Iz dnevnika nadobudnega Dvojkogoja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m slog
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 20:
Obiskov ni bilo ne konca ne kraja. Do ene nobenega miru.
 
Pri kosilu mi je dal papa nezaupnico, češ, da so mu nastali grdi dvomi, kako se kaj imam v šoli, kadar me izprašujejo. Naš sitni razrednik, profesor Akuzativ, me je namreč zatožil in mu do­poldnedopoldne rekel v čitalnici, da ne znam najkrajšega latinskega stavka zapisati pravilno.
 
Na tako obrekovanje je treba previdno molčati.
Vrstica 30:
Živio!
 
Zvečer je bil gospod Davorin Plečnik k nam povabljen. Po­metalPometal je naši teti Ivanki dvorišče na vse pretege. Ta mož, trgovec, ima dolge brke in kremenit značaj. (Podaril mi je 10 krajcarjev, ko sem mu šel po smodke). Sploh je izvrsten človek, odličen Slovenec, izboren govornik, ima mene hudo rad in razume mnogo o znan­stvenihznanstvenih stvareh. Tudi klavir igra. Upam, da se ga teta ne bo branila, saj grofa gotovo ne bo nobenega ponjo. O tej dvojici mi bo, mislim, treba še marsikatero ziniti v teku časa. Kar se tiče mene, imenujem gospoda Pečnika že danes za strica. (Pa ne, da bi kdo kaj slabega mislil zaradi tistih 10 cekinov)!
 
Ali papa, ta je res lepo izpolnil obljubo, no!
Vrstica 43:
Ojej! Šole so se zopet začele.
 
Odobravati pa moram, da ni nihče izmed gospodov izpraševal za red. Tistih morilnih katalogov danes niso vlačili na svetlo. Tako so na spodoben način pokazali, da še ni iztlela zadnja iskrica člo­veškegačloveškega čuta v sivem pepelu profesorske duše. Zato jih na glas po­hvalimpohvalim vse skupaj. Izborno! Gaudeamus igitur!
 
Za jutri se ne bom nič učil nocoj, ker sem še preveč navajen počitnic.
Vrstica 55:
Od devetih do desetih smo pisali matematiko. Pereat! Profesor Iks me je brž premestil na kmete, v zadnjo klop. Pred menoj je sedel spoštovani prijatelj Janez Prepisavček. Z njim sva šla združena na vojsko in se podpirala po bratovsko, oba ene misli in krvi. Žal, da sva se posvetovala preglasno: Iks je kmalu spoznal politiko najine slovenske vzajemnosti, in moj zaveznik je moral odpotovati v daljnje kraje, v puščavo, za katedro.
 
Škoda! Prepisavček ima sokolje oči in žirafji vrat. Kar črez tri klopi se iztegne, ne da bi se morebiti kaj napenjal; za silo pa prepisuje tudi še iz četrte. Na manšetah ima pol Močnika, zato se mu tudi v samoti ne godi prehudo. Poleg tega ,je odličen glasbenik; žvižgati zna v dva čepa. Pri nedeljskih mašah vodi dijaško petje v uršulinski cerkvi.
{{prelom strani}}
Ob devetih smo se šli doli na dvorišče kepat in smo sovražnika v dveh minutah slavno premagali na vseh krajih. Potem smo se zmenili, da opeharimo pozabljivega profesorja zgodovine, gospoda Notabene, za šest strani ponavljanja. Tudi tukaj smo zmagali. Fino!
 
Popoldne mi je motil profesor Cirkumfleks mirno življenje z malenkostnimi vprašanji o grških aoristih, ki se zde mojemu duhu nad vse zoprni. Odgovarjal sem le redko, da ga ne bi razžalil, pa še to mu ni bilo po volji. Častiti sosed Nande Klopigula mi je ne­ustrašenoneustrašeno prišepetaval in krušil Cirkumfleksu veselje. Rešil me je preteče trojke. Dobil sem le dvojko: čast in slava Nandetu!
 
To je letos prva kljuka.
Vrstica 69:
<p align="right">14. Torek.</p>
 
V slovenski uri me je poklical dr. Trojkosip in mi dal »komaj zadostno«. Vsaj Prepisavček trdi, da je dobro videl, ko mi je zapisaval profesor s/6. Potem nam je vrnil domače naloge. Pisal sem »skoraj hvalevredno«. To se prileže. Domačim pa le ne smem po­kazatipokazati zvezka; zakaj papa bi me brž tako za ušesa, da bi videl Be­netkeBenetke, ker ne nosim samih takih redov domov.
 
Prejeli smo tudi matematično šolsko nalogo. Profesor Iks ima slabo navado, da zapisuje dobre rede prav drobno in majhno, slabe pa tako vilikansko debelo, da se svetijo že oddaleč skozi platnice. Meni je zarisal številko 7 z neznansskim trebuhom in strašanskim repom.
Vrstica 81:
O Mira, to je dobro, da ne veš, koliko moram trpeti!
 
Še vedno sem ves poparjen. Konferenca ... Tam sede pro­fesorjiprofesorji lepo sami in nas neusmiljeno obsojajo vse vprek, ne da bi se mogli mi kaj braniti. Takim razmeram odločno zabavljam! Grajali so me vsi!
 
Gospod Akuzativ mi je pa posvetil še pobebno pridigo, rekoč:
Vrstica 96:
Moja krasotica ima rumenkaste lase in zeleno obleko. V šolo hodi k Uršulinkam in je najlepša punčka v Ljubljani.
 
Danes sem šele videl, kako hudobni so moji mučitelji. Vse tri ure zjutraj so me klicali zaporedoma, pa ne eden me ni vprašal tistega, kar sem znal! Za nameček se je pa še Notabene spoteknil nad mano. Vrezaval sem namreč med njegovo razlago začetno črko ljubljenega imena v klop in si mislil: »Se lepše nego v tem lesu je zarezana Mira v mojem srcu!« Kar je planil profesor name; za­stonjzastonj sem se branil. Naglo se je še huje raztogotil in me zapisal zaradi nepazljivosti in nedostojnega vedenja v razredni album.
 
<p align="right">1. februar. Sobota.</p>
Vrstica 103:
Na ledu sem vendar ves čas okolo nje. Kolikokrat se ji hočem približati! Ali vselej se skesam, ker mi upade pogum.
 
Drsa se zmeraj sama ali pa s katero prijateljico. To popoldne je dvakrat padla. Žalibog, obakrat sem ji prišel prepozno pomagat. Ko ji je drugič podrsnilo, jo je pobral neki domišljav realec, ki se je potem le nje tiščal do mraka. Kakšne muke je trpelo moje srce! Pokazal sem Kernu hrbet; ko sem se vračal ves žalosten in napol zmrzel domov, mi je bilo tako hudo, da sem malone obupal sredi Trnovskega mostu. Šele na Kongresnem trgu mi je jela lampica upanja brleti nekoliko živahneje — in v Zvezdi, za Radeckega spo­menikomspomenikom, sem prisegel Miri večno zvestobo!
 
Le škoda, da ljubice ni bilo zraven.
Vrstica 153:
Mira, Mira! Petošolci ne padajo iz oblakov. Le to me tolaži, da ne veš, kako zvesto sem te ljubil že pet tednov. Zdaj pa te moram korenito iz srca iztrgati in te izbrisati s črno gobo večnega pozabljenja iz spomina; namesto prejšnjih rajskih občutkov se kuha v meni grenka osveta!
 
Zaletim se na drugi konec ledu, kjer se drsa ob vrbah moj spoštovani prijatelj Prepisavček po levi nogi. (Z desno se le poriva, ker ima samo eno drsalko). Kratko mu razložim najnovejši roman in mu obljubim, da mu dam jutri ob desetih pol zemlje, ako mi zdaj naglo pomaga, da pokadiva prevzetni preziralki pol naše raz­žaljenerazžaljene gimnazije na vso moč pod nos. Prepisavček se ves zamišljen oblizne, se zavozi parkrat okoli mene in privzdigne desno nogo vedno više, dokler ne zakliče: »Hevreka!«
 
In ko pride oholo punče domov grede mimo naju, ji narediva špalir. Prepisavček pa se ji odkrije in pravi:
Vrstica 185:
Ta oklep sem izdatno podebelil s trpežno servijeto, ki sem jo previdno vmes potlačil na kraj, kjer je moja Ahilova peta. Pod tem trojnim pokroviteljstvom upam, da bom lože prenašal brutalne udarce krute usode.
 
Že v šenklavški cerkvi mi je postajalo vroče. Želel sem, da bi maša trajala večno. Tudi to mi je prišlo na misel, kako bi bilo ime­nitnoimenitno, ako bi dobrotljiv tat pokradel izpričevala. Le prekmalu so zapeli cesarsko!
 
Prišla je ura odločitve. Dobili smo vsak svojo polo.