Obsojenci: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m metapodatki
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 24:
=== I. ===
 
»Devetnajst„Devetnajst! Devetnajst! Devetnajst!« Čudni koraki
so se razlegali v dolino; daleč so jih
slišali, zakaj noge popotnika so morale biti težke
Vrstica 106:
je dejal sam sebi s finim glasom modrijana:
 
»Ali„Ali bi? Ali ne bi? Bi? Ne bi? Pač, bi!«
 
In jedva je rekel tisto besedo, že sta utihnila
Vrstica 129:
ko mi je pripovedoval:
 
»Napol„Napol sem dremal, napol sem čul. Čez ves
strop je legal kovani križ na oknu, kakor čudežna
prikazen; nekakšne pesmi so mi še brenčale
Vrstica 162:
še bolj nego v Boga: kajti Boga vsemogočnega
nisem videl, hudiča pa sem, in to je bilo tisti
dan!«
 
Čudoviščne sanje pobožnega lemenatarja niso
Vrstica 216:
ter jo je izpustil z besedami:
 
»Teci„Teci, putka, za milostjo božjo!«
 
Zakričala je reva Kokodinda, zbudila se je
Vrstica 227:
zavriskal z velikim glasom radosti:
 
»Kikirikirikavks„Kikirikirikavks! Bonjour, mesdames et messieurs!«
 
Nastalo je frfotanje in konverzacija po strogih
Vrstica 233:
je prhutnil srdit na rosno višino gnojišča:
 
»Kikirikirikikiks„Kikirikirikikiks! Jaz sem čul že od polnoči,
pa nisem maral zapeti!«
 
»Tako„Tako čudno mi je pri srcu,« je premišljala
Kokodinda, ko se je napotila po dvorišču. »Kaj„Kaj
se mi je sanjalo? ...«
 
Ali sanje so bile pozabljene in se niso obudile
Vrstica 264:
bila navzoča ob trudapolnem prihodu skupnega
potomca. Kajti — o Sodoma in Gomora! — tisti
»pater„pater est, quem nuptiae ...« velja samo za sodnika,
za pamet pa redkoredkokdaj ...
 
»Kaj„Kaj bo, kaj bo!« je sočutno tarnala rjava
čopka Kokodela.
 
»Takšno„Takšno putke je življenje!« se je solzila
sentimentalna Kokomela, otresaje svoje skromno
pisano štajersko perjiče. »Delo„Delo zgolj in zgolj
trpljenje!«
 
»Ma„Ma foi, topot gre s težavo!« Kokomunda
se je rada gizdala s tujimi mrvicami, čeprav je {{prelom strani}}
bila že stara in le še razvalina bivše lepote. Ponašala
Vrstica 283:
odlične aristokratske degeneracije — hm, tisto je
bilo pravzaprav dedščina sosedovega petelina.
»Feu„Feu ma mère,« kakor se je neredkoma izražala
madam Kokomunda, in tisti sosedov Kokorikavs,
ki ga je požrla lisica — Bog ji ga blagoslovi! —
Vrstica 289:
est, quem nuptiae demonstrant ...
 
»Ampak„Ampak, Kokodinda je še mlada in ni se
čuditi ...« je dodala Kokomunda. »Sicer„Sicer pa —
kaj je treba te nadloge? Čemu, neumnice, rodite
toliko otrok? Še stoletje takšne proletarske plodovitosti,
in ves svet bo preobkuretinjen. Maltuzijanstvo,
drage moje, to je druga reč! Mon Dieu,
jaz in moj mož naprimer ...«
 
»Ti„Ti in tvoj mož? Kdo je tvoj mož?« Madam
Kokomunda je naletela zlo, ko je ob svojih besedah
samozavestno pogledala za stasitim Kirikavkežem.
Vrstica 311:
kurje oči.
 
»Ah„Ah, ça y est!« je zafagotila Kokomunda.
»Prekrasno„Prekrasno! Odrešena je ... Poglejte, Kokomela,
in vi, gospa Kokodelica! Naše najiskrenejše, Kokodinda,
golobičica zlata; samo — dovolite, kajneda?
— le trenotek ... Faites nous voir!«
 
»Oooo„Oooo!« so se zavzele putke, ko so zagledale
jajce.
 
Tudi petelina sta prihitela, Kikiravs in Kirikavkež.
 
»Oho„Oho!« je obstrmel letá, Kirikavkež Earl of
Dorking. »Kokodinda„Kokodinda, povej po pravici, odkod
ga imaš? Saj ta ni moj, if I am not mistaken!«
 
»Moj„Moj tudi ni,« si je mislil Kikiravs preveč
naglas.
 
»Pa„Pa ravno tvoj!« je kriknil Kirikavkež v ljubosumnem
gnevu.
 
»Ne„Ne prepirajta se, gospoda; ne skrunita resnobe
trenotka!« Kokomunda je zaslutila, da je
v tej minuti ona edina pravcata dama med vsemi.
»Enfin„Enfin, mon chéri,« je hudomušno pošepetala plemenitemu
soprogu, »recite„recite mi, Kirikavkež, kaj pa
zato, če ste ga zakrivili? Odpuščam vam od veselja,
in častitam: morda je vaš prvi ... Pustite,
jaz vem, koliko je ura pri naju!«
 
»Razdelita„Razdelita si ga: ti pol, on pol, pa bodi
mir besedi!« je nasvetovala Kokodela ter je potresla
čop, v svoji naivnosti vsa zavzeta, kako je {{prelom strani}}
mogoče, da se razumna petelina prepirata o takšnih
Vrstica 364:
dvom družine, je dejal:
 
»Križ„Križ božji, deca moja mila, kaj treba tu
prereke in ogorčenja? Glavno je, da je jajce
kurje; ali ne? In jajce je od kure, kajti kura ga
Vrstica 371:
katerega je, naj se zmenijo Kikiravs, Kirikavkež
in Kokodinda; oprostite mi nerahločutnost ...
Meni«Meni“ — je dodal s ciničnim povdarkom — »se„se je
bržčas odveč izgovarjati, da sem nedolžen ...«
Kukuricnil je ter jim pokazal hrbet.
 
Vrstica 381:
za njo.
 
»Ampak„Ampak, kura ga je zlegla, o mati,« je zaključil
globoko premišljevanje, »in„in s kuro je bil
petelin; ergo pravi logika, da bo piščanec ...«
 
===IV.===
Vrstica 422:
bilo ime Aiiiks in vsa kurja družina se nekaj ur
ni mogla spomniti, kaj to pomeni. Šele enooka
mati Brtoncljeva so rekli, da se pravi: »lačen„lačen!«
in so vzeli piščanca v krilo ter so mu nasuli kuhanega
prosa.
Vrstica 433:
navzočih.
 
»Aiiiks„Aiiiks, Aiiiks, Aiii!« je kričal, da je rezalo
v vsa kurja in človeška ušesa. »Aiiiks„Aiiiks ne
mara kuhanega prosa! Aiiiks hoče nečesa druzega,
toplega, sladkega, rdečega in dišečega po
Vrstica 441:
modro mora biti za njim, in solnce mora plameneti
v bližini ... Aiiiks je žalosten in lačen, Aiiiks
je nesrečen, Aiiiks ne mara kuhanega prosa!«
{{prelom strani}}
In res, izprva je kljuval po črnih, razpokanih
Vrstica 468:
ter je kukurikal takole:
 
»Kikirikirikiks„Kikirikirikiks! Slavno zborovanje! Dične
dame, spoštovani gospodje, in ti, steber bodočnosti,
up naš in nada naša, ti, o mladina! Resna
Vrstica 517:
vzgoje in ga takorekoč pripeljemo na pravo cesto
prave kurje popolnosti in plemenitosti, — v kar
nam Bog pomozi!«
 
S hripavim glasom je končal modri oče Kikirikež;
Vrstica 523:
da so vsi navzoči njegovega mnenja.
 
»C'„C’ est ce que j'j’ appelle parlé en homme de
bien!« je kimala Kokomunda in brž ji je pritrdil
Kirikavkež Earl of Dorking: »All„All right!«
 
»Tako„Tako bodi!« je kukurikal Kikiravs. »Kdor„Kdor
zna, ta zna!«
 
»Prav„Prav imajo oča Kikirikež! Svetu pokažimo
lik kokošje navade in misli!« sta se strinjali Kokodela
in Kokomela.
 
Belinčki trojčki pa so klicali s tenkimi glasovi:
 
»Kivkiks„Kivkiks! Tako je!«
 
»Izvrstno„Izvrstno! Pivpiks!«
 
»Čiv„Čiv! Izborno! Čivčiks!«
 
»Aiiiks„Aiiiks! Aiii! Aiiiks!« je zaječal nenormalni
piščanec.
{{prelom strani}}
Vrstica 566:
pobiral koruzo.
 
»Aiiiks„Aiiiks! Aiiiks!« je premišljal sam pri sebi,
»kako„kako bi bilo veselo in svobodno tam gori kje
na višavah, tako visoko pod nebom, da bi videl
vse samo sinje in ognjeno, kamorkoli bi segel
Vrstica 577:
kurje zalege, in nizko, nizko pod teboj bi mrgolela
človeška svojat. Kje so tvoje višine, Aiiiks,
ubogi Aiiiks!«
{{prelom strani}}
Kure in petelini so medtem stopicali okrog
Vrstica 597:
kadar ostali počenejo k počitku.
 
»Jaz„Jaz vem to bolje!« se je upiral Aiiiks. »Vse„Vse
vem bolje nego vi, zalega. In jaz ne maram brskati
po gnoju, jaz ne maram priteči, kadar prihajata
Vrstica 612:
videti vas ne maram, z vami in po vaše ne maram {{prelom strani}}
živeti! Kaj vam je storil Aiiiks, da vedno silite
vanj?«
 
Revež je bil Aiiiks, kadar so se zbrali nadenj
Vrstica 646:
je videl jezo med kurjadjo.
 
»Kdo„Kdo sedi tam gori?« je kričal Kirikavkež.
»Kdaj„Kdaj je še zletel pošten piščanec na takšno visočino?
Ali pojdeš takoj doli, 'cré’cré nom de Dieu!«
 
»Sramota„Sramota, sramota!« sta se zvijali Kokomela
in Kokodela.
 
»Enfant„Enfant terrible!« je klicala Kokomunda v
obupu.
 
In Kokodinda je ihtela najglasneje:
 
»Otrok„Otrok, otrok! Tako plačuješ materi, nehvaležni
sin? V bolečinah sem ti dala življenje,
lepo sem te učila in svarila, ti pa, trdosrčnik, ne
vidiš moje žalosti? Kam naj se skrijem od sramu?«
 
»Nad„Nad hišo gospodarjevo se je dvignil!« je
zaječal Kikiravs v strmeči grozi. »Ali„Ali veš, bogokletnik,
ali pomišljaš, kakšno zrcalo kažeš njeni
strehi?«
 
»Povesite„Povesite oči, o petelini, in ve, o pute krščanske!«
je takrat zakukuricnil Kikirikež z ubitim
glasom. »Zakaj„Zakaj zver nekokošja se je pokidala na
domovanje gospodovo ...«
 
Aiiiksu pa je prihajalo slabo; kadilo se je
Vrstica 678:
peroti in se je spustil med kure nazaj.
 
»To„To si zapomniš!« je zavreščala razljutena mati.
 
»Tu„Tu imaš!« je kriknil oče.
 
In planila sta nadenj. Ampak zdaj je Aiiiks
Vrstica 691:
in gospodinjo Brtoncelo.
 
»Kriste„Kriste, pomagaj!« je vzkliknil črni fant. »Ne„Ne,
takšna reč!«
 
Medtem je enooka Brtoncela zagrabila upehanega
Aiiiksa za vrat. »Ali„Ali ga zadavim?« je vprašala
lemenatarja.
 
»Nikarite„Nikarite, o mati! Grešil je, toda ne jemljite
mu prilike, da se poboljša. Kura ga je izlegla,
kura izvalila, petelin mu je očeval, toda —
Vrstica 705:
izprevidi naj kratkost svoje trme, spozna
naj moč in neizmerno milost tistih, ki so nad
njim!«
 
»Dobro«„Dobro“, je menila enooka gospodinja in
zlovešč smehljaj se je zasvetil prekinprek na njenem
trdem, pergamenastem obrazu. »Toda„Toda pristrižem
mu peroti, in v kurnik ga zaprem ...«
 
Aiiiks je čul besede ter je kljunil po njeni roki.
 
»Anarhist„Anarhist!« se je zgrozil lemenatar, plosknil
je z rokami, stekel je po škarje, in minuto kasneje
se je zgodilo tako, da Aiiiks ne bi bil mogel
Vrstica 748:
blazno polagoma polzečimi v oči:
 
»Nikdar„Nikdar! Nikdar!«
 
Včasih je zagledal visoko, visoko, skoraj že
Vrstica 766:
oblaki, tako krasen, ves prost ...
 
»Aiiiks„Aiiiks!« je zakričal jetnik in se je vrgel
med palice. »Aiiiks„Aiiiks! To sem jaz! Svoboda kliče ...
Tudi moje prsi so zlate! Tudi jaz imam krila, da
bi se kosal z jutranjimi žarki! Izpustite me! Usmiljenje,
milost, vi brezsrčniki! Aiiiks! Aiiiks, to sem
jaz ... Bratje kličejo pod nebom, in jaz se dušim
in poginjam zaprt! Aiiiks, Aiii ...«
 
Toda svobodni bratje so bili predaleč, vetrovi
Vrstica 811:
cunje sta ga povila in sta ga zavarovala na debelo.
 
»Da„Da se ne bi ugonobil po nespameti!« je
dejala gospodinja.
 
»Da„Da se ne bi ugonobil!« je ponovil lemenatar.
 
Aiiiks pa je nehvaležno kljuval naokrog:
 
»Pustita„Pustita me, okrutnika! Samo izpustita me
na svobodo, na široko, za onimi, ki jadrajo po
višavi! Prostost mi dajta, nje vetrovi sami bodo
celili moje rane!«
 
Črni mož in enooka starka ga nista razumela
Vrstica 827:
poginil od gorja.
 
»Aiiiks„Aiiiks! Aiiiks!« je zaklicalo iz podsolnčja.
Padla je noč. Takrat se je potegnila senca
izza vogala in stražnik Sultan ni zalajal nad njo.
Vrstica 845:
Takšen je splaval preko doline.
 
»Aiiiks„Aiiiks, Aiiiks!« je zavriskalo izvisoka.
 
In človek, ki je stopal med njivami proti
Vrstica 851:
ter je storil veliki križ, rekoč:
 
»Varuj„Varuj nas, gospod Jezu Kriste, izkušnjav
hudičevih, zdaj in na vse večne čase, Amen!«
{{prelom strani}}
 
Vrstica 898:
se je razleglo:
 
„Mir!“
»Mir!«
 
Profesor Maraton je razlagal zgodovino, in
Vrstica 943:
profesorjeva beseda iz davno bivših dni ...
 
»—„— In ko so bili obkoljeni že od vseh strani
ter jih je ležala že polovica na bojišču, je izpodbodel {{prelom strani}}
sirskega belca; planil je na čelo majhne
peščice konjikov, vrgel je ščit na zemljo in je zaklical:
— Če nam bogovi niso usodili zmage, naj
vsaj vidijo Rimljani, kako junaki umirajo!« To rekši
je planil v sredo sovražnikov in vsi njegovi so
mu sledili. Tako so v svoji obupni borbi pobili še
Vrstica 956:
je ogledoval rimski vojskovodja, se je silno čudil
toliki hrabrosti ter je vzkliknil, obrnjen h Klavdiju
Galu: »Padli„Padli so kakor možje; res, zaslužili
so sinovom, da postanejo rimski državljani!«
 
Kje je bila zdaj mračna, zatohla učilnica,
Vrstica 983:
udje v krčih agonije ...
 
»O„O, ta pijanost smrti, ta edina, slajša od vročega
vina, mogočnejša od šepetanja, kakršno mora
zoreti na ustnicah zaljubljenih deklet ... Pogin
Vrstica 994:
bi umirali bogovi, ko bi mogli; a mi smo zdaj
sami bogovi, smo večji od bogov! Vae vivis, ave
Mors regina!«
 
V njegovih prsih se je zdajci skrila bela
ostrina legionarjevega meča: kakšen val krvi! ...
 
»Vid„Vid Breznik dalje!«
 
Študent je planil kvišku, iz sanj, z očmi vročice,
Vrstica 1.013:
vse to?
{{prelom strani}}
»Ali„Ali niste pazili? Aaa?!«
 
Maraton dobi v podobnih trenotkih glas, ki
Vrstica 1.022:
usločil kazalec.
 
»O„O čem smo govorili?«
 
»Pri„Pri Maratonu sploh ni navade govoriti,« si
je mislil Vid Breznik, ne da bi prestal drgetati.
»Kdo„Kdo govori? Kdor je vprašan, stoji pred klopmi
in drdra naizust, dokler mu raglja ne odreče.«
 
V kotu, pri zadnjih nekje, se je zasmejalo.
Vrstica 1.034:
po katedru, da je brizgnilo iz črnilnika.
 
„Mir!“
»Mir!«
 
Pene so zletele po prvih klopeh. Odličnjak
Vrstica 1.042:
med zobe in je srdito zavil oči.
 
»Mmm„Mmm, torej niste pazili, prijatelj? Torej,
dragi, ljubljeni moj Breznik, povejte nam torej,
kdaj je bila bitka pri Kanah?«
 
Profesor Maraton se je bil pomiril; njegovo
lice je pokrila mrzla neizprosnost vtelešene pravice.
 
»Kdaj„Kdaj je bila bitka pri Kanah? — Kdaj ...
Bitka pri Kanah? — Kane ... canis, cani, canem
— ah neumnost! Cannae, Cannarum!« je šumelo {{prelom strani}}
po Vidovi glavi. »Ampak„Ampak — Cannae, Cannarum,
— kaj me pravzaprav briga bitka pri Kanah? Kje
— kako prihajamo zdaj do bitke pri Kanah? In
zakaj ... zakaj bi jaz ... Kaj sem že mislil poprej?
Kaj je bila tista lepa reč, ko so me zmotili?«
 
Nehote je z nevoljo pogledal Maratona.
 
»Torej„Torej, torej prijatelj!?«
 
Študent je skomizgnil z ramo.
 
»Ah„Ah, torej ste nepripravljeni? No, in med
kom je bila bitka pri Kanah?«
 
Vid Breznik še vedno ni vedel, pri čem da
je. Njegove misli so se zvijale vase kakor jež pred
palico. »Med„Med kom? Kako med kom? Kdo ...?
Kako: med kom?! Za božjo voljo, kaj pomeni
vse to? Nekaj strašnega se zgodi, še ta trenotek,
ako mi čudež ne vdahne odgovora ...« Nervozno
je sklonil glavo in jo je zopet dvignil in zopet
povesil. Prišlo mu je, kakor da knjiga pred njim
Vrstica 1.078:
če jo obrne: tako bodi!
 
»In„In kje je bila torej bitka pri Kanah?« je zasičal
Maraton z demonskim glasom.
 
Vrstica 1.179:
pesem krogljemetov, tresk granat, kriki, šum kopit,
žvenketanje ... Vid Breznik sedi na belcu in poveljuje.
»Tam„Tam bomo zvečer, zmagovalci ali
mrliči!« Pokazal je s sabljo tja, kjer je najgostejše
mrgolelo sovražnikov. In že so tam, in že
ni upa, že se je vzpel pogin na črnem žrebcu, da
je zavihrala mrzla griva čez vse ljudi. Ali »mi«„mi“
se ne bojimo; »mi«„mi“ vriskamo tako strašno in veselo,
kakor mora biti človeku, umirajočemu z mladostjo
in s ponosom ... »Vsi„Vsi za menoj!« ... Prapor {{prelom strani}}
se ziblje med sovražniki; dviga se, pada, in zopet
vstaja. Skoraj ničesar več ne vidijo oči razen krvi,
Vrstica 1.244:
pri sebi kakor že kdovekolikrat:
 
»Vila„Vila doktorja Grudna ... Doktor Gruden
je naš zdravnik; dober zdravnik je, sestro je
ozdravil, ko smo vsi že mislili, da umre. Tudi
Vrstica 1.260:
praznik po vsej zemlji, tisti dan in še sedem dni.
Ampak tega ne povem nikomur, niti bratu Metodu: čemu bi vedeli ljudje, kar je lepo in tako
rahlo, da misel ne izmisli in usta ne izreko?« ...
 
Trezna enonadstropna hiša se je dvignila
Vrstica 1.295:
Vida:
 
»Kaj„Kaj ti je, da toliko pokašljuješ zadnje čase?
Ali te boli v prsih?«
 
»Pri„Pri odprtem oknu spi,« je menila Julka z
malomarnim glasom.
 
»Pri„Pri odprtem oknu! Kdaj naj odpira, če ne
v rožniku!« je vzkliknil brat in je zardel. »Pa„Pa
kod hodi danes oče?« se je spomnil nenadoma.
Njegovo vprašanje je bilo burno, s srdom so izbruhnile
besede. On, ki je bil s sestro vred iz prvega
Vrstica 1.312:
pestmi.
 
»Opravki„Opravki,« je odgovorila gospa Breznikova
kratko. »Komisija„Komisija, ali kaj.«
 
»Kako„Kako da ne pošlješ Vida k zdravniku?«
 
Takrat je spravil Vid rutico v žep in se je
Vrstica 1.326:
z obema rokama na mizi. Ona je molčala.
 
»Ali„Ali mi izvolite odgovoriti?« Glas se mu
je poostril od besede do besede ter je bil na
koncu kakor nož. »Vid„Vid!« — kriknil je skoraj —
»pojdi„pojdi jutri h Grudnu, na mojo odgovornost!«
 
»Naj„Naj se predrzne — na tvojo odgovornost!«
je dejala Julka potuhnjeno; tri leta in pol je bila
starejša od Vida.
 
»Ni„Ni vredno — katár!« Mati je skomizgnila,
z nepristno prezirnostjo.
 
Vid je radovedno poslušal vse to: kaj ima
brat, da se jezi zaradi njegovega kašlja? Tu, pri
obedu ... Ko bi šele vedel, da je na rutici kri!«
 
Ta hip pa je Metodu zažarel obraz; zalilo
Vrstica 1.358:
na glavi in palico v roki. Čudno, suho je dejal:
{{prelom strani}}
„Pozneje!“
»Pozneje!«
 
In trdo je zaprl za seboj.
Vrstica 1.368:
vanj in so očitale:
 
»Ti„Ti s svojim kašljem — ti si kriv! Ali je
bilo treba nepokoja?«
 
Mati je nenadoma težko zavzdihnila ter je
Vrstica 1.488:
v dušo, in tam je zabolelo, kakor nikjer. Zvilo se
je, vztrepetalo je z obupnim drgetom, zaječalo je:
»Ne„Ne misliti na to, ne zdaj, vsaj ta hip ne! Kasneje, {{prelom strani}}
kasneje, ko pride noč in molk in samota! Tiho
bodi — tiho — tiho ...«
 
In zares je vse utihnilo. Žarek solnca je
Vrstica 1.511:
krili.
 
»Moj„Moj letalni stroj!« je rekla misel v glavi.
In nekaj je dodalo: »Vse„Vse bo že davno pri kraju,
preden zletim ...«
 
Ko so pisali časopisi brezkončne kolone o
Vrstica 1.527:
bratu Metodu, da je sam tudi izumil letalni stroj.
 
»Ikaros„Ikaros!« se je nasmehnil brat s prezirno
dobrohotnostjo.
 
»Model„Model napravim najpoprej ... Majhen, precej
majhen bo, toliko da se vidi, če bi zares letel.
Zvečer ti pokažem načrt; vse sem že izračunal ...
Ali hočeš?«
 
Metod je kajpada hotel. Gledal je pozorno
in pozorneje, dokler ni pričel kimati z glavo.
 
»Inženir„Inženir moraš postati!« je dejal naposled
veselo in je udaril brata po rami, kakor je bila
njegova navada. Se več; z vnemo je primaknil
stol, potegnil je papirje k sebi ter je vprašal:
 
»Pa„Pa motor? Kakšen motor hočeš napraviti,
da ti goni vrtiljak?«
 
In sam je pomagal Vidu izumiti motor za
Vrstica 1.561:
ki leži za njim. Morda nastane kdaj iz malega {{prelom strani}}
veliko; prav mogoče je, da nekega dne zajaše
človek »letalni„letalni stroj Vida Breznika«Breznika“ in si
pogleda zemljo izpod oblakov. »Ali„Ali tisti človek
ne bom jaz sam; takrat bom že davno mrtev in
v grobu ...« mu je šinilo po glavi. In čas se mu
je zazdel mahoma tako blazno kratek, v takšni
hudourni brzini je zagledal neizprosno vrtenje njegovih
koles, da se je zagrabil za glavo.
 
»Ali„Ali pa res ni mogoče prevarati življenja?
Če bi se dobila naprimer kje takšna čarobna pijača,
da bi v eni uri preslutil vso nedosežno bodočnost,
Vrstica 1.579:
radovednostjo privezani na ta košček zemeljskega
kolovoza, ki milijonkrat izginja v primeri
z neskončnostjo večnih cest?«
 
Vid Breznik je začutil, da je silno slab in
Vrstica 1.589:
skrivnosti.
 
»Še„Še malo — le malo še, in jaz — da, jaz
ubijem tvojo dušo! Nič več misli, nič več sanj,
nič več hrepenenja in zelenja ... Zakaj, tvoje misli
Vrstica 1.600:
moreš okušati mirne tolažbe popolnega, jasnega
spoznanja, pa da te davno več ne bo, ko pride
tisti čas ...«
 
===IV.===
Vrstica 1.608:
kakor po navadi. Včasih je vzkliknila, ne glasno,
a nekako proseče, kakor tisti, ki molče priznava
krivdo in prosi: »Tak„Tak nehaj, ko vidiš, da si povedal
dovolj!«
 
Vid je stal ob zaklenjenih vratih, ki so vodila
Vrstica 1.619:
Breznikovo z vprašanjem:
 
»Zdaj„Zdaj sem zopet tu: na resen razgovor ...
In kje je Vid?« — pa je ona odgovorila:
 
»Na„Na vrtu menda; ali nemara se je vrnil v
mesto ... — Kaj hočeš zaradi njega?« je dodala
z osuplo slutnjo — takrat se je dvignil fant od
svojega okna ter je oprezno stopil h ključanici.
Vrstica 1.630:
sedel, menda na drugi konec mize.
 
»Povej„Povej mi torej: Vid je bolan; ali njegova
mati morda res ni opazila, kaj je z njim?«
 
»Tebi„Tebi da naj polagam račune o svojih materinskih
skrbeh?« se je uprla gospa Breznikova
z ostrostjo.
 
»Pač„Pač bi bilo bolje, da ni prišel čas za to ...
Ali, ker hočem govoriti zgolj o rečeh, ki jih ti,
dobra mati, nedvomno sama tudi premišljaš, noč
in dan, — glej, potemtakem res ni krivica, če
odgovoriš: kaj misliš o fantovi bolezni?«
 
»Katár„Katár ... To prihaja pogostoma ...«
 
»Ravnozato„Ravnozato! Jaz sem bil dve leti z doma
in ne vem, kako ste gledali nanj ... Pa zdi se
mi: ti misliš bržčas že jako dolgo, da je le katár?
— Ampak, to so ovinki,« se je prekinil z nejevoljo.
»Povej„Povej mi, zakaj ga ne zdravite?«
 
»Če„Če morda ni nevarno ... Zdravljenje požira
denar; in ti veš, Julkina možitev ...«
 
»Krasno„Krasno! Torej do današnjega dne res nisi
vedela, da je nevarno?«
 
»Ne„Ne ...« je rekla mati malodušno.
 
»Lažnivka„Lažnivka!« je dejal Metod strahovito suho
in počasi, da je padel zlog za zlogom kakor bič.
Mati je vzkriknila; Vid je slišal, kako je planila
pokonci.
 
»Le„Le sedi nazaj in pomiri se!« je nadaljeval
bratov glas. »Stavil„Stavil bi, da mi odpustiš, če ti
povem, kaj mi je rekel včeraj doktor Gruden: {{prelom strani}}
Prijatelj, pravi, zakaj ne pošljejo vašega brata k
Vrstica 1.680:
kaj storiš, ako Vid leže in umre? Ali boš takrat
pomislila, da pravzaprav ni imel ne matere in ne
očeta?«
 
»Kako„Kako da ne?« se je začudila mati. Kdo
ga potem oblači? Kdo skrbi zanj, kdo ga redi?
Kdo mu plačuje šolnino? Saj je len in neumen,
da skoraj ni več vredno trošiti zanj ...«
 
»Bolehen„Bolehen človek ima svojeglavo naturo; pomisli
to ... Toda odgovor mi še dolguješ: kaj
storiš sama s seboj, kadar umre?«
 
»Kadar„Kadar umre?« je ponovila mati s čudno
tesnobo in tako, kakor da bi se umelo že ob
sebi. »Morda„Morda bi bilo bolje zanj; kdo ve? On je
ves očetov ...«
 
Vid si je nehote predstavil očeta, visokega,
Vrstica 1.703:
je dejal tisti hip s srditim smehom:
 
»Haha„Haha! Baš to je tisto, vidiš! Kdo razen
tebe je kriv, da ima takšnega očeta? Ali se ti
ni zdel zločin, roditi otroka z bolnikom? Ubijati
ga, še preden je zagledal luč! Kdo te je prosil,
opica neumna,« je izbruhnil nenadoma glasno in
surovo, »da„da si se možila drugič? Pokojnino si
imela, denar si imela, celo let si imela dovolj,
čeprav si bila šestnajst let mlajša kakor danes.
Vrstica 1.714:
predvsem si hotela moža ... Vem; ti zato sovražiš
Vida, ker — ker te je sram — v dno tvoje
mrzle duše sram! ...« je končal Metod. Zdaj je
govoril tako neizprosno trdo in s tolikim sovraštvom
v glasu, da je Vida stresala groza.
Vrstica 1.721:
zaletavale.
 
»Tako„Tako govoriš z materjo, sin! Zato, ker sem
te učila in ljubila! Toliko ljubezni sem dala —
tebi in Julki — da je ni ostalo nič več — nič
več ... Jezus, Marija! In to, — da danes — danes
prvič — slišim, kako spoštuješ ...«
 
»Svojo„Svojo mater,« je hladno dopolnil Metod.
»Zelo„Zelo pravilno govoriš, mama. Moja reč je le, da
pojasnjujem. Trenotek, ko si postala naša mati,
je bil brez vsega drugega — le tvoje dobro, ne
Vrstica 1.749:
padala nanj ... In tebi, mati, gre hvala, da je
tako. Pa Julka? Ali se pozna tej ženski brez srca,
da jo je vzgojila — mati? Mati!« je ponovil z
bridkostjo. »Puhla„Puhla beseda! Tisti, ki so jo ovenčali
s poezijo, so morali vedeti, zakaj ... V mojih
ustih je težka in navadna, mojim ušesom je zvok
posmeha ...«
 
»Da„Da se ti ne smilim!« je zaječal glas gospe
Breznikove.
 
»Smiliš„Smiliš? Ti ne; vsaj danes ne, ko sva z
Vidom pričela razgovor. Glej: na eni strani tehtnice
— čustva tvoje brezčutne duše ... Ali razumeš?
Vrstica 1.773:
to reč, zaradi Vida; in povem ti, tak srd me je
zagrabil, da sem pil vso noč, ker si nisem upal
domov ... Morda bi te bil — ...«
 
Mati je vzkriknila.
 
»Jezus„Jezus, Jezus!«
 
In njeno čelo je udarilo ob mizo.
 
»Kdaj„Kdaj — reci, kdaj je bil Jezus pri tebi?«
je vprašal Metod s čudno mehkim glasom ter je
vstal. »Kateri„Kateri je bil dan, ki ga je videl pod našo
streho? ... Poslušaj, mati: povedal sem ti, a ne
vem ti svetovati; pokazal sem rano — leka ne
Vrstica 1.793:
se mi napol studi, ravno ker je tlačeno in
potrto. Zdaj veš, — ti glej! In ne pozabi: Boga
ne kliči, ako veruješ v greh!«
 
Vid je še slišal brata, kako je odhajal: počasi,
Vrstica 1.812:
je gledalo tisoč umorjenih sreč.
 
»Čemu„Čemu sem moral slišati ta razgovor? Čemu,
ko bi bilo bolje, da ga nisem! Zdaj bom moral
venomer misliti na to ... Čemu, čemu?«
 
Tako je padel na posteljo in je skril obraz.
Vrstica 1.843:
zgoditi.
 
»Kje„Kje imaš izpričevalo?« je vprašala gospa
Breznikova s suhim, strogim glasom.
 
»Pokaži„Pokaži svoje sramotno izpričevalo!« je ponovil
s hripavim glasom oče, ki se je ob enakih
prilikah oborožil z nenavadno energijo in z zavestjo
Vrstica 1.856:
gesto, desnica se je skrivala pod žaketom.
 
»Na„Na mizi ...« je odgovoril sin temno in
jezno, ne da bi dvignil oči. Čemu bi jih?
 
Vrstica 1.863:
s škodoželjnim usmevom.
 
»Sramota„Sramota!« je vzkliknil oče, in videti je bilo,
da si ugaja. »Izrodek„Izrodek! In s tem se predrzneš pred
oči ubogemu očetu! S tem — svoji dobri materi! ...«
 
»Hvaležnost„Hvaležnost!« je dejala gospa Breznikova s
porogljivo ostrostjo.
{{prelom strani}}
»In„In tebe da ni sram živeti od krvavih žuljev
svojih nesrečnih roditeljev ... Ne, prokleti! Tragedija je pri kraju!« Očetov glas in zamah levice
sta bila do pike ista, kakor običajni glas in gesta
vseh nesrečnih očetov na pozornici s sposobnimi
igralci. »Poglej„Poglej!« Desnica je zdajci dvignila nov
korobač iz pletene kože. »Če„Če te niso poboljšali
opomini, če te niso ganile besede, če ni pretresla
tvoje črne duše žalost moja in sirote tvoje matere
— pa naj se zgodi ta poslednji poizkus, da te
pripeljem k spoznanju!«
 
Ta hip je gospod Breznik začutil z veliko
Vrstica 1.896:
rodila misel, kakršne ni mislil do tistega dne.
 
»Ali„Ali je že kdo zblaznel v takšnem trenotku
in — ubijal?«
 
Zdelo se mu je, da ga ta misel naslaja. Nato
Vrstica 1.905:
iz globočin spomina ...
 
»Ti„Ti me sovražiš, ker te je sram, — v dno
tvoje mrzle duše sram ... Kdaj si se trudil, da
najdeš in da vodiš dušo svojega otroka? Ti še
nisi opazil ...«
 
»Jezus„Jezus!« je viknila mati in je bila naenkrat
bleda kot prt. »Kje„Kje si poslušal?«
 
Takrat se je Vid vzravnal, ne čuteč toče
Vrstica 1.918:
proti materi:
 
»Kdaj„Kdaj je bil Jezus pri tebi? Ti, — veš, trenotek,
ko si postala moja mati, je bil tvoje dobro,
ne moje ... Tu ni nič dolžnosti, nič: spoštuj in
tako dalje ...«
 
»Satan„Satan!« je zahripel oče. »Ali„Ali ga slišiš, kaj
govori? Bij ga še ti, za božjo voljo!«
 
Toda mati je trepetala kakor šiba, in da ni
Vrstica 1.931:
Vida z obema rokama za grlo:
 
»Zakaj„Zakaj ne pogineš, ti kazen peklenska?!«
 
Vidu je zmanjkalo sape in zavesti. Slišal
Vrstica 1.945:
tihim od sovraštva:
 
»Da„Da me naznaniš? — Ne boš me naznanil;
ti ne, morilec, ti ne, ti ne! Sam veš, da me ne
boš; kako si se predrznil lagati? Govori!«
 
»Ne„Ne bom ...«
 
»Česa„Česa ne boš?« Vprašanje je bilo kakor igla.
»Česa„Česa si ne upaš, strahopetec?«
 
»Ne„Ne upam si te naznaniti ...« je zaječal oče
z revnim, skorajda ihtečim glasom. »Moj„Moj Bog!
ne glej me tako!«
 
Matere ni bilo več v sobi. Julka je zunaj
Vrstica 1.970:
Gruden je prihajal vsako jutro in je majal z glavo.
Tuintam je stopil v sobo Metod; pogladil ga je
po laseh. »Saj„Saj bo bolje!« je dejal z nerodnim glasom,
pa je odšel po svoji poti. Včasi je šla tudi
mati mimo postelje; pogledala ga je — in že je
Vrstica 1.993:
život se mu je zazdel kakor tuj, ne pa njegov.
 
»Čisto„Čisto drugače sem pričel misliti o vsej tej
žalostni komediji!« je dejal bratu, ki je stal z njim
pred oknom.
 
»Kako„Kako?« se je zavzel Metod.
 
Vid mu ni odgovoril, samo nasmehnil se je.
Vrstica 2.016:
je spati, ali duh je bil svež in žejen širokih minut.
V prsih je bila lahkota: nič več teže, nič bolečin.
»A„A to je konec,« si je mislil Vid. »Tisti„Tisti
konec, ki se končava čez dolge mesece ležanja,
misli na smrt, sočutja domačih in nadležne postrežbe.
Vrstica 2.030:
od same vroče, žgoče, divje, krasne ko nobena ...
Biti kakor krvava baklja: uro plamena, hip lepote
— in konec! ''Potem'' konec, ''takšen'' konec, ne
pa zdaj, ne tako!
 
Vrstica 2.062:
molitev so šepetale:
 
»Ti„Ti nisi, — nisi! A jaz sem, jaz sem, samo
jaz! In ker sem jaz, ni tebe! Ni te, ni te!«
 
»Kaj„Kaj govorim?« Vid se je naenkrat zasmejal.
»Kaj„Kaj so govorila moja usta? Um ni razumel ...
Morda je bila resnica? Zdaj teko hipi, ko se cepi
človek v dvoje, in drug drugega, sam sebe ne
spozna ...«
 
Spustil se je nazaj; Metod mu je bil nekoč
Vrstica 2.076:
črn, je tulil pes.
 
»Godba„Godba bi morala igrati, naglo in veselo
koračnico ...« se je zahotelo Vidu. »Tako„Tako, da bi {{prelom strani}}
se spomnil človek bistrih konj in grmenja topov;
kakor jeklo da bi sekali glasovi ... Na konju,
čez bojno polje, umirat kot junaki profesorja Maratona; v veselo smrt! Kaj praviš, duša? ... Ali
pa ne: tako bi šel, kakor gredo »moji«„moji“ junaki!
Tisti, ki jezdijo svetle bele sanje z vihrajočimi
grivami ... Stari junaki so se morda izpočetka
bali: groza jih je bilo pred klanjem; »čemu«„čemu“, so
si mislili, »vse„vse to?« Ko pa so se vsule strelice
in so zarjoveli rogovi — takrat so zblazneli od
svoje groze, kri jim je zalila oči, opijanili so se z
Vrstica 2.094:
bi se tresla zemlja pod njimi, žarko pesem bi rodile
globočine, kakor šumečo puščico, kakor perot
jeklenega ptiča, ki bi se zveneč zakalil v oblake ...«
 
»Ležal„Ležal bi sredi polja, kri na čelu, na prsih
kri; široko bi strmele oči in se ne bi zaprle, ko
bi stalo solnce nad njimi vrhu neba ... Šumenje
Vrstica 2.114:
nemara zbudil, svež in nov, ves drugačen kakor
nekdanje čase, ter bi zaklical Moč, da ga ustvari
k novemu življenju ...«
 
Toda slika je izginila, kakor izgine voda v
Vrstica 2.121:
Rimljanov; konec Bruta je zasijal pred njim.
 
»In„In gladium incubuit ...« je zamrmral polglasno.
»In„In gladium ...« je ponovil večkrat, da so
kapljali latinski zlogi kakor prijetna rosa, pojoča
z zvokom starega brona. In mahoma je začutil,
Vrstica 2.132:
Tisto uro je sedel brat Metod pri Grudnovih.
Doktor je pušil kubo ter je med oblački dima
sunkoma zabavljal »današnjim„današnjim razmeram«razmeram“. Gospa,
ki je bila še mlada in prijetna, se je sklanjala čez
mizo; gledala je na rožnati senčnik velike svetiljke
Vrstica 2.145:
lepi, zelo vitki liniji njenega pasu.
 
»Krasotica„Krasotica bo ...« je mislil sam pri sebi in
si je dejal, da bi jo poljubil.
 
Vrstica 2.155:
prevrnjen.
 
»Nihče„Nihče se ga ni dotaknil,« je mrmral z nerazumljivim
glasom, »padel„padel je, kar sam od sebe ...«
 
In skozi ledeno temo, ki mu je namah zalila
Vrstica 2.162:
dva hipa prej izpregovorila o Vidu.
 
»Kaj„Kaj vam je?« sta vzkliknila hkrati Gruden
in njegova žena.
 
Vrstica 2.194:
modri zrak.
 
»Ali„Ali se ne bomo nič več vozili?« je reklo
dekle sama pri sebi.
 
Vrstica 2.214:
negotovostjo je dodala na glas:
 
»Gospod„Gospod tovarnar ...?«
 
»Jaz„Jaz, takorekoč!« se je nasmehnil debeluh.
Poklonil se je, stopil je naproti. »In„In vi ste gospodična
Breda? — Kaj ne, tako vas hočemo klicati,
kratko in podomače? Pozdravljeni in dobrodošli!
Moj brat je že nestrpen od radovednosti; morda
izvolite k njemu, ko odložite ... Jera vam pokaže
sobi, vašo in njegovo. Jera!« je zaklical z
močnim glasom, kakor grom, da se je privalil
odmev po hodnikih. »A„A mene oprostite, do večerje.
V tovarno moram; tam, vidite, stoji tovarna ...«
 
Okrenil se je, iztegnil zalite prste proti dimniku
Vrstica 2.259:
in gladka, je sklenila, da ne obleče druge.
 
»Ali„Ali sem za ljudi?« Zaigrala je z ustnicami.
»Nečimernost„Nečimernost! Kdor prihaja služit denar, je lep
ali pa ne. Morda sem celo grda? — Nikakor!«
— so se uprle oči z zadovoljstvom. »Ah„Ah! torej
vendar hočem biti lepa, dasi ne maram hoteti ...
Pa lahko, da nisem lepa; kaj vem? Samo dva
sta mi rekla, da sem: prvemu nisem verjela, a {{prelom strani}}
drugi je govoril samo s pogledi, z usti je modroval
o impresijonistih ...«
 
Z ozkimi, skorajda lenimi koraki je stopila
Vrstica 2.292:
zaprta.
 
»Prosto„Prosto!« je ta trenotek odgovoril moški
glas z dobrodejno polno barvo ...
 
Vrstica 2.317:
plašnim glasom.
 
»Gospod„Gospod brat me pošilja sámo, da se vam
pokažem in predstavim ...«
 
»Gospodična„Gospodična Breda Zorjanova? Prekrasno!
Pozdravljeni, gospodična Breda; če boste imeli
malo potrpljenja z menoj, ne dvomim, da se privadimo
in spoprijateljimo!«
 
Zavzela se je, kajti bolnik je vstal, v dolgi
Vrstica 2.331:
segla v iztegnjeno roko.
 
»Kaj„Kaj delate!« je vzkliknila po nagibu nenadne
misli, da je bolan. »Sedite„Sedite, prosim, nikarite
vstajati zaradi mene: to ni dobro!« je dodala s
prepričanjem.
 
»Dobra„Dobra ste in skrbna ...« Gospod Roman
se je čudno nasmehnil. »In„In če mislite, da mi {{prelom strani}}
škodi ... Ako torej želite ...« Spustil se je v
svoj temnordeči naslanjač; desnica se mu je povesila
do tal, ozki beli prsti so dosegli preprogo.
 
»Toda„Toda primaknite si stol; trudna ste pač. Tam,
prosim ... Tako; zdaj pokramljava, kajneda?
Veste, zdi se mi, kakor da sva znanca že tisoč
let; in vem, — z vami se je prijetno razgovarjati ...«
 
»Kako„Kako veste?« Bredi je bilo čudno pri srcu.
 
Bolnik ni odgovoril; le usmev se mu je povrnil,
Vrstica 2.354:
se je zarezala guba za njimi.
 
»Prijetna„Prijetna je vožnja do vas; takšna polja!«
je izpregovorilo dekle, da bi zanetila razgovor.
»Kakor„Kakor sama zlata jezera, na desni in na levi ...
In ti visoki jagnedi ob cesti! Zdaj se je delal
hlad, vranca sta dirjala, kočijaž je počival z
bičem ...«
 
»O„O, da!« je vzkliknil gospod Roman. »Cesta„Cesta
nudi lep razgled; in naš kraj je izmed najkrasnejših
tod okoli. — S tem me lahko podkupite za karkoli
vem in čutim, da ga je krasota; in če ga
slišim hvaliti, sem vesel kakor otrok.«
 
»Čuden„Čuden bi bil otrok s tako neprijetnim,
bridkim smehljajem,« je menila ona sama pri sebi.
Nato je dvignila glavo, život sklonjen, roke sklennjene
na kolenu; lice ji je sijalo od veselega spomina.
»Kadar„Kadar pride človek iz mesta ...« je govorila
z mehkim, čustvenim glasom, bolj zase nego {{prelom strani}}
zanj. »Tam„Tam je zdaj v hišah soparica, in ulice so
vroče; človek bi zaspal nasredi ceste! Vožnje v
vlaku se ne veselim, prenaglo beže kraji mimo;
Vrstica 2.383:
drug: dišeč, močan ... Tako šele človek vé, k
čemu ima oči; ''tako'' bi gledal brez preneha, to
bi gledal, samo gledal bi!«
 
Prekinila je svojo vzhičenost. »Ali„Ali, vam gotovo
škodi, če toliko govoriva? Zdi se, mir bi
vam ...«
 
»Nikakor„Nikakor ne, gospodična Breda!« Bolnikov
glas je zvenel škodoželjno, skoraj porogljivo. »In„In
— hotel sem reči: na polja morate zjutraj, ob
zori, takrat ko je še rosa nad njimi in — samota.
Vrstica 2.399:
njeni umerjeni dihi vzrok vašega življenja. Več:
vi veste, da ste nič brez nje, da ste zaradi nje
in —«—“
 
»Morda„Morda samo delec tistega velikega očesa,
ki gleda ona z njim po svojem oblačilu ...« je
menila Breda.
 
»Primera„Primera, ki vam jo zavidam,« je dejal gospod
Roman in jo je pogledal z brezizraznimi, {{prelom strani}}
venomer odprtimi očmi. »Vi„Vi pač mnogo premišljate?«
 
»Nikakor„Nikakor ne,« je odmajala ona. »Čemu„Čemu bi?
Ali se vam zdi prijetno? Sedim, gledam — čemu
bi mislila? Ali pa zvečer: ležim, prijetno mi je,
pod okni šepeče noč, jaz pa poslušam — in ne
mislim.«
 
Roman se je neverno nasmehnil; njegova
Vrstica 2.419:
ter je zagrabila v brado.
 
»Po„Po rožah diši ...« je dejala Breda z zamišljenim
glasom ter je obrnila svoj mladi, nekako
bridki profil proti oknu. »Toda„Toda recite,« se
je spomnila nenadoma, »zakaj„zakaj imate na oknih te
nenavadne, modre zastore? Poglejte, luč, ki prihaja
naskozi, je modra; odsevi na parketu in na
preprogi so modrikasti, in tako čudno sinjevkast
vam je v teh žarkih obraz ...«
 
»Ugajajo„Ugajajo mi,« je rekel bolnik, rahlo in skrivnostno.
»Iz„Iz bivših dni se spominjam, kako je lepa
modra luč; in ljubim jo še zdaj — veste, strastno
ljubim svoje modre gardine — in te odseve, in
žarke, vse ...«
 
»Kako„Kako: še zdaj?«
 
»Še„Še zdaj, pravim, ko jih ne vidim več,« je
dejal gospod Roman, počasi, razločno in mirno.
 
»Kako„Kako da jih ne vidite?« se je zavzelo
dekle ter se je vzravnalo na stolu, s plašno črto
med očmi.
Vrstica 2.447:
s komolcem na koleno.
 
»Tako„Tako da je z nama? Recite — ali vam
niso povedali, kakšna je moja bolezen?«
 
»Ne„Ne,« je polglasno odgovorila Breda. Zazdelo
se ji je, da se zdajci razodene nekaj silno
mučnega in neprijetnega.
 
»Slep„Slep sem,« je rekel Roman mirno, ne da
bi trenil z obrazom. »Moje„Moje oči ne vidijo ne solnca,
ne modrih gardin, ne vašega lica ... Pa vendar
vas gledam; vsakatero črto si predstavljam, kakršna
je. In vidim, da se me skoraj bojite ta hip.«
 
»Nikakor„Nikakor; počemu? ... Siromak!« je dodala
čez minuto. Ali zavedla se je takoj, da je rekla
tako neskončno malo. »Pa„Pa od česa? Ali ste že
od rojstva — ali ste oslepeli pozneje?«
 
On se je bridko nasmehnil in je obrnil glavo
Vrstica 2.469:
položil prst in je pokazal Bredi majhno rdečo liso.
 
»To„To je bilo, veste, nekaj takšnega ...«
 
In značilno je tlesknil s prsti, kakor da bi
Vrstica 2.486:
zlata in si je čudno igrala z mehko brado.
 
»Tak„Tak človek — in slep!« je reklo dekle pri
sebi. »Kako„Kako se ne bi zapiral za svoje gardine:
saj izziva že dve pedi za njimi življenje, ki mu je
zaprto, in greje solnce, ki mu ne sveti!« Nato se
je spomnila ter se je opravičila naglas:
 
»Nič„Nič nisem vedela, nihče mi ni povedal,
kako je ... Gospa, ki mi je posredovala mesto,
je dejala samo, da bom čitala bolehnemu gospodu;
drugega sama ne ve. In zatorej oprostite: morda
vas je težilo, kar sva prej govorila ...«
 
»O„O gledanju?« je vprašal Roman in se je
obrnil nazaj, z rahlim usmevom, ki je bil nekoliko
visokomeren. »Kako„Kako bi me težilo, prosim vas?
Duše ni mogoče zapreti mislim, kakor se sobe
zapirajo žarkom. In sploh!« Nervozno je odgrnil
zastore, da je pogledal večer po vsem prostoru.
»Slepost„Slepost bi bila poslednje ... Kar se pa tiče
besed, vedite, gospodična Breda, — mi tihi
ljudje tehtamo mnogo manj to, kaj človek govori,
Vrstica 2.516:
zle melodije. Morda je v njem dobrota in lepo
hrepenenje; tista sanjarija morda, ki si igra z
ritmi, ne z obrazi. V vas je mladost ...«
 
»Saj„Saj ne veste!« je oporeklo dekle z začudenjem.
 
Slepec je ni poslušal.
 
»Veselim„Veselim se,« je govoril dalje, »ur„ur, ko mi
boste čitali knjige, ki jih ljubim. Poglejte tistole,
na mizi.«
 
Breda je pristopila k široki mizi in je vzela
z indigastega prta zvezek v temnočešnjevem marokinu,
z napisom: »L'„L’ intelligence des fleurs.«
 
»Polmrak„Polmrak se dela, žarki so umolknili,« je
dejal on z mehkim glasom, kakor zase.
 
»Umolknili„Umolknili?« je hotela vprašati Breda; toda
tisti hip so zaropotali po mostovžu koraki, vrata
so se odprla in v sobo se je porinila postava
Vrstica 2.539:
piko zapaljene smotke pred licem.
 
»Kako„Kako je?« se mu je usulo v žvenketajoči
plohi besed: »V„V razgovoru? Bravo! Roman me
je pač že oprostil, da nisem poslal natančnejšega,
kako in kaj ... To je tako, gospodična: opravki,
— malo časa, — naglica, in — jaz ljubim kratko
poslovanje. Kako ste zadovoljni? Da?! Prekrasno;
in na verandi je večerja ...«
 
»Idita„Idita naprej!« je velel Roman svojeglavo, ko
je Breda obstala, v zadregi, ker se ji ni zdelo
primerno, da bi mu ponudila roko. Počakal je, da {{prelom strani}}
Vrstica 2.559:
pravkar prekinila branje. Prste med knjigo, kjer
je bila nehala, je držala pravilne, gladke roke na
češnjevem marokinu »L'„L’ intelligence des fleurs«fleurs“.
Poslušala je, kajti Roman je govoril o rečeh, ki
ki sta jih bila sprožila. Sedel ji je nasproti in je
Vrstica 2.570:
brez obrisov izginjali v temni baržun.
 
»In„In tako,« je dejal z mirnim, premišljenim
povdarkom, »ljubim„ljubim najbolj med vsemi barvami
modro: ker je v nji neka fina ljubezen in posebna
lepota, ki je ne okušajo vsi.«
 
»Lepota„Lepota vode pod jasnim nebesom,« je menila
Breda in se je ozrla proti oknu, kakor da bi
hotela s pogledom odgrniti zastore; zunaj je sijalo
kimovčevo solnce prvih popoldanskih ur.
 
»Ničesar„Ničesar čutnega ni v modri barvi,« je nadaljeval
slepec, »ničesar„ničesar vznemirjajočega; iz minolih
dni se spominjam, da ji je bila lastna zgolj
skrivnostna, prečudna mistična vedrost.«
{{prelom strani}}
»Vedrost„Vedrost brez želje; modra vedrost ... A
rdeča barva kriči po veselju in nima miru, nima
jasnosti: kar je rdečega, gori z zagonetnim, brezmejnim
hrepenenjem.«
 
»V„V glasbi,« je dejal Roman, »bi„bi predstavljala
trepet strasti, ki je vi ne poznate; zato vam
je njeno hrepenenje uganka. Res je, da niso vsi
Vrstica 2.615:
drhtenje velikega, težkega misterija po
ozki poti, na desni morje svetle, mirne svetosti, na
levi razbeljeno brezdno z grmečimi psalmi strasti ...«
{{prelom strani}}
Breda je poslušala le napol; zrla je zdaj na
Vrstica 2.622:
pa so živahno priigravale k zmislu besed.
 
»Kaj„Kaj mislite ta hip?« je vprašal Roman nenadoma,
kakor da je začutil njen pogled; njegove
obrvi so se dvignile in napele.
 
»Kaj„Kaj mislim?« se je nasmehnilo dekle. »AIi„AIi
se pravi temu — misliti? Ne vem ... Zazdelo
se mi je, nehote in Bog sam vedi, zakaj: kako
Vrstica 2.636:
svetom naših misli, in da jih ni v tej steni vrat,
kjer bi prišla misel na drugo stran, ne da bi se
popačila in izpremenila ...«
 
»Tudi„Tudi vi ste že našli to resnico?« Roman
je trpko pokimal z glavo. »Meni„Meni se zdi, resnica
je neskaljena le tam, kjer jo imenujemo v želji in
v pogrešanju; morda je tudi v molčanju. Po Indiji
je hodil svoje dni velik modrijan, ki je učil: Ne
vprašuj in ne odgovarjaj; zakaj, moti se, kdor
vprašuje, in moti, kdor odgovarja; ti molči!«
 
»To„To je bil Buddha?«
 
Slepec je preslišal vprašanje. Vzdignil je roko
Vrstica 2.652:
je nadaljeval prejšnji razgovor.
{{prelom strani}}
»Zdaj„Zdaj, veste, ne vidim več črt in oblik, ne
vidim več barv in obrazov. Navadna prikaznost
zunanjega sveta je zame kakor ugasla in izbrisana,
Vrstica 2.659:
je zdaj ni mogoče priklicati nazaj, da bi popravil;
ker je pravtako izgubljena, kakor moja otroška
vera v miracula Dei — in v čudodelne vodice,«
je dodal prezirno. »In„In potem, ker se mi je svet
luči in barv tako popolnoma nadomestil z drugim,
s svetom glasov in vonjav, in s tretjim, višjim, —
s svetom neizraznega mističnega spoznanja, da so
le redki hipi, ko zavidam vas ostale, zdrave in
gledajoče; in še tisti hipi so morda lažnivi ...«
 
Breda je neverno dvignila glavo.
 
»Jaz„Jaz pa sem vedno mislila, da morate biti
strašno nesrečni: nikdar več nobene žive slike, nič
solnca, nič barv ... Ne gledati življenja, kako se
giblje v valovih ...«
 
»Kdo„Kdo pravi, da ga ne gledam? Videl sem
vse to nekdanje dni; slike so ostale, v spominu.
A dočim je slika svetá, kakršna vstaja človeku,
Vrstica 2.686:
čudo: ure prihajajo — če sodim po sebi, ko govori {{prelom strani}}
nekaj iz strogega takta dogodkov, kakor z
jezikom jutrišnje zore.«
 
»Da„Da bi bilo potemtakem vaše življenje še
lepše od našega?« se je zavzelo dekle in je sklenilo
roke v naročju.
 
»Lepše„Lepše, pravite? Potem mora biti v Vas
mnogo hrepenenja. A ne verujem, da je tu mesto
za primero; lepota, kolikor je more človek spoznati,
Vrstica 2.701:
Breda — če mi hočete izbrati smodko, tam na
omari, in če vas potem ne bo dolgočasilo, bi vam
povedal o tej drugi lepoti.«
 
»Rada„Rada ... In kje? Ah tu! Z rumenimi pikami?«
Breda je bila s plavno, strogo hojo pristopila
k starinski komodi, oknom nasproti, kjer
Vrstica 2.719:
pogledom.
{{prelom strani}}
»Vsi„Vsi moji ostali čuti so se podeseterili in
postoterili,« je pripovedoval gospod Roman z
glasom, ki se je zdel skorajda topel in zadovoljen.
»Naprimer„Naprimer sluh; z njim slišim bogvekolikokrat
več od vas drugih, z njim spoznavam ljudi, ko
so še daleč od mene: človeka na cesti, korak
Vrstica 2.735:
obleke — poleg tega, da jih spoznavam po vonjavi
njihovih las, ki prihaja k meni oddaleč. Tako
tudi jaz ne izgubljam tiste lepote, ki jo ljubim.«
 
Govoril je polagno; in zdaj je zelo premišljeno
Vrstica 2.742:
v bronasto kotanjo.
 
»Kaj„Kaj bi rekli vi o teh rečeh? In kaj, če vam
povem, da je v korakih lepega dekleta svoja, čisto
svoja melodija, čudesna pesem, ki je ne sliši nihče,
kar je gledajočih ... To poje, tiho, rahlo poje, to
se dviga, ziblje in pada, kakor pesem pomladi
same. Krasota je poslušati ...«
 
»Z„Z ušesi?« je vprašala Breda v presenečenju.
 
»Kako„Kako drugače? Ali se vam zdi, da ne? ...
Morda je res še kaj drugega; ali zame je kakor {{prelom strani}}
melodija ... In drugačna je ta pesem, če hodi
Vrstica 2.757:
bolj vroča in manj bogata tistega čaru, ki je
kakor svež od mladostne rose: tako so vetrovi
julija različni od onih, ki dihajo v maju ...«
 
»In„In kako spoznate osebo med drugimi? Tega
pač ne čutite in ne slišite, kakšen je obraz: oči,
pogled in vse?«
 
Roman je iztegnil roko.
 
»Pa„Pa kako ne bi? Če si mislim vas: vem,
da ste lepa.« To je rekel tako resno in mirno,
da je Breda radostno zardela. »Vaš„Vaš stas je vitek,
kakor steblo lilije. In vaše lice je morda kakor
medel mramor, jedva odahnjen z barvo bledih
Vrstica 2.777:
Danes ste se oblekla v zeleno; zakaj nimate tiste
lepe modre bluze kakor včerajšnji dan? Tako
mirna je bila nad črnim krilom ...«
 
Dekle se je dobro spominjalo, da mu ni govorila
o bluzi, ki jo je nosila.
 
»Kako„Kako ste vedeli za mojo obleko? Kdo
vam je pravil, koga ste vprašali?« je vzkliknila
nemirno in obraz ji je zastrmel.
 
»Nikogar„Nikogar nisem vprašal,« je odgovoril slepec
z nedvojbeno odkritostjo. »Glasovi„Glasovi imajo barve,
barve imajo glas; ali vsaj nekaj, kar je podobno {{prelom strani}}
glasu, samo da je neskončno finejše in rahlejše.
Solnčni žarki se odbijajo in pojo svojo pesem. Ali
hočete raztegniti zavese?« je vprašal, kajti Breda
se je bila dvignila in je odložila knjigo na stol.
 
»Samo„Samo majčkeno solnca!« je dejala ona skoraj
proseče, »samo„samo toliko, da bo sijalo name.« In ni
se začudila njegovemu vprašanju.
 
»Raztegnite„Raztegnite čisto naširoko, da bo luč po vsej
sobi! — Ah, tako! In zdaj je vse drugače ...«
 
Breda se je za trenotje ozrla po vrtu; na
Vrstica 2.806:
je vrnila in je prisluhnila iznova.
 
»Kako„Kako vam ugaja glas ''a''?« je vprašal gospod
Roman ter je položil glavo nazaj. »In„In — ali si
mislite ob njem kakšno barvo?«
 
»Zdi„Zdi se mi rdeč,« je dejala z gotovostjo in
kakor da ne bi bila slišala prvega vprašanja.
 
»Tudi„Tudi meni; vznemirjajoč je, čuten in topel
kakor od hrepenenja, včasih pa vroč od strasti.
''A'' je v mnogih jezikih ženska končnica ... Toda
oprostite; tega ne pravim zaradi vas, dete moje.«
 
»Kakšno„Kakšno dete?« se je nasmejala Breda s
senčnim pogledom, kajti ves čas med tem razgovorom
se ji je videlo, kakor da se je Roman
nenadoma pomladil.
 
»V„V tem glasu je tista niansa sle, ki jo nosi
tudi barva žarkordečih cvetov. Enako neprijeten
mi je ''e'': rumen je, žolta zavist, zavratna hudobnost,
mali demon z eno besedo.«
{{prelom strani}}
Dekle je nezaupno odmajalo z glavo, kajti
Vrstica 2.834:
laseh.
 
»Toda„Toda ''o'' ljubim,« je nadaljeval slepec ter se
je nanovo obkrožil z dimom. »''O'' je moder kakor
globoko nebo; ali, recimo, moder kakor vaše
misli, gospodična Breda. Poln je tiste mistične
Vrstica 2.844:
daleč, čudovito daleč ji sega pogled. Žarki sijo
k meni in ko so tostran zavese — povem vam,
da se mi sliši, kakor bi peli ''o'' ...«, tiho zveneč
po lepi, brezmadežni melodiji. — In vi ste mislili,
da so barve umrle za slepca?«
 
»Da„Da, mogoče je ...« Breda se je oprijela
njegove prejšnje misli. »Zdi„Zdi se mi, ko bi prišli
otroci, majhni otroci, po strmem jesenskem bregu
s temi zlatimi odsevi, ki prihajajo zdaj na travnike,
Vrstica 2.855:
nebo — široko, nasičeno z modrino, — zdi se
mi, da bi se začudili tiho in pobožno: O! —
kakor pojo vaši žarki.«
 
Pomolčala sta. Nato je vprašala Breda malodušno:
 
»Rumenih„Rumenih cvetov torej prav nič ne marate?
Čisto zlatih, zlatic ali solnčnic?«
{{prelom strani}}
»Modre„Modre ljubim,« je dejal slepec s čudno
trdovratnostjo. »Ali„Ali pa«pa“ — in zarisal je s kazalcem
v zrak — »takšen„takšen ornament — tak rahel,
drobne modre črte na črnem dnu ...«
 
»Druga„Druga misel se ga je morala lotiti,« je dejalo
dekle zase. In tisto minuto molčanja se je nehote
ozrla v okno.
Vrstica 2.876:
skrilo za njim.
 
»Solnce„Solnce je umolknilo; nič več ne zvene žarki,«
je nenadoma izpregovoril gospod Roman, z otroško
otožnostjo v glasu. »Oblak„Oblak je prišel na nebo.«
 
Nobenemu se ni moglo izpregovoriti; Breda
Vrstica 2.885:
ko je molk postajal mučen, je izpregovorila tiho:
 
»Vi„Vi imate vendar toliko več od mene in od
vseh, kar nas je drugih v vaši bližini ... Torej
morate biti srečni?«
 
»Srečen„Srečen?« je ponovil gospod Roman. »Da„Da.
Ampak — včasih se mi zdi, kakor da bi bilo
vendarle nekaj praznega v meni, nekaj pustega ...«
Prsi so se mu dvignile. »Gospodična„Gospodična Breda,« je
izpregovoril čez minuto, »vi„vi — vi ste dobra ...
Poljubil bi vas na čelo.«
 
Dekle se je sklonilo naprej, kakor da hoče
bolje slišati; in zardela je, do las in do trepalnic. {{prelom strani}}
Nato je rekla naglo in odločno: »Poljubite„Poljubite!« ter
se mu je približala s sklonjeno glavo.
 
Vrstica 2.906:
poljubil jo je, tik pod lasmi, na sredo čela.
 
»Tako„Tako mi je — kakor da še nikoli nisem
poljubil čistega dekleta!« je dejal polglasno, ko
jo je izpustil. In ker je v svoji blaženosti pozabil
paziti, ni čutil usmiljenja, s katerim mu je bila
Vrstica 2.943:
blagoslovljenim minutam.
 
»Najprej„Najprej je čustvo; in še globlje, še bolj v
skrivnosti — misel; in bogvedi kje, ampak nekje
gotovo, je nekaj drugega, lepega in visokega ...
Vrstica 2.956:
trdim pomenom besed:
 
»Popotnik„Popotnik Martin se je razgovarjal z zarjo,
zarja se je rokovala s poetom, poet z nočjo, ko
je bil na izpovedi pri lepi gospé Maji. Princesa
Jolanta pa je hodila sama in je prebirala svojo
židano dušo ...«
 
Kako je mogla takšna knjiga imeti naslov
»Maskerada«„Maskerada“? Ali je poznal tisti, ki jo je pisal,
še lepšo luč?
{{prelom strani}}
Vrstica 2.969:
mislila Breda toinono.
 
»Kaj„Kaj, Če je resnica, kar pravi: da so se mu
namesto vida poostrili drugi čuti, tako da zdaj
sliši nove, nam ostalim tuje in neme melodije življenja,
Vrstica 2.977:
videl solnca: vsi bi poslušali tisto čudesno pesem,
in vse bolj bi gorela, vse ože bi se približala mislim
naša notranja zarja ...«
 
»Toda„Toda njegova modrost nemara ni spoznanje
resnice, temveč samo prevara, ki se z njo tolaži
uboga, po sreči in umirjenosti hrepeneča narava.
Vrstica 2.999:
strašno, ker je ni sovražil ... Vse sovražimo, na {{prelom strani}}
kar nas je misliti strah; a ne spominjamo se, da
je sovraštvo temelj večnega spomina ...«
 
Nekoč ga je primerjala z berači:
 
»Neskončno„Neskončno reven je tudi on; za svojo revščino
pa si je napravil velik svet namišljene modrosti:
kadar sedi sam in gleda vase, je tudi on izmed popotnikov,
Vrstica 3.010:
svatovstva samo veseli, a ne ztegne rok po jedi in
po pijači, je vzrok in edina možnost, ki mu čuva
tolažilno zmoto pred spoznanjem.«
 
Ampak, če bi bil vseeno modrijan? Vseeno
Vrstica 3.020:
zdrave, tople, pričakujoče mladosti.
 
»In„In kaj bi mi vsa modrost? Saj ima vsakdo
v sebi tisto svetlo in visoko, ki sije in sveti; tudi
jaz ... In zdi se mi, da se ni varno dotikati teh
žarkov; njih luč mora ostati svoja, nepopravljena,
zakaj, baš to je njena sila. Nihče je ne sme ravnati;
samo da sije in da ne peša v nas ...«
 
Bredina ženska radovednost se je neredkokdaj
Vrstica 3.042:
kaj vodilo. In vprašati se Breda ni drznila.
 
»Če„Če govoriva toliko, pa sam ne pove, —
potem mora biti temna reč, ki bi jo rad pozabil,«
si je prigovarjala v trenotkih svojih razmišljanj.
 
Vrstica 3.057:
in ves sam sijaj, kolikor ga je bilo.
 
»Gospodična„Gospodična!« se je poklonil na kratko, s
smešnim dostojanstvom. Odzdravila je, oči so se
ji nasmehnile.
 
»Na„Na izprehodu sem bila; tam doli, do vode ...«
je dejala in je plavno zamahnila proti polju. »Hlad„Hlad
že prihaja v deželo, ali solnce se razliva kakor
pijano; škoda bi bilo zaspati takšno čudovito jesensko
jutro.«
 
»Tudi„Tudi vi?« je vzkliknil tovarnar; njegov glas
se ji je zdel ta hip krepak in prijeten. »Zakaj„Zakaj nisva {{prelom strani}}
vedela? Morali bi bili jezditi, z menoj; bil sem
mnogo dalje ... Enkrat pojaševa: jutri, če hočete?«
 
Njeno lice je zažarelo od veselja.
 
»Rada„Rada! Ali«Ali“ — je dodala tiše — »to„to je pač,
da ne znam!«
 
»Prava„Prava reč!« se je zasmejal gospodar, zibajoč
se pred njo v kolenih; oko mu je zadovoljno počivalo
na nji. »Tega„Tega vas naučim, kakor bi trenil.
Jutri torej!«
 
»Če„Če boste marali?« je zdvojila Breda.
 
»Vas„Vas!?« se je zavzel s široko odkritosrčnostjo.
»Kadarkoli„Kadarkoli, kamorkoli!« Stopil je bliže.
»Vidi„Vidi se mi — gospodična Breda si še vedno
domišlja, da je tujka v naši hiši? Ali ne čutite,
kako domači ste nam, kako — hm, kako radi vas
imamo vsi? Ako nas danes zapustite, objokovali
bi vas kakor sestrico; vsi, brez izjeme! ...«
 
»Vsi„Vsi? Kdo: vsi?« je vprašala Breda z upornostjo,
ki ji je pristojala.
 
»No„No, moj brat Roman, — revež! — ta pred
vsemi; nepopisno ste se mu omilila, vi niti ne
veste. Sijete mu kakor solnčni žarki ...«
 
Dekle se je spomnilo njegovih modrih zastorov;
Vrstica 3.104:
tu zunaj, v jutranjem solncu: to — njeno življenje!
 
»In„In potem jaz, ki sem za dva — kolikortoliko!«
se je pošalil sobesednik; zasmejal se je,
prešerno, s smešnim pogledom po obilnosti svojega {{prelom strani}}
života, ne da bi počakal, kako se odzove ona. Ko
je videl, da ostaja resnobna, je s potrtim razočaranjem
prekinil smeh. »Ali„Ali ne?« je dodal z glasom,
ki je zvenel skorajda žalobno.
 
»Videla„Videla sem vas,« je izpregovorila Breda po
minuti molčanja, čisto v drugih mislih. »Jezdili„Jezdili ste
čez brv ... Lepo je bilo pogledati ...«
 
»Ali„Ali res?« se je razveselil tovarnar. V naivni
nevernosti mu je obstal pogled na črti njenih ustnic.
»Res„Res; vi ne veste, kako rada gledam jezdece:
takoj se spomnim vseh pozabljenih pravljic. In vaš
konj je krasen; ves črn je!«
 
»Ah„Ah da,« je menil on malodušno. »Tudi„Tudi belega
imam, tistega, ki ga boste jezdili vi, kadar
pojdeva skupaj na polje. Ali ga hočete pogledati?«
 
In šla sta proti hlevu; tam je stal poleg nemirnega
Vrstica 3.131:
nozdrvi.
 
»Roman„Roman ga je kupil pred petimi leti, ko je
bil še oficir; konj je bil mlad in isker, toliko da
je vedel, kaj se pravi sedlo ... In zdaj stoji tu;
le malokdaj ga kdo zajaše. Saj veste, kako bi ga
jezdil — on, siromak?«
 
»Pred„Pred petimi leti?« je ponovila Breda zamišljeno,
vračaje se nazaj na prosto, ter se je
spustila na klop, ki je bila postavljena v senco
pred vhodom. »Takrat„Takrat je bil gospod Roman oficir?
In kako da — ah, oprostite ...«
{{prelom strani}}
Začutila je, da se je nehote dotaknila temne
strune. Toda on se ni nič kaj zavzel nad vprašanjem.
 
»Tistikrat„Tistikrat je prišla nesreča,« je odgovoril mirno,
»ki„ki vam je večalimanj že znana ... Danes spominja
Romana nanjo izgubljena in nepovračljiva
luč oči; in morda še nekaj drugega, ampak —
tisto nosi sam v sebi, mi ne vemo, kaj je. Pozna
se mu: saj ste videli brazgotino, ki jo ima na
sencu?«
 
Breda je prikimala.
 
»Morda„Morda vam je pravil vso historijo? — Ne?
Lahko da vam jo še pove; on sam bo znal in
vedel bolje, kakor bi pa jaz. Mati je bila že umrla,
Vrstica 3.175:
zagrgra nekaj čudnega, strašnega, čisto nerazumljivega
... in pade, kakor snop. Zvečer je umrl;
groza ga je bilo gledati v poslednjem boju ...«
{{prelom strani}}
Tovarnarjev obraz se je bil izpremenil; neprijetno
Vrstica 3.189:
ničesar več.
 
»Pa„Pa zakaj je moralo biti?« je vzkliknil sobesednik
z bridkostjo. »Verjemite„Verjemite, še danes ne vem...
Roman ne pripoveduje, in da bi ga mučil z vprašanji,
— tega ne zmorem; preveč se mi smili, kajti
Vrstica 3.257:
v plitki mlaki na bregu ter ne more umreti in ne
nazaj! A pustiva klavrnost; škoda vas je, da bi
vam kvaril jutro z neveselimi povestmi ...«
 
Bredi je visela rosa na trepalnicah.
 
»Nikakor„Nikakor,« je izpregovorila, skorajda v zadregi,
z izpremenjenim glasom. »Saj„Saj sem sama že
tolikokrat ugibala ... Siromak! — Pa kako —«—“
se je spomnila obenem, »slišala„slišala sem vendar,
da bi moral otemneti tudi um, ako so ranjeni
možgani? In vašemu bratu se ne vidi nikoli,
Vrstica 3.271:
cvetoči od samih lepih misli, in če je že nemara {{prelom strani}}
zmota v njih, vendar pričajo o živem in krepkem
umu.«
»Tako„Tako da ste opazovala?« je menil tovarnar
in njegove oči so bile zvite in zadovoljne v istem
pogledu. »Res„Res je, s takšno kaznijo mu je usoda
prizanesla; le tuintam, le par stvari ... Ena njih
je njegova čudna mistika in filozofija. Prosim vas:
Vrstica 3.288:
besedi nevemkaj vse o tistem, ki hodi in govori
v njegovi bližini. Stavil bi, da ima o vas docela
verno sliko; pravil mi je, on vé, da ste lepa in ...«
 
»To„To ni res,« se je uprla Breda s škrlatnim
licem, napol vesela, napol nejevoljna, toda prepričana,
— kakor bi bila vsaka ženska na njenem
Vrstica 3.296:
zdravju svoje pameti, ako trdi takšne reči.
 
»Kdo„Kdo ve?« Tovarnar se je nasmehnil tiho
in zamišljeno, s pogledom na njenih šolničkih, ki
so se svetili s povoščenimi konci izpod obleke,
Vrstica 3.307:
odevalo njeno postavo vso od čela do tal.
 
»Izprva„Izprva,« je nadaljeval čez minuto mehkih
sanj, »sem„sem bil zelo presenečen in skorajda v zadregi,
ko ste prišli v našo hišo. Prejšnja družabnica
mojega brata je bila osorna, starikava mademoiselle
Vrstica 3.324:
malokdaj stopa ženska noga po naših sobah, po
hodnikih, in po našem vrtu, ki pravite, da je tako
silno lep. Izvolite?«
 
Breda ga je bila nehote prekinila z vprašanjem,
Vrstica 3.331:
ter je zardela, kajti začutila je, da je rekla nerodnost.
 
»O„O, mislil sem se že oženiti, enkrat ...
Ampak dolgo je odtistihdob; Roman je bil takrat
še zdrav,« je vzdihnil tovarnar, s smešno otožnostjo {{prelom strani}}
na svetlem licu. »In„In potem — je vzel vrag vse
skupaj! — K zajutrku bo treba,« se je spomnil,
ko je pogledal na uro.
 
»Jutri„Jutri, če hočete, torej lahko jezdiva na polje;
ali ste še voljna, da pojdete z menoj?« je vprašal
med hišnimi vrati.
 
Vrstica 3.346:
izprehoda in obenem tega, da pojde z njim ...
 
»Kajti„Kajti tu notri je vendarle preveč tiho in
temno ...« je rekla sama pri sebi na pragu obednice,
kjer so se žarki prepirali z mrakom in ga še
vedno niso bili pregnali, dasi je svetil že veliki dan.
Vrstica 3.356:
spomnila kakor nalašč:
 
»Tukaj„Tukaj torej, morda baš na tem stolu, je
tista brzojavka ubila njegovega očeta ...«
 
Kri ji je izginila z obraza; v težkem čustvu,
Vrstica 3.374:
vetrom list, kakor ptička z žoltimi krili.
 
»Zdaj„Zdaj se poslavljajo naši pevci,« je dejala
Breda gospodu Romanu, ko sta gledala iz ute na
živo mejo, kjer so se zbirale poslednje jate ptičev
Vrstica 3.386:
mizo; smehljaj mu je preletel obraz.
 
»Ali„Ali pravite, da bi brala? Nikarite, če ni
vaša posebna in goreča želja; midva sva vendar
modrejša in se razgovarjava po lastnih mislih in
Vrstica 3.392:
Ako mi ne bi bil vaš mirni glas prijeten kakor
zaokroženi valovi rahle, globoke godbe — res,
zdi se mi, da bi mogla pogrešati besed.«
 
»Tudi„Tudi molk je včasih zanimiv,« je rekla
Breda tjevendan.
 
»Mislite„Mislite?« se je oglasil slepec pomembno.
 
»Sicer„Sicer pa, — vaše besede me živo spominjajo
nekega trenotka iz bujne, vseh pustolovščin polne
zgodovine mojega prejšnjega življenja. Ako se ne
Vrstica 3.423:
in jaz, ter sva se nato pomenila prijateljsko in
spodobno, in sva vedela, da je bil naju sum, ki
sva ga gojila drug do drugega, krivičen in napačen.«
 
Breda je dvignila roko do ust.
 
»Čemu„Čemu mi pripovedujete to zgodbo?« je
vprašala s porednostjo. In brezobzirno je dodala:
»Če„Če bi vedeli, kako lije po vrtu solnce, da so
ga vsi pijani tistile rumeni helianti ...«
 
»Pa„Pa zdaj jih že ni več mnogo, škoda,« je
rekel slepec mirno, »osipljejo„osipljejo se. Kaj še cvete?
Žalostne astre in tiste lepe, polne hrizanteme. Ah,
poglejte, in tudi rož še mora biti: ena vsaj, če
Vrstica 3.442:
opisal. Zavzela se je.
 
»Kako„Kako ste vedeli?«
 
»Po„Po vonjavi ... Ali je vi ne čutite?«
 
Breda je odkimala:
 
»Vonjavo„Vonjavo čutim, ali po raznovrstnem cvetju ...«
 
In ta hip jo je prevzela strastna želja, da bi
Vrstica 3.467:
druge stvari, med njimi tudi sadje.
 
»Gospod„Gospod Cvetko, pokusite nazadnje tehle
hrušek!« je priporočil tovarnar, ki je bil še vselej
poslednji pri mizi: on teka venomer okrog, od
opravka do opravka, in čudež bo, če si nekoč ne
odteče nog. »Finejših„Finejših ne dobite v naših krajih;
delikatesa, vrag me deri, če ni res!«
{{prelom strani}}
»Lastna„Lastna hvala!« je menil Roman, ki sicer ni
imel navade, da bi dražil.
 
»Nikakor„Nikakor ne, preljubi moj!« se je uprl brat
in je obstal na koncu mize kakor razžaljen kokot
na pragu dvorišča. »Zagotavljam„Zagotavljam te, da hruške
niso moje, temveč župnikove ...«
 
Inženir in Breda sta se nasmehnila, kar je
Vrstica 3.487:
in ko sta se smejala obadva, se je pričela
še Breda ter se je smejala tako od duše, da je
naposled s solzami v očeh priznala: »Sram„Sram me je!«
 
Tačas pa se je zgodilo nekaj čudnega. Slepec
Vrstica 3.502:
brisal s prtičem ter je govoril majaje z glavo:
 
»Preveč„Preveč mehka, preveč mehka ... ej zlodej!«
 
»Saj„Saj mora vendar vedeti, da ni hruška, temveč
jajce!« je dejala sama pri sebi. Inženir je
menda uganil njene misli; dvorljivo se je sklonil
k nji ter pojasnil s šepetom:
{{prelom strani}}
»Gospod„Gospod Roman ne zna več jesti jajec: pozabil
je ... To mu je ostalo od tistega strela v
možgane; saj veste, da se je ustrelil?«
 
Bredo je zoprno dirnil ta mrzli ton; s telesnim
Vrstica 3.519:
ali, že je bil tovarnar ob njegovi strani.
 
»Pustite„Pustite, gospodična!« je poprosil, ves rdeč
od čudnega sramu. »Roman„Roman, pojdi z menoj: takšen
vendar ne moreš ostati za mizo. Ves si obrizgan
od svoje mehke hruške!«
 
In odvedel ga je s seboj kakor otroka.
Vrstica 3.531:
levo in ustnice so venomer mrmrale v brado:
 
»Malheur„Malheur, malheur! ... Čudna reč, nesramna
hruška to!«
 
Breda je slišala, da ji inženir nekaj prigovarja,
Vrstica 3.557:
prikriti, da je njen pogled napol sovraštvo.
 
»Moj„Moj Bog! Ta človek me je poljubil na čelo!«
Segla je z roko pod lase: da, tam je skelelo,
žgalo je in peklo, kakor da je padla umazana
žerjavica na čisto, belo polt. »Kaj„Kaj sem mislila tisto
uro? Ali sem bila blazna?« Glej, in nenadoma,
široki, jasni cesti podobna, ki beži naravnost in
sprejema vase nešteto stez po obeh straneh, naposled
Vrstica 3.598:
bridkosti poln in obenem poln veselja.
 
»Na„Na kaj mislite, Breda?« je vprašal slepec,
ko je začutil njen pogled.
 
»Ničesar„Ničesar ne mislim ... A vi: kako da vam
je prijetno tukaj v solncu, ki ljubite medlo luč in
pesem žarkov, kadar se prelivajo na modrih gardinah?
In da vas ni strah pred zlatimi helianti?«
je vprašala Breda; glas ji je zazvenel malodane
odurno, tako se je ogorčila, ko jo je poklical
prosto z njenim imenom.
 
»Strah„Strah?« je ponovil slepec tiho. »Kaj„Kaj bi me
bilo strah? In pred solncem, in pred zlatimi helianti? {{prelom strani}}
Vi niste opazili, da so že nekaj dni vsa
Vrstica 3.622:
ali izgubiti in potem nositi, kar mi je naloženo,
nositi brez lažnjive tolažbe, vdati se v usodo
brez kletve in brez tožba!«
 
»Pa„Pa kaj hočete dobiti?« je vprašalo dekle
in od vročega nemira, ki je napajal njegov glas,
ni slišalo trdosti svojih besed.
 
»Kaj„Kaj hočem? Povejte mi, Breda: ali verujete,
kakor verujem jaz — po krivici morda, ampak
vendarle: da je mogoče razpaliti dušo do takšne
Vrstica 3.634:
da mora zopet zasijati — če ne izgubljeno
solnce, pa drugo, lepše in mogočnejše od
njega?«
 
Breda ni odgovorila ; njeno lice je bilo kakor
Vrstica 3.640:
in oči so se zapirale od muke.
 
»Dajte„Dajte mi roko«roko“, je zaprosil slepec s tihim,
toplim glasom. Dekle je gledalo pred sebe; pretekel
je hip molčanja, kakor da Roman čaka odgovora.
Vrstica 3.646:
niti se ni premaknila njena roka.
{{prelom strani}}
»Ljubi„Ljubi me!« ji je šumelo po glavi kakor
mrzličen sen. »Ljubi„Ljubi me, in jaz sem njegova v
vseh njegovih željah, brez obrambe sem jim izročena,
od njih oskrunjena brez pomoči, od hipa,
uro za uro, dan za dnevom: kajti hrepenenju ni
prepovedi ...«
 
A ta trenotek je začutila iščoče prste Romana
Vrstica 3.658:
rdečico, okrog oči in ustnic je legla bolest.
 
»Breda„Breda! Ali mi nočete dati roke?«
 
In že je čutila prijem njegovih prstov; vroči
so bili kakor bolnikovi in drhteli so.
 
»Nikoli„Nikoli!« je vzkliknila z glasom, ki je bil
skorajda mrtev od nemira; zbala se je, ko ga je
začula, obenem pa jo je prešinila radost, da je
Vrstica 3.674:
v silnem naporu, ki je ukazoval lastni duši mir.
 
»Počakajte„Počakajte ... samo malo — trenotek samo!«
je izpregovoril z glasom, hripavim in ubitim, kakor
izpod drobečih skal. »Torej„Torej se le razumeva! In
berač je izgubil vse ... Res, gospodična Breda,
bilo je blaznost! Vam je hudo? Morda sem vas
Vrstica 3.682:
Čemu ne bi? — A prav imate; premišljali
boste in — tudi brez tega mi odpustite.
Ali se naj opravičim?«
{{prelom strani}}
Težko se je spustil nazaj; Breda je slonela
med vhodom.
 
»Kako„Kako se vam naj opravičim? Poslušajte,
povem vam historijo ... Šel je popotnik po cesti,
vagabund z znamenjem na čelu, nečistnik in očitni
Vrstica 3.703:
spozna, da je hodil k nji vso svojo trudno, dolgo,
nečimerno in prazno pot. Kdo bi ga karal, če
pristopi in poprosi?«
 
Zmerom tišje so prihajale Romanu besede.
Vrstica 3.709:
izpregovoriti, a Roman jo je prehitel:
 
»In„In zdaj se morava ločiti; jutri že, ko se
vrne brat iz mesta. Zakaj? Poslušajte drugo historijo
... Pred desetimi leti sem imel prijatelja, ki
Vrstica 3.722:
pričakujte romana: to je bilo vse. Kajti jaz nisem
nikdar več prestopil njenega praga; zakaj da ne?
O, vi ne veste, kakšen je tisti stud ...«
 
Takrat je odgovorila Breda z mirnim glasom:
 
»Potem„Potem imate prav, gospod Roman. Jutri se
razstaneva, ampak danes sva še prijatelja, in nič
se ni zgodilo med nama.«
 
Čez minuto je dodala:
 
»Večer„Večer prihaja; ali ga čutite? — Kako krasno
je nebo: oblaki se zbirajo na zapadu in se zlaté,
kakor da bi se oblivali s starim, dišečim vinom ...«
{{prelom strani}}
 
Vrstica 3.801:
— sem se nehote obrnil k pomočniku:
{{prelom strani}}
»Jaklin„Jaklin, poglejte vendar: kakšno grbo ima!
Ali ste že videli gršo žival na svetu?«
 
Govoril sem glasno, da se je čulo navzlic
Vrstica 3.809:
blato, besno je zagvozdila roke v bok in je kriknila
za nami:
»Tudi„Tudi ti si grbast, prokleti ... tudi ti! Sam
nase glej škric grbasti, in pusti krščanskega človeka
v miru! ...«
 
»Kakšna„Kakšna grba — v resnici!« je pritrjeval
Jaklin. On mi vedno pritrjuje. Rekel sem mu, da
ne rabim več službe, odkar sem dobil po teti stotisoč
kron; in zdaj se nadeja, da me nadomesti,
kadar se poslovim. »Kakšna„Kakšna grba! Ne, veste, gospod
Malloprou, grbce bi bilo pač treba odpravljati,
— zaradi estetike same!« In pogledal me je,
če odobravam, kakor človek, ki je vedoma zinil
pametno besedo. Tudi pijani pisar je dvignil glavo;
Vrstica 3.825:
navdušenjem razložil isto kakor Jaklin.
 
»Vedi„Vedi zlodej!« sem dejal zategadelj. »Vi„Vi
lahko priporočate estetiko, ker nimate grbe. Če
bi jo pa imeli, bi govorili brez dvoma za svojo
lastno, čisto drugačno in popolnoma opravičeno
filozofijo. Lepota krastače je hrastavost, pravi
menda Voltaire ...«
 
Ali, s čudovito natančnostjo sem se med
temi besedami spomnil kretinkinega krika:
 
»Tudi„Tudi ti si grbast, prokleti ... tudi ti!«
{{prelom strani}}
Po vsej moji duši se je raztegnil odmev
Vrstica 3.861:
njen jezni, škripajoči vrišč:
 
»Tudi„Tudi ti si grbast, prokleti ... tudi ti!«
 
Tisti dan sem presedel in prečenčal vse popoldne
Vrstica 3.890:
gibajočih se in drgečočih v porogljivem krohotu.
Z nesramno pogojnostjo mi ponujajo svoje bolečine;
toda »''če bi bil''« te pogojnosti se tako
malo razlikuje od »''ker si''«, da čutim vso muko
in ječim, kakor da bi bila zares nad menoj; tako
malo, da boljinbolj dvomim: kaj, ako sem vendarle
Vrstica 3.902:
mizi in sem dejal:
 
»Zdaj„Zdaj pa glej, usoda, in pazi, da kmalu napoči
konec; kajti že davno smo se prenajedli čakati
usmiljenja božjega in milosti svetega Duha,
amen!«
{{prelom strani}}
Kupil sem si prazno knjigo, vezano v pergamen,
Vrstica 3.989:
moje ime; ne najnazadnje, marveč skorajda predvsem
zato, da bo povod in prilika izpregovoriti
prijetne besede: »Ta„Ta bi delal čast tudi drugim,
večjim narodom!« — in tretjič, kolikortoliko, v
podporo slovenski literaturi.
 
Vrstica 4.013:
Zakaj nimam vsaj nekoga na svetu, ki mi
ne bi bruhnil posmeha v obraz, če bi mu povedal
svojo neveselo zgodbo in bi ga vprašal: »Prijatelj„Prijatelj,
reci po pravici, kakor misliš, da je!« — Ali če
se oziram po ljudeh, ne vidim takega med njimi;
sam pa si ne vem pomoči, sam si skorajda ne
Vrstica 4.360:
zakaj mi ne reče, da naj jo pustim? Da sem lep,
mi seveda ni dejala, še nikoli ne. Čemu? Pokaj?
Saj ni bilo treba {{razprto|toliko}} laži in pretvare ... »Ti„Ti
si tako dober z menoj ... Tako moder si ... Govoriš,
kakor da bi razsipal zlato ...« In tako dalje.
— O, vem, kaj hoče! Ženska je pač med našimi
ljudmi zgolj manjša ali večja ničla, ako ji manjka
Vrstica 4.456:
blagonadejnega razgovora o načinu, kako zasaditi
oljko miru in sprave ter končati naš bratomorni
boj. »Svaka„Svaka sila do vremena!« smo zaključili naposled
in smo se razšli z veselimi srci in z zadovoljnim
smehljajem ljudi, ki vedo, da imajo zasluge.
Vrstica 4.497:
podpiraje si glavo s komolcem.
 
»Gotovo„Gotovo mora biti vse to trpljenje resnično,«
sem zašepetal, prisluškujoč k žalobnim glasom svojih
besed. »Kako„Kako bi ga mogel sicer tako živo čutiti,
kako bi vedel tako jasno vse misli drugih, kako
bi mogel videti v njih ravnanju in govorici dokaz
ob dokazu, da se za plaščem prijaznosti rogajo
moji nezakrivljeni grbi?«
 
V tistem trenotku me takšna misel nikakor
Vrstica 4.515:
njegovi sliki zabrisani odsev svoje postave.
 
»Zdaj„Zdaj so me zagrabili mlini življenja; ti ne
izpuščajo ...« sem nadaljeval sam s seboj, ne da
bi kaj mislil. Nato sem zopet pogledal v ogledalo ...
 
Vrstica 4.526:
ki je stal — in ne sedel — ter mi strmel v obraz.
 
»Jaz„Jaz sedim,« sem dejal v osuplosti. Potipal
sem za naslanjač. »Resnično„Resnično, sedim; oni tam pa
stoji. Torej nisem jaz?«
 
Prestrašil sem se nekoliko. Najrajši bi bil
Vrstica 4.535:
globokim glasom:
 
»Pozdravljeni„Pozdravljeni, blagorodje ... Kaj izvolite uganjati
v tujem stanovanju?«
 
Človek v zrcalu se je zdrznil: popravil je
Vrstica 4.543:
odgovoril.
 
»Ta„Ta je lepa!« sem se začudil jaz. »Poslušajte„Poslušajte,
gospod, — predstaviti se ne bi bilo ravno surovost!«
 
Tujec je dvignil obraz in ga je obrnil tako,
da sem mogel dobro razločiti poteze.
 
»Doktor„Doktor Timijan,« je izpregovoril z zanikarnim
in ravnodušnim glasom.
 
»Kako„Kako? — Kaj? Ah, zatorej, vi ne slišite ...«
 
Nehote sem pričel govoriti glasno in s povdarkom
na vsaki besedi, kakor je bila sicer navada med
nama. »Pa„Pa tako pozno ...« sem dodal brez misli,
kajti vse nekaj drugega mi je oralo po možganih.
 
»Takoj„Takoj pojdem ...« je dejal gost. »Takoj„Takoj,
oprostite, samo vaš samokres sem si izposodil ...
Smith & Wesson Hammerless," je rekel zadovoljno {{prelom strani}}
in s čednim angleškim izgovorom, »fino„fino orožje, hm!
S tem bi pogodil pikov as na trideset korakov ...«
 
»Ali„Ali — oprostite! Moj samokres? Pa kje ...«
 
»Tam„Tam v miznici je ležal,« mi je prestrigel
vprašanje. »Ne„Ne vznemirjajte se, nič se mu ne bo
zgodilo; zapustil bom list, da je samokres vaš in
da naj vam ga vrnejo po moji smrti. Lepo orožje;
koliko ste plačali zanj?«
 
Takrat sem zagledal, da drži moj samokres
že v roki.
 
»O„O, vi! Da bi vas ... Zakaj si ga ne kupite
sami? Sicer pa ...«
 
Že ves čas mi je bilo na jeziku, da on sploh
ni doktor Timijan.
 
»Ustreliti„Ustreliti se namerjam,« je govoril čudak
zamišljeno. »Nesrečen„Nesrečen sem, dovolj mi je življenja.
Vi ne veste, kako mi kvari ta prokleta grba vse
vesele dni in vse prijetne noči.« Obrnil se je,
položil je desnico s samokresom na hrbet, — in
glejte, zares je bila tamkaj velika, ostra grba, do
pičice enaka moji in ravnotakšna, kakršno je imela
pohabljenka, tista, ki me je aprila meseca srečala
na vasi. »Grbo„Grbo imam, in vi vsi, kar vas je, se mi
rogate in posmehujete, za hrbtom me oponašate,
a v lice ste sladki z menoj. Če bi vas vprašal,
Vrstica 4.606:
s pogledi ... Marioneta sem, žrtev posmeha; še
govoriti si ne upam: kar mislim hudo, je šala, kar
mislim ljubo, je ironija, ko izrečem ...«
 
Gost je izdrl izmed škricev veliko ruto:
Vrstica 4.702:
Dolgo je že, odkar sem storil sklep, da položim
vse svoje zmešane reči na sito in pogledam,
kaj pravzaprav rije po njih. »Neprijetno„Neprijetno je in
kolikortoliko škodljivo, živeti historijo do takšne
pretiranosti,« sem si prigovarjal neštetokrat. No,
zdaj so se zgodile komedije, ki pričajo, da človeku
moje vrste ni lahkota obesiti staro historijo na klin
Vrstica 4.763:
mi je prišel nasproti.
 
»O„O! Zdravi! Kaj vas je pripeljalo?«
{{prelom strani}}
»O„O! Vi sami, gospod doktor? — Takotako ...«
 
»Vstopite„Vstopite, prosim vas; prepih ni dober ...
In sicer? — Saj boste pač zajtrkovali z menoj,
kajneda? ... Tu so smotke, izvolite; moja žena
še spi, lenoba! Ali veste: popoldne imam krasno
operacijo; prismojeni Zorjan se dá trepanirati ...«
 
Doktor Timijan je strašno zadovoljen s seboj,
Vrstica 4.783:
tuintam, marveč od nog do glave.
 
Če pogledam njegov salon: rezljano »staronemško«„staronemško“
pohištvo; na stenah — alpske pokrajine
in »ranjeni„ranjeni Črnogorci«Črnogorci“; vse, od preproge na tleh
do svetilke na stropu, — navadno in vsakdanje
do neslanosti. Toda kadar prijatelj Timijan ponuja
Vrstica 4.800:
besedo:
{{prelom strani}}
»A„A propos! — Pretekli petek vas ni bilo
pri meni?«
 
Doktor se je izpozabil; nevoljen, da ga motim,
me je ošinil s pisanim pogledom. Nato je obstrmel.
 
»Kako„Kako ... Zakaj vprašujete?«
 
»Tako„Tako, veste, — zanimalo bi me vedeti.
Niste bili?«
 
»Kaj„Kaj še, kaj še! Niti v Ljubljani me ni bilo.
Sicer pa, v posete zahajam vobče strašno redkokdaj:
takšna šega se je razvila v meni, da prihajam
Vrstica 4.818:
pri vas? ... Haha, enkrat vem, da sem se
zmotil v svoji prokleti raztresenosti. Ali se še
spominjate: prinesel sem tok z inštrumenti!«
 
Zasmejal se je naglas, kakor od veselja nad
neumnostjo, ki jo je napravil pred letom dni.
 
»Ne„Ne, v petek me ni bilo,« je ponovil nato,
majaje z debelo glavo, »bodite„bodite brez skrbi. Pa
zakaj vprašujete?«
 
Uprl se je vame z lažnivimi sivimi očmi.
 
»Ne„Ne, ta uvod ne velja,« sem rekel sam pri
sebi. »Zakaj„Zakaj vprašujem?« sem odgovoril doktorju.
»Hm„Hm, kar tako ... To se pravi, hišnik mi je dejal,
da me je iskal takintak gospod, in ga je popisal
do pičice podobnega vam; zato sem omenil ...
Pa če pravite ...«
 
»O„O ne,« je izpregovoril Timijan z drugačnim
glasom. Za kratek hip se mu je napravila guba
na čelu; morda se je domislil, da je govoril hišnik {{prelom strani}}
Vrstica 4.844:
moja prikazen izbrati ime tega čisto nepodobnega
mi človeka: saj že njegovih hajduških brkov ni
mogoče zamenjati z mojo Kristovo brado. »Da„Da,
grba, grba; samo zaradi grbe,« se je oglasilo
v meni.
 
»Po„Po svèt prihajam danes,« sem izpregovoril
nanagloma z nepričakovanim naporom; in kakor
bi ga odsekal, je bilo moje ravnodušje pri kraju.
 
»Izvrstno„Izvrstno!« je vzkliknil doktor Timijan. »Zakaj„Zakaj
pa ne? Samo povejte: ali bomo odrezali, ali bomo
prišili?«
 
»Brez„Brez šale ...« Moja čustva so bila tisti hip
že takšna, da mi je glas trepetal; doktor je napravil
resen obraz in me je pogledal sila sočutno
in učenjaški.
 
»Kaj„Kaj pa more biti? Človek bi rekel, da ste zdravi ko bik ...«
 
To je njegov izraz; ljudje mu ga ne zamerijo.
Tudi ženskim govori tako.
 
»Prišel„Prišel sem, gospod doktor, da izvolite pogledati
... veste, venomer se mi dozdeva —
kako naj rečem? — da imam hrbet nekam čudno
zaraščen ... Povejte mi po pravici: ali je res,
ali ni?«
 
S trudom sem izdavil te besede.
 
»Zdaj„Zdaj sem priznal, glasno in nedvojljivo,« sta
mi utripali senci; in že se nisem zavedal nobene {{prelom strani}}
nade več. Nehote sem se bil okrenil s hrbtom
Vrstica 4.880:
— Doktor Timijan je hotel, da se slečem.
 
»Ali„Ali se ne vidi tako?« Toliko da nisem
zakričal. Še ta zasmeh: kdo ne bi videl, razen
mene zaslepljenca in umobolnega? Mar je vredno
Vrstica 4.889:
sem čutil, ne bo več tiste moči.
 
»Ne„Ne,« je dejal doktor, otipavaje mi rame in
pleča. »Desna„Desna stran je nemara za spoznanje bolj
obokla od leve — da, — ali to je treba videti
natančneje. Dajte no, saj niste devica! ... V nobenem
slučaju pa ni bogvekaj: z očesom se jedva
vidi ... Koliko ljudi hodi po svetu s takšnimi
neznatnimi napakami!«
 
Stopila sva v ordinacijsko sobo; tam sem
se slekel do pasu.
 
»Ali„Ali ste nervozni, da trepetate?« Doktor
Timijan je polagal vlažno desnico semintja po
mojem hrbtu. »Da„Da, da, tukaj ... Ali, to ni, da bi
govorila: skozi obleko ne zapazi živa duša! Čemu
se vznemirjate zaradi lapalij?«
 
»Pavel„Pavel!« je tistikrat zaklical prijeten ženski
glas v sosednji sobi. »Pavel„Pavel!«
 
Bila je gospa Vida Timijanova. Doktor se
Vrstica 4.922:
ga je priznal in potrdil.
 
»Ali„Ali se ji ni studil grbec?« je vpraševal
šepet mojih suhih, razbeljenih ust; mož bi me bil
slišal, da mi je nepričakovano stopil za hrbet.
Zaškripal sem z zobmi: »Moža„Moža je vzela, mene je
imela, obadva grbca — kaj ji dé? Saj je bilo
samo za to — za to ...«
 
Ko se je doktor vrnil, sem držal klobuk v
levi roki in kljuko v desnici.
 
»Oprostite„Oprostite,« je hitel razlagati, »žena„žena me je
klicala. Saj jo vendar počakate? Ne?! Mudi se
vam? Oh, škoda, škoda: tako bi jo razveselili!
— Torej, zastran svoje ''grbe''« — to besedo je
izrekel z nesramnim povdarkom — »zastran„zastran grbe
si pa ne delajte nobene skrbi. S telovadbo bi se
dala odpraviti,« — tako predrzno se je upal rogati
nad menoj! — »dala„dala bi se, ampak vredno
ni, povem vam po pravici ...«
 
»Lopov„Lopov!« sem mu siknil v obraz. Doktor
Timijan je razkrenil usta in je izbulil oči; toda
vrata so se zaprla s treskom, jaz sem bil že na
Vrstica 5.086:
zgodnji dan.
 
»Zakaj„Zakaj te ni bilo, čuj?«
 
Ona vprašuje tako čudno, mehko, čisto tiho,
Vrstica 5.097:
namiznika in zastorov veliko nesramnost.
 
»Pustiva„Pustiva to!« sem dejal naglo in z odurnim,
hripavim glasom. »Opravki„Opravki, služba, skrbi! Bržčas
je važnejše, zakaj prihajam, nego zakaj nisem
prišel ...«
 
Malvin pogled je bil neveren in ves osupel.
Vrstica 5.106:
sklenjene na krilu.
 
»Že„Že davno si tako čuden ... Ali ne pomisliš,
kako trpim?«
 
»Trpi„Trpi! Vsi trpe ...«
 
Moj nasmeh je bil tako grd, da mi je žal še
Vrstica 5.119:
mojem naročju, in je ihtela kakor preplašeno dete.
 
»Kaj„Kaj ti je, Rikard? Za Boga, — kaj je krivo,
da si ves tuj? Ali je še kaj na svetu, da bi se
ti smililo? Meni je težko, — hudo, — že dolgo
Vrstica 5.126:
vprašala: saj niti ne vem, kako naj vprašam!
Nekaj je prišlo med naju; to čutiš tudi ti. Ali veš,
kaj je? ... Da ne? — Zakaj tajiš?«
 
Začel sem tolažiti, pa nisem prišel do besede.
 
»Takrat„Takrat, ko sva si obljubila, so bile tvoje
besede vesele ... S samo srečo si me omamil,
nov svet si mi obljubil in novo življenje ... Govoril
Vrstica 5.136:
med vsemi, kakor modro pismo si se razodeval
— o, kar naenkrat sem se zavedela, da pojdem
za teboj do konca sveta! In vendar«vendar“ — v tem
trenotku je postal njen glas ogorčen in maščevalen
»in„in vendar sem spoznala nedolgo potem,
da nisi boljši od drugih, da si vsem enak, da v
tvojem srcu ni modrosti, ki je na tvojem jeziku ...
Vrstica 5.147:
zaradi tistih besed in ne zaradi bleska, ki si ga
nasipal, — toda kaj je vse to in odkod je prišlo
nad mene, — kdo bi mi povedal?«
{{prelom strani}}
»Zakaj„Zakaj me nisi nehala ljubiti, ko je bilo
konec tvojih sanj?« sem vprašal nehote. »Še„Še lagala
si: igrala si, kakor da bi jih nosila v sebi,
nič mi nisi pokazala izpremembe in razočaranja!«
 
»Zakaj„Zakaj?« Malva je srdito dvignila glavo, z
robcem pred usti, vsa objokana, in mi je pogledala
v obraz. »Zato„Zato, ker nisem mogla nehati!
Ker je bilo vseeno! Ker sem čutila, da ne bo
konca, dokler živim ... Zdi se mi, da za tistimi
Vrstica 5.163:
bi te, če bi mi prav povedal, da me zaničuješ;
bij me, razžali me — lahkoda te poljubim zato!
Ali to boli, boli ... Ti ne veš, ker me ne ljubiš!«
 
Govorila je na ves glas, tako, da sem se
Vrstica 5.171:
telo je zopet vzdrgetalo od silnega joka.
 
»Duša„Duša moja,« sem izpregovoril resnobno,
»če„če te ne bi ljubil, me danes ne bi bilo tu.«
Zasmilila se mi je; pričel sem jo pogovarjati, in
pomalem so postale moje besede tista zgovorna,
Vrstica 5.186:
pljunil v hinavski obraz.
 
»Ali„Ali me res ne bi mogla pozabiti?« sem
dejal vmes, navsemlepem, ko je nekoliko ponehal
Malvin obup.
 
»Nikdar„Nikdar, nikdar! Ali misliš, da bi te še ljubila,
če bi mogla nehati? In če bi znala —
da te ne bi sovražila: ti, ki so bile tvoje sentimentalne
besede laž in ki lažeš zdaj, ko si z
menoj tako trd in malomaren?« je vzkliknila ona
in se me je ovila z rokami, skorajda že potolažena.
Vzel sem rutico in sem ji obrisal lice.
 
»Tako„Tako; in zdaj bodimo lepo mirni in pametni,
kakor se spodobi resnim ljudem!«
 
Zdi se mi, da ženska potrebuje pretiranosti
Vrstica 5.233:
možu; posodo iste smešne in samo telesne strasti,
ki je vsak dan iznova dovolj predrzna, da si ponareja
potni list: »Iz„Iz duše prihajam ...« In moj
stud jo je oblil, od las, ki so se ogrevali v solnčnem
pramnu, pa do čeveljčka na nogi.
Vrstica 5.251:
ogaben strah, ki je vse venomer odrival.
 
»Vidiš„Vidiš, dekle,« sem govoril brez misli, besedo
čez besedo, »tako„tako vesela bi morala biti vedno, vse
dni. Da bi takole sijale tvoje oči od sreče ... Po
vrtu bi te vodil, lepo in radostno, v dolgi, beli,
Vrstica 5.260:
da bi bila misel pijana od tistih vonjav ... Postavila
bi si hišico, čisto za naju, samo zate in zame;
in tak vrt naokoli, okrog vrta pa visok zid ...«
 
Res, videl sem že tak vrt pred seboj. Ali
Vrstica 5.269:
ob laži lepih fraz, namenjenega topemu da-capo-al-fine
v vsakdanji, zelo neapartni in le v maločem
nadživalski rabi. Še več; rekel sem si: »Ženska„Ženska,
ki sedi poleg tebe, in ki nimaš do nje niti male
trohice višjih pravic, je kdovezakaj pripravljena
Vrstica 5.281:
tistemu, ki mi je po svojem srcu in po moji ljubezni {{prelom strani}}
toliko drag, da je ves moja sreča ... Zakaj
čakam? Enkrat vendar mora biti!«
 
»Poglej„Poglej mi v oči!« sem vzkliknil zategadelj,
ko se me je pravkar zopet oklenila. »Malva„Malva, med
nama je na veke nemogoče! Ti da me ljubiš? Ne
laži; jaz te nisem nosil v duši z lažjo ... Kako
bi me mogla ljubiti, ko pa vidiš in veš, kaj sem,
kdo sem, kakšen sem!«
 
Malva me je izpustila, razklenile so se ji oči,
ustnice so se napol odprle.
 
»Moj„Moj Bog! Kako govoriš? ... Rikard, kakšen
je tvoj pogled? ...«
 
Seveda, moj pogled, ki je ta čas prodiral v
Vrstica 5.300:
komolcem:
 
»Ne„Ne ugonobi se: ženska, ki hoče biti ljubljena,
ne sme trpeti smešnosti na sebi. Ne ugonobi
se, Malva; ne povej ljudem, da me ljubiš! Mene,
takšnega ...«
 
Njeni pogledi so se bili tačas zakopali v
Vrstica 5.316:
otroškim glasom:
 
»Jezus„Jezus Kristus! Jezus ... Jezus ...«
{{prelom strani}}
»Hinavka„Hinavka!« sem zaklical v svoji duši. »Ti„Ti
ga ne kliči!« sem dodal na glas, zaradi lepšega
samo, ker pravzaprav ne verujem v Krista, in sem
rahlo in neslišno položil prstan na mizo.
 
»Rikard„Rikard!« je viknila za menoj, ko sem bil
že med vrati.
 
»Kaj„Kaj bi?«
 
Malva, še vedno na kolenih, se je držala z
Vrstica 5.335:
po zraku:
 
»Ah„Ah! — Zdaj vem ... Ti ljubiš — drugo!«
 
Obraz se ji je spačil v krčevitem, cvilečem
Vrstica 5.369:
stvari, — vse to zelo presenetljivo in nepodobno
tistemu, česar sem pričakoval. Kako smešen je
človek, kadar se zaklinja kratkoinmalo: »Tega„Tega ne
bi trpel! Takšnega zla ne bi mogel prenašati!«
Dejstvo pride, resnica se razkorači pred nami,
prijemljiva in nedvomna, — o, kar mahoma se ji
Vrstica 5.668:
hotel poljubiti na debela, mastna usta.
 
»Dovolj„Dovolj imaš!« se je zasmejala ona s hripavim
glasom. Namrgodila je lice v gube, ki naj
bi bile šaljivo stroge, pa so se zdele neumne
Vrstica 5.679:
Uprla je pesti v bok, raztegnila je obraz v zapeljiv
smehljaj in se je pričela zibati na desno in
na levo. »Bog„Bog, kako neokusno!« sem rekel sam
pri sebi.
 
Vrstica 5.686:
njene ogromne prsi, je razprostrla roke:
 
»Ali„Ali me ljubiš, ali me maraš, sinko moj
zlati?«
 
Molčal sem; nad usti se mi je bila zarezala
Vrstica 5.724:
sram tudi nje.
 
»Po„Po špiritu smrdiš, grdoba!« sem zagodrnjal
s hudobno jezo.
 
»Smrdim„Smrdim?« je vprašala ženska veselo in je
izkrivila obraz.
 
»Fej„Fej te bodi!« Govoril sem odurno, iz žive
potrebe in z željo, da jo razžalim do solz in do
krika. »Kakšno„Kakšno življenje živite pravzaprav, ti, in
vse, ki so ti podobne? Od vsakogar jemljete pet
kron ... No, še tisto je ukradeno in prigoljufano.«
 
»Tudi„Tudi ti si jih prinesel,« je viknila ženska s
prepirljivim glasom in njene oči so se škodoželjno
zacepile v moje. »Ti„Ti sam se sramuj!«
 
»Vsakemu„Vsakemu lumpu ste na razpolago! Vojakom,
delavcem, gospodom s cilindri, ljudem, ki po leto
dni ne menjajo perila, mlečnozobcem in preoblečenim {{prelom strani}}
kaplanom ... Naj bo lep ali grd, samo da
plača ...« Pljuvaje sem pripenjal naramnice. »Koliko„Koliko
si jih že imela? — Stotisoč, kaj? — Ali ti
ni žal, nečistnica: druge izbirajo po lepoti in po
prijaznosti, ti pa si se zdajle ukvarjala s človekom,
ki je prišel grbast in ti je navrh še povedal, da
si psica!«
 
Ženska je od začudenja požrla psovko, ki je
čakala pripravljena na jeziku.
 
»Kdo„Kdo je grbast?« je vprašala in je razširila
oči.
 
»Pa„Pa kdo, če ne jaz?«
 
»Ti„Ti? — Ali se ti meša? Zatorej! Pijan si,
sam si smrdel po žganju!«
 
V meni se je dvignilo kakor vroča pena.
Mislil sem, da se mi posmehuje.
 
»Kje„Kje imaš grbo? Aa? Pokaži!« je kričala
ona in je zavijala zlobne poglede. »Tam„Tam? Tu je
ni: tu je pleče, kakršna so vsa plečeta!« Udarila
me je po hrbtu in je s tremi ostrimi, neobrezanimi
nohti na vso moč uščipnila v tisto mojo grbo.
»Norec„Norec ti!«
 
Takrat se nisem mogel več krotiti; z enim
Vrstica 5.904:
naravnost:
 
»Čudna„Čudna reč je bilo tisto, da sta se tako nanagloma
razdrla. Saj se vendar zdi, da vas ona
še vedno ljubi?«
 
»Ne„Ne vem,« sem dejal s tistim pritvorjenim
smehom, ki ga ima vsak pošten človek za nerodne
razgovore. »Po„Po pravici vam povem, milostljiva, {{prelom strani}}
da nisva govorila ves ta čas, odkar sva se
razdrla. In zato ne vem niti najmanjše drobtinice
o mislih in o čustvih gospodične Malve, pa tudi
pravice nimam, — kot gentleman, saj veste! —
da bi govoril o rečeh, ki so se zgodile.«
 
Zlo je hotelo, da sem pri teh besedah zardel
Vrstica 5.926:
s pergamenastim prstom:
 
»Glejte„Glejte, glejte! Torej je tudi vi še niste
pozabili? Potem se smemo vendar nadejati —
kaj ne?«
 
»Česa„Česa neki?« sem vprašal z zelo nedolžnim
glasom.
 
»Bližnje„Bližnje sprave, da, da ... Takšne reči
se dogajajo, vsi jih poznamo. Ali, da bi jih nosil
človek vse svoje življenje,« je dodala tiše z zamišljenim
obrazom, »in„in da jih ne bi hotel popraviti,
to bi bila trma — in ošabnost — in trdosrčnost,
do drugih in do sebe ...«
 
Malo dni po tistem razgovoru je prišel Jošt,
Vrstica 5.971:
prazničnimi obrazi!
 
»Niste„Niste se me nadejali, kaj ne?« me je nagovoril,
nategavaje sivkasto brado in ves jezen,
ker je slišal, da se mu trese glas. »Kako„Kako bi se
me nadejali, gospod Malloprou? Saj ni navade,
da bi prišel čez pol leta človek, ki ste zavrgli
Vrstica 5.986:
bo pozabljeno, kakor je že prišlo, zaradi česarkoli
se je zgodilo; prišel sem k vam, da vas
prosim za svojega otroka, ki ga nočem izgubiti ...«
 
Starec je nehote sklenil roke, obraz se mu
Vrstica 5.995:
resnične zadrege.
 
»Verjemite„Verjemite,« sem izpregovoril, »težko„težko mi je
in vem, da sem bil tudi tistikrat nesrečnejši od
gospodične Malve same ... Toda moralo je biti:
kako sem hotel ravnati drugače? Recite Malvi,
da jo prosim odpuščanja: naj odpusti in pozabi ...«
 
»Pa„Pa to je ravno, da ne more! Ne, gospod
Malloprou, — prijatelj, — vem, mi moški trdimo
ponavadi, da so ženske lehkomiselna bitja in da
Vrstica 6.007:
Toda verjemite mi, kadar ženska ne more pozabiti,
ne more, pa če bi bilo v njeno lastno pogubo.
Prijatelj moj dragi,« — in že me je držal
za roko, — »pozabite„pozabite vi, ki laglje pozabljate!
Nič več ne bomo govorili o tistem, tudi Malva {{prelom strani}}
sama vam prisega, da ne bo omenila, — nikdar,
svoje žive dni, — da ste jo pustili zaradi druge ...«
 
Ta misel mi je bila pogodi. Stari je stal
Vrstica 6.022:
da ga potrdim v njegovi veri.
 
»Resnica„Resnica je ...« sem dejal s primerno skesanim
obrazom, »in„in zelo se čutim osramočenega
— in krivega — takorekoč, — posebno zdaj, ko
je vsa zmota in blodnja pri kraju ... Ampak
nemogoče je, da bi mogla Malva odpustiti ...«
 
»O„O, še več, kakor da vam odpušča!« je
vzkliknil oče z nenadnim upanjem. »Ljubi„Ljubi vas, —
še bolj kakor prej! V novembru je obolela od
same žalosti in vsi smo mislili, da umre; saj
Vrstica 6.052:
bolečine. Čemu bi? Ali je vredno živeti takšno
življenje? Samo ti ne bodi hud, papa, če si napravim
zlo; v ljubezni se me spominjaj! — Takrat«Takrat“
— možak je držal cilinder z obema rokama,
kakor da streže solze, ki so mu drle po licih, —
»takrat„takrat, dragi moj, sem ji rekel: K njemu pojdem,
da vidim, ali ima človeško dušo v prsih, ali ne!
Tako sem storil, gospod Malloprou; vedite, da
imate na vesti ne le srečo, temveč tudi življenje,
časni in večni blagor uboge hčere tegale obupanega
očeta!«
 
Potrkal se je z roko po prsih, nato pa je
Vrstica 6.099:
krasno, izgubljeno in zopet pridobljeno, — zgolj
puhel sen, fata morgana moje zapuščene in preveč
usmiljene duše. Brezobziren »ne„ne!« bi bil moral
zaklicati debelemu poštenjaku, osramotiti bi bil
moral njegovo suknjo in njegov svetli, zlikani
Vrstica 6.345:
brada kakor Kristova ... Ali je on?
 
»Rikard„Rikard! — Rikard ...«
 
Molk ... Zdaj čuti Malva, kako se je včasi
strašno razgovarjati z molčanjem. — Zakaj ne odgovorim?
 
„Rikard!“
»Rikard!«
 
Malva prihaja bliže in bliže, z omahujočimi
Vrstica 6.367:
in udari z glavo vznak po parketu ...
{{prelom strani}}
»Tiktak„Tiktak, tiktak!« bo modrovala nova ura v
obednici.