ne bo nikdar nihče več. In oni prizor, ko sem jo zapustil! Ležala je pred menoj na zofi in se zvijala in stokala in si pulila lase, res pulila lase, tako naravno, da sem enkrat v svojem življenju sam videl, da si res in kako si pulijo obupani ljudje lase iz glave ... Zelo zanimivo je bilo to! Škoda, da te ni bilo zraven. Ti znaš take stvari zelo lepo opisovati!«“ se je zasmejal strupeno.

»Toda„Toda oprosti!«“ se je popravil. »Saj„Saj sam nisem nič boljši. Kvečjemu da me še vedno jezi, ker so bedaki, ki verujejo, da nas neprestano srce boli!«“

Helena je bila sedla in poslušala ga je z mirnim in zelo pozornim obrazom, kakor nekoč, kadar sta razpravljala kako zanimivo vprašanje. »Dovoli„Dovoli!«“ se je oglasila naenkrat.

»Jaz„Jaz tudi ne odrekam drugim ljudem čuvstev, razen popolnoma surovim ljudem. Sicer pa — ali misliš ti, da je pri umetniku glavno, da ima dobro srce? Po mojih mislih ima umetnik lahko prav trdo srce »in„in glavno je, da ima — — mehko dušo!«“ je pristavila odločno in s prepričanim glasom. »Vidiš„Vidiš, {{prelom strani}} in tega ni pri neumetnikih; suroveži imajo srce in dušo trdo, zato ni umetnik nikdar surovež in surovež nikdar umetnik, dobri ljudje pa imajo samo srce čuteče, a dušo — gluho ...«“

Pavel jo je pogledal presenečeno. »Stavim„Stavim, da ne ve več, da se pravzaprav poslavljava«poslavljava“, si je rekel. »Zanimiv„Zanimiv pomenek — nič več! Nič več ženska — samo še pisateljica!«“ ...

»Izborno„Izborno, Helena!«“ je vzkliknil. »Veš„Veš kaj — midva bova še občevala! Kaj ne, da bova? To nič ne de — tudi če se ne bova več ljubila. S tabo se da res govoriti!«“

»Ali„Ali si me ti sploh kdaj ljubil, Pavel? Povej odkritosrčno!«“ se je nasmehnila.

»In„In ti mene?«“ je vprašal hitro.

»Hm„Hm, menda da! Po svoje!«“ se je nasmehnila zopet.

»In„In njega? Ali ga ljubiš? Povej mi brez skrbi!«“ je silil dalje.

»To„To je radovednost!«“ se je zasmejala. »Sicer„Sicer pa ti ne vem odgovoriti. Simpatičen mi je vsekakor. Ali ga ljubim, hm? Morda sem še premlada in preveč — zdrava. Ljubezen je bolezen, in tistega, prav tistega, kar res zasluži ime ljubezen, bom jaz menda zmožna šele takrat, ko se prikažejo na mojem licu prve gubice ... Takrat, o takrat bom ljubila! ... Bogve, koga bom ljubila takrat!«“ je vzdihnila otožnozamišljeno. »Toda„Toda zdaj povej ti, ali si me ti ljubil!«“ se je zdramila.

»O„O, to je jako dober odgovor, da molčiš,«“ se je zasmejala vnovič. »Ti„Ti si sploh nekoliko počasen. Čakaj, ti pa jaz povem, kako je pravzaprav s teboj. Poznam te do dna duše, bolje, veliko bolje nego ti samega sebe. In to že precej časa, tako da sem danes gotova v svoji sodbi.

Glej, da se izrazim popolnoma natanko: ti pravzaprav nisi ljubil mene, ampak v meni — poezijo. Sam si mi to nekoč nevede povedal, ko si rekel, da se je tebi v meni utelesila vsa poezija, vse tvoje sanje in vse tvoje hrepenenje. Ustvaril si si bil v svoji duši že davno svoj ideal ženske, in ker sem jaz kolikor toliko bila podobna temu idealu, si mi pisal in si bil trdno uverjen, da ljubiš mene. Kakor pobožen kmetic, ki strmi zamaknjeno v svetega Florijana na oltarju in ne ve več, da je pravi sveti Florijan tam gori v svetih nebesih ... A pozneje! ... Ustvaril si si bil torej tak ideal in nehote in nevede primerjal pozneje neprestano mene ž njim, in če si dobil kje kako razliko, si se jezil — name. Ah, ti sanjar!«“ Pogladila ga je ljubeznivo črez lase. »Spredel„Spredel si si bil {{prelom strani}} celo mrežo iz najfinejše pajčevine po zraku, pa sem ti revica res popolnoma po nedolžnem vselej raztrgala in zmedla vse skupaj, kolikorkrat sva se le sešla. In ti si potem iznbva celil in skladal in krpal godrnjaje, a vendar z neumorno potrpežljivostjo vse te nežne nitke, in črez mesec dni je bilo vse spet v lepem redu. In veselil si se otroško in mi pripovedoval v svojih krasnih pismih, kako se igrajo solnčni žarki po tvojem umotvoru in kako se vse žari v mavričnih barvah. Da, veruj, da je tako, Pavel!«“ je vzkliknila gorko. »Ko„Ko me ni bilo pri tebi, si se radoval nad to prelestno sliko pred seboj, nad svojim — idealom, ko sva bila skupaj, si bil — zaljubljen v me, v moje oči, v moja usta ... A to je dvoje, prijatelj moj: ljubezen in zaljubljenost, najsi bo zadnja še tako pogoj prvi ... Ko sva se pa spet razšla, so ti trgale srce disonance med najinima dušama, dokler niso zopet izzvenele in so se strnile tvoje razplašene sanje zopet v prejšnjo prelestno celoto ... Ali te nisem ugenila, Pavel? Povej, ali ni bilo res tako?«“

»Vidiš„Vidiš!«“ je vzkliknila. »Ne„Ne pravim, da bi se ne bil polagoma odrekel nemogočemu in se privadil mene, kakršna sem. Preplemenit si tudi, da bi me zavrgel, ako bi jaz, denimo, naenkrat postala grda in stara, toda globokega razočaranja bi te jaz ne bila mogla obvarovati in čaka te še vedno, ako se sploh ne odrečeš ženski, ženski iz mesa in krvi — ali pa oni tam-le v zraku pred seboj...«“

»Sicer„Sicer pa te imam rada, Pavel, tako rada!«“ mu je govorila tiho in ga božala po licu. — »In„In kaj ne, da ostaneva prijatelja, najboljša prijatelja? Prihajala bom pozneje k tebi in pogovarjala se bova o vsem tem, kar umeva vendarle samo midva. Jaz vem, kaj bom dolžna svojemu možu, a tega mi ne more nihče zabraniti, da bi se ne smela zateči po tolažbo, če mi bo preveč pusto tam gori ... Saj se ne ločiva, Pavel, in ostaneva si, kar sva si bila. Da, še več;

bova si res, kar sva si v resnici, in se ne bova silila v {{prelom strani}} vloge, ki so bile slednjič, pri ostri luči vendarle res samo lepa komedija, ali kakor praviš ti, samo snov za novelo ...«“

»Torej„Torej mi boš prijatelj, Pavel? Najboljši, edini prijatelj?«“ ga je vprašala še enkrat proseče in mehko.

»Ne„Ne vem še danes, Helena, povem ti pozneje,«“ je odgovoril zamolklo. »Dovolj„Dovolj je, da si ti zadovoljna. Zakaj tako slovo, vem, da ti ugaja. Kar se pa mene tiče ... Glej, Helena, v meni luč ni tako ostra kakor v tebi ... Veliko zasanjanega, nejasnega je tam notri ... Ne, ne grem se obesit in mirno bom hodil dalje in niti za las me ne vrže vse to, kar sem doživel s teboj, s te moje poti. Toda zdi se mi vendar, da mi bodo ti spomini žalibog več nego samo — snov za novelo. In če jo bom pisal kdaj, jo bom pisal s svojo lastno, pravo srčno krvjo ...«“

»In„In zdaj z Bogom, Helena! Hvala ti za vse!«“ se je vzravnal počasi in ji podal roko.