Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
prelomi strani, metapodatki |
m popravki |
||
Vrstica 61:
Samo nocoj? — Tisti spremljevalec na
vseh nevarnih stezicah, tisti tovariš na sklizkih
potih ob brezdanjih brezdnih — tisti
že milijone src na svetu ... Samo nocoj?
Ha, če nocoj, potem tudi jutri in pojutrišnjem
Vrstica 139:
še ne bode. To je edini greh, za
katerega svet nima odveze ... Zato pa znajo
ljudje, ki
Preden gredó v javnost, opravijo si srce
in telo pred zrcalom. In ko pred njim ne
Vrstica 195:
== I. Njegova zvezda se je utrnila ... ==
{{prelom strani}}
Izpod snežnikov je brisala ostra burja,
Vrstica 272:
<center>* * *</center>
„Mati!“
zvoni!
V siromašni sobici je visela izpod črvivega
Vrstica 312:
Če ga je mati čula, vselej se je zganila,
in hitro prašala — kar sredi češčenesimarije:
Tak je bil navaden odgovor, in sin je
Vrstica 328:
vode in stopila k sinu.
Sin je požrl parkrat iz posode, mati mu
Vrstica 334:
odela raztrgano plahto.
Zopet je postavila lonček na mizo, stisnila
Vrstica 355:
Mati je stopila k sinu.
„Vide!“
Pokazal jo je s prstom, a pri tem izpustil
Vrstica 365:
pogledala za prstom skozi okno.
Zvezda se je utrnila, sin se je zgrudil
na slamnico in bridko zaječal.
Omotica se ga je lotevala, oči so se mu
Vrstica 378:
mrzli pot.
Vide — umrl boš zato, o sveta božja Pomočnica!
Hotela je sina dvigniti, a bila je preslaba.
Vrstica 385:
Polglasno in s težko sapo je sin prosil:
z Bogom!
Solze so lile starki po licu.
pa vam bom sedaj, ko umiram!
ubili!
„Vide!“
so rekli drugi.
Sin je dvignil odejo s silnim naporom,
Vrstica 417:
liso na telesu.
lepo škatlico — saj veste — v dar, ker je
Vam stregla, ko ste bili bolni. Ona se mi
je pa zasmejala in rekla, da ne dá mojega
darú za nič ne nikomur — — To je on
slišal.
mati, da veste vsaj vi. Nedolžen sem, Tilka
tudi. Molite, mati! In tiho bodite! — Nam
ne verjamejo — Beraču se ne sme verjeti
— — — Zdolšovemu odpustim — vse
vse — — Mati — mo-ja — ma-ti — —
Na lice se mu je začrtal vrhunec bolečin,
Vrstica 559:
sanjav človek, da mi je kultura pokvarila
živce in da bi jim utegnil škodovati predivji {{prelom strani}}
kot bi brenkala harfa pred otomanom orientske
kraljice. In snežinke so padale rahleje
Vrstica 605:
žarela luč. Nehote sem se ozrl skozi nezastrto
okno. Komaj sem okrenil glavo, že
se je oglasil konvencionalni ton v prsih:
ne spodobi!
spodobi! Moje oči so kljub temu glasu obtičale
na pramenih velike svetilke, ki je visela
Vrstica 613:
mizi mlada gospa.
Obrnil sem se hitro in se počasnih korakov
Vrstica 623:
plena za petdeset let nazaj.
in namerim korake nazaj proti luči. Vleklo
me je s čudno radovednostjo do okna, da
Vrstica 664:
pa ji je polzela — solza — —
To je bila gotova sodba. Toda kje?
Vrstica 677:
<center>* * *</center>
Avgustovo solnce se je že nekoliko nagibalo,
Vrstica 776:
po vodi.
Ozrla se je na pahljačko, prijela jo z
Vrstica 785:
zazeblo krog srca.
Na pol tiho in boječe je izrekla to prošnjo.
Njene oči so postale še bolj rosne.
Materin glas je veleval odločno.
Tri ciklamne je vzela iz šopka in mi jih
Vrstica 805:
zaklad.
Voz je oddrdal, Maša je mahala z belim
Vrstica 838:
logar sani da se peljem domov.
sobo!
Vleklo me je noter, a v družbi se tako
Vrstica 847:
je prepozno, da se ne spodobi ...
„Prosim!“
Pokazal mi je odločno vhod v vežo mož
Vrstica 861:
name, ki sem stal še v veži blizu odprtih
vrat. Srce mi je burno utripalo, da
sem bil sam nase nejevoljen.
sem se ošteval.
spomin na otročjo preteklost, to me razburja.
Pametni ljudje se za to ne menijo!
Z odločnim korakom sem stopil pred
Vrstica 874:
ženske.
Spoznala me je.
„Poglejte!“
Pokazala je na steno, kjer je bilo mnogo
Vrstica 944:
mož prirode:
gospa!
— — — — — — — — — —
Vrstica 982:
in začel pregledavati liste davnih spominov.
grem tako daleč, da me ne vidi nikdar več
znano lice. Veš, zakaj grem? Saj ti je znano,
zaradi nje, zaradi Mine. Nikoli nisem klel,
nocoj pa kolnem — njo, samo njo. Vso
srečo sem ji uklel — boš videl — —
Tako pričetek pisma, katerega ni pisala
Vrstica 1.005:
Stari, nadušljivi oče je kašljal pri peči.
Po sobi je vladala tema.
odkašljal in prizdigoval kapaste trepalnice
pod mogočnimi sivimi obrvmi in gledal
Vrstica 1.011:
v steni. Zunaj je svetila mrkla mesečina.
Ob palici je drsal skozi duri v vežo in
Vrstica 1.018:
vodila do kajžice.
bila Urša malo še potrpela na svetu — —
Treba ji še ni bilo umirati. — — — O, para
ti, para — — Aha, zdaj —
Zagnal je deda kašelj, da se je krčevito
sključil in se trdo oprl na rogljasto palico.
bolj kašljate.
Sin krepke postave, s suknjičem čez ramo
Vrstica 1.036:
postavil v plavo ruto zavezan lonec.
zid. So pa težki, in podnevi ne utegnejo
ljudje priti pomagat!
dela!
kava je, s pogačo podrobljena.
Oče je bil lačen in hitro je zato vstal
Vrstica 1.052:
piskra.
žlico pokoncu.
Stari je brez obotavljanja nadaljeval, sin
Vrstica 1.064:
Precej dolgo sta molčala.
„Tone!“
„Kaj?“
Oče je zelo zakašljal.
veš kaj, tako-le sem premišljeval danes: kaj
ko bi se ti oženil ...
Starec je z nekim strahom in nekim velikim
Vrstica 1.080:
starca, potem pa rekel:
lahko doma vse lepo pospravila in oprala
nas bo, pa zašila in skuhala nam bo — saj
vidiš, kako je nerodno, ko sva kar sama
dedca pri hiši.
Zopet molk.
Vrstica 1.095:
del, pa je mislil, da je tako najbolje.
Mino je ponujala.
„Mino?“
Zategnjeno je bilo to vprašanje. Tone
Vrstica 1.153:
noga.
Ali mi je tega treba!
Kar nazaj bi šel. Ali zopet ga je vleklo
Vrstica 1.169:
v vežo in odrinila leseni zapah.
pa res ne utegnem sicer priti; to-le platno
sem kupil, sem rekel, bo pa za srajce, jih
bo Mina naredila, če kaj utegne.
Tone je govoril hitro, kar ni bila njegova
navada.
Pri nas ni izlepa delopust; ima deklič na
pretege dela. Kar posuli bi jo.
S trsko mu je svetila skozi vežo v čedno
Vrstica 1.186:
lica — bolj od platna.
če bo to-le pražnje!
{{prelom strani}}
Mina je odložila šivanje na kolena, pogledala
Vrstica 1.196:
suknjič, ker mu je lezel z ramen.
boš?
čuden, sarkastičen smeh. Tone tega ni videl.
Njeno sivo oko se je pa vprašajoče uprlo
v Toneta.
tako nerodno, ker ni nikogar pri hiši.
Sedel je za vogel mize, klobuk pomaknil
Vrstica 1.214:
Stara se je oglasila izza pečka:
izve, ker vedno kdo pride, pa o tebi še nič
ne govoré.
Mina ga je zopet pogledala in z belimi
Vrstica 1.232:
lezla govoreč na tla.
zasluži, pa živ človek mu ne more reči napak
besede — oh tak-le fant — deset na en
prst! — Pomila še nisem. Le zmenita se za
srajce!
Stara je nateknila velikanske copate in
Vrstica 1.244:
takoj izpregovoriti.
godilo slabo. Nekaj imam, zasluži se tudi
vsak dan, pa bi se že živelo — ali ne, Mina?
kmetu!
sile!
Mina ga je zopet pogledala vdevajoč v
Vrstica 1.265:
ga ni videl in ga ni — umel.
bi jo rad imel. Če bi ne mogla kdaj sama
podelati, pa bi ji pomagal. Mina, jaz znam
vse, še kuhati!
Mini je bilo jasno, kaj vpraša Tone.
Rdečica ji je plula v belo lice.
bodi huda. Pa pridem zdaj. Boš videla. Črez
teden ne utegnem, takole ob nedeljah popoldne
pa. Kaj ne, Mina, pa se bova pomenila?
Mati se je vrnila v izbo in zadovoljna
Vrstica 1.299:
pa notri. — Tako je računala starka.
za starega bolje!
Tone se je vračal domov; njegovo srce
Vrstica 1.330:
telovnik se ga je oklepal kot bi z njim rastel.
sedel celo leto?
doma. In še zaslužil sem. Poslušajte!
Požvenketal je s tolarji v žepu.
bili skupaj! Take smo utrinjali včasih, da
se je vrag čudil.
prvič šel po vasi?
zaprt, ker si tat — seveda, potem beži in se
skrij! Če pa na žegnansko nedeljo kakemu
Vrstica 1.356:
tega, kako moraš govoriti, da te ne zapró.
To so vam tiči! Jezični dohtarji naj se kar
skrijejo pred njimi!
Nekaj fantov, vernih sodrugov bojevitega
Vrstica 1.364:
drugam.
sedel.
za menoj!
Zopet prostaški smeh.
„Marinčkova?“
si jo rad imel.
čakajte — kdo jo pa jemlje?
kar sem rekel, vam povem, da ga ne bo
vzela. Prej mene! Boste videli, kako bo temu
trolastemu Tončku zajec pot pretekel! Hahahaha!
— — — — — — —
Vrstica 1.418:
je podplula kri.
če se me ne bojiš, ker pridem iz zapora!
Dala mu je roko. On pa je pričel svojo
priliznjeno in hinavsko govorico.
dan sem se spominjal tebe in tvojih rdečih
nageljnov — in ti — Mina — oj, le čakaj,
nezvesta si postala ...
Njegov glas je bil mehak, in oči so mu
Vrstica 1.434:
Mina je drhtela.
Mina, za takega, kot je on! Sram te ga bo,
na sam poročni dan te ga bo sram
Mina, le pomisli — tisti grdi, kozavi obraz!
Tisti grdi, kozavi obraz! — Kar zašumelo
Vrstica 1.464:
je stala in trgala suhe lističe roženkravta.
Toneta je zapeklo. Približal se ji je in jo
rahlo prijel za roko.
huda? Lepo te prosim, povej no!
Njegov glas je bil proseč in iskren, kot
Vrstica 1.482:
ljubeča duša sama.
včasih kuja; posebno tako-le pred svatbo!
Pa ga samá! Na dobro zdravje, Tone!
Ženica je srknila krepko iz kozarca in
Vrstica 1.492:
čuden strah mu je hotel stiskati dušo.
Reci no!
„Nič!“
Odgovor je bil rezek in kratek, da je
Vrstica 1.507:
je vnovič vprašal:
„Ne!“
Zopet ista rezkost.
Vrstica 1.518:
glasno zaprašal:
Strašno kletev je izustil Tone, zagrabil
Vrstica 1.559:
Blizu polnoči je bilo. Ob postelji
je še gorela luč, moja roka je trudno držala
Tolstega roman
skelele, več nisem mogel brati, a zaspati
tudi nisem mogel. Ob voglu mojega stanovanja
Vrstica 1.575:
Tedaj je zaškrtal električni zvonček nad
posteljo.
v trenutku sem bil pri vratih in odprl oknice.
Nadpaznik prisilnice mi javi, da želi bolni
Frice z menoj govoriti.
„Takoj!“
Za par minut sem že hitel čez široko
Vrstica 1.603:
da je bil odrinjen zapah in odklenjene ključavnice.
spremljevavcu.
Vrstica 1.633:
sam skelet.
Smrt gre po mene. Ali ne?
Veliki navihanec, ki je z desetimi leti dozorel
Vrstica 1.654:
Majčkena rdečica mu je podplula obraz.
{{prelom strani}}
Trudno glavo je naslonil na zid in me
gledal z mrtvimi očmi.
A pravim, da si se motil. Ali pa si slišal iz
sosednje sobe hreščanje, kjer spijo drugi
bolniki.
Frice me je gledal zdržema z mrtvimi
Vrstica 1.672:
življenja s smrtjo.
konjaka?
Pokimal je.
Vrstica 1.684:
Močna pijača ga je nekoliko pokrepčala.
in na svetu te itak ne čaka nič dobrega!
videl, kako sije solnce zunaj
Po njegovem licu se je razlila tolika
Vrstica 1.701:
je, kot bi bil ugasnil.
kaj ne?
S tresočo roko je iskal moje, da bi me
pridržal.
še lačni?
po obrazu.
oče in mati imajo dosti kruha; gotovo sta
preskrbljena.
Neverjetno me je pogledal in zopet naslonil
Vrstica 1.760:
se ji je tresel, ko je zaprašala:
tem vragom!
Frice se je prijel materi za krilo in hitel
Vrstica 1.772:
posteljo pražnjo obleko.
tak!
Zopet nobene besedice, a v trenutku je
Vrstica 1.850:
in proseče vprašal tovariše:
za me — svojega voditelja, ki vam je izvojeval
priboljšek? Vi imate boljši kruh —
jaz naj pa gladu ginem?
Njegove oči so švigale in begale po tovariših
Vrstica 1.908:
prigrizek.
Gneča je bila velika krog prodajalke.
Vrstica 1.916:
— kar sami od sebe. Tresli so se in z nepremagljivo
silo ga je privleklo do kolibe.
— Še en kratek boj ...
stisnil prste, in v roki je obstal lep štrukeljček
... Kakor bi ga nekaj zaskelelo konec
Vrstica 1.935:
Gneča ljudstva se je nabrala, na trgu.
Samo radovedne oči, zasmehi, vzkliki:
...
Vrstica 2.023:
Sesedel se je na zatožni klopi in pričel jokati
solze izgubljenega sina. Verjeti ni mogel,
da je resnica, kar se godi.
mama!
je mrmraje odhajalo, sodniki so urejevali
akte, njegovega joka ni poslušal nihče ...
Vrstica 2.093:
le še bujno-prožno se gibajoče cvetje širokega,
modernega slamnika, šele tedaj je zamrmrala
gruča hkrati isto vprašanje:
je ta? ...
Ona je pa šetala s prijateljico, ki je bila
Vrstica 2.122:
vselej je s silo zaprla vrata, udušila kipeče
besede, nasmejala se teti, stisnila jo k sebi
pa ji rekla:
—
dobre oči so plavale v radostni rosi, njeno
srce je bilo ponosno, in v prečutih nočeh
Vrstica 2.149:
na vrt, na ulico, na nebo ...
otresti.
Nekaj denarja imam in moj varih je točen
mož, ki vestno in dobro plačuje zame. Da
sem sirota — kako malo bi me vsi ti ljubili!
Tako malo kakor Tero, kateri iz vsakega
koščeka kruha doni: Tu imaš — vbogajme!
Tako je vzcvela bujna roža, duševno
Vrstica 2.211:
Tera je skoro ni dohajala.
Parkrat jo je poklicala, pa Marini šolnički
Vrstica 2.227:
Tere.
Tera je bila izmučena. V obrazu se ji je
bral trud, kakor bolehnost.
Mara je stopila k nji in jo ljubezno pobožala
po razgretem licu.
biti samo naša teta, ker je stara, ti pa ne,
razumeš?
Mara je zapičila solnčnik v mehko črno
Vrstica 2.250:
draguljev.
Mara se je naslonila na ograjo in sezula
Vrstica 2.383:
drugo je gibala pahljačo in si hladila lice.
danes. Saj ni mogoče dihati!
Umolknila je naglo, ker se je ustrašila
Vrstica 2.432:
trkljali po parketu ...
::
::::::::Vaš srečno-nesrečni nadporočnik N. N.
::P. S. Morda pri onem mostičku?!
Na mizi se je tajal sladoled, Mara je pa
Vrstica 2.469:
po njeni roki. Ni smel.
„Ljudje!“
Mara je skoro bolestno vzkliknila, ko je
zagledala, da morata srečati zbor šetalcev.
Nadporočnik se je malo brigal, kdo ga
Vrstica 2.498:
ki se ne menijo za zlobni svet, in s tem
resnično vsaj deloma pomiril Maro, pred
katero je z gromom stopilo vprašanje:
porekó ljudje?
<center>* * *</center>
Vrstica 2.505:
V kazini pri biljardu. —
zdi — Toda otrok je, polna ozirov, ljudi
se boji! Ljudi — hahaha! ... In oči ima
tako nedolžne: če te pogleda, te ubije ž
njimi, da padeš prednjo kot prestreljena
čaka z glave.
{{prelom strani}}
Tovariš se je glasno zasmejal in sunil s
kejem krogljo.
očital! Pol mesečne gaže sem že potrošil
za šopke ...
<center>* * *</center>
Vrstica 2.557:
Nenadoma je vstopila Tera.
vzklika je zvenela razburjenost, žalost, strah
in ljubezen.
Vrstica 2.569:
Teri:
In stopila je prednjo z vso odločnostjo
Vrstica 2.578:
...
Za korak se je odmaknila od prijateljice.
Vrstica 2.593:
Tera utolaži sama.
„Mara!“
V tem klicu je bilo toliko ljubezni, da
Vrstica 2.599:
jo stisnila k sebi na divan.
vržeš iz sobe in mi za vedno pokažeš
vrata ... Moram ti povedati, ker te ljubim!
Drugi ti ne bodo povedali, dasi vse mesto
govori — —
Mara je zatrepetala, lice ji je nekoliko
Vrstica 2.610:
Molk.
Mara se je glasno zasmejala. A smeh ji
Vrstica 2.616:
z nožem.
pustolov, igral bi se rad s teboj!
V Mari je vstajal demonski odpor. Sedaj
Vrstica 2.629:
nalašč ne!
Julka, adjunktova Fanica, Mici ... no, vse.
Nevoščljivost, hinavščina! Kaj se brigajo
zame! Z Bogom Tera, o tem mi ne govori
več!
Mara je šla v stransko sobico, Tera si
Vrstica 2.678:
ki jo je izzvala za pot pripravljena Mara:
Mara ni nič odgovorila.
Vrstica 2.684:
Segla je hitro po kavi in jo pila stojé.
Mara postavi kavo na taso in seže po
vodi.
Pogledala je v potno torbico, če ima
vse potrebno s seboj, segla teti nekako
zbegano v roko in rekla:
Hitela je po stopnicah. Teta je pa pomočila
Vrstica 2.722:
glasno zakrohotata.
nevoščljive ženske! Ne meni se zanje!
To je bil drug glas, ki je prevpil prvega
Vrstica 2.827:
bilo ...
Kje? s kom?
vara! Vrag!
šopke! ... A jutri večer pride moja zaročenka
z mamo ter ostane tu štirinajst dni.
To se pravi toliko, da je bila moja igra —
zaman!
Mari je segla v dušo kakor z železnimi
Vrstica 2.991:
Oblaki dima so se vlekli počasi skozi
lino in izginjali. Slonel sem v kotu in gledal
beletristično zmes na mizi. Cankarjev
je dišal po vzduhu beznic, kjer se kvarta
in kadi in vino poliva, Meškovi
plakali kakor njegovo otožno srce, Govekarjeva
oknu, Zofkina
bo bržkone zamodrovala, Doljanov junak
dr. Vever pri mizi omahne in se zgrudi na
tla od suhe bolesti, Vrchlicky
hodi po dolgi cesti, pa ne ve pravzaprav s
kom in koliko jih je in kdaj je hodil —
Marcel Prevost popisuje čisto nepotrebno
pariške zakonske bonvivante, mojo
držijo železni kremplji za dušo — — vmes
pa mogočno, kakor s Sinaja, grmi 70. psalm:
Vrstica 3.076:
pogledajo žreblji iz poda ... Moči, moči —
sile, velike volje in velikih idej in železne
roke je treba, ki bi vrgla med nas
pridrvi med nje sokol in z dvorišča pobere
kokoš! In Cankar je bil mož, ki je
obetal
pa se vrača spet in spet v dvorano, kjer
se pleše po prstih na godala pritajena s
Vrstica 3.236:
da bi človek vstal, stopil k njemu in mu
podal roko ter ob prvem srečanju rekel:
časnikov in podolgasto škatljico. Ko
ga je blagajničarka zagledala, se je zjasnilo
Vrstica 3.248:
Neznanec je sedel k moji mizi in vljudno
pripomnil:
Vesel sem ga bil. Nisem se motil. Dve uri
sva sedela, in ko sem odhajal na vlak, sva
si stisnila roki. Da sva pa sedela še dve
uri, bi se bila razšla:
Hitel sem proti kolodvoru in seboj sem
Vrstica 3.356:
Blizu konca predmestne ulice je krenila
v nizko hišico. Nad vrati je visel grozd iz
kositra in za njim je bil napis: {{razprto|
Med vrati v gostilniško sobo je Vanda
Vrstica 3.370:
pozdravil Vando.
„Mama!“
Vanda se je obrnila med vrati, ko je
Vrstica 3.386:
roke je vpirala ob mogočne boke.
Govorila je z glasom, kakršnega dobi
Vrstica 3.398:
in brala.
k šivilji, da ti naredi dolgo obleko. Sedaj
je konec večne šole in treba je, da mi pomagaš.
Tako velika si že — pa za nikakršen
prid pri hiši!
{{prelom strani}}
Te besede je govorila z dokaj mehkim
Vrstica 3.418:
glas, če ji je pa podrl vse gradove!
grem drugo leto v pripravnico, sedaj pa ...
je preveč. Misliš, da bom jaz vlekla in trpela
zato, da boš ti po šolskih klopeh lenarila ...
Kako pa! Ala, le brž se preobleči, v kuhinji
je še posoda od zajtrka. Pomij!
{{prelom strani}}
Neki gost je sirovo klical še frakelj pijače,
Vrstica 3.488:
podrezala z oguljenim solnčnikom.
„No!“
Jezna je dvignila oštirka glavo; ko je pa
Vrstica 3.496:
podala Katici roko.
Jaz pa ponočujem in se pobijam s temi
pijanci. Sedi no! Pol litrčka ga bova, kaj?
onega prinesi ...
Mica je šla s steklenico po vino, Kati je
Vrstica 3.515:
za predmestni škandal.
kozarca;
Mica je malo zacmokala z jezikom in si
otrla s predpasnikom debele ustnice.
najbolje izdelala.
Bogu, da je konec večne šole!
trapasta! Za koga neki?
učiteljica? Nič, nič, povem ti, revščina! Nosijo
se prav kakor purman, kadar kočijo
vozi — druzega pa ni nič. Po kmetih se
potikajo, tiste zarobljene gumpce učé pa
lačne so.
ravno ni. Preskrbljene so pa le in počitnice
imajo, to je tudi nekaj vredno.
da bom z dekletom vred tudi jaz preskrbljena.
Misliš, da bom večno tako-le
garala in trpela?
Še malo naj ga potegnem, morda se mi
kaj odpre pamet.
Kati je izpila, kar je ostalo v kozarcu, in
Mica ji je hitela nalivat drugič.
ti vse razodela; vse boš razčenčala po
svetu.
„Mica!“
Kati je naredila tako nedolžen obraz,
Vrstica 3.570:
svetu.
tako-le udeto: Dekle je čedno, kaj ne—?
{{prelom strani}}
Brzo je prišla hčerka iz sobe. V rokah
je imela knjigo.
če ne pustiš teh čenč! Pojdi sama k šivilji,
da ti umeri obleko. Blago sem ji že nesla.
Pa čedno naj naredi!
Mica je prisedla zopet k prijateljici in
odgrnila okno na cesto.
že ima dekle, pa bo snubcev na izbero.
Vanda je prijazno pozdravila gredoč
Vrstica 3.597:
Obe sta gledali za njo.
„Žaneta?“
do ušes zazijan vanjo, nočem nič. Ta bi
bil, Mica, kaj?
trgovina, sam je pri hiši, blizu nas je, in
tudi naša reč bi potem več nesla, pa jaz bi
bila lepo čedno v penzijonu.
več?
denar je pri hiši, veseljak je, vsaka tišči za
njim, ki je toliko pametna, da si želi dobro
na svetu. Veš, prijateljica, nekoliko boš morala
potisniti, če ne bo gladko in rado teklo.
Saj znaš!
Njeno sobico preuredim za ekstra-sobo. —
Med žganjarje, ki tu sedé, ne gredó boljši
ljudje. Ona bo natakarica in upam, da bo
gostov kmalu dosti. Ti pa malo to reč razbobnaj
in hvali vino in postrežbo.
— pol dobička! Pa boš imela mlin
in žago! Žaneta, kot soseda, pa povabiš, ko
bo otvorjena ekstra-soba. Stavim, da bo
več tu kot doma!
kakor da bi hodila v šolo? V enem letu bo
morda že poroka.
tudi kasneje lahko zadelo terno!
lačenpergarji, potem bi šla na deželo na
deset vogalov zaljubljena, in tam bi se obesila
Vrstica 3.650:
pa matere skrbeti, da bo za vse prav. Le
veruj mi, neumnih zakonov so samo matere
krive.
Visoko modrovanje prostaških žensk je
prekinila trda hoja pod oknom.
na mizo!
litru vode, ki je stal na drugi mizi in pomaknila
pol litra proč, vodo pa postavila
med kozarca.
dobi kdo pri vinu, gorjé — za pijanki naju
razbobnajo.
Skozi vrata je prišel mokar Justin v beli,
močnati in povaljani obleki.
hinavsko in mu ponudi vode.
hinavke. Iz piskrca sta se ga navlekli, sedaj
pa z vodo hrup delata. Saj se poznamo,
Kati!
kozamurec ti lažnjivi! Si večkrat pijan ...
kot sv. Pavla bandero. Od vode to ni, kaj?
Pepe je snel s stene majhno ogledalo
Vrstica 3.780:
Hipoma pa jo je prebudila iz omotične nirvane mama. Oči so ji bile že zaspane, rdeče, lasje neurejeni, obraz čemeren.
Vanda je bila v trenotku predramljena; vse podobe so izginile in zaživela je pikro sedanjost ob trdi materi.
Vrstica 3.788:
Tu je stala sredi nje. Postalo ji je neizmerno bridko. Objel jo je neprijeten vonj, da bi bila najrajši pobegnila. Po tleh so bile napol usehle lužice, ki so izhlapevale duh po vinu; prt na mizi je bil zmečkan in polit, umazan od tobakovega pepela, in polno drobtin in koscev kruha je bilo raztrosenih po njem; odpadki cigaret, konci napol pokajenih smodk so se valjali po kotih. Vanda je hitela k oknu, odgrnila zastor, odprla okno in obstala pri njem, da se nadiha jutranjega zraka.
Obslonela je pri oknu in gledala v gosto meglo, ki se je cedila po malem vrtičku in kropila z roso pisane astre. Duh resede ji je zavel izpod okna. In ta vonj ji je pozval v spomin prejšnje dneve, ki so bili v primeri s sinočnim večerom vendarle pravo blaženstvo. Domislila se je živo na lanske počitnice, ko niso še imeli
približale nageljnu, ki ji je napolnil idealni
svet s sladko vonjavo ter ji drugoval, ko je
Vrstica 3.822:
Čim živeje se je vzbujal spomin na
prejšnji večer, tem bolj je bila Vanda razočarana.
Mama ji je pravila o
o finih gospodih, ki bodo zahajali vanjo.
To bodo čisto drugi ljudje, kakor v navadni
Vrstica 3.853:
Vse to je sanjala tedaj, ko je prenašala
svoje malenkosti iz sobe ter pripravljala
prostor za goste v
Toda snočna
toča na njene zelene trate v puščavi. V njej
se je pojavil grozen odpor. Ni se sramovala
Vrstica 3.932:
in ga utrgala ter ga povezala v šopek.
Vanda se je hitro sklonila; roka ji je
Vrstica 3.938:
cvetka na tla.
kavarno. Tem ljudem ne more človek uiti.
— Komu trgate šopek, gospodična?
Žanetovo lice je bilo izmučeno. Truditi
se je moral, da je govoril rahlo in ljubeznivo.
Mama se je oglasila na pragu.
imam!
Žane je šel v sobo, Vanda za njim, in
Vrstica 3.969:
čašico.
odšla. Hčerka je natočila čašico, Žane jo
je naglo izpil in si prižgal cigareto. Vanda
Vrstica 3.975:
na mizo.
Vanda ga je pogledala in njene oči so
Vrstica 3.990:
hipoma postalo gorko.
sami si izberite!
V njegovem glasu je bilo nekaj mehkega,
prosečega. Vanda je posegla po najlepši
Vrstica 4.009:
Žane si je zopet natočil.
Kakor otroku je ušla Vandi ta prošnja.
Vrstica 4.017:
roke proti Vandi in vzdihnil:
iz sobe.
{{prelom strani}}
Vrstica 4.023:
=== 4. ===
glasom je povzel antifono samostanec in
za njim se je oglasil zbor menihov. Zveneli
Vrstica 4.153:
V trenotku se je v njem zgenilo nekaj dobrega,
blagega; on je pa to zatrl, strast je
zmagovala.
bomo! ...
V pozni noči se je Žane vračal domov
Vrstica 4.177:
kakor zvenele rože. Poloblečen je šel k
pisalni mizi, nad njo odtrgal list stenskega
koledarja: debela številka
Žane se je je ustrašil. Prvega! Na mizi
polno dela: grmada kupčijskih pisem, nedokončani
Vrstica 4.255:
smeh, kot bi zapeli srebrni kraguljčki.
„Vanda!“
Žane je odložil pero, naslonil se na stol
Vrstica 4.341:
vse kar je svetega, krepostnega.
Ustrašil se je, ko so se vrata odprla
in je prišla mama k njemu.
prašata, zakaj nista prejela naročenega blaga.
Ali se je pismo izgubilo? Morda si pa ti ...
Materino oko je zapazilo na sinovem
Vrstica 4.355:
oči so bile glasni klicar.
Sam grem do njiju in ju potolažim.
{{prelom strani}}
Sin je šel mimo matere in vprl pogled
Vrstica 4.401:
njo z resno in pošteno besedo.
časom slabeje obiskana. Prihajalo je nekaj
gostov, a se niso dolgo mudili. Imeli so
Vrstica 4.508:
komolcem.
— uh
Mežiknila je in pokazala na trgovca soseda
in na duri Vandine sobe.
so redki, ker se ne zna vesti. Danes sem
jo že do dobra oštela.
se drži!
Jaz pa vse drugače vem. Koliko ti imam
povedati!
Mica se je oživila, njene oči so se razširile,
Vrstica 4.535:
gledala v krojačko.
jeli?
Krojačka se je branila, pa Mica je le
Vrstica 4.547:
je rekla:
pošte prenašala za tvojo punco. Uh,
kako pa!
cikorjo, ker sem videla, da je Žane v prodajalnici.
Saj je bilo več ljudi, zato sem
Vrstica 4.557:
on postreči. Ko mi je dajal cikorjo, sem ga
pogledala naravnost v oči in ga tiho poprašala:
kako je bilo zadnjič pri
Ali so ga izpreletavale barve!
Vrstica 4.569:
Povem ti, da nisem mislila, da je tako
neumen! Celo pest bonbonov je pograbil
iz škatle in mi jih porinil v cekarček:
tiho bodite!
Rdeč je bil pa naenkrat kakor ogenj in
Vrstica 4.606:
naj ji le še kaj povem, pa da ne bo
zastonj. Cel štok sladkorja mi je obljubila,
kaj, Mica? Cel štok, premisli!
Mici je lice žarelo. Bila je v skrbi samo
Vrstica 4.612:
še ne bi prašala ne.
veš, da je tudi Vanda že vsa njegova.
„Rees?“
sama? Ko taka-le dekleta začnó tako-le popevati,
potem je srce že zapetljano. Parkrat
Vrstica 4.623:
prodajalne. Kako je kradla z očmi okna in
nekoga iskala. Koga neki? Stare menda ne?
Torej, Mica, Bog daj srečo!
Pili sta navdušeno, pili več kot sicer.
Vrstica 4.644:
Zdela se ji je pesem, kakor bi čitala
pismo Žanetovo:
več!
bel listič, in tam bo Žane citiral tole
pesem ...
Vrstica 4.674:
sobe.
Malomarno je zastavila vprašanje, kot
praša točajka kateregakoli gosta.
Tudi Žane je vojeval vojsko, da je takisto
Vrstica 4.690:
Molk nekaj trenutkov.
Zopet molk.
Vrstica 4.709:
njega. Sedaj naj se odloči.
„Vanda!“
Mehek je bil ta glas in tresoč.
{{prelom strani}}
meni?
„Nič!“
Vanda je vprla od knjige pogled v Žaneta,
Vrstica 4.724:
ji v oko in iskreno zaprosil:
muči! Ali res nisi mislila nič name?
Molila! Tako mu še ni govorila nobena
Vrstica 4.738:
ljubezni.
moja!
Skoro jecljaje je izgovoril te proseče
Vrstica 4.855:
Koleno je klecnilo, kes je upognil dušo.
Ustnice so drgetaje govorile:
Izza majhne linice je pa odgovarjal glas,
kakor bi prišel od Kronanega s križa:
grehi so ti
Tisti večer je pil Žane ob svoji nevesti
Vrstica 4.906:
poteza.
Pozdravila je in vprla oči v prišleca. Z
Vrstica 4.917:
lice — natakarica ga je spoznala.
Z rokami je tlesknila in hitela pred njim
Vrstica 4.929:
palici.
Tako je veleval mlad mož, visoke rasti.
Vrstica 5.006:
moža.
teži? Ali si bolan? Ali imaš preveč skrbi?
Ne delaj toliko! Vidiš, kako imaš vročo
glavo. Še zboliš mi!
Položila je desnico na njegovo čelo. On
Vrstica 5.015:
z glave.
vesel. Pojdi v družbo, pojdi zvečer v gostilno,
kot gredó drugi, porazgovorite se;
Vrstica 5.027:
možje med seboj najložje pomenite. Pojdi,
nikar ne misli, da mi ni prav! Saj vem, da
ne moreš biti vedno doma!
Žane se je hlastno oblačil; čutil je, da
Vrstica 5.043:
trese se.
Hitro je odšel po stopnjicah, Vanda je
Vrstica 5.115:
stopil Žane.
Jezik se mu je zatikal, besede so bile
Vrstica 5.125:
Mehko in ljubeznivo je rekla:
V tem je bila že pri njem in mu pomagala
Vrstica 5.131:
s svojo postrežljivostjo!
Odrinil je neljubeznivo od sebe skrbno
Vrstica 5.152:
=== 9. ===
Pri
papriciran guljaž mlad mož, visoke rasti in
dosti inteligentnega, pa izpitega lica — pisač
Vrstica 5.158:
citrašica.
ušel o polnoči, da nisi imel ti tiste imenitne
govorance!
moramo lagati in slepariti ljudi, da bomo
sami sebi verjeli. Kaj sem že govoril? Saj
še danes nisem trezen!
in poslanec in ...
zmagala. Kaj bodo doktorji in duhovni!
Mar je tem za nas! Žep in čast, to je njih
načelo. Zato morajo biti meščani in trgovci
naši zastopniki.
gre za to, da ga imamo med sabo in da
plača za pijačo — in, no, pa da tebi kaj
lepega kupi; jaz ti ne morem, saj veš, kako
sem
od tiste mlade ženice, od tiste blede
šolarice zopet med se. Ona je danes gotovo
Vrstica 5.192:
— in zvečer zopet pride, stavim dva Štefana
na kredo. Ti, hudiček črni, pa le glej, da
boš dosti sladek ... Hahaha!
Citrašica ga je rahlo udarila z roko po
Vrstica 5.232:
Vanda in Žane sama.
izmučen!
potem lezi in odleglo ti bo!
vem, zakaj bi barantal za to, kdaj in kam
smem iti. Zapomni, da sem jaz gospodar —
jaz — jaz — ženske me ne boste vodile!
Žane je vstal od mize, vzel zatok za
Vrstica 5.273:
slovo jezno rekel:
me!
Vanda je onemela. Solze so prenehale,
Vrstica 5.309:
se je hotela maščevati.
danes zjutraj domov?
in po glavi so mu pele citre ali pa lepa
citrašica ...
Vanda je jezno zaloputnila vrata in
ogorčena odšla. Kati je pa zločesto hihitala
in omenila Mici:
bo? Preveč in prehitro se je poboljšal —
hi hi hi!
{{prelom strani}}
Vanda je šla preko ceste; nikogar ni
Vrstica 5.340:
{{prelom strani}}
Po dolgi muki je vzkliknila bolestno:
po licih in plakala je — dolgo popoldne. — — — — — — — — — —
Vrstica 5.351:
Ko se je vračal, se je oziral po postrežčku,
da mu dá denar, naj ga ponese k
kaj sumil, da postrežček lahko komu pove
in omeni — in tako bi stvar prišla na dan.
Vrstica 5.359:
Šel je in vesel je bil samega sebe.
Pri
gosta.
Vrstica 5.454:
svojega moža:
doma v trgovini — sicer bomo izgubljeni.
{{prelom strani}}
Zaloputnil je vrata in prišel drugo jutro
|