Obsojenci: Razlika med redakcijama

»Devetnajst„Devetnajst! Devetnajst! Devetnajst!«“ Čudni koraki

»Ali„Ali bi? Ali ne bi? Bi? Ne bi? Pač, bi!«“

»Napol„Napol sem dremal, napol sem čul. Čez ves

dan!«“

»Teci„Teci, putka, za milostjo božjo!«“

»Kikirikirikavks„Kikirikirikavks! Bonjour, mesdames et messieurs!«“

»Kikirikirikikiks„Kikirikirikikiks! Jaz sem čul že od polnoči,

pa nisem maral zapeti!«“

»Tako„Tako čudno mi je pri srcu,«“ je premišljala

Kokodinda, ko se je napotila po dvorišču. »Kaj„Kaj

se mi je sanjalo? ...«“

»pater„pater est, quem nuptiae ...«“ velja samo za sodnika,

»Kaj„Kaj bo, kaj bo!«“ je sočutno tarnala rjava

»Takšno„Takšno putke je življenje!«“ se je solzila

pisano štajersko perjiče. »Delo„Delo zgolj in zgolj

trpljenje!«“

»Ma„Ma foi, topot gre s težavo!«“ Kokomunda

»Feu„Feu ma mère,«“ kakor se je neredkoma izražala

»Ampak„Ampak, Kokodinda je še mlada in ni se

čuditi ...«“ je dodala Kokomunda. »Sicer„Sicer pa —

jaz in moj mož naprimer ...«“

»Ti„Ti in tvoj mož? Kdo je tvoj mož?«“ Madam

»Ah„Ah, ça y est!«“ je zafagotila Kokomunda.

»Prekrasno„Prekrasno! Odrešena je ... Poglejte, Kokomela,

— le trenotek ... Faites nous voir!«“

»Oooo„Oooo!«“ so se zavzele putke, ko so zagledale

»Oho„Oho!«“ je obstrmel letá, Kirikavkež Earl of

Dorking. »Kokodinda„Kokodinda, povej po pravici, odkod

ga imaš? Saj ta ni moj, if I am not mistaken!«“

»Moj„Moj tudi ni,«“ si je mislil Kikiravs preveč

»Pa„Pa ravno tvoj!«“ je kriknil Kirikavkež v ljubosumnem

»Ne„Ne prepirajta se, gospoda; ne skrunita resnobe

trenotka!«“ Kokomunda je zaslutila, da je

»Enfin„Enfin, mon chéri,«“ je hudomušno pošepetala plemenitemu

soprogu, »recite„recite mi, Kirikavkež, kaj pa

jaz vem, koliko je ura pri naju!«“

»Razdelita„Razdelita si ga: ti pol, on pol, pa bodi

mir besedi!«“ je nasvetovala Kokodela ter je potresla

»Križ„Križ božji, deca moja mila, kaj treba tu

Meni«Meni“ — je dodal s ciničnim povdarkom — »se„se je

bržčas odveč izgovarjati, da sem nedolžen ...«“

»Ampak„Ampak, kura ga je zlegla, o mati,«“ je zaključil

globoko premišljevanje, »in„in s kuro je bil

petelin; ergo pravi logika, da bo piščanec ...«“

mati Brtoncljeva so rekli, da se pravi: »lačen„lačen!«“

»Aiiiks„Aiiiks, Aiiiks, Aiii!«“ je kričal, da je rezalo

v vsa kurja in človeška ušesa. »Aiiiks„Aiiiks ne

je nesrečen, Aiiiks ne mara kuhanega prosa!«“

»Kikirikirikiks„Kikirikirikiks! Slavno zborovanje! Dične

nam Bog pomozi!«“

»C'„C’ est ce que j'j’ appelle parlé en homme de

bien!«“ je kimala Kokomunda in brž ji je pritrdil

Kirikavkež Earl of Dorking: »All„All right!«“

»Tako„Tako bodi!«“ je kukurikal Kikiravs. »Kdor„Kdor

zna, ta zna!«“

»Prav„Prav imajo oča Kikirikež! Svetu pokažimo

lik kokošje navade in misli!«“ sta se strinjali Kokodela

»Kivkiks„Kivkiks! Tako je!«“

»Izvrstno„Izvrstno! Pivpiks!«“

»Čiv„Čiv! Izborno! Čivčiks!«“

»Aiiiks„Aiiiks! Aiii! Aiiiks!«“ je zaječal nenormalni

»Aiiiks„Aiiiks! Aiiiks!«“ je premišljal sam pri sebi,

»kako„kako bi bilo veselo in svobodno tam gori kje

ubogi Aiiiks!«“

»Jaz„Jaz vem to bolje!«“ se je upiral Aiiiks. »Vse„Vse

vanj?«“

»Kdo„Kdo sedi tam gori?«“ je kričal Kirikavkež.

»Kdaj„Kdaj je še zletel pošten piščanec na takšno visočino?

Ali pojdeš takoj doli, 'cré’cré nom de Dieu!«“

»Sramota„Sramota, sramota!«“ sta se zvijali Kokomela

»Enfant„Enfant terrible!«“ je klicala Kokomunda v

»Otrok„Otrok, otrok! Tako plačuješ materi, nehvaležni

vidiš moje žalosti? Kam naj se skrijem od sramu?«“

»Nad„Nad hišo gospodarjevo se je dvignil!«“ je

zaječal Kikiravs v strmeči grozi. »Ali„Ali veš, bogokletnik,

strehi?«“

»Povesite„Povesite oči, o petelini, in ve, o pute krščanske!«“

glasom. »Zakaj„Zakaj zver nekokošja se je pokidala na

domovanje gospodovo ...«“

»To„To si zapomniš!«“ je zavreščala razljutena mati.

»Tu„Tu imaš!«“ je kriknil oče.

»Kriste„Kriste, pomagaj!«“ je vzkliknil črni fant. »Ne„Ne,

takšna reč!«“

Aiiiksa za vrat. »Ali„Ali ga zadavim?«“ je vprašala

»Nikarite„Nikarite, o mati! Grešil je, toda ne jemljite

njim!«“

»Dobro«„Dobro“, je menila enooka gospodinja in

trdem, pergamenastem obrazu. »Toda„Toda pristrižem

mu peroti, in v kurnik ga zaprem ...«“

»Anarhist„Anarhist!«“ se je zgrozil lemenatar, plosknil

»Nikdar„Nikdar! Nikdar!«“

»Aiiiks„Aiiiks!«“ je zakričal jetnik in se je vrgel

med palice. »Aiiiks„Aiiiks! To sem jaz! Svoboda kliče ...

in poginjam zaprt! Aiiiks, Aiii ...«“

»Da„Da se ne bi ugonobil po nespameti!«“ je

»Da„Da se ne bi ugonobil!«“ je ponovil lemenatar.

»Pustita„Pustita me, okrutnika! Samo izpustita me

celili moje rane!«“

»Aiiiks„Aiiiks! Aiiiks!«“ je zaklicalo iz podsolnčja.

»Aiiiks„Aiiiks, Aiiiks!«“ je zavriskalo izvisoka.

»Varuj„Varuj nas, gospod Jezu Kriste, izkušnjav

hudičevih, zdaj in na vse večne čase, Amen!«“

»—„— In ko so bili obkoljeni že od vseh strani

vsaj vidijo Rimljani, kako junaki umirajo!«“ To rekši

Galu: »Padli„Padli so kakor možje; res, zaslužili

so sinovom, da postanejo rimski državljani!«“ —

»O„O, ta pijanost smrti, ta edina, slajša od vročega

Mors regina!«“

»Vid„Vid Breznik dalje!«“

»Ali„Ali niste pazili? Aaa?!«“

»O„O čem smo govorili?«“

»Pri„Pri Maratonu sploh ni navade govoriti,«“ si

»Kdo„Kdo govori? Kdor je vprašan, stoji pred klopmi

in drdra naizust, dokler mu raglja ne odreče.«“

»Mmm„Mmm, torej niste pazili, prijatelj? Torej,

kdaj je bila bitka pri Kanah?«“

»Kdaj„Kdaj je bila bitka pri Kanah? — Kdaj ...

— ah neumnost! Cannae, Cannarum!«“ je šumelo {{prelom strani}}

po Vidovi glavi. »Ampak„Ampak — Cannae, Cannarum,

Kaj je bila tista lepa reč, ko so me zmotili?«“

»Torej„Torej, torej prijatelj!?«“

»Ah„Ah, torej ste nepripravljeni? No, in med

kom je bila bitka pri Kanah?«“

palico. »Med„Med kom? Kako med kom? Kdo ...?

ako mi čudež ne vdahne odgovora ...«“ Nervozno

»In„In kje je bila torej bitka pri Kanah?«“ je zasičal

— »Tam„Tam bomo zvečer, zmagovalci ali

mrliči!«“ Pokazal je s sabljo tja, kjer je najgostejše

je zavihrala mrzla griva čez vse ljudi. Ali »mi«„mi“

se ne bojimo; »mi«„mi“ vriskamo tako strašno in veselo,

in s ponosom ... »Vsi„Vsi za menoj!«“ ... Prapor {{prelom strani}}

»Vila„Vila doktorja Grudna ... Doktor Gruden

rahlo, da misel ne izmisli in usta ne izreko?«“ ...

»Kaj„Kaj ti je, da toliko pokašljuješ zadnje čase?

Ali te boli v prsih?«“

»Pri„Pri odprtem oknu spi,«“ je menila Julka z

»Pri„Pri odprtem oknu! Kdaj naj odpira, če ne

v rožniku!«“ je vzkliknil brat in je zardel. »Pa„Pa

kod hodi danes oče?«“ se je spomnil nenadoma.

»Opravki„Opravki,«“ je odgovorila gospa Breznikova

kratko. »Komisija„Komisija, ali kaj.«“

»Kako„Kako da ne pošlješ Vida k zdravniku?«“

»Ali„Ali mi izvolite odgovoriti?«“ Glas se mu

koncu kakor nož. »Vid„Vid!«“ — kriknil je skoraj —

»pojdi„pojdi jutri h Grudnu, na mojo odgovornost!«“

»Naj„Naj se predrzne — na tvojo odgovornost!«“

»Ni„Ni vredno — katár!«“ Mati je skomizgnila,

obedu ... Ko bi šele vedel, da je na rutici kri!«“

»Ti„Ti s svojim kašljem — ti si kriv! Ali je

bilo treba nepokoja?«“

»Ne„Ne misliti na to, ne zdaj, vsaj ta hip ne! Kasneje, {{prelom strani}}

bodi — tiho — tiho ...«“

»Moj„Moj letalni stroj!«“ je rekla misel v glavi.

In nekaj je dodalo: »Vse„Vse bo že davno pri kraju,

preden zletim ...«“

»Ikaros„Ikaros!«“ se je nasmehnil brat s prezirno

»Model„Model napravim najpoprej ... Majhen, precej

Ali hočeš?«“

»Inženir„Inženir moraš postati!«“ je dejal naposled

»Pa„Pa motor? Kakšen motor hočeš napraviti,

da ti goni vrtiljak?«“

človek »letalni„letalni stroj Vida Breznika«Breznika“ in si

pogleda zemljo izpod oblakov. »Ali„Ali tisti človek

v grobu ...«“ mu je šinilo po glavi. In čas se mu

»Ali„Ali pa res ni mogoče prevarati življenja?

z neskončnostjo večnih cest?«“

»Še„Še malo — le malo še, in jaz — da, jaz

tisti čas ...«“

krivdo in prosi: »Tak„Tak nehaj, ko vidiš, da si povedal

dovolj!«“

»Zdaj„Zdaj sem zopet tu: na resen razgovor ...

In kje je Vid?«“ — pa je ona odgovorila:

»Na„Na vrtu menda; ali nemara se je vrnil v

mesto ... — Kaj hočeš zaradi njega?«“ je dodala

»Povej„Povej mi torej: Vid je bolan; ali njegova

mati morda res ni opazila, kaj je z njim?«“

»Tebi„Tebi da naj polagam račune o svojih materinskih

skrbeh?«“ se je uprla gospa Breznikova

»Pač„Pač bi bilo bolje, da ni prišel čas za to ...

odgovoriš: kaj misliš o fantovi bolezni?«“

»Katár„Katár ... To prihaja pogostoma ...«“

»Ravnozato„Ravnozato! Jaz sem bil dve leti z doma

— Ampak, to so ovinki,«“ se je prekinil z nejevoljo.

»Povej„Povej mi, zakaj ga ne zdravite?«“

»Če„Če morda ni nevarno ... Zdravljenje požira

denar; in ti veš, Julkina možitev ...«“

»Krasno„Krasno! Torej do današnjega dne res nisi

vedela, da je nevarno?«“

»Ne„Ne ...«“ je rekla mati malodušno.

»Lažnivka„Lažnivka!«“ je dejal Metod strahovito suho

»Le„Le sedi nazaj in pomiri se!«“ je nadaljeval

bratov glas. »Stavil„Stavil bi, da mi odpustiš, če ti

očeta?«“

»Kako„Kako da ne?«“ se je začudila mati. Kdo

da skoraj ni več vredno trošiti zanj ...«“

»Bolehen„Bolehen človek ima svojeglavo naturo; pomisli

storiš sama s seboj, kadar umre?«“

»Kadar„Kadar umre?«“ je ponovila mati s čudno

sebi. »Morda„Morda bi bilo bolje zanj; kdo ve? On je

ves očetov ...«“

»Haha„Haha! Baš to je tisto, vidiš! Kdo razen

opica neumna,«“ je izbruhnil nenadoma glasno in

surovo, »da„da si se možila drugič? Pokojnino si

mrzle duše sram! ...«“ je končal Metod. Zdaj je

»Tako„Tako govoriš z materjo, sin! Zato, ker sem

prvič — slišim, kako spoštuješ ...«“

»Svojo„Svojo mater,«“ je hladno dopolnil Metod.

»Zelo„Zelo pravilno govoriš, mama. Moja reč je le, da

da jo je vzgojila — mati? Mati!«“ je ponovil z

bridkostjo. »Puhla„Puhla beseda! Tisti, ki so jo ovenčali

posmeha ...«“

»Da„Da se ti ne smilim!«“ je zaječal glas gospe

»Smiliš„Smiliš? Ti ne; vsaj danes ne, ko sva z

domov ... Morda bi te bil — ...«“

»Jezus„Jezus, Jezus!«“

»Kdaj„Kdaj — reci, kdaj je bil Jezus pri tebi?«“

vstal. »Kateri„Kateri je bil dan, ki ga je videl pod našo

ne kliči, ako veruješ v greh!«“

»Čemu„Čemu sem moral slišati ta razgovor? Čemu,

venomer misliti na to ... Čemu, čemu?«“

»Kje„Kje imaš izpričevalo?«“ je vprašala gospa

»Pokaži„Pokaži svoje sramotno izpričevalo!«“ je ponovil

»Na„Na mizi ...«“ je odgovoril sin temno in

»Sramota„Sramota!«“ je vzkliknil oče, in videti je bilo,

da si ugaja. »Izrodek„Izrodek! In s tem se predrzneš pred

oči ubogemu očetu! S tem — svoji dobri materi! ...«“

»Hvaležnost„Hvaležnost!«“ je dejala gospa Breznikova s

»In„In tebe da ni sram živeti od krvavih žuljev

svojih nesrečnih roditeljev ... Ne, prokleti! Tragedija je pri kraju!«“ Očetov glas in zamah levice

igralci. »Poglej„Poglej!«“ Desnica je zdajci dvignila nov

korobač iz pletene kože. »Če„Če te niso poboljšali

pripeljem k spoznanju!«“

»Ali„Ali je že kdo zblaznel v takšnem trenotku

in — ubijal?«“

»Ti„Ti me sovražiš, ker te je sram, — v dno

nisi opazil ...«“

»Jezus„Jezus!«“ je viknila mati in je bila naenkrat

bleda kot prt. »Kje„Kje si poslušal?«“

»Kdaj„Kdaj je bil Jezus pri tebi? Ti, — veš, trenotek,

tako dalje ...«“

»Satan„Satan!«“ je zahripel oče. »Ali„Ali ga slišiš, kaj

govori? Bij ga še ti, za božjo voljo!«“

»Zakaj„Zakaj ne pogineš, ti kazen peklenska?!«“

»Da„Da me naznaniš? — Ne boš me naznanil;

boš; kako si se predrznil lagati? Govori!«“

»Ne„Ne bom ...«“

»Česa„Česa ne boš?«“ Vprašanje je bilo kakor igla.

»Česa„Česa si ne upaš, strahopetec?«“

»Ne„Ne upam si te naznaniti ...«“ je zaječal oče

z revnim, skorajda ihtečim glasom. »Moj„Moj Bog!

ne glej me tako!«“

po laseh. »Saj„Saj bo bolje!«“ je dejal z nerodnim glasom,

»Čisto„Čisto drugače sem pričel misliti o vsej tej

žalostni komediji!«“ je dejal bratu, ki je stal z njim

»Kako„Kako?«“ se je zavzel Metod.

»A„A to je konec,«“ si je mislil Vid. »Tisti„Tisti

— in konec! ''Potem'' konec, ''takšen'' konec, ne

»Ti„Ti nisi, — nisi! A jaz sem, jaz sem, samo

jaz! In ker sem jaz, ni tebe! Ni te, ni te!«“

»Kaj„Kaj govorim?«“ Vid se je naenkrat zasmejal.

»Kaj„Kaj so govorila moja usta? Um ni razumel ...

spozna ...«“

»Godba„Godba bi morala igrati, naglo in veselo

koračnico ...«“ se je zahotelo Vidu. »Tako„Tako, da bi {{prelom strani}}

pa ne: tako bi šel, kakor gredo »moji«„moji“ junaki!

bali: groza jih je bilo pred klanjem; »čemu«„čemu“, so

si mislili, »vse„vse to?«“ Ko pa so se vsule strelice

jeklenega ptiča, ki bi se zveneč zakalil v oblake ...«“

»Ležal„Ležal bi sredi polja, kri na čelu, na prsih

k novemu življenju ...«“

»In„In gladium incubuit ...«“ je zamrmral polglasno.

»In„In gladium ...«“ je ponovil večkrat, da so

sunkoma zabavljal »današnjim„današnjim razmeram«razmeram“. Gospa,

»Krasotica„Krasotica bo ...«“ je mislil sam pri sebi in

»Nihče„Nihče se ga ni dotaknil,«“ je mrmral z nerazumljivim

glasom, »padel„padel je, kar sam od sebe ...«“

»Kaj„Kaj vam je?«“ sta vzkliknila hkrati Gruden

»Ali„Ali se ne bomo nič več vozili?«“ je reklo

»Gospod„Gospod tovarnar ...?«“

»Jaz„Jaz, takorekoč!«“ se je nasmehnil debeluh.

Poklonil se je, stopil je naproti. »In„In vi ste gospodična

sobi, vašo in njegovo. Jera!«“ je zaklical z

odmev po hodnikih. »A„A mene oprostite, do večerje.

V tovarno moram; tam, vidite, stoji tovarna ...«“

»Ali„Ali sem za ljudi?«“ Zaigrala je z ustnicami.

»Nečimernost„Nečimernost! Kdor prihaja služit denar, je lep

ali pa ne. Morda sem celo grda? — Nikakor!«“

— so se uprle oči z zadovoljstvom. »Ah„Ah! torej

o impresijonistih ...«“

»Prosto„Prosto!«“ je ta trenotek odgovoril moški

»Gospod„Gospod brat me pošilja sámo, da se vam

pokažem in predstavim ...«“

»Gospodična„Gospodična Breda Zorjanova? Prekrasno!

in spoprijateljimo!«“

»Kaj„Kaj delate!«“ je vzkliknila po nagibu nenadne

misli, da je bolan. »Sedite„Sedite, prosim, nikarite

vstajati zaradi mene: to ni dobro!«“ je dodala s

»Dobra„Dobra ste in skrbna ...«“ Gospod Roman

se je čudno nasmehnil. »In„In če mislite, da mi {{prelom strani}}

škodi ... Ako torej želite ...«“ Spustil se je v

»Toda„Toda primaknite si stol; trudna ste pač. Tam,

let; in vem, — z vami se je prijetno razgovarjati ...«“

»Kako„Kako veste?«“ Bredi je bilo čudno pri srcu.

»Prijetna„Prijetna je vožnja do vas; takšna polja!«“

»Kakor„Kakor sama zlata jezera, na desni in na levi ...

bičem ...«“

»O„O, da!«“ je vzkliknil gospod Roman. »Cesta„Cesta

slišim hvaliti, sem vesel kakor otrok.«“

»Čuden„Čuden bi bil otrok s tako neprijetnim,

bridkim smehljajem,«“ je menila ona sama pri sebi.

»Kadar„Kadar pride človek iz mesta ...«“ je govorila

zanj. »Tam„Tam je zdaj v hišah soparica, in ulice so

bi gledal, samo gledal bi!«“

Prekinila je svojo vzhičenost. »Ali„Ali, vam gotovo

vam ...«“

»Nikakor„Nikakor ne, gospodična Breda!«“ Bolnikov

glas je zvenel škodoželjno, skoraj porogljivo. »In„In

in —«—“

»Morda„Morda samo delec tistega velikega očesa,

ki gleda ona z njim po svojem oblačilu ...«“ je

»Primera„Primera, ki vam jo zavidam,«“ je dejal gospod

venomer odprtimi očmi. »Vi„Vi pač mnogo premišljate?«“

»Nikakor„Nikakor ne,«“ je odmajala ona. »Čemu„Čemu bi?

mislim.«“

»Po„Po rožah diši ...«“ je dejala Breda z zamišljenim

bridki profil proti oknu. »Toda„Toda recite,«“ se

je spomnila nenadoma, »zakaj„zakaj imate na oknih te

vam je v teh žarkih obraz ...«“

»Ugajajo„Ugajajo mi,«“ je rekel bolnik, rahlo in skrivnostno.

»Iz„Iz bivših dni se spominjam, kako je lepa

žarke, vse ...«“

»Kako„Kako: še zdaj?«“

»Še„Še zdaj, pravim, ko jih ne vidim več,«“ je

»Kako„Kako da jih ne vidite?«“ se je zavzelo

»Tako„Tako da je z nama? Recite — ali vam

niso povedali, kakšna je moja bolezen?«“

»Ne„Ne,«“ je polglasno odgovorila Breda. Zazdelo

»Slep„Slep sem,«“ je rekel Roman mirno, ne da

bi trenil z obrazom. »Moje„Moje oči ne vidijo ne solnca,

je. In vidim, da se me skoraj bojite ta hip.«“

»Nikakor„Nikakor; počemu? ... Siromak!«“ je dodala

tako neskončno malo. »Pa„Pa od česa? Ali ste že

od rojstva — ali ste oslepeli pozneje?«“

»To„To je bilo, veste, nekaj takšnega ...«“

»Tak„Tak človek — in slep!«“ je reklo dekle pri

sebi. »Kako„Kako se ne bi zapiral za svoje gardine:

zaprto, in greje solnce, ki mu ne sveti!«“ Nato se

»Nič„Nič nisem vedela, nihče mi ni povedal,

vas je težilo, kar sva prej govorila ...«“

»O„O gledanju?«“ je vprašal Roman in se je

visokomeren. »Kako„Kako bi me težilo, prosim vas?

zapirajo žarkom. In sploh!«“ Nervozno je odgrnil

»Slepost„Slepost bi bila poslednje ... Kar se pa tiče

ritmi, ne z obrazi. V vas je mladost ...«“

»Saj„Saj ne veste!«“ je oporeklo dekle z začudenjem.

»Veselim„Veselim se,«“ je govoril dalje, »ur„ur, ko mi

na mizi.«“

z napisom: »L'„L’ intelligence des fleurs.«“

»Polmrak„Polmrak se dela, žarki so umolknili,«“ je

»Umolknili„Umolknili?«“ je hotela vprašati Breda; toda

»Kako„Kako je?«“ se mu je usulo v žvenketajoči

plohi besed: »V„V razgovoru? Bravo! Roman me

in na verandi je večerja ...«“

»Idita„Idita naprej!«“ je velel Roman svojeglavo, ko

češnjevem marokinu »L'„L’ intelligence des fleurs«fleurs“.

»In„In tako,«“ je dejal z mirnim, premišljenim

povdarkom, »ljubim„ljubim najbolj med vsemi barvami

lepota, ki je ne okušajo vsi.«“

»Lepota„Lepota vode pod jasnim nebesom,«“ je menila

»Ničesar„Ničesar čutnega ni v modri barvi,«“ je nadaljeval

slepec, »ničesar„ničesar vznemirjajočega; iz minolih

skrivnostna, prečudna mistična vedrost.«“

»Vedrost„Vedrost brez želje; modra vedrost ... A

hrepenenjem.«“

»V„V glasbi,«“ je dejal Roman, »bi„bi predstavljala

levi razbeljeno brezdno z grmečimi psalmi strasti ...«“

»Kaj„Kaj mislite ta hip?«“ je vprašal Roman nenadoma,

»Kaj„Kaj mislim?«“ se je nasmehnilo dekle. »AIi„AIi

popačila in izpremenila ...«“

»Tudi„Tudi vi ste že našli to resnico?«“ Roman

je trpko pokimal z glavo. »Meni„Meni se zdi, resnica

vprašuje, in moti, kdor odgovarja; ti molči!«“

»To„To je bil Buddha?«“

»Zdaj„Zdaj, veste, ne vidim več črt in oblik, ne

vera v miracula Dei — in v čudodelne vodice,«“

je dodal prezirno. »In„In potem, ker se mi je svet

gledajoče; in še tisti hipi so morda lažnivi ...«“

»Jaz„Jaz pa sem vedno mislila, da morate biti

giblje v valovih ...«“

»Kdo„Kdo pravi, da ga ne gledam? Videl sem

jezikom jutrišnje zore.«“

»Da„Da bi bilo potemtakem vaše življenje še

lepše od našega?«“ se je zavzelo dekle in je sklenilo

»Lepše„Lepše, pravite? Potem mora biti v Vas

povedal o tej drugi lepoti.«“

»Rada„Rada ... In kje? Ah tu! Z rumenimi pikami?«“

»Vsi„Vsi moji ostali čuti so se podeseterili in

postoterili,«“ je pripovedoval gospod Roman z

»Naprimer„Naprimer sluh; z njim slišim bogvekolikokrat

tudi jaz ne izgubljam tiste lepote, ki jo ljubim.«“

»Kaj„Kaj bi rekli vi o teh rečeh? In kaj, če vam

same. Krasota je poslušati ...«“

»Z„Z ušesi?«“ je vprašala Breda v presenečenju.

»Kako„Kako drugače? Ali se vam zdi, da ne? ...

julija različni od onih, ki dihajo v maju ...«“

»In„In kako spoznate osebo med drugimi? Tega

pogled in vse?«“

»Pa„Pa kako ne bi? Če si mislim vas: vem,

da ste lepa.«“ To je rekel tako resno in mirno,

da je Breda radostno zardela. »Vaš„Vaš stas je vitek,

mirna je bila nad črnim krilom ...«“

»Kako„Kako ste vedeli za mojo obleko? Kdo

vam je pravil, koga ste vprašali?«“ je vzkliknila

»Nikogar„Nikogar nisem vprašal,«“ je odgovoril slepec

z nedvojbeno odkritostjo. »Glasovi„Glasovi imajo barve,

hočete raztegniti zavese?«“ je vprašal, kajti Breda

»Samo„Samo majčkeno solnca!«“ je dejala ona skoraj

proseče, »samo„samo toliko, da bo sijalo name.«“ In ni

»Raztegnite„Raztegnite čisto naširoko, da bo luč po vsej

sobi! — Ah, tako! In zdaj je vse drugače ...«“

»Kako„Kako vam ugaja glas ''a''?«“ je vprašal gospod

Roman ter je položil glavo nazaj. »In„In — ali si

mislite ob njem kakšno barvo?«“

»Zdi„Zdi se mi rdeč,«“ je dejala z gotovostjo in

»Tudi„Tudi meni; vznemirjajoč je, čuten in topel

oprostite; tega ne pravim zaradi vas, dete moje.«“

»Kakšno„Kakšno dete?«“ se je nasmejala Breda s

»V„V tem glasu je tista niansa sle, ki jo nosi

mali demon z eno besedo.«“

»Toda„Toda ''o'' ljubim,«“ je nadaljeval slepec ter se

je nanovo obkrožil z dimom. »„''O'' je moder kakor

da se mi sliši, kakor bi peli ''o'' ...«“, tiho zveneč

da so barve umrle za slepca?«“

»Da„Da, mogoče je ...«“ Breda se je oprijela

njegove prejšnje misli. »Zdi„Zdi se mi, ko bi prišli

kakor pojo vaši žarki.«“

»Rumenih„Rumenih cvetov torej prav nič ne marate?

Čisto zlatih, zlatic ali solnčnic?«“

»Modre„Modre ljubim,«“ je dejal slepec s čudno

trdovratnostjo. »Ali„Ali pa«pa“ — in zarisal je s kazalcem

v zrak — »takšen„takšen ornament — tak rahel,

drobne modre črte na črnem dnu ...«“

»Druga„Druga misel se ga je morala lotiti,«“ je dejalo

»Solnce„Solnce je umolknilo; nič več ne zvene žarki,«“

otožnostjo v glasu. »Oblak„Oblak je prišel na nebo.«“

»Vi„Vi imate vendar toliko več od mene in od

morate biti srečni?«“

»Srečen„Srečen?«“ je ponovil gospod Roman. »Da„Da.

vendarle nekaj praznega v meni, nekaj pustega ...«“

Prsi so se mu dvignile. »Gospodična„Gospodična Breda,«“ je

izpregovoril čez minuto, »vi„vi — vi ste dobra ...

Poljubil bi vas na čelo.«“

Nato je rekla naglo in odločno: »Poljubite„Poljubite!«“ ter

»Tako„Tako mi je — kakor da še nikoli nisem

poljubil čistega dekleta!«“ je dejal polglasno, ko

»Najprej„Najprej je čustvo; in še globlje, še bolj v

»Popotnik„Popotnik Martin se je razgovarjal z zarjo,

židano dušo ...«“

»Maskerada«„Maskerada“? Ali je poznal tisti, ki jo je pisal,

»Kaj„Kaj, Če je resnica, kar pravi: da so se mu

naša notranja zarja ...«“

»Toda„Toda njegova modrost nemara ni spoznanje

je sovraštvo temelj večnega spomina ...«“

»Neskončno„Neskončno reven je tudi on; za svojo revščino

tolažilno zmoto pred spoznanjem.«“

»In„In kaj bi mi vsa modrost? Saj ima vsakdo

samo da sije in da ne peša v nas ...«“

»Če„Če govoriva toliko, pa sam ne pove, —

potem mora biti temna reč, ki bi jo rad pozabil,«“

»Gospodična„Gospodična!«“ se je poklonil na kratko, s

»Na„Na izprehodu sem bila; tam doli, do vode ...«“

je dejala in je plavno zamahnila proti polju. »Hlad„Hlad

jutro.«“

»Tudi„Tudi vi?«“ je vzkliknil tovarnar; njegov glas

se ji je zdel ta hip krepak in prijeten. »Zakaj„Zakaj nisva {{prelom strani}}

mnogo dalje ... Enkrat pojaševa: jutri, če hočete?«“

»Rada„Rada! Ali«Ali“ — je dodala tiše — »to„to je pač,

da ne znam!«“

»Prava„Prava reč!«“ se je zasmejal gospodar, zibajoč

na nji. »Tega„Tega vas naučim, kakor bi trenil.

Jutri torej!«“

»Če„Če boste marali?«“ je zdvojila Breda.

»Vas„Vas!?«“ se je zavzel s široko odkritosrčnostjo.

»Kadarkoli„Kadarkoli, kamorkoli!«“ Stopil je bliže.

»Vidi„Vidi se mi — gospodična Breda si še vedno

bi vas kakor sestrico; vsi, brez izjeme! ...«“

»Vsi„Vsi? Kdo: vsi?«“ je vprašala Breda z upornostjo,

»No„No, moj brat Roman, — revež! — ta pred

veste. Sijete mu kakor solnčni žarki ...«“

»In„In potem jaz, ki sem za dva — kolikortoliko!«“

prekinil smeh. »Ali„Ali ne?«“ je dodal z glasom,

»Videla„Videla sem vas,«“ je izpregovorila Breda po

minuti molčanja, čisto v drugih mislih. »Jezdili„Jezdili ste

čez brv ... Lepo je bilo pogledati ...«“

»Ali„Ali res?«“ se je razveselil tovarnar. V naivni

»Res„Res; vi ne veste, kako rada gledam jezdece:

konj je krasen; ves črn je!«“

»Ah„Ah da,«“ je menil on malodušno. »Tudi„Tudi belega

pojdeva skupaj na polje. Ali ga hočete pogledati?«“

»Roman„Roman ga je kupil pred petimi leti, ko je

jezdil — on, siromak?«“

»Pred„Pred petimi leti?«“ je ponovila Breda zamišljeno,

pred vhodom. »Takrat„Takrat je bil gospod Roman oficir?

In kako da — ah, oprostite ...«“

»Tistikrat„Tistikrat je prišla nesreča,«“ je odgovoril mirno,

»ki„ki vam je večalimanj že znana ... Danes spominja

sencu?«“

»Morda„Morda vam je pravil vso historijo? — Ne?

groza ga je bilo gledati v poslednjem boju ...«“

»Pa„Pa zakaj je moralo biti?«“ je vzkliknil sobesednik

z bridkostjo. »Verjemite„Verjemite, še danes ne vem...

vam kvaril jutro z neveselimi povestmi ...«“

»Nikakor„Nikakor,«“ je izpregovorila, skorajda v zadregi,

z izpremenjenim glasom. »Saj„Saj sem sama že

tolikokrat ugibala ... Siromak! — Pa kako —«—“

se je spomnila obenem, »slišala„slišala sem vendar,

umu.«“

»Tako„Tako da ste opazovala?«“ je menil tovarnar

pogledu. »Res„Res je, s takšno kaznijo mu je usoda

verno sliko; pravil mi je, on vé, da ste lepa in ...«“

»To„To ni res,«“ se je uprla Breda s škrlatnim

»Kdo„Kdo ve?«“ Tovarnar se je nasmehnil tiho

»Izprva„Izprva,«“ je nadaljeval čez minuto mehkih

sanj, »sem„sem bil zelo presenečen in skorajda v zadregi,

silno lep. Izvolite?«“

»O„O, mislil sem se že oženiti, enkrat ...

še zdrav,«“ je vzdihnil tovarnar, s smešno otožnostjo {{prelom strani}}

na svetlem licu. »In„In potem — je vzel vrag vse

skupaj! — K zajutrku bo treba,«“ se je spomnil,

»Jutri„Jutri, če hočete, torej lahko jezdiva na polje;

ali ste še voljna, da pojdete z menoj?«“ je vprašal

»Kajti„Kajti tu notri je vendarle preveč tiho in

temno ...«“ je rekla sama pri sebi na pragu obednice,

»Tukaj„Tukaj torej, morda baš na tem stolu, je

tista brzojavka ubila njegovega očeta ...«“

»Zdaj„Zdaj se poslavljajo naši pevci,«“ je dejala

»Ali„Ali pravite, da bi brala? Nikarite, če ni

zdi se mi, da bi mogla pogrešati besed.«“

»Tudi„Tudi molk je včasih zanimiv,«“ je rekla

»Mislite„Mislite?«“ se je oglasil slepec pomembno.

»Sicer„Sicer pa, — vaše besede me živo spominjajo

sva ga gojila drug do drugega, krivičen in napačen.«“

»Čemu„Čemu mi pripovedujete to zgodbo?«“ je

»Če„Če bi vedeli, kako lije po vrtu solnce, da so

ga vsi pijani tistile rumeni helianti ...«“

»Pa„Pa zdaj jih že ni več mnogo, škoda,«“ je

rekel slepec mirno, »osipljejo„osipljejo se. Kaj še cvete?

»Kako„Kako ste vedeli?«“

»Po„Po vonjavi ... Ali je vi ne čutite?«“

»Vonjavo„Vonjavo čutim, ali po raznovrstnem cvetju ...«“

»Gospod„Gospod Cvetko, pokusite nazadnje tehle

hrušek!«“ je priporočil tovarnar, ki je bil še vselej

odteče nog. »Finejših„Finejših ne dobite v naših krajih;

delikatesa, vrag me deri, če ni res!«“

»Lastna„Lastna hvala!«“ je menil Roman, ki sicer ni

»Nikakor„Nikakor ne, preljubi moj!«“ se je uprl brat

na pragu dvorišča. »Zagotavljam„Zagotavljam te, da hruške

niso moje, temveč župnikove ...«“

naposled s solzami v očeh priznala: »Sram„Sram me je!«“

»Preveč„Preveč mehka, preveč mehka ... ej zlodej!«“

»Saj„Saj mora vendar vedeti, da ni hruška, temveč

jajce!«“ je dejala sama pri sebi. Inženir je

»Gospod„Gospod Roman ne zna več jesti jajec: pozabil

možgane; saj veste, da se je ustrelil?«“

»Pustite„Pustite, gospodična!«“ je poprosil, ves rdeč

od čudnega sramu. »Roman„Roman, pojdi z menoj: takšen

od svoje mehke hruške!«“

»Malheur„Malheur, malheur! ... Čudna reč, nesramna

hruška to!«“

»Moj„Moj Bog! Ta človek me je poljubil na čelo!«“

žerjavica na čisto, belo polt. »Kaj„Kaj sem mislila tisto

uro? Ali sem bila blazna?«“ Glej, in nenadoma,

»Na„Na kaj mislite, Breda?«“ je vprašal slepec,

»Ničesar„Ničesar ne mislim ... A vi: kako da vam

In da vas ni strah pred zlatimi helianti?«“

»Strah„Strah?«“ je ponovil slepec tiho. »Kaj„Kaj bi me

brez kletve in brez tožba!«“

»Pa„Pa kaj hočete dobiti?«“ je vprašalo dekle

»Kaj„Kaj hočem? Povejte mi, Breda: ali verujete,

njega?«“

»Dajte„Dajte mi roko«roko“, je zaprosil slepec s tihim,

»Ljubi„Ljubi me!«“ ji je šumelo po glavi kakor

mrzličen sen. »Ljubi„Ljubi me, in jaz sem njegova v

prepovedi ...«“

»Breda„Breda! Ali mi nočete dati roke?«“

»Nikoli„Nikoli!«“ je vzkliknila z glasom, ki je bil

»Počakajte„Počakajte ... samo malo — trenotek samo!«“

izpod drobečih skal. »Torej„Torej se le razumeva! In

Ali se naj opravičim?«“

»Kako„Kako se vam naj opravičim? Poslušajte,

pristopi in poprosi?«“

»In„In zdaj se morava ločiti; jutri že, ko se

O, vi ne veste, kakšen je tisti stud ...«“

»Potem„Potem imate prav, gospod Roman. Jutri se

se ni zgodilo med nama.«“

»Večer„Večer prihaja; ali ga čutite? — Kako krasno

kakor da bi se oblivali s starim, dišečim vinom ...«“

»Jaklin„Jaklin, poglejte vendar: kakšno grbo ima!

Ali ste že videli gršo žival na svetu?«“

»Tudi„Tudi ti si grbast, prokleti ... tudi ti! Sam

v miru! ...«“

»Kakšna„Kakšna grba — v resnici!«“ je pritrjeval

kadar se poslovim. »Kakšna„Kakšna grba! Ne, veste, gospod

— zaradi estetike same!«“ In pogledal me je,

»Vedi„Vedi zlodej!«“ sem dejal zategadelj. »Vi„Vi

menda Voltaire ...«“

»Tudi„Tudi ti si grbast, prokleti ... tudi ti!«“

»Tudi„Tudi ti si grbast, prokleti ... tudi ti!«“

toda »„''če bi bil''«“ te pogojnosti se tako

malo razlikuje od »„''ker si''«“, da čutim vso muko

»Zdaj„Zdaj pa glej, usoda, in pazi, da kmalu napoči

amen!«“

prijetne besede: »Ta„Ta bi delal čast tudi drugim,

večjim narodom!«“ — in tretjič, kolikortoliko, v

svojo neveselo zgodbo in bi ga vprašal: »Prijatelj„Prijatelj,

reci po pravici, kakor misliš, da je!«“ — Ali če

Saj ni bilo treba {{razprto|toliko}} laži in pretvare ... »Ti„Ti

kakor da bi razsipal zlato ...«“ In tako dalje.

boj. »Svaka„Svaka sila do vremena!«“ smo zaključili naposled

»Gotovo„Gotovo mora biti vse to trpljenje resnično,«“

besed. »Kako„Kako bi ga mogel sicer tako živo čutiti,

moji nezakrivljeni grbi?«“

»Zdaj„Zdaj so me zagrabili mlini življenja; ti ne

izpuščajo ...«“ sem nadaljeval sam s seboj, ne da

»Jaz„Jaz sedim,«“ sem dejal v osuplosti. Potipal

sem za naslanjač. »Resnično„Resnično, sedim; oni tam pa

stoji. Torej nisem jaz?«“

»Pozdravljeni„Pozdravljeni, blagorodje ... Kaj izvolite uganjati

v tujem stanovanju?«“

»Ta„Ta je lepa!«“ sem se začudil jaz. »Poslušajte„Poslušajte,

gospod, — predstaviti se ne bi bilo ravno surovost!«“

»Doktor„Doktor Timijan,«“ je izpregovoril z zanikarnim

»Kako„Kako? — Kaj? Ah, zatorej, vi ne slišite ...«“

nama. »Pa„Pa tako pozno ...«“ sem dodal brez misli,

»Takoj„Takoj pojdem ...«“ je dejal gost. »Takoj„Takoj,

Smith & Wesson Hammerless,"“ je rekel zadovoljno {{prelom strani}}

in s čednim angleškim izgovorom, »fino„fino orožje, hm!

S tem bi pogodil pikov as na trideset korakov ...«“

»Ali„Ali — oprostite! Moj samokres? Pa kje ...«“

»Tam„Tam v miznici je ležal,«“ mi je prestrigel

vprašanje. »Ne„Ne vznemirjajte se, nič se mu ne bo

koliko ste plačali zanj?«“

»O„O, vi! Da bi vas ... Zakaj si ga ne kupite

sami? Sicer pa ...«“

»Ustreliti„Ustreliti se namerjam,«“ je govoril čudak

zamišljeno. »Nesrečen„Nesrečen sem, dovolj mi je življenja.

vesele dni in vse prijetne noči.«“ Obrnil se je,

na vasi. »Grbo„Grbo imam, in vi vsi, kar vas je, se mi

mislim ljubo, je ironija, ko izrečem ...«“

kaj pravzaprav rije po njih. »Neprijetno„Neprijetno je in

pretiranosti,«“ sem si prigovarjal neštetokrat. No,

»O„O! Zdravi! Kaj vas je pripeljalo?«“

»O„O! Vi sami, gospod doktor? — Takotako ...«“

»Vstopite„Vstopite, prosim vas; prepih ni dober ...

operacijo; prismojeni Zorjan se dá trepanirati ...«“

Če pogledam njegov salon: rezljano »staronemško«„staronemško“

in »ranjeni„ranjeni Črnogorci«Črnogorci“; vse, od preproge na tleh

»A„A propos! — Pretekli petek vas ni bilo

pri meni?«“

»Kako„Kako ... Zakaj vprašujete?«“

»Tako„Tako, veste, — zanimalo bi me vedeti.

Niste bili?«“

»Kaj„Kaj še, kaj še! Niti v Ljubljani me ni bilo.

spominjate: prinesel sem tok z inštrumenti!«“

»Ne„Ne, v petek me ni bilo,«“ je ponovil nato,

majaje z debelo glavo, »bodite„bodite brez skrbi. Pa

zakaj vprašujete?«“

»Ne„Ne, ta uvod ne velja,«“ sem rekel sam pri

sebi. »Zakaj„Zakaj vprašujem?«“ sem odgovoril doktorju.

»Hm„Hm, kar tako ... To se pravi, hišnik mi je dejal,

Pa če pravite ...«“

»O„O ne,«“ je izpregovoril Timijan z drugačnim

mogoče zamenjati z mojo Kristovo brado. »Da„Da,

grba, grba; samo zaradi grbe,«“ se je oglasilo

»Po„Po svèt prihajam danes,«“ sem izpregovoril

»Izvrstno„Izvrstno!«“ je vzkliknil doktor Timijan. »Zakaj„Zakaj

prišili?«“

»Brez„Brez šale ...«“ Moja čustva so bila tisti hip

»Kaj„Kaj pa more biti? Človek bi rekel, da ste zdravi ko bik ...«“

»Prišel„Prišel sem, gospod doktor, da izvolite pogledati

ali ni?«“

»Zdaj„Zdaj sem priznal, glasno in nedvojljivo,«“ sta

»Ali„Ali se ne vidi tako?«“ Toliko da nisem

»Ne„Ne,«“ je dejal doktor, otipavaje mi rame in

pleča. »Desna„Desna stran je nemara za spoznanje bolj

neznatnimi napakami!«“

»Ali„Ali ste nervozni, da trepetate?«“ Doktor

mojem hrbtu. »Da„Da, da, tukaj ... Ali, to ni, da bi

se vznemirjate zaradi lapalij?«“

»Pavel„Pavel!«“ je tistikrat zaklical prijeten ženski

glas v sosednji sobi. »Pavel„Pavel!«“

»Ali„Ali se ji ni studil grbec?«“ je vpraševal

Zaškripal sem z zobmi: »Moža„Moža je vzela, mene je

samo za to — za to ...«“

»Oprostite„Oprostite,«“ je hitel razlagati, »žena„žena me je

— Torej, zastran svoje ''grbe''«“ — to besedo je

izrekel z nesramnim povdarkom — »zastran„zastran grbe

dala odpraviti,«“ — tako predrzno se je upal rogati

nad menoj! — »dala„dala bi se, ampak vredno

ni, povem vam po pravici ...«“

»Lopov„Lopov!«“ sem mu siknil v obraz. Doktor

»Zakaj„Zakaj te ni bilo, čuj?«“

»Pustiva„Pustiva to!«“ sem dejal naglo in z odurnim,

hripavim glasom. »Opravki„Opravki, služba, skrbi! Bržčas

prišel ...«“

»Že„Že davno si tako čuden ... Ali ne pomisliš,

kako trpim?«“

»Trpi„Trpi! Vsi trpe ...«“

»Kaj„Kaj ti je, Rikard? Za Boga, — kaj je krivo,

kaj je? ... Da ne? — Zakaj tajiš?«“

»Takrat„Takrat, ko sva si obljubila, so bile tvoje

za teboj do konca sveta! In vendar«vendar“ — v tem

— »in„in vendar sem spoznala nedolgo potem,

nad mene, — kdo bi mi povedal?«“

»Zakaj„Zakaj me nisi nehala ljubiti, ko je bilo

konec tvojih sanj?«“ sem vprašal nehote. »Še„Še lagala

nič mi nisi pokazala izpremembe in razočaranja!«“

»Zakaj„Zakaj?«“ Malva je srdito dvignila glavo, z

v obraz. »Zato„Zato, ker nisem mogla nehati!

Ali to boli, boli ... Ti ne veš, ker me ne ljubiš!«“

»Duša„Duša moja,«“ sem izpregovoril resnobno,

»če„če te ne bi ljubil, me danes ne bi bilo tu.«“

»Ali„Ali me res ne bi mogla pozabiti?«“ sem

»Nikdar„Nikdar, nikdar! Ali misliš, da bi te še ljubila,

menoj tako trd in malomaren?«“ je vzkliknila ona

»Tako„Tako; in zdaj bodimo lepo mirni in pametni,

kakor se spodobi resnim ljudem!«“

potni list: »Iz„Iz duše prihajam ...«“ In moj

»Vidiš„Vidiš, dekle,«“ sem govoril brez misli, besedo

čez besedo, »tako„tako vesela bi morala biti vedno, vse

in tak vrt naokoli, okrog vrta pa visok zid ...«“

nadživalski rabi. Še več; rekel sem si: »Ženska„Ženska,

čakam? Enkrat vendar mora biti!«“

»Poglej„Poglej mi v oči!«“ sem vzkliknil zategadelj,

ko se me je pravkar zopet oklenila. »Malva„Malva, med

kdo sem, kakšen sem!«“

»Moj„Moj Bog! Kako govoriš? ... Rikard, kakšen

je tvoj pogled? ...«“

»Ne„Ne ugonobi se: ženska, ki hoče biti ljubljena,

takšnega ...«“

»Jezus„Jezus Kristus! Jezus ... Jezus ...«“

»Hinavka„Hinavka!«“ sem zaklical v svoji duši. »Ti„Ti

ga ne kliči!«“ sem dodal na glas, zaradi lepšega

»Rikard„Rikard!«“ je viknila za menoj, ko sem bil

»Kaj„Kaj bi?«“

»Ah„Ah! — Zdaj vem ... Ti ljubiš — drugo!«“

človek, kadar se zaklinja kratkoinmalo: »Tega„Tega ne

bi trpel! Takšnega zla ne bi mogel prenašati!«“

»Dovolj„Dovolj imaš!«“ se je zasmejala ona s hripavim

na levo. »Bog„Bog, kako neokusno!«“ sem rekel sam

»Ali„Ali me ljubiš, ali me maraš, sinko moj

zlati?«“

»Po„Po špiritu smrdiš, grdoba!«“ sem zagodrnjal

»Smrdim„Smrdim?«“ je vprašala ženska veselo in je

»Fej„Fej te bodi!«“ Govoril sem odurno, iz žive

krika. »Kakšno„Kakšno življenje živite pravzaprav, ti, in

kron ... No, še tisto je ukradeno in prigoljufano.«“

»Tudi„Tudi ti si jih prinesel,«“ je viknila ženska s

zacepile v moje. »Ti„Ti sam se sramuj!«“

»Vsakemu„Vsakemu lumpu ste na razpolago! Vojakom,

plača ...«“ Pljuvaje sem pripenjal naramnice. »Koliko„Koliko

si psica!«“

»Kdo„Kdo je grbast?«“ je vprašala in je razširila

»Pa„Pa kdo, če ne jaz?«“

»Ti„Ti? — Ali se ti meša? Zatorej! Pijan si,

sam si smrdel po žganju!«“

»Kje„Kje imaš grbo? Aa? Pokaži!«“ je kričala

ona in je zavijala zlobne poglede. »Tam„Tam? Tu je

ni: tu je pleče, kakršna so vsa plečeta!«“ Udarila

»Norec„Norec ti!«“

»Čudna„Čudna reč je bilo tisto, da sta se tako nanagloma

še vedno ljubi?«“

»Ne„Ne vem,«“ sem dejal s tistim pritvorjenim

razgovore. »Po„Po pravici vam povem, milostljiva, {{prelom strani}}

da bi govoril o rečeh, ki so se zgodile.«“

»Glejte„Glejte, glejte! Torej je tudi vi še niste

kaj ne?«“

»Česa„Česa neki?«“ sem vprašal z zelo nedolžnim

»Bližnje„Bližnje sprave, da, da ... Takšne reči

človek vse svoje življenje,«“ je dodala tiše z zamišljenim

obrazom, »in„in da jih ne bi hotel popraviti,

do drugih in do sebe ...«“

»Niste„Niste se me nadejali, kaj ne?«“ me je nagovoril,

ker je slišal, da se mu trese glas. »Kako„Kako bi se

prosim za svojega otroka, ki ga nočem izgubiti ...«“

»Verjemite„Verjemite,«“ sem izpregovoril, »težko„težko mi je

da jo prosim odpuščanja: naj odpusti in pozabi ...«“

»Pa„Pa to je ravno, da ne more! Ne, gospod

Prijatelj moj dragi,«“ — in že me je držal

za roko, — »pozabite„pozabite vi, ki laglje pozabljate!

svoje žive dni, — da ste jo pustili zaradi druge ...«“

»Resnica„Resnica je ...«“ sem dejal s primerno skesanim

obrazom, »in„in zelo se čutim osramočenega

nemogoče je, da bi mogla Malva odpustiti ...«“

»O„O, še več, kakor da vam odpušča!«“ je

vzkliknil oče z nenadnim upanjem. »Ljubi„Ljubi vas, —

zlo; v ljubezni se me spominjaj! — Takrat«Takrat“

»takrat„takrat, dragi moj, sem ji rekel: K njemu pojdem,

očeta!«“

usmiljene duše. Brezobziren »ne„ne!«“ bi bil moral

»Rikard„Rikard! — Rikard ...«“

»Tiktak„Tiktak, tiktak!«“ bo modrovala nova ura v