Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
prelomi strani, metapodatki
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
 
Vrstica 61:
Samo nocoj? — Tisti spremljevalec na
vseh nevarnih stezicah, tisti tovariš na sklizkih
potih ob brezdanjih brezdnih — tisti »samo„samo
enkrat«enkrat“ je prevaril mojo dušo kot je prevaril
že milijone src na svetu ... Samo nocoj?
Ha, če nocoj, potem tudi jutri in pojutrišnjem
Vrstica 139:
še ne bode. To je edini greh, za
katerega svet nima odveze ... Zato pa znajo
ljudje, ki »hodijo„hodijo gazeč«gazeč“, izborno hinavčevati.
Preden gredó v javnost, opravijo si srce
in telo pred zrcalom. In ko pred njim ne
Vrstica 195:
== I. Njegova zvezda se je utrnila ... ==
 
»Kar„Kar je iskal, je dobil!«
 
»Pa„Pa res!«
 
»Da„Da si to upa!«
 
»Pa„Pa takle gostaški.«
 
»Zgled„Zgled bo vsem!«
 
»Saj„Saj pravim, no!«
 
»In„In kako je stara tulila!«
{{prelom strani}}
»Boga„Boga naj zahvali, Boga, ciganka!«
 
»In„In še druge bo dolžila.«
 
»Kar„Kar zna!«
 
Izpod snežnikov je brisala ostra burja,
Vrstica 272:
<center>* * *</center>
 
„Mati!“
»Mati!«
 
»Vide„Vide, kaj je?«
 
»Tisto„Tisto-le zvezdo gledam skozi okno!«
 
»Le„Le glej zvezdo, pa moliva, Vide! Glorijo
zvoni!«
 
V siromašni sobici je visela izpod črvivega
Vrstica 312:
Če ga je mati čula, vselej se je zganila,
in hitro prašala — kar sredi češčenesimarije:
»Te„Te boli, Vide, kaj ne?«
 
»Ah„Ah, mati!«
 
Tak je bil navaden odgovor, in sin je
Vrstica 328:
vode in stopila k sinu.
 
»Si„Si žejen, kaj ne, Vide? Pa pij!«
 
Sin je požrl parkrat iz posode, mati mu
Vrstica 334:
odela raztrgano plahto.
 
»Kako„Kako se potiš nocoj! Da se ne prehladiš!«
 
Zopet je postavila lonček na mizo, stisnila
Vrstica 355:
Mati je stopila k sinu.
 
„Vide!“
»Vide!«
 
»Mati„Mati, zvezdo gledam!«
 
»Poglejte„Poglejte, onole!«
 
Pokazal jo je s prstom, a pri tem izpustil
Vrstica 365:
pogledala za prstom skozi okno.
 
»Ježeš„Ježeš, Marija! Zakaj si jo pokazal?«
 
Zvezda se je utrnila, sin se je zgrudil
na slamnico in bridko zaječal.
 
»Mati„Mati, m — ati! Umrl — bom!«
 
Omotica se ga je lotevala, oči so se mu
Vrstica 378:
mrzli pot.
 
»Vide„Vide, zakaj si pokazal zvezdo s prstom?
Vide — umrl boš zato, o sveta božja Pomočnica!«
 
Hotela je sina dvigniti, a bila je preslaba.
Vrstica 385:
Polglasno in s težko sapo je sin prosil:
 
»Mati„Mati, mati, le pustite me. Umrl bom —
z Bogom!«
 
»Jezus„Jezus, Vide, nikar!«
 
Solze so lile starki po licu.
 
»Mati„Mati, poslušajte! Na izpovedi sem povedal,
pa vam bom sedaj, ko umiram!«
 
»Vide„Vide, nikar! Sedi! Sapo ti jemlje!«
 
»Mati„Mati, le pustite me! Mati, mene so
ubili!«
 
„Vide!“
»Vide!«
 
»Nisem„Nisem padel!«
 
»Saj„Saj si rekel.«
 
»Sem„Sem lagal!«
 
»Da„Da si Zdolšovega hotel, pa si padel —
so rekli drugi.«
 
»Poglejte„Poglejte! Leščerbo!«
 
Sin je dvignil odejo s silnim naporom,
Vrstica 417:
liso na telesu.
 
»Semkaj„Semkaj me je, narobe s sekiro!«
 
»Za„Za pet ran! Zakaj?«
 
»Ker„Ker sem Tilki nesel tisto izrezljano,
lepo škatlico — saj veste — v dar, ker je
Vam stregla, ko ste bili bolni. Ona se mi
je pa zasmejala in rekla, da ne dá mojega
darú za nič ne nikomur — — To je on
slišal.«
 
»Slišal„Slišal, Zdolšov, ta bogati! In te je?«
 
»Pričakal„Pričakal — pa me je ...«
 
»Moj„Moj Bog, Vide, in nisi povedal!«
 
»Saj„Saj veste, da bi bil jaz kriv. — Tako,
mati, da veste vsaj vi. Nedolžen sem, Tilka
tudi. Molite, mati! In tiho bodite! — Nam
ne verjamejo — Beraču se ne sme verjeti
— — — Zdolšovemu odpustim — vse
vse — — Mati — mo-ja — ma-ti — — —«—“
 
Na lice se mu je začrtal vrhunec bolečin,
Vrstica 559:
sanjav človek, da mi je kultura pokvarila
živce in da bi jim utegnil škodovati predivji {{prelom strani}}
»galop«„galop“, zato je zaigrala mehko in nežno,
kot bi brenkala harfa pred otomanom orientske
kraljice. In snežinke so padale rahleje
Vrstica 605:
žarela luč. Nehote sem se ozrl skozi nezastrto
okno. Komaj sem okrenil glavo, že
se je oglasil konvencionalni ton v prsih: »Se„Se
ne spodobi!« — Hm, koliko stvari se ne
spodobi! Moje oči so kljub temu glasu obtičale
na pramenih velike svetilke, ki je visela
Vrstica 613:
mizi mlada gospa.
 
»Soproga„Soproga logarjeva!«
 
Obrnil sem se hitro in se počasnih korakov
Vrstica 623:
plena za petdeset let nazaj.
 
»Debata„Debata bo še dolga!« — si mislim jaz
in namerim korake nazaj proti luči. Vleklo
me je s čudno radovednostjo do okna, da
Vrstica 664:
pa ji je polzela — solza — —
 
»Dà„Dà, nekje sem jo že videl!«
 
To je bila gotova sodba. Toda kje?
Vrstica 677:
<center>* * *</center>
 
»Da„Da, odtam jo poznam!«
 
Avgustovo solnce se je že nekoliko nagibalo,
Vrstica 776:
po vodi.
 
»Prosim„Prosim, za spomin!«
 
Ozrla se je na pahljačko, prijela jo z
Vrstica 785:
zazeblo krog srca.
 
»Pojte„Pojte z nami!«
 
Na pol tiho in boječe je izrekla to prošnjo.
 
»Ne„Ne morem!«
 
Njene oči so postale še bolj rosne.
 
»Maša„Maša! Maša! Le hitro! Voz čaka!«
 
Materin glas je veleval odločno.
 
»Za„Za spomin!«
 
Tri ciklamne je vzela iz šopka in mi jih
Vrstica 805:
zaklad.
 
»Z„Z Bogom! Z Bogom! Hvala za družbo!«
 
»Klanjam„Klanjam se.« — — —
 
Voz je oddrdal, Maša je mahala z belim
Vrstica 838:
logar sani da se peljem domov.
 
»Izvolite„Izvolite, da bo napreženo, z menoj v
sobo!«
 
Vleklo me je noter, a v družbi se tako
Vrstica 847:
je prepozno, da se ne spodobi ...
 
„Prosim!“
»Prosim!«
 
Pokazal mi je odločno vhod v vežo mož
Vrstica 861:
name, ki sem stal še v veži blizu odprtih
vrat. Srce mi je burno utripalo, da
sem bil sam nase nejevoljen. »Domišljija„Domišljija!«
sem se ošteval. »Ta„Ta romantični dan, pa živ
spomin na otročjo preteklost, to me razburja.
Pametni ljudje se za to ne menijo!«
 
Z odločnim korakom sem stopil pred
Vrstica 874:
ženske.
 
»Vi„Vi ste?«
 
Spoznala me je.
 
»Me„Me poznate?«
 
„Poglejte!“
»Poglejte!«
 
Pokazala je na steno, kjer je bilo mnogo
Vrstica 944:
mož prirode:
 
»Zato„Zato zvonček konfisciramo!«
 
»In„In jaz to takoj izvršim, če dovolite,
gospa!«
 
»Prosim„Prosim! Revanche — za pahljačko!«
— — — — — — — — — —
 
Vrstica 982:
in začel pregledavati liste davnih spominov.
 
»Nikomur„Nikomur nisem pisal. Samo tebi. Jaz
grem tako daleč, da me ne vidi nikdar več
znano lice. Veš, zakaj grem? Saj ti je znano,
zaradi nje, zaradi Mine. Nikoli nisem klel,
nocoj pa kolnem — njo, samo njo. Vso
srečo sem ji uklel — boš videl — — —«—“
 
Tako pričetek pisma, katerega ni pisala
Vrstica 1.005:
 
Stari, nadušljivi oče je kašljal pri peči.
Po sobi je vladala tema. »O„O, para ti parasta!« Tako je vzdihoval stari, ko se je
odkašljal in prizdigoval kapaste trepalnice
pod mogočnimi sivimi obrvmi in gledal
Vrstica 1.011:
v steni. Zunaj je svetila mrkla mesečina.
 
»Ga„Ga ne bo, kali?«
 
Ob palici je drsal skozi duri v vežo in
Vrstica 1.018:
vodila do kajžice.
 
»Ko„Ko bi vsaj umrl! — — Ali pa naj bi
bila Urša malo še potrpela na svetu — —
Treba ji še ni bilo umirati. — — — O, para
ti, para — — Aha, zdaj — —«—“
 
Zagnal je deda kašelj, da se je krčevito
sključil in se trdo oprl na rogljasto palico.
 
»Oče„Oče, zakaj pa niste v hiši? Zunaj še
bolj kašljate.«
 
Sin krepke postave, s suknjičem čez ramo
Vrstica 1.036:
postavil v plavo ruto zavezan lonec.
 
»Sem„Sem mislil, da te ne bo!«
 
»Par„Par tramov smo morali še potegniti na
zid. So pa težki, in podnevi ne utegnejo
ljudje priti pomagat!«
 
»Seve„Seve, seve. — — — E, povsodi imajo
dela!«
 
»Oče„Oče, večerjo sem Vam prinesel. Poglejte,
kava je, s pogačo podrobljena.«
 
Oče je bil lačen in hitro je zato vstal
Vrstica 1.052:
piskra.
 
»Ti„Ti ne boš?« Oddahnil se je in postavil
žlico pokoncu.
 
»Sem„Sem že, ta je vsa Vaša.«
 
Stari je brez obotavljanja nadaljeval, sin
Vrstica 1.064:
Precej dolgo sta molčala.
 
„Tone!“
»Tone!«
 
„Kaj?“
»Kaj?«
 
Oče je zelo zakašljal.
 
»Oh„Oh, tale naduha, kako me tare! — Tone,
veš kaj, tako-le sem premišljeval danes: kaj
ko bi se ti oženil ...«
 
Starec je z nekim strahom in nekim velikim
Vrstica 1.080:
starca, potem pa rekel:
 
»Da„Da bi se oženil? I, zakaj pa to?«
 
»Da„Da ne bo vse narobe pri hiši. Ona bo
lahko doma vse lepo pospravila in oprala
nas bo, pa zašila in skuhala nam bo — saj
vidiš, kako je nerodno, ko sva kar sama
dedca pri hiši.«
 
Zopet molk.
Vrstica 1.095:
del, pa je mislil, da je tako najbolje.
 
»Oženil„Oženil? Katero bi pa jemal?«
 
»Danes„Danes je bila Marinčkova pri meni.
Mino je ponujala.«
 
„Mino?“
»Mino?«
 
Zategnjeno je bilo to vprašanje. Tone
Vrstica 1.153:
noga.
 
»Da„Da so si morali oče izmisliti to sitnost!
Ali mi je tega treba!«
 
Kar nazaj bi šel. Ali zopet ga je vleklo
Vrstica 1.169:
v vežo in odrinila leseni zapah.
 
»Sem„Sem mislil, da ne boste več pokoncu,
pa res ne utegnem sicer priti; to-le platno
sem kupil, sem rekel, bo pa za srajce, jih
bo Mina naredila, če kaj utegne.«
 
Tone je govoril hitro, kar ni bila njegova
navada.
 
»Lej„Lej ga no, Toneta! Le noter pojdi!
Pri nas ni izlepa delopust; ima deklič na
pretege dela. Kar posuli bi jo.«
 
S trsko mu je svetila skozi vežo v čedno
Vrstica 1.186:
lica — bolj od platna.
 
»Mina„Mina, za srajce sem prinesel. Na, poglej,
če bo to-le pražnje!«
{{prelom strani}}
Mina je odložila šivanje na kolena, pogledala
Vrstica 1.196:
suknjič, ker mu je lezel z ramen.
 
»Oho„Oho, Tone, to je za ženine! Kaj se
boš?« Krog precej bledih ustnic ji je igral
čuden, sarkastičen smeh. Tone tega ni videl.
Njeno sivo oko se je pa vprašajoče uprlo
v Toneta.
 
»Že„Že vse ve, sem že rešen!« ...
 
»I„I, saj mi ne kaže drugače. Pri nas je
tako nerodno, ker ni nikogar pri hiši.«
 
Sedel je za vogel mize, klobuk pomaknil
Vrstica 1.214:
Stara se je oglasila izza pečka:
 
»Le„Le se, le, Tone! Kaj boš čakal!«
 
»Kaj„Kaj ne, mati! Naš oča tudi tako pravijo!«
 
»Ali„Ali imaš že izbrano? Pri nas se veliko
izve, ker vedno kdo pride, pa o tebi še nič
ne govoré.«
 
Mina ga je zopet pogledala in z belimi
Vrstica 1.232:
lezla govoreč na tla.
 
»Oh„Oh, tak-le delavec, tako priden, ki kaj
zasluži, pa živ človek mu ne more reči napak
besede — oh tak-le fant — deset na en
prst! — Pomila še nisem. Le zmenita se za
srajce!«
 
Stara je nateknila velikanske copate in
Vrstica 1.244:
takoj izpregovoriti.
 
»Mina„Mina!« — Komaj je izpregovoril.
 
»Kaj„Kaj?« — Nič ni pogledala od dela.
 
»Veš„Veš, Mina, saj pri nas bi se ji res ne
godilo slabo. Nekaj imam, zasluži se tudi
vsak dan, pa bi se že živelo — ali ne, Mina?«
 
»Boljše„Boljše bi se ji godilo, kakor pri najboljšem
kmetu!«
 
»Kaj„Kaj ne, Mina! No, kaj praviš?«
 
»I„I, saj sem rekla, da bi ji ne bilo nič
sile!«
 
Mina ga je zopet pogledala vdevajoč v
Vrstica 1.265:
ga ni videl in ga ni — umel.
 
»No„No, Mina, reci no!«
 
»Ali„Ali si čuden nocoj! Kaj naj rečem!«
 
»I„I no, da bi ji res ne bilo sile. Pa kako
bi jo rad imel. Če bi ne mogla kdaj sama
podelati, pa bi ji pomagal. Mina, jaz znam
vse, še kuhati!«
 
»Mala„Mala nebesa bi imela pri tebi!«
 
»Kaj„Kaj ne Mina! Kaj misliš? No!«
 
Mini je bilo jasno, kaj vpraša Tone.
Rdečica ji je plula v belo lice.
 
»Ko„Ko te pa skoro nikoli ni k nam!«
 
»Saj„Saj me res ni bilo. No, zato nikar ne
bodi huda. Pa pridem zdaj. Boš videla. Črez
teden ne utegnem, takole ob nedeljah popoldne
pa. Kaj ne, Mina, pa se bova pomenila?«
 
»Tone„Tone, le pridi, le«le“ — — —
 
»Ali„Ali oče še kašljajo?«
 
Mati se je vrnila v izbo in zadovoljna
Vrstica 1.299:
pa notri. — Tako je računala starka.
 
»Naduha„Naduha, saj veste, mati!«
 
»In„In pa leta, seve; le oženi se, le; bo tudi
za starega bolje!« — — — — — —
 
Tone se je vračal domov; njegovo srce
Vrstica 1.330:
telovnik se ga je oklepal kot bi z njim rastel.
 
»Kako„Kako je bilo, Matevž, povej no, ko si
sedel celo leto?«
 
»Dobro„Dobro! Več smo mesa pojedli kot vi
doma. In še zaslužil sem. Poslušajte!«
 
Požvenketal je s tolarji v žepu.
 
»Pa„Pa res ni sile, če ga zapró!«
 
»A„A, kaj še! Ne veste, kakšni fantje smo
bili skupaj! Take smo utrinjali včasih, da
se je vrag čudil.«
 
»Ali„Ali te je bilo danes kaj sram, ko si
prvič šel po vasi?«
 
»Sram„Sram, šavra! Kako si otročji! Če si zato
zaprt, ker si tat — seveda, potem beži in se
skrij! Če pa na žegnansko nedeljo kakemu
Vrstica 1.356:
tega, kako moraš govoriti, da te ne zapró.
To so vam tiči! Jezični dohtarji naj se kar
skrijejo pred njimi!«
 
Nekaj fantov, vernih sodrugov bojevitega
Vrstica 1.364:
drugam.
 
»Nekaj„Nekaj si pa vendar na škodi, ker si
sedel.«
 
»Kaj„Kaj neki?«
 
»Dekle„Dekle si izgubil!«
 
»Katero„Katero? Saj ne vem — ker so vse silile
za menoj!«
 
Zopet prostaški smeh.
 
»I„I no, Mina se moži!«
 
„Marinčkova?“
»Marinčkova?«
 
»Da„Da, tista!«
 
»Naj„Naj se, strdena punca! Maram zanjo!«
 
»Kako„Kako se dela! Lažeš! Jaz pa vem, kako
si jo rad imel.«
 
»Ona„Ona mene — to je res. In da je res —
čakajte — kdo jo pa jemlje?«
 
»Tone„Tone s kajže!«
 
»Tisti„Tisti kozavi kozar! Hahaha! Da je res,
kar sem rekel, vam povem, da ga ne bo
vzela. Prej mene! Boste videli, kako bo temu
trolastemu Tončku zajec pot pretekel! Hahahaha!«
— — — — — — —
 
Vrstica 1.418:
je podplula kri.
 
»Me„Me še poznaš, Mina? Daj mi no roko,
če se me ne bojiš, ker pridem iz zapora!«
 
Dala mu je roko. On pa je pričel svojo
priliznjeno in hinavsko govorico.
 
»Mina„Mina, koliko sem mislil nate! Noč in
dan sem se spominjal tebe in tvojih rdečih
nageljnov — in ti — Mina — oj, le čakaj,
nezvesta si postala ...«
 
Njegov glas je bil mehak, in oči so mu
Vrstica 1.434:
Mina je drhtela.
 
»Pusti„Pusti me! Prepozno, Matevž!«
 
»Zakaj„Zakaj? Saj še nista poročena! Ali si ti,
Mina, za takega, kot je on! Sram te ga bo,
na sam poročni dan te ga bo sram
Mina, le pomisli — tisti grdi, kozavi obraz!«
 
Tisti grdi, kozavi obraz! — Kar zašumelo
Vrstica 1.464:
je stala in trgala suhe lističe roženkravta.
 
»Mina„Mina, pij no!«
 
»Ne„Ne bom!«
 
»U„U, ali si huda?«
 
»Pusti„Pusti me no!«
 
Toneta je zapeklo. Približal se ji je in jo
rahlo prijel za roko.
 
»Mina„Mina, kaj ti je? Ali si bolna? Ali si
huda? Lepo te prosim, povej no!«
 
Njegov glas je bil proseč in iskren, kot
Vrstica 1.482:
ljubeča duša sama.
 
»Pusti„Pusti jo«jo“, pravi mati. »Vsaka„Vsaka ženska se
včasih kuja; posebno tako-le pred svatbo!
Pa ga samá! Na dobro zdravje, Tone!«
 
Ženica je srknila krepko iz kozarca in
Vrstica 1.492:
čuden strah mu je hotel stiskati dušo.
 
»Mina„Mina! Mina! Kaj me nimaš nič rada?
Reci no!«
 
„Nič!“
»Nič!«
 
Odgovor je bil rezek in kratek, da je
Vrstica 1.507:
je vnovič vprašal:
 
»Mina„Mina, torej ne boš moja žena?«
 
„Ne!“
»Ne!«
 
Zopet ista rezkost.
Vrstica 1.518:
glasno zaprašal:
 
»In„In zakaj ne?«
 
»Ker„Ker si pregrd!« — — —
 
Strašno kletev je izustil Tone, zagrabil
Vrstica 1.559:
Blizu polnoči je bilo. Ob postelji
je še gorela luč, moja roka je trudno držala
Tolstega roman »Vstajenje«„Vstajenje“. Oči so me že
skelele, več nisem mogel brati, a zaspati
tudi nisem mogel. Ob voglu mojega stanovanja
Vrstica 1.575:
 
Tedaj je zaškrtal električni zvonček nad
posteljo. »Saj„Saj sem vedel!« sem vzkliknil in
v trenutku sem bil pri vratih in odprl oknice.
Nadpaznik prisilnice mi javi, da želi bolni
Frice z menoj govoriti.
 
„Takoj!“
»Takoj!«
 
Za par minut sem že hitel čez široko
Vrstica 1.603:
da je bil odrinjen zapah in odklenjene ključavnice.
 
»Sedaj„Sedaj Vas ne potrebujem!« sem velel
spremljevavcu.
 
Vrstica 1.633:
sam skelet.
 
»Frice„Frice, kako ti je? Slabo, kaj ne?«
 
»Strah„Strah me je!«
 
»Strah„Strah? Česa se bojiš?«
 
»Tako„Tako strašno nekaj hrusta in škriplje.
Smrt gre po mene. Ali ne?«
 
»Ne„Ne boj se, Frice! Veter tuli in brije!«
 
»Ni„Ni veter! Veter nima zob!«
 
Veliki navihanec, ki je z desetimi leti dozorel
Vrstica 1.654:
Majčkena rdečica mu je podplula obraz.
{{prelom strani}}
»Nalašč„Nalašč ne verjamete?«
 
Trudno glavo je naslonil na zid in me
gledal z mrtvimi očmi.
 
»Verjamem„Verjamem, verjamem, Frice, da si čul.
A pravim, da si se motil. Ali pa si slišal iz
sosednje sobe hreščanje, kjer spijo drugi
bolniki.«
 
Frice me je gledal zdržema z mrtvimi
Vrstica 1.672:
življenja s smrtjo.
 
»Frice„Frice, slabo ti je, kaj ne? Ali hočeš kozarček
konjaka?«
 
Pokimal je.
Vrstica 1.684:
Močna pijača ga je nekoliko pokrepčala.
 
»Povejte„Povejte mi, ali bom res umrl?«
 
»Nič„Nič se ne boj, Frice, saj si pripravljen,
in na svetu te itak ne čaka nič dobrega!«
 
»Saj„Saj bi rad umrl, ko bi samo še enkrat
videl, kako sije solnce zunaj ječe«ječe“ ...
 
Po njegovem licu se je razlila tolika
Vrstica 1.701:
je, kot bi bil ugasnil.
 
»Frice„Frice, ali boš zaspal? Zdaj lahko grem,
kaj ne?«
 
»Ne„Ne, ne, ne smete iti!«
 
S tresočo roko je iskal moje, da bi me
pridržal.
 
»Saj„Saj bom pri tebi. Le miren bodi!«
 
»Bogve„Bogve, ali oče imajo delo ... ali so mati
še lačni?« ... Debelejša solza mu je pritekla
po obrazu.
 
»Nikar„Nikar ne skrbi! Gotovo imajo službo
oče in mati imajo dosti kruha; gotovo sta
preskrbljena.«
 
Neverjetno me je pogledal in zopet naslonil
Vrstica 1.760:
se ji je tresel, ko je zaprašala:
 
»Kaj„Kaj se je zgodilo?«
 
»Pripravi„Pripravi mi lepšo obleko! Bomo že pokazali
tem vragom!« — —
 
Frice se je prijel materi za krilo in hitel
Vrstica 1.772:
posteljo pražnjo obleko.
 
»Pa„Pa umiti se moram tudi, ne? Ali bom
tak!«
 
Zopet nobene besedice, a v trenutku je
Vrstica 1.850:
in proseče vprašal tovariše:
 
»Ali„Ali dovolite to? Zakaj se ne dvignete
za me — svojega voditelja, ki vam je izvojeval
priboljšek? Vi imate boljši kruh —
jaz naj pa gladu ginem?« ...
 
Njegove oči so švigale in begale po tovariših
Vrstica 1.908:
prigrizek.
 
»Sedaj„Sedaj-le ... Frice!« ...
 
Gneča je bila velika krog prodajalke.
Vrstica 1.916:
— kar sami od sebe. Tresli so se in z nepremagljivo
silo ga je privleklo do kolibe.
— Še en kratek boj ... »Nikar„Nikar!« — Frice je
stisnil prste, in v roki je obstal lep štrukeljček
... Kakor bi ga nekaj zaskelelo konec
Vrstica 1.935:
Gneča ljudstva se je nabrala, na trgu.
Samo radovedne oči, zasmehi, vzkliki:
»Seme„Seme, semensko!« »Tat„Tat!« »Tako„Tako mlad!«
»Aha„Aha, sin tistega puntarja!« »To„To je zalega!«
...
 
Vrstica 2.023:
Sesedel se je na zatožni klopi in pričel jokati
solze izgubljenega sina. Verjeti ni mogel,
da je resnica, kar se godi.» Mama, moja
mama!« je donelo po sodni dvorani; ljudstvo
je mrmraje odhajalo, sodniki so urejevali
akte, njegovega joka ni poslušal nihče ...
Vrstica 2.093:
le še bujno-prožno se gibajoče cvetje širokega,
modernega slamnika, šele tedaj je zamrmrala
gruča hkrati isto vprašanje: »Kdo„Kdo
je ta? ...«
 
Ona je pa šetala s prijateljico, ki je bila
Vrstica 2.122:
vselej je s silo zaprla vrata, udušila kipeče
besede, nasmejala se teti, stisnila jo k sebi
pa ji rekla: »Kaj„Kaj ne tetka, kako sem neumna!«
 
»Čenčica„Čenčica, čenčica!« je brbljala teta, in
dobre oči so plavale v radostni rosi, njeno
srce je bilo ponosno, in v prečutih nočeh
Vrstica 2.149:
na vrt, na ulico, na nebo ...
 
»Plačana„Plačana ljubezen!« Tega se ni mogla
otresti. »Radi„Radi me imajo, da, radi — zakaj?
Nekaj denarja imam in moj varih je točen
mož, ki vestno in dobro plačuje zame. Da
sem sirota — kako malo bi me vsi ti ljubili!
Tako malo kakor Tero, kateri iz vsakega
koščeka kruha doni: Tu imaš — vbogajme!« ...
 
Tako je vzcvela bujna roža, duševno
Vrstica 2.211:
Tera je skoro ni dohajala.
 
»Mara„Mara! Mara!«
 
Parkrat jo je poklicala, pa Marini šolnički
Vrstica 2.227:
Tere.
 
»Le„Le počakaj, s teboj ne grem več! Ah —«—“
 
Tera je bila izmučena. V obrazu se ji je
bral trud, kakor bolehnost.
 
»Ali„Ali si huda, Tera?«
 
Mara je stopila k nji in jo ljubezno pobožala
po razgretem licu.
 
»Le„Le sitna mi ne bodi, Tera! Sitna sme
biti samo naša teta, ker je stara, ti pa ne,
razumeš?«
 
Mara je zapičila solnčnik v mehko črno
Vrstica 2.250:
draguljev.
 
»Ajs„Ajs!« vzklikne naenkrat Mara.
 
»Kaj„Kaj je? Si se zbodla?«
 
»Pesek„Pesek se mi je zasul v šolničke.«
 
Mara se je naslonila na ograjo in sezula
Vrstica 2.383:
drugo je gibala pahljačo in si hladila lice.
 
»Ta„Ta strašna soparica! Ne grem iz sobe
danes. Saj ni mogoče dihati!«
 
Umolknila je naglo, ker se je ustrašila
Vrstica 2.432:
trkljali po parketu ...
 
::»Samo„Samo, da bi eno samo besedo čul iz Vaših ust — srečen bi bil do smrti.
::::::::Vaš srečno-nesrečni nadporočnik N. N.
::P. S. Morda pri onem mostičku?!«
 
Na mizi se je tajal sladoled, Mara je pa
Vrstica 2.469:
po njeni roki. Ni smel.
 
„Ljudje!“
»Ljudje!«
 
Mara je skoro bolestno vzkliknila, ko je
zagledala, da morata srečati zbor šetalcev.
 
»Pustite„Pustite me! Glejte, opazili so naju!«
 
Nadporočnik se je malo brigal, kdo ga
Vrstica 2.498:
ki se ne menijo za zlobni svet, in s tem
resnično vsaj deloma pomiril Maro, pred
katero je z gromom stopilo vprašanje: »Kaj„Kaj
porekó ljudje?«
 
<center>* * *</center>
Vrstica 2.505:
V kazini pri biljardu. —
 
»Šandor„Šandor, nova ljubezen, kaj? Častitam!«
 
»Bah„Bah! Kaj vem? Pusti to!«
 
»Vraga„Vraga! Saj je prišla na rendez-vous!«
 
»Prišla„Prišla, in zaverovana je vame, se mi
zdi — Toda otrok je, polna ozirov, ljudi
se boji! Ljudi — hahaha! ... In oči ima
tako nedolžne: če te pogleda, te ubije ž
njimi, da padeš prednjo kot prestreljena
čaka z glave.«
 
»Da„Da si vendar enkrat naletel!«
{{prelom strani}}
Tovariš se je glasno zasmejal in sunil s
kejem krogljo.
 
»Mehercle„Mehercle, da mi tega ne bodeš več
očital! Pol mesečne gaže sem že potrošil
za šopke ...«
 
<center>* * *</center>
Vrstica 2.557:
Nenadoma je vstopila Tera.
 
»Mara„Mara, kaj pa vendar misliš?« — Iz
vzklika je zvenela razburjenost, žalost, strah
in ljubezen.
Vrstica 2.569:
Teri:
 
»Kaj„Kaj mislim?!«
 
In stopila je prednjo z vso odločnostjo
Vrstica 2.578:
...
 
»Ka„Ka-aj mislim?«
 
Za korak se je odmaknila od prijateljice.
Vrstica 2.593:
Tera utolaži sama.
 
„Mara!“
»Mara!«
 
V tem klicu je bilo toliko ljubezni, da
Vrstica 2.599:
jo stisnila k sebi na divan.
 
»Mara„Mara, moram ti povedati, čeprav me
vržeš iz sobe in mi za vedno pokažeš
vrata ... Moram ti povedati, ker te ljubim!
Drugi ti ne bodo povedali, dasi vse mesto
govori — — —«—“
 
Mara je zatrepetala, lice ji je nekoliko
Vrstica 2.610:
Molk.
 
»Vse„Vse mesto govori!? Hahaha! Hinavci!«
 
Mara se je glasno zasmejala. A smeh ji
Vrstica 2.616:
z nožem.
 
»Ti„Ti ga ne poznaš, Mara! On je varalica,
pustolov, igral bi se rad s teboj!«
 
»Kdo„Kdo je to rekel?«
 
»Vsi„Vsi, vsi tako pravijo, ker ga poznajo!«
 
»Vsi„Vsi, vsi! Kdo so ti vsi, kdo, povej!«
 
V Mari je vstajal demonski odpor. Sedaj
Vrstica 2.629:
nalašč ne!
 
»Vsi„Vsi, veruj mi! Gospa svetnica, Drozdova
Julka, adjunktova Fanica, Mici ... no, vse.«
 
»Hahaha„Hahaha, vse — vse in še Tera, kaj ne!
Nevoščljivost, hinavščina! Kaj se brigajo
zame! Z Bogom Tera, o tem mi ne govori
več!«
 
Mara je šla v stransko sobico, Tera si
Vrstica 2.678:
ki jo je izzvala za pot pripravljena Mara:
 
»Stric„Stric te ne spozna, tako si lepa, Mara!«
 
Mara ni nič odgovorila.
Vrstica 2.684:
Segla je hitro po kavi in jo pila stojé.
 
»Vsaj„Vsaj sedi; še eno uro je do vlaka!«
 
Mara postavi kavo na taso in seže po
vodi.
 
»Pij„Pij no, tako je dobra!«
 
»Prevroča„Prevroča! Ne morem!«
 
Pogledala je v potno torbico, če ima
vse potrebno s seboj, segla teti nekako
zbegano v roko in rekla: »Z„Z Bogom!«
 
»Kdaj„Kdaj se vrneš?«
 
»Jutri„Jutri, pojutrišnjem — ne vem, kdaj!«
 
Hitela je po stopnicah. Teta je pa pomočila
Vrstica 2.722:
glasno zakrohotata.
 
»Hinavci„Hinavci! Sami lopovi, umazane duše,
nevoščljive ženske! Ne meni se zanje!«
 
To je bil drug glas, ki je prevpil prvega
Vrstica 2.827:
bilo ...
 
»Oho„Oho, Šandor, v civilu? Sestanček, kaj?
Kje? s kom?«
 
»Vrag„Vrag vzemi tak rendez-vous!«
 
»Prokleto„Prokleto si slabe volje!«
 
»Kdo„Kdo ne bi bil slabe volje, če te vse
vara! Vrag!«
 
»Smola„Smola! Pa ne z Maro, kaj? Je-li ni bilo?«
 
»Kajpadane„Kajpadane! In toliko sem potrošil za
šopke! ... A jutri večer pride moja zaročenka
z mamo ter ostane tu štirinajst dni.
To se pravi toliko, da je bila moja igra —
zaman!«
 
Mari je segla v dušo kakor z železnimi
Vrstica 2.991:
Oblaki dima so se vlekli počasi skozi
lino in izginjali. Slonel sem v kotu in gledal
beletristično zmes na mizi. Cankarjev »Živeti«„Živeti“
je dišal po vzduhu beznic, kjer se kvarta
in kadi in vino poliva, Meškovi »Zvonovi«„Zvonovi“ so
plakali kakor njegovo otožno srce, Govekarjeva
»Marjanica«„Marjanica“ je skočila kakor mačka (!) k
oknu, Zofkina »Nada«„Nada“ modro modruje, pa
bo bržkone zamodrovala, Doljanov junak
dr. Vever pri mizi omahne in se zgrudi na
tla od suhe bolesti, Vrchlicky »Vedri„Vedri noči«noči“
hodi po dolgi cesti, pa ne ve pravzaprav s
kom in koliko jih je in kdaj je hodil —
Marcel Prevost popisuje čisto nepotrebno
pariške zakonske bonvivante, mojo »Maro«„Maro“
držijo železni kremplji za dušo — — vmes
pa mogočno, kakor s Sinaja, grmi 70. psalm:
Vrstica 3.076:
pogledajo žreblji iz poda ... Moči, moči —
sile, velike volje in velikih idej in železne
roke je treba, ki bi vrgla med nas »veliki„veliki
tekst«tekst“, da bi zatrepetali, kakor vrabiči, ko
pridrvi med nje sokol in z dvorišča pobere
kokoš! In Cankar je bil mož, ki je
obetal »veliki„veliki tekst«tekst“, in ga skoro započel —
pa se vrača spet in spet v dvorano, kjer
se pleše po prstih na godala pritajena s
Vrstica 3.236:
da bi človek vstal, stopil k njemu in mu
podal roko ter ob prvem srečanju rekel:
»Servus„Servus, amice!« Pod pazduho je tiščal zveženj
časnikov in podolgasto škatljico. Ko
ga je blagajničarka zagledala, se je zjasnilo
Vrstica 3.248:
 
Neznanec je sedel k moji mizi in vljudno
pripomnil: »Dovolite„Dovolite, tu je moj stalni sedež.«
Vesel sem ga bil. Nisem se motil. Dve uri
sva sedela, in ko sem odhajal na vlak, sva
si stisnila roki. Da sva pa sedela še dve
uri, bi se bila razšla: »Z„Z Bogom, amice!«
 
Hitel sem proti kolodvoru in seboj sem
Vrstica 3.356:
Blizu konca predmestne ulice je krenila
v nizko hišico. Nad vrati je visel grozd iz
kositra in za njim je bil napis: {{razprto|»Gostilna„Gostilna pri sladkem grozdu«grozdu“}}.
 
Med vrati v gostilniško sobo je Vanda
Vrstica 3.370:
pozdravil Vando.
 
„Mama!“
»Mama!«
 
Vanda se je obrnila med vrati, ko je
Vrstica 3.386:
roke je vpirala ob mogočne boke.
 
»No„No, kje je izpričevalo?«
 
Govorila je z glasom, kakršnega dobi
Vrstica 3.398:
in brala.
 
»Sedaj„Sedaj si dovolj učena! Popoldne greva
k šivilji, da ti naredi dolgo obleko. Sedaj
je konec večne šole in treba je, da mi pomagaš.
Tako velika si že — pa za nikakršen
prid pri hiši!«
{{prelom strani}}
Te besede je govorila z dokaj mehkim
Vrstica 3.418:
glas, če ji je pa podrl vse gradove!
 
»Mama„Mama, saj ste rekli, če bom prva, da
grem drugo leto v pripravnico, sedaj pa ...«
 
»Paprlapa„Paprlapa ... flavze! Obljubiti in storiti
je preveč. Misliš, da bom jaz vlekla in trpela
zato, da boš ti po šolskih klopeh lenarila ...
Kako pa! Ala, le brž se preobleči, v kuhinji
je še posoda od zajtrka. Pomij!«
{{prelom strani}}
Neki gost je sirovo klical še frakelj pijače,
Vrstica 3.488:
podrezala z oguljenim solnčnikom.
 
„No!“
»No!«
 
Jezna je dvignila oštirka glavo; ko je pa
Vrstica 3.496:
podala Katici roko.
 
»Mica„Mica, ti boš še večnost zaspala!«
 
»Lahko„Lahko govoriš, ko greš s kokošmi spat!
Jaz pa ponočujem in se pobijam s temi
pijanci. Sedi no! Pol litrčka ga bova, kaj?«
 
»I„I, se ve; vroče je. Mica, pa ne kislice,
onega prinesi ...«
 
Mica je šla s steklenico po vino, Kati je
Vrstica 3.515:
za predmestni škandal.
 
»Čestitam„Čestitam, Mica«Mica“, je potegnila precej iz
kozarca; »to„to je božja kapljica!«
 
Mica je malo zacmokala z jezikom in si
otrla s predpasnikom debele ustnice.
 
»Koga„Koga čestitaš? Čemu?«
 
»I„I no, kako se delaš! Ker je tvoja punca
najbolje izdelala.«
 
»Saj„Saj druzega opravka ni imela. Hvala
Bogu, da je konec večne šole!«
 
»Je„Je ne daš naprej? Škoda!«
 
»Škoda„Škoda, seveda škoda, še ti bodi tako
trapasta! Za koga neki?«
 
»I„I no, da bo učiteljica ali poštarica.«
 
»Še„Še tega je treba! Učiteljica, kaj pa je
učiteljica? Nič, nič, povem ti, revščina! Nosijo
se prav kakor purman, kadar kočijo
vozi — druzega pa ni nič. Po kmetih se
potikajo, tiste zarobljene gumpce učé pa
lačne so.«
 
»Tisto„Tisto ne bo vse res, Mica, sile jim
ravno ni. Preskrbljene so pa le in počitnice
imajo, to je tudi nekaj vredno.«
 
»Preskrbljene„Preskrbljene, nič ne rečem; jaz pa hočem,
da bom z dekletom vred tudi jaz preskrbljena.
Misliš, da bom večno tako-le
garala in trpela?«
 
»Danes„Danes te pa res ne razumem, kaj misliš.
Še malo naj ga potegnem, morda se mi
kaj odpre pamet.«
 
Kati je izpila, kar je ostalo v kozarcu, in
Mica ji je hitela nalivat drugič.
 
»Ne„Ne razumeš, nalašč; ti si seme, da bi
ti vse razodela; vse boš razčenčala po
svetu.«
 
„Mica!“
»Mica!«
 
Kati je naredila tako nedolžen obraz,
Vrstica 3.570:
svetu.
 
»Saj„Saj nalašč pravim. Pij no! Stvar imam
tako-le udeto: Dekle je čedno, kaj ne—?«
 
»Vse„Vse zija za njo. Še dolga krila —«—“
{{prelom strani}}
»Zdajle„Zdajle jih pojde merit — čakaj no!«
 
»Vanda„Vanda! Vanda!«
 
Brzo je prišla hčerka iz sobe. V rokah
je imela knjigo.
 
»Že„Že spet! Vse bukve zmečem v ogenj,
če ne pustiš teh čenč! Pojdi sama k šivilji,
da ti umeri obleko. Blago sem ji že nesla.
Pa čedno naj naredi!«
 
Mica je prisedla zopet k prijateljici in
odgrnila okno na cesto.
 
»Kakor„Kakor sem rekla: še dolga krila, drugo
že ima dekle, pa bo snubcev na izbero.«
 
Vanda je prijazno pozdravila gredoč
Vrstica 3.597:
Obe sta gledali za njo.
 
»Ga„Ga vidiš?« poštrkne krojačka Mico.
 
„Žaneta?“
»Žaneta?«
 
»Kako„Kako gleda za njo! Če ni ta že zdaj
do ušes zazijan vanjo, nočem nič. Ta bi
bil, Mica, kaj?«
 
»Ga„Ga imam že sama na protokolu. Lepa
trgovina, sam je pri hiši, blizu nas je, in
tudi naša reč bi potem več nesla, pa jaz bi
bila lepo čedno v penzijonu.«
 
»Samo„Samo tako govoré, da jih ima Žane
več?«
 
»I„I, seve, takle fant! Zal je, govoriti zna,
denar je pri hiši, veseljak je, vsaka tišči za
njim, ki je toliko pametna, da si želi dobro
na svetu. Veš, prijateljica, nekoliko boš morala
potisniti, če ne bo gladko in rado teklo.
Saj znaš!«
 
»Ehé„Ehé, napovem mu tak škandal, če je ne bi vzel, da mora takoj v Ameriko.«
 
»Zato„Zato se stvar tako napravi, poslušaj!
Njeno sobico preuredim za ekstra-sobo. —
Med žganjarje, ki tu sedé, ne gredó boljši
ljudje. Ona bo natakarica in upam, da bo
gostov kmalu dosti. Ti pa malo to reč razbobnaj
in hvali vino in postrežbo.«
 
»Tako„Tako, tako! Mica, ti si tica! Lepa natakarica
— pol dobička! Pa boš imela mlin
in žago! Žaneta, kot soseda, pa povabiš, ko
bo otvorjena ekstra-soba. Stavim, da bo
več tu kot doma!«
 
»Ali„Ali ne izprevidiš, da je bolje tako,
kakor da bi hodila v šolo? V enem letu bo
morda že poroka.«
 
»Zares„Zares je bolje. Sicer bi tako lepo dekle
tudi kasneje lahko zadelo terno!«
 
»Kaj„Kaj še! Študentje bi noreli za njo, tisti
lačenpergarji, potem bi šla na deželo na
deset vogalov zaljubljena, in tam bi se obesila
Vrstica 3.650:
pa matere skrbeti, da bo za vse prav. Le
veruj mi, neumnih zakonov so samo matere
krive.«
 
Visoko modrovanje prostaških žensk je
prekinila trda hoja pod oknom.
 
»Jemnesta„Jemnesta, Mica, nekdo gre. Vode, vode
na mizo!« Krojačka je sama urno segla po
litru vode, ki je stal na drugi mizi in pomaknila
pol litra proč, vodo pa postavila
med kozarca.
 
»Ljudje„Ljudje imajo strašne jezike. Če naju
dobi kdo pri vinu, gorjé — za pijanki naju
razbobnajo.«
 
»Res„Res je, Kati!«
 
Skozi vrata je prišel mokar Justin v beli,
močnati in povaljani obleki.
 
»Jujhata„Jujhata, Pepe, pojdi no pit!« ga sili Kati
hinavsko in mu ponudi vode.
 
»Ti„Ti mene vlekla? Kaaj! Ženske ste vse
hinavke. Iz piskrca sta se ga navlekli, sedaj
pa z vodo hrup delata. Saj se poznamo,
Kati!«
 
»Ti„Ti mene že ne, jaz pa tebe dobro,
kozamurec ti lažnjivi! Si večkrat pijan ...«
 
»Tiho„Tiho, raglja! Ná, poglej se, da si rdeča
kot sv. Pavla bandero. Od vode to ni, kaj?«
 
Pepe je snel s stene majhno ogledalo
Vrstica 3.780:
Hipoma pa jo je prebudila iz omotične nirvane mama. Oči so ji bile že zaspane, rdeče, lasje neurejeni, obraz čemeren.
 
»Boš„Boš do kosila lenarila? Le hitro se poberi!« Trd in kričeč je bil njen glas, jezno je loputala z vratmi in iz kuhinje je bilo čuti, kako ošteva staro služkinjo.
 
Vanda je bila v trenotku predramljena; vse podobe so izginile in zaživela je pikro sedanjost ob trdi materi.
Vrstica 3.788:
Tu je stala sredi nje. Postalo ji je neizmerno bridko. Objel jo je neprijeten vonj, da bi bila najrajši pobegnila. Po tleh so bile napol usehle lužice, ki so izhlapevale duh po vinu; prt na mizi je bil zmečkan in polit, umazan od tobakovega pepela, in polno drobtin in koscev kruha je bilo raztrosenih po njem; odpadki cigaret, konci napol pokajenih smodk so se valjali po kotih. Vanda je hitela k oknu, odgrnila zastor, odprla okno in obstala pri njem, da se nadiha jutranjega zraka.
 
Obslonela je pri oknu in gledala v gosto meglo, ki se je cedila po malem vrtičku in kropila z roso pisane astre. Duh resede ji je zavel izpod okna. In ta vonj ji je pozval v spomin prejšnje dneve, ki so bili v primeri s sinočnim večerom vendarle pravo blaženstvo. Domislila se je živo na lanske počitnice, ko niso še imeli »ekstra„ekstra-sobe«sobe“. Kako balzamično je dehtelo vse v tej sobici! Nageljni, reseda, vrtnice ... Vse je dihalo tihe skrivnosti, vse je klilo in se spenjalo kvišku pod njenimi belim prsti, kakor bi hrepenelo k visokim ciljem. Vse je bilo tako rahlo in nedolžno, vse čisto in neoskrunjeno, kakor mladi sneg na poljani. Šepetala je ona s podobicami, ki so jo gledale tako simpatično in odkritosrčno; preproste so bile kot ona, lahko noč so ji voščile s sten, ko je ugasnila luč, dobro jutro so ji govorile ob zori, ko je odprla oči. In kadar se je vračala iz šole, ali z izprehoda, so jo pogledale rože iz lončkov in ji pravile, da so žejne, ter lepo prosile sveže vode. Prilila jim je, njen fini nosek se je dotaknil cveta, njene rdeče ustnice so se {{prelom strani}}
približale nageljnu, ki ji je napolnil idealni
svet s sladko vonjavo ter ji drugoval, ko je
Vrstica 3.822:
Čim živeje se je vzbujal spomin na
prejšnji večer, tem bolj je bila Vanda razočarana.
Mama ji je pravila o »ekstra„ekstra-sobi«sobi“,
o finih gospodih, ki bodo zahajali vanjo.
To bodo čisto drugi ljudje, kakor v navadni
Vrstica 3.853:
Vse to je sanjala tedaj, ko je prenašala
svoje malenkosti iz sobe ter pripravljala
prostor za goste v »ekstra„ekstra-sobi«sobi“.
 
Toda snočna »otvoritev«„otvoritev“ je bila grozna
toča na njene zelene trate v puščavi. V njej
se je pojavil grozen odpor. Ni se sramovala
Vrstica 3.932:
in ga utrgala ter ga povezala v šopek.
 
»Dobro„Dobro jutro, gospodična!«
 
Vanda se je hitro sklonila; roka ji je
Vrstica 3.938:
cvetka na tla.
 
»Dobro„Dobro jutro, gospod Žane!«
 
»Kako„Kako ste spali, Vanda?«
 
»Tako„Tako, za silo! In Vi?«
 
»Ah„Ah, komaj par ur! Zvlekli so me še v
kavarno. Tem ljudem ne more človek uiti.
— Komu trgate šopek, gospodična?«
 
Žanetovo lice je bilo izmučeno. Truditi
se je moral, da je govoril rahlo in ljubeznivo.
 
»Komu„Komu? Sebi.«
 
»Ali„Ali daste meni eno cvetko?«
 
»Ste„Ste premalo pridni; predolgo ...«
»Žane„Žane, ste kaj bolni?«
 
Mama se je oglasila na pragu.
 
»Malo„Malo že, gospa!«
 
»Pojdite„Pojdite na kozarček konjaka. Izvrstnega
imam!«
 
Žane je šel v sobo, Vanda za njim, in
Vrstica 3.969:
čašico.
 
»Vanda„Vanda, le nalij in postrezi!« Mama je
odšla. Hčerka je natočila čašico, Žane jo
je naglo izpil in si prižgal cigareto. Vanda
Vrstica 3.975:
na mizo.
 
»No„No, katero cvetko daste meni?«
 
»Kar„Kar izberite!« Primaknila mu je šopek.
 
»Ne„Ne, Vi jo morate izbrati!«
 
»Saj„Saj ne vem, katera Vam bolj ugaja.«
 
»Od„Od Vas vsaka!«
 
Vanda ga je pogledala in njene oči so
Vrstica 3.990:
hipoma postalo gorko.
 
»To„To nalašč trdite! Ne verjamem Vam! Le
sami si izberite!«
 
»Nikakor„Nikakor! Če je ne daste Vi, je ne maram!« Žane je govoril s čudovito iskrenostjo.
V njegovem glasu je bilo nekaj mehkega,
prosečega. Vanda je posegla po najlepši
Vrstica 4.009:
Žane si je zopet natočil.
 
»Lepo„Lepo Vas prosim, nikar več!«
 
Kakor otroku je ušla Vandi ta prošnja.
Vrstica 4.017:
roke proti Vandi in vzdihnil:
 
»Vanda„Vanda, ti si moj angel!« In odhitel je
iz sobe.
{{prelom strani}}
Vrstica 4.023:
=== 4. ===
 
»Haec„Haec est virgo sapiens ...« Z visokim
glasom je povzel antifono samostanec in
za njim se je oglasil zbor menihov. Zveneli
Vrstica 4.153:
V trenotku se je v njem zgenilo nekaj dobrega,
blagega; on je pa to zatrl, strast je
zmagovala. »Angel„Angel ... haha, angel — Videli
bomo! ...«
 
V pozni noči se je Žane vračal domov
Vrstica 4.177:
kakor zvenele rože. Poloblečen je šel k
pisalni mizi, nad njo odtrgal list stenskega
koledarja: debela številka <big>'''1</big>''' se je prikazala.
Žane se je je ustrašil. Prvega! Na mizi
polno dela: grmada kupčijskih pisem, nedokončani
Vrstica 4.255:
smeh, kot bi zapeli srebrni kraguljčki.
 
„Vanda!“
»Vanda!«
 
Žane je odložil pero, naslonil se na stol
Vrstica 4.341:
vse kar je svetega, krepostnega.
 
»Ne„Ne, nikdar! Vanda, jaz te ljubim, ljubim!«
Ustrašil se je, ko so se vrata odprla
in je prišla mama k njemu.
 
»Žane„Žane, dva moža sta v prodajalni in
prašata, zakaj nista prejela naročenega blaga.
Ali se je pismo izgubilo? Morda si pa ti ...«
 
Materino oko je zapazilo na sinovem
Vrstica 4.355:
oči so bile glasni klicar.
 
»Gotovo„Gotovo se je izgubilo; ta vražja pošta!
Sam grem do njiju in ju potolažim.«
{{prelom strani}}
Sin je šel mimo matere in vprl pogled
Vrstica 4.401:
njo z resno in pošteno besedo.
 
»Ekstra„Ekstra-soba«soba“ pri Vandi je bila med tem
časom slabeje obiskana. Prihajalo je nekaj
gostov, a se niso dolgo mudili. Imeli so
Vrstica 4.508:
komolcem.
 
»Mica„Mica, kako je?«
 
»Zadušila„Zadušila bi se kmalu, taka žiga je. Pa
— uh —«—“
 
»Kako„Kako je, to mi povej?«
 
Mežiknila je in pokazala na trgovca soseda
in na duri Vandine sobe.
 
»Kaj„Kaj vem? S takim otrokom ni nič. Gosti
so redki, ker se ne zna vesti. Danes sem
jo že do dobra oštela.«
 
»E„E, drugi naj bodo, kjer jim drago. Žaneta
se drži!«
 
»Prav„Prav tega ni bilo že teden dni. Ne bo nič!«
 
»Oh„Oh, Mica, škoda, da imaš oči in ušesa!
Jaz pa vse drugače vem. Koliko ti imam
povedati!«
 
Mica se je oživila, njene oči so se razširile,
Vrstica 4.535:
gledala v krojačko.
 
»Viš„Viš, danes ...«
 
»Čakaj„Čakaj, kako sem pozabila! En kozarček,
jeli?«
 
»Mica„Mica nikar, saj nisem potrebna!«
 
Krojačka se je branila, pa Mica je le
Vrstica 4.547:
je rekla:
 
»Le„Le prinesi ga, le! Misliš, da bom zastonj
pošte prenašala za tvojo punco. Uh,
kako pa!«
 
»Viš„Viš, danes dopoldne sem šla po eno
cikorjo, ker sem videla, da je Žane v prodajalnici.
Saj je bilo več ljudi, zato sem
Vrstica 4.557:
on postreči. Ko mi je dajal cikorjo, sem ga
pogledala naravnost v oči in ga tiho poprašala:
kako je bilo zadnjič pri »beli„beli lisici«lisici“.
 
Ali so ga izpreletavale barve!
Vrstica 4.569:
Povem ti, da nisem mislila, da je tako
neumen! Celo pest bonbonov je pograbil
iz škatle in mi jih porinil v cekarček: »Kati„Kati,
tiho bodite!«
 
Rdeč je bil pa naenkrat kakor ogenj in
Vrstica 4.606:
naj ji le še kaj povem, pa da ne bo
zastonj. Cel štok sladkorja mi je obljubila,
kaj, Mica? Cel štok, premisli!«
 
Mici je lice žarelo. Bila je v skrbi samo
Vrstica 4.612:
še ne bi prašala ne.
 
»Povem„Povem ti pa tudi, če ti ne vidiš in ne
veš, da je tudi Vanda že vsa njegova.«
 
„Rees?“
»Rees?«
 
»Ali„Ali je ne slišiš, kako poje, kadar je
sama? Ko taka-le dekleta začnó tako-le popevati,
potem je srce že zapetljano. Parkrat
Vrstica 4.623:
prodajalne. Kako je kradla z očmi okna in
nekoga iskala. Koga neki? Stare menda ne?
Torej, Mica, Bog daj srečo!«
 
Pili sta navdušeno, pili več kot sicer.
Vrstica 4.644:
 
Zdela se ji je pesem, kakor bi čitala
pismo Žanetovo: »Nikoli„Nikoli midva se ne vidiva
več!« Ali ne bo morda kar v kratkem dobila
bel listič, in tam bo Žane citiral tole
pesem ...
Vrstica 4.674:
sobe.
 
»Prosim„Prosim, kaj želite?«
 
Malomarno je zastavila vprašanje, kot
praša točajka kateregakoli gosta.
 
»Četrtinko„Četrtinko vina!«
 
Tudi Žane je vojeval vojsko, da je takisto
Vrstica 4.690:
Molk nekaj trenutkov.
 
»Kaj„Kaj berete, če dovolite, da prašam?«
 
»Ketteja„Ketteja. — Ali ste ga Vi že brali?«
 
»Deloma„Deloma. Soneti so zelo lepi.«
 
Zopet molk.
Vrstica 4.709:
njega. Sedaj naj se odloči.
 
„Vanda!“
»Vanda!«
 
Mehek je bil ta glas in tresoč.
{{prelom strani}}
»Vanda„Vanda, ali Vam je bilo kaj dolgčas po
meni?«
 
„Nič!“
»Nič!«
 
Vanda je vprla od knjige pogled v Žaneta,
Vrstica 4.724:
ji v oko in iskreno zaprosil:
 
»Vanda„Vanda, lepo te prosim, nikar me ne
muči! Ali res nisi mislila nič name?«
 
»Vsak„Vsak dan sem molila za Vas!«
 
Molila! Tako mu še ni govorila nobena
Vrstica 4.738:
ljubezni.
 
»Vanda„Vanda, jaz te ljubim, bodi moja, vedno
moja!«
 
Skoro jecljaje je izgovoril te proseče
Vrstica 4.855:
 
Koleno je klecnilo, kes je upognil dušo.
Ustnice so drgetaje govorile: »Confiteor„Confiteor ...«
Izza majhne linice je pa odgovarjal glas,
kakor bi prišel od Kronanega s križa: »Tvoji„Tvoji
grehi so ti odpuščeni«odpuščeni“ — — — — —
 
Tisti večer je pil Žane ob svoji nevesti
Vrstica 4.906:
poteza.
 
»Dober„Dober večer!«
 
Pozdravila je in vprla oči v prišleca. Z
Vrstica 4.917:
lice — natakarica ga je spoznala.
 
»Žane„Žane! Žane!«
 
Z rokami je tlesknila in hitela pred njim
Vrstica 4.929:
palici.
 
»Na„Na prvo mesto! Mici, stol prinesite!«
 
Tako je veleval mlad mož, visoke rasti.
Vrstica 5.006:
moža.
 
»Žane„Žane, lepo te prosim, povej mi, kaj te
teži? Ali si bolan? Ali imaš preveč skrbi?
Ne delaj toliko! Vidiš, kako imaš vročo
glavo. Še zboliš mi!« ...
 
Položila je desnico na njegovo čelo. On
Vrstica 5.015:
z glave.
 
»Skrbi„Skrbi! Truden sem! Razvedriti se moram!«
 
»Da„Da, da! Pojdi, razvedri se!«
 
»In„In ti?« Pogledal jo je preplašeno, vprašujoče.
 
»Jaz„Jaz? Zame je dosti razvedrila, da si ti
vesel. Pojdi v družbo, pojdi zvečer v gostilno,
kot gredó drugi, porazgovorite se;
Vrstica 5.027:
možje med seboj najložje pomenite. Pojdi,
nikar ne misli, da mi ni prav! Saj vem, da
ne moreš biti vedno doma!«
 
»Grem„Grem, Vanda, še nocoj grem!«
 
»Nocoj„Nocoj je pozno!«
 
»Ne„Ne bom zaspal, če ostanem doma!«
 
»Torej„Torej pojdi!«
 
Žane se je hlastno oblačil; čutil je, da
Vrstica 5.043:
trese se.
 
»Dolgo„Dolgo ne boš ostal, kaj ne?«
 
»Kmalu„Kmalu se vrnem!«
 
Hitro je odšel po stopnjicah, Vanda je
Vrstica 5.115:
stopil Žane.
 
»Zakaj„Zakaj pa ne spiš?«
 
Jezik se mu je zatikal, besede so bile
Vrstica 5.125:
Mehko in ljubeznivo je rekla:
 
»Kako„Kako dolgo te ni bilo!«
 
V tem je bila že pri njem in mu pomagala
Vrstica 5.131:
s svojo postrežljivostjo!
 
»Kaj„Kaj tebi mar! Pusti me! Saj nisem otrok!«
 
Odrinil je neljubeznivo od sebe skrbno
Vrstica 5.152:
=== 9. ===
 
Pri »beli„beli lisici«lisici“ je sedel in zajtrkoval zelo
papriciran guljaž mlad mož, visoke rasti in
dosti inteligentnega, pa izpitega lica — pisač
Vrstica 5.158:
citrašica.
 
»Korel„Korel, izvrstno si napravil snoči!«
 
»Kaj„Kaj ne! Znati se mora!«
 
»Prepričana„Prepričana sem, da bi bil Žane snoči
ušel o polnoči, da nisi imel ti tiste imenitne
govorance!«
 
»Ljuba„Ljuba duša, če hočemo dobro živeti,
moramo lagati in slepariti ljudi, da bomo
sami sebi verjeli. Kaj sem že govoril? Saj
še danes nisem trezen!«
 
»No„No, da mora biti Žane mestni odbornik
in poslanec in ...«
 
»Že„Že vem, že vem! Čast, čast, ta ga je
zmagala. Kaj bodo doktorji in duhovni!
Mar je tem za nas! Žep in čast, to je njih
načelo. Zato morajo biti meščani in trgovci
naši zastopniki.«
 
»Pa„Pa Žane ne bo!«
 
»Ne„Ne bodi no! Kaj meni mar zato. Nam
gre za to, da ga imamo med sabo in da
plača za pijačo — in, no, pa da tebi kaj
lepega kupi; jaz ti ne morem, saj veš, kako
sem »bogat«„bogat“. Zato je potreba, da ga spravimo
od tiste mlade ženice, od tiste blede
šolarice zopet med se. Ona je danes gotovo
Vrstica 5.192:
— in zvečer zopet pride, stavim dva Štefana
na kredo. Ti, hudiček črni, pa le glej, da
boš dosti sladek ... Hahaha!«
 
Citrašica ga je rahlo udarila z roko po
Vrstica 5.232:
Vanda in Žane sama.
 
»Ljubček„Ljubček, greš malo zadremat? Tako si
izmučen!«
 
»Ne„Ne, grem v kavarno!«
 
»Nikar„Nikar ne hodi! Doma ti napravim kave,
potem lezi in odleglo ti bo!«
 
»Doma„Doma, doma, samo doma! Sploh ne
vem, zakaj bi barantal za to, kdaj in kam
smem iti. Zapomni, da sem jaz gospodar —
jaz — jaz — ženske me ne boste vodile!«
 
Žane je vstal od mize, vzel zatok za
Vrstica 5.273:
slovo jezno rekel:
 
»Jezik„Jezik in jok — to ste ženske! Ne boste
me!«
 
Vanda je onemela. Solze so prenehale,
Vrstica 5.309:
se je hotela maščevati.
 
»No„No, gospa, ali je Žane dobre volje prišel
danes zjutraj domov?«
 
»Kdo„Kdo pravi, da je prišel zjutraj?«
 
»No„No, no, ne zjutraj, tako pozno zvečer
in po glavi so mu pele citre ali pa lepa
citrašica ...«
 
»Obrekljivka„Obrekljivka! Sram Vas bodi!«
 
Vanda je jezno zaloputnila vrata in
ogorčena odšla. Kati je pa zločesto hihitala
in omenila Mici: »Šele„Šele »dobro„dobro jutro«jutro“! Kaj še
bo? Preveč in prehitro se je poboljšal —
hi hi hi!«
{{prelom strani}}
Vanda je šla preko ceste; nikogar ni
Vrstica 5.340:
{{prelom strani}}
Po dolgi muki je vzkliknila bolestno:
»Zakaj„Zakaj sem tako nesrečna!« Solze so se vlile
po licih in plakala je — dolgo popoldne. — — — — — — — — — —
 
Vrstica 5.351:
Ko se je vračal, se je oziral po postrežčku,
da mu dá denar, naj ga ponese k
»beli„beli lisici«lisici“. Ali domislil si je, da bi morda
kaj sumil, da postrežček lahko komu pove
in omeni — in tako bi stvar prišla na dan.
Vrstica 5.359:
Šel je in vesel je bil samega sebe.
 
Pri »beli„beli lisici«lisici“ je bilo res prazno — nobenega
gosta.
 
Vrstica 5.454:
svojega moža:
 
»Lepo„Lepo te prosim, Žane, vsaj eno uro bodi
doma v trgovini — sicer bomo izgubljeni.«
{{prelom strani}}
»Ne„Ne boš mi gospodarila!«
 
Zaloputnil je vrata in prišel drugo jutro