Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
prelomi strani, metapodatki
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki narekovajev
Vrstica 101:
in ga vrgli nekam.
 
»Holaho„Holaho-ó!«
 
Oče in sin sta se zbudila, ko je zaoril široki klic
Vrstica 115:
kdaj se pripeljeta do Ljubljane.
 
»Ali„Ali ti nisem naročil, da ne zaspiš? — Jaz sem
bil pokonci do polnoči, še dlje, do ene, ti —«—“
 
Hotel je še zakleti, pa ga je že prekinil čolnar
z naglim glasom: »Hej„Hej, ali si brbljav, ker je danes
ponedeljek? Kaj? Da ni nikogar videti?«
 
»Kam„Kam pa?« se je norčeval drugi.
{{prelom strani}}
Gantar je stopil izpod strehe kakor gora, da
Vrstica 132:
in žilav.
 
»Ti„Ti si, Tine? Saj te ne morem poznati.«
 
Ni mu rekel »dobro„dobro jutro«jutro“, ker si bratje tega
ne voščijo, ampak le tujci. Zakaj bratje gredo z doma
in se bolj odtujijo nego prijatelji in znanci. Ne zahajajo
drug k drugemu, ne podajajo si rok in ne
želijo si zdravja in »sreče„sreče dobre«dobre“ — ne pride jim
to na misel; ko se snidejo, se ne znajo pomeniti,
ne pokramljajo in ne poslovijo se s solzami in z
žalostjo: »Na„Na svidenje!« Neznanci si kličejo: »Bog„Bog
sam te je prinesel!« — a brat je pred bratom v
zadregi.
 
Vendar je Tine oveseljen pristavil:
 
»Oho„Oho — Jože! Kaj si res? Pa kaj, da te ni več
v naše vode? Saj še nisi nehal brodariti?«
 
In Gantar Jože se je spomnil vseh križev in
Vrstica 154:
njegove besede, trdo izgovorjene in prisiljene.
 
»Brodariti„Brodariti? Ej — ko imam polja dovolj, kmetije
in domačije? Skrbi zadosti in dela nemalo! Vidiš,
da sem navsezgodaj tu — vi ste komaj vstali, jaz
pa moram, ker me preveč naganjajo. Da bi mu celo
goro naenkrat pripeljal!«
 
»Seveda„Seveda.« — Čolniča sta se srečala — a mali
se je stiskal k bregu, Gantarjev pa je ležal sredi
Ljubljanice in kar ni prišel z mesta.
 
»Koliko„Koliko pa še drugih nepotrebnih reči.« — S
tem je menil Toneta, ki se je stegnil podolgem na
koc in zarinil glavo v pesti.
 
»Kaj„Kaj ste sami, stric?« je vprašal Anže, ko je Gantarju
zmanjkalo besed. Da je očetu prihranil strašno
neljubi odgovor, ga je zavrnil Tone, a vstati ni maral,
ker mu je bil Anže gorak.
 
»Kaj„Kaj bi pa rad?«
 
Kakšno pojasnilo je hotel dati Anže, mu je bilo
vseeno — saj je rajši brž razložil stric:
 
»Glej„Glej ga no! Kaj takega vprašaš!«
 
»Bom„Bom mar sam tiščal čoln nazaj? Veš, Anže,
nisem v tvojih letih —«—“
 
»Jaz„Jaz pa se še nisem preobjedel rib in rakov!«
je hlastno rekel brat in naglo porinil veslo v vodo,
da je izgubil takt in skoro prišel iz ravnotežja —
no, pa se je skoraj zbral in se pošalil:
 
»Jože„Jože, ali poznaš koga, ki bi bil meni porok
za par sto?«
 
Jože se je začudil in je čmerno vprašal:
 
»Čemu„Čemu?« — Menda ne misli dati fantu ali
dekletu?
 
»Čemu„Čemu? Ej — nekaj zemlje bi še kupil za vrt
— veš, kaj to nese!«
 
»Vrt„Vrt? No — tisto zelenišče toliko nese? Morebiti!«
 
»Glej„Glej ga! Saj si moj brat in se še spominjaš, ne?«
 
„Kajpak —“
»Kajpak —«
 
Čolnič je zdrčal v meglo in le ploskanje vesel
Vrstica 209:
je nekako razmišljal in zavpil navzgor:
 
»Tine„Tine! Oglasi se gori — že vidimo! Kako nedeljo
pridi, če bi res rad!«
 
»Dobro„Dobro,« je menil glas iz megle, »danes„danes greva
v Rakitno. Pa prideva k vam nad race.«
 
»Kajpada„Kajpada — pa nad stotake!«
 
Gantar je videl, da megle ne more prevpiti, in
Vrstica 351:
ob bregu. Nasproti Konjušni ulici sta se vrinila med
dva dolga čolna — več jih ni bilo, razen brodnikovega
»Cesarjeviča«„Cesarjeviča“, ki je bil priklenjen in zasidran
kakor kak oceanski parnik.
 
Vrstica 359:
pripel h kolu.
 
»Tako„Tako,« je nekoliko potolažen pristavil Gantar
in zaobrnil krmilo, dokler se ni naslonilo na plitva
tla in obsedelo.
Vrstica 376:
vredna, da skrije svoja suha rebra! Luca ni imela
časa pobrati zadnje bilke in je prežvečiti z omajanimi
zobmi — čez pleča je švignil bič, »hi„hi!« in
kljuse je za pol čevlja dvignilo težko glavo, pa
napelo preostale moči. —
Vrstica 431:
vrtinci.
 
»Čujte„Čujte — nekdo je ustrelil!« zakliče Anže in
bistro pogleda očeta. »Dajte„Dajte me tukaj počakati, kar
precej se vrnem!«
 
»Pojdi„Pojdi, pojdi!« ga je zavračal oče; toda sin je
že obrnil čoln k Čurnovcu. »Nikar„Nikar ne hodi — ni
vredno. Je pač kak Mejač pritisnil po vranah.«
{{prelom strani}}
»Nikar„Nikar ne verjemite, da bi on tako zgodaj pokal!
Če ni raca, je ne ustreli — teh pa zdaj ne sme.
Boste že videli — drugega lovca tu ni. No, porinite
še nekoliko — tako! Še malo! No — zdaj pa počakajte,
da vidim! Če ni vrag, si dam glavo skuhati!«
 
»Ali„Ali zdaj nimava časa! Kdaj sva pa v Rakitni!«
 
»No„No, za eno minuto — pravim!«
 
Vse je napravil naenkrat: izpustil veslo in segel
Vrstica 453:
čoln za šibko vejo.
 
»Misliš„Misliš, da te bo čakal, če je bil Marčun!«
 
Anže tega že ni več čul; stekel je ob Čurnovcu
Vrstica 464:
razburila.
 
»Ti„Ti tudi meglo loviš!« jo je ogovoril ribič in
potrpežljivo čakal, kdaj se prikaže še ena.
 
Vrstica 499:
morostarjev, ki so se rodili in umrli na vodi
— za njim hodi ogromen ribji vlak, da se trgajo
»saki«„saki“ in potapljajo čolni. In nad Barjem ga kličejo
divje gosi, na Hauptmanco ga vabijo urhi. —
 
Vrstica 536:
in sreči. —
 
»I„I no, bo že. — Saj veste, da moramo kako
živeti —.«
 
Zardela je, ker se je bala, da bi se neznanec
Vrstica 559:
Slednjič se je splašil ptič in sprhnil iz vrbja,
na travniku je jel postrgavati kosec, pa prav blizu
je moral biti s svojim »žrid„žrid-žrid«žrid“ — vse tedne ga
že pode s travnika na travnik in mu kosijo travo,
da se ne more skriti razen v grmovje.
Vrstica 565:
Ribič Tine se je naveličal ždenja. —
 
»Anže„Anže-e!«
 
Zaklical je in vstal, da se je čoln zagugal.
 
»Anže„Anže-e!«
 
A Anže se ni odzval.
Vrstica 585:
krepka fanta sta se skušala z vodo.
 
»Hej„Hej, fanta! Sta mar že srečala ribiča?«
 
»Že„Že, stric. Tistega, ki ima eno nogo krajšo,«
pravi eden.
 
»Aha„Aha — Ločniškarja! Naj gre v božjem imenu.
— K kam se vama tako mudi, Petričeva?«
 
»He„He — mudi, mudi! Da nisva zadnja med
zadnjimi!«
 
»Sveta„Sveta še ne bo konec in Bog je še vedno
nekdanji. —«—“
 
»Pa„Pa midva ne, oče!«
 
»Povejte„Povejte Anžetu, naj pride v svate!« je zaklical
krmar Jakopič in se uprl ob kol, da ga je
komaj izdrl iz blata, ki ga je slučajno našel. »Čas„Čas
je že. —«—“
 
»Je„Je prestar, Anže. —«—“
 
»Oj„Oj — pa Vaša Metka —«—“ sta se poredno nasmejala.
 
»Seveda„Seveda — tisto bi rada, tisto! Haha — Še
kaj več?«
 
»Pozdravite„Pozdravite jo, oče, veste! Pa ne zamerite —
o Binkoštih sva plesala. —«—“
 
»Lažeš„Lažeš, mrcina!« je zavpil ribič za njima, ko
sta ušla nizdol.
 
Vrstica 627:
Zdaj se je oglasil Anže.
 
»Oče„Oče, kje pa ste?«
 
»Hoj„Hoj! Brž, brž! Saj sem dejal, da ni nič! —
Sem že tu!«
 
V resnici je pa šele zaokrenil čoln in ga pognal,
kakor da še hoče Anžetu pokazati svojo moč.
 
»Kaj„Kaj Vas roka ne drži pri miru, ko se vendar
tako žurite v Rakitno!« je dobrodušno očital fant.
 
»No„No, kaj je bilo, kaj? A? Vrabci, ne? pa kavke?
Kaj nisi čul, da sem te klical? Saj nisi mogel biti
daleč!«
 
»Tja„Tja do broda sem šel, do tistega jagneda.«
 
»Kakšno„Kakšno reč pa nosiš?«
 
»Ej„Ej — tako staroversko flinto. Saj sem dejal,
da dajte počakati. No.«
 
Stopil je v čoln in odložil puški, potem pa poprijel
veslo, da sta drsnila navzgor.
 
»Kako„Kako si jo pa dobil, a? Ni bilo vredno toliko
časa za tako šklenfo.«
 
»To„To ni vredno nič, ampak fant naj se obriše.
Se mi je zdelo, da mora biti tisti Marčunov Polde,
pa je res bil, ta strigalica!«
 
»Tista„Tista šivanka?«
 
Oče se je začudil.
 
»Pa„Pa kaj, vraga, je streljal, saj ni nič videl v
takem vremenu; pod nos mu pa ni prišlo!«
 
»I„I no, kaj je čakal, tega pač ne vem — bo
že sam povedal.«
 
»Pusti„Pusti ga, zlodeja, ko nimaš drugega, ko jezo
si nakoplješ. Bodi pameten!«
 
»Nikar„Nikar ne govorite! Če mu že Vi prizanesete —
ste mu že dovolj — naj se enkrat opeče. Saj išče!
— Veste, jaz hodim gori ob Čurnovcu prav počasi
Vrstica 685:
kako stoji za deblom in preži nekam proti Logu?
Hudič! sem rekel; zdaj si boš zapomnil! Pa mu
pomerim tja v hrbet.«
 
»Pa„Pa ga menda nisi menil oplaziti?«
 
»A„A! Počakal sem še, kaj bo naredil. Ko se pa
le ne obrne, sem ga odpravil prav po vojaško. — Če
stojite gori za Sv. Krištofom pri smodnišnici na straži
Vrstica 703:
dejal in sem se komaj obranil smehu. — Tako!
Zdaj se pa izgubi, odkoder si prišel, se bova že videla!
— Ej! kako jo je ubral!«
 
»Vražja„Vražja šivanka, ki ne zna drugega, ko cunje
krpati!« Oče se je razjezil.
 
»Pa„Pa kaj je streljal, ko se nikamor ne vidi?«
 
»Če„Če ne drugega, pa vrano ali raco — kaj pa
njemu mar! Videl nisem nič — pa je tudi menda bil
sam, saj drugega lumpa tu ni! — Par mesecev bo
odnesel — pri vojakih je tudi bil več »doma«„doma“ kot
zunaj!«
 
Vseeno se je oče zamislil.
 
»Zgaga„Zgaga slinava — saj Vas je dovolj vlekel!« je
trdil Anže.
{{prelom strani}}
Da je tudi njega že parkrat »vodil«„vodil“, tega ni hotel
priznati.
 
»Na„Na Binkošti in Telovo je on jedel karpe in
jerebice, Vi pa kislo zelje. —«—“
 
»Naj„Naj bo, hudir! Njegov oče je bil ravnotak.«
 
»S„S Poldetom sva na Telovo še skupaj pila —
seveda, on se je rinil k meni, drugače pa le gleda,
kako bi dobil Metko! Pa je rekel ta cigan: Anže!
je dejal; ná, pij, pa se bova še zasukala! — O, se
bova še! sem rekel; on je pa le mislil, da bova
plesala.«
 
Od Ljubljane je zadonel šentjakobski zvon, kakor
Vrstica 744:
Prav tedaj je počilo nekje za Ljubljanico.
 
»Kaj„Kaj hudirja!«
 
Komaj je Anže zarobantil in nagubančil čelo, je
Vrstica 751:
v čoln.
 
»Ste„Ste videli?« se je prestrašil Anže. »V„V brado
mi je ustrelil.« Z levico si je otrl brado.
 
»Ustrelil„Ustrelil? Kdo?«
 
Oče je pogledal izpod čela, da se prepriča. Zavzel
Vrstica 771:
In zato se je zdaj domala prestrašil!
 
»Že„Že nori nekdo navsezgodaj! Naravnost sèm-le
je priletelo.«
 
»Veš„Veš, Anže, če ni bilo po nesreči! Mar bi ti
bil Poldetu tako posvetil — he! Klek — kakšen je
bil že njegov, oče. —«—“
 
„Vem. —“
»Vem. —«
 
»Da„Da, da! V cerkvi — ampak zdaj bo zamera!
Pa za tako reč!«
 
Anže se je razhudil.
 
»Bodite„Bodite pametni, ata — pustite, bova že napravila!«
 
»No„No — da ti dopovem! Marčun — če bi ga
bil ti videl — je kar tako-le delal v cerkvi: hav —
hav! ov — ov — ov! Kakor bi lajal! Kar kvišku
Vrstica 799:
šel drevi krast! — Saj ga pa tudi zdaj lomijo, vragi
ga pehajo iz pekla nazaj, ker je bil prehud slepar
in goljuf in tat!«
 
»Ha„Ha — Metka!« se je zasmejal Anže svojim
mislim.
 
»No„No — če ti rečem, da še enega poštenega in
pravičnega žeblja ni imel v čevljih! Enkrat je pri
izpovedi, veš, povedal, kako goljufa; je pa dejal duhovnik,
Vrstica 810:
Marčun; ko pa potem sam nič nimam, če bi hotel
povrniti vsem, kolikor sem jih osleparil — ko sem
potem sam berač! — Viž!«
 
»In„In Polde bi zapil še hlače raz sebe!«
 
Pa sta se zopet spomnila Metke, brhke Metke,
Vrstica 825:
med poslednjimi.
 
»Anže„Anže, o kresu, razumeš, o kresu se popeljeva
k stricu, za tvoj god! Veš? Pa obaramo najlepšega
sulca!«
 
„Morebiti.“
»Morebiti.«
{{prelom strani}}
 
Vrstica 861:
Mesto, visoko in globoko, razkošno in siromašno.
 
»Tone„Tone!« je suhoparno in nerazločno izpregovoril Gantar; malokdaj ga je poklical po imenu, pa je pogledal kam vstran. »Šest„Šest bo; jaz stopim tja k inženirju; počakaj, če pridejo delavci skladat, potem pa prinesi od mokarja petindvajšček — tu imaš denar.«
 
Kolikor možno urno mu je odštel zveneče kronice in se poslovil od njih še enkrat, da si jih zapomni in jih spozna, če ga še kdaj srečajo. Počasi in težko so priromale k hiši, in zdaj se ne povrnejo tako kmalu. Hodile so kdovekolikrat mimo visokih oken, po širokih ulicah in včasih v zaduhlih krčmah, po sejmih, v nedeljo po domišljavem trgu — pa so se le rešile, da se o pravem času zatečejo na prikladno mesto.
 
»Če„Če bo kaj ostalo,« se je napol obrnil oče in posegel v žep, »prinesi„prinesi nazaj.«
 
»Pa„Pa frakelj gorkega?« je komodno zinil Tone in sedel na kamen.
 
„Kaj?“
»Kaj?«
 
Ni prav slišal, ali vsaj zdelo se mu je, da je fant omenil nekaj svojega.
Vrstica 910:
A kaj vse to! Kaj vsi živahni trgi in raznobojni bazarji, vsi sajasti spomeniki in dolgočasne ceste. — Za vse zlato ne požene na kamnu ena sama bil, ne toliko, da bi si obrisal koso in jo nabrusil, da bi pela kakor srebrni zvonček.
 
»Zdaj„Zdaj sem prišel zopet enkrat!« je z močnim glasom povedal doli pod stopnicami.
 
»Že„Že vidimo,« so ga samolastno zavrnili gospodje hlapci. »Kaj„Kaj se niste srečali nekje? So že šli.«
 
»Srečal„Srečal sem se pač z marsikom, Honza! Šli so? Dobro!«
 
»Čujte„Čujte!« je zinil mladič, ki je komaj znal skaliti vodo, »ali„ali niste Vi z Vrhnike?«
 
»Griža„Griža ušiva!« mu je dejal Honza, »ki„ki nisi nikoli zvedel, kje si se rodil! Saj še ne veš, kje je to — Vrhnika!«
 
Besedovali so se in pomenili o solncu, ki ga ni bilo videti nikjer, o prihodnosti, ki je ne ugane nihče. Pa si je natihem mislil Gantar, da so med temi delavci tudi taki, ki bi o belem dnevu ukradli Boga dol z znamenja in ga prodali neverniku. Takšni so, pa delajo, da ne vedo za koga — doma nimajo, ne reda, ne zaroda. —
Vrstica 928:
Tako je stopil na most, da sam ni vedel, kdaj.
 
»Oho„Oho! Saj je to tista pošast, ki se mi je sanjalo o njej?«
 
Razjezilo ga je dodobra.
 
»Bedak„Bedak! Sam sem znal, da se pripeljem v mesto, pa se mi gre sanjat taka otročarija!«
 
A ondi je zagledal visokega gospoda, znanega, pa se ni spominjal, odkod. Pozdravil bi ga spoštljivo — rahlo bi prijel za klobuk in ga privzdignil; pa si ni drznil, da ne bo zamere, če ga ogovori pošten čolnar.
 
»Dober„Dober dan, oča! Kako kaj? Pa zdravi!«
 
Kako bi neki stal pred sinom v črni suknji? »Vi„Vi?«
 
Nagovoril bi znanko, pa se zateleba nekam brez koristi.
 
»Hola„Hola Gantar! Pa stopiva, no!«
 
In prav zdaj ga je treba, sitnega soseda, ko ni prilike za puhle besede in prazno modrovanje.
 
»Greva„Greva, da, a kam? Jaz imam še daleč.«
 
»Menda„Menda pa ne še domov? Kaj nisi prinesel denarja shranit?«
 
»Spravit„Spravit? Le iskat sem ga prišel, takorekoč, iskat; saj nimam za dimnikom dveh mož, ki bi mi ga delala! Treba bi pač bilo, da se izkoplješ nekam.
 
Ko nismo podedovali drugega ko grehe — teh pa več ko dovolj. — Jaz sem se odločil, da poizkusim še nekaj: mlin.«
 
Gantarju se ni dalo mnogo besedičiti.
 
»Mlin„Mlin? Črček, kaj si še pravi? Govoriš, kakor da je to tak za kavo! Moj mali Pepe je že našel, da na Ljubljanici še otročjega mlinca ne more postaviti.«
 
»Skoro„Skoro bi ti zameril — govori vendar pametno! Jaz bom le kupil Kranjčev mlin na Hribu! Pa sem mislil, da bi me ti podprl, Gantar.«
 
»Veš„Veš, tole je: jaz nisem bogataš — pa ne vem, kako bo šlo! Imam svojih skrbi preveč, kako bi nosil še druge.«
 
»Vem„Vem, vem! — Pa stopiva kam, k »Belokranjcu«„Belokranjcu“, da se še pomeniva!«
 
Gantar se je namrdnil; po Starem trgu so pravkar odpirali prodajalne, ozirali so se gorindol, pa so bili vsi ljudje strašno megleni in so hodili kakor muhe na jesen. Še naglemu vozu so se komaj ognili in polna soteska jih je bila. Redkokje so z oken gledale ponosne blazine, skuštrane sobarice so si pomigavale iz nadstropja v nadstropje. Po mestu je slovesno zvonilo, kakor bi bil umrl sam knez in sporočil milijon revežem, da jim ni treba po ulicah preobračati in pobirati papirja in pazno iskati nečesa po kotih. — Izza ovinka so odmevale sijajne fanfare — mar se poslavlja junaška vojska?
Vrstica 970:
Tiste cvileče citre! S kakim veseljem bi mu jih razbil na buči — en kos bi odletel za peč, drugi na trotoar! Morebiti bi se prikazala kri, če se še ni vtopila v vinu!
 
»Lepo„Lepo te prosim, ali naj greva plesat, ko sva sama človeka?« Črček se je zarežal. »Gantar„Gantar, čeprav ga nisva pridelala; pa ga le poskusiva! — Kaj, meniš, bi se Kranjc dal? Ponuja mi!«
 
»Ne„Ne bodi neumen! Dolgove si zopet naprtiš, še nove. — Kranjc te pa lepega jutra požene še s tvoje zemlje. Še jaz se bojim zaradi onih poltisoč. Če napraviš to, je prav kakor da greš češnje trest! Ko si ne zaslužiš mrzle vode pri tem.«
 
»Hm„Hm? hm!«
 
»Resnica„Resnica! Čez noč ga ne prodaš za par sto več, če ga še kupiš tako drago. Še mene slečeš zraven. —«—“
 
»Ne„Ne boj se, Gantar —!«
 
»Vseeno„Vseeno! Vsako ima roke proti sebi obrnjene kakor svetnik. Jaz denarja nisem ukradel! Poglej, ves dan zabijem in vso noč, pa dobim komaj za par podplatov, za cele škornje še ne! Pa kakšen križ imam še z otroki — saj ti lahko povem, pa napravi, kakor hočeš! Brat Tine v Trnovem — saj ga poznaš, Ažmana — me je tudi vprašal za nekega poroka! In še njemu ne morem pomagati — ki je moj brat! Iz tega itak ne bo nič — on ni lahkomiseln.«
 
»Kaj„Kaj jaz sem nemara?«
 
»Nisem„Nisem rekel tega, ampak jaz se držim svojega, brat pa svojega. Vse ne more živeti od vode. Zastonj, ako premišljuješ!«
 
»Jaz„Jaz sem že gledal, kako bi prišel s teboj v sorodstvo, Gantar.«
 
»No„No, jaz nimam časa. —«—“
 
Vrgel je na mizo dvojačo in odšel.
 
»Hvala„Hvala Bogu! Ta človek je norec, pač norec! Mlin — denar: pol posestva — ženitev. — Norec! Dokler bom lahko brodaril v Ljubljano — nikoli!«
 
Res je zaklel naglas in pljunil za seženj.
 
»Kadar„Kadar bom posedal pred cerkvami — Bog varuj — ne, ne —! Dokler bom mogel v Ljubljano — tako dolgo bom še vedno Gantar!«
 
Neznansko lepo je zadišalo po gorkem in svežem kruhu! Stisneš ga pod pazduho in pod debel suknjič, ki je pozimi in poleti enak ter prijetno greje, in usta imaš neprestano mokra; zadrl bi zobe v vlačno sredico in hrustal zagorelo skorjo.
Vrstica 1.020:
In dvigali so skale in hropli so in sopli, razjarjeni nad silno težo in razvneti od zgodnjega napora.
 
»Hoó„Hoó — ruk!«
 
Razkrečili so se železni prsti, uprle in napele so se grčave mišice — spačil se je obraz in srdito so podlegale oči, nekdo se je pridušil, kost je zahreščala. In ko stojiš na bregu, se ti nevede skrči pest, sapa zastane in ustnice se stisnejo — prav kot da sam pomagaš na enem oglu in ti drsijo po čelu debele kaplje, skoz obrvi se cedijo v oči in pečejo in žgò — pa ti le oddaleč gledaš in se ne upehaš za siromašno večerjo.
Vrstica 1.028:
== IV. ==
 
Toneta ni bilo pri čolnu, najbrž se je mudil v mestu. Gantar bi pomagal vzdigovati in skladati, prhal bi in napenjal bi se kakor oni tam, a nihče ga ni najel in mu ne poreče »bogplačaj«„bogplačaj“. On je že storil svoje.
{{prelom strani}}
Tam sedi na groblji, poosebljena moč in žilavost. Izpod suknje se mu smeje vsakdanji kruh, vabljivo rumeni in slastno diši. Levico je uprl v široko koleno in resasto brado — pa šele ondan jo je obril in porezal! — leseni prsti, ogromna dlan, koščeno zapestje. Več ni videti, a je dovolj, če pogledate na povešene brke in brazgotine po čelu — povsod odločne poteze, izklesane v polstoletju.
Vrstica 1.044:
Tam se ubijajo težaki; po pristanu so legle groblje kamenja, kupi in skladi; natovorjen voz; žalostni kljuseti mulita seno. Na produ ploska perica.
 
»Imaš„Imaš požirek gorkega, Honza?«
 
»Bo„Bo, Lojze, ná!«
 
Honza — tisti, ki je Gantar ž njim že govoril — je popustil breme in mu odnekod ponudil stekleničico.
Vrstica 1.060:
Oglasili so se delavci ob vodi.
 
»Podstavi„Podstavi brž, Gašparon!« je zavpil Honza, »če„če ne, pade nate!«
 
»Misliš„Misliš? — Tako, Honza! — Škoda me ni!«
 
»Pač„Pač res! Še pes ne bo zatulil, ko bo šla smrt pote! Edino Štancarica bo klela, če ji odneseš tiste fraklje! Otrok itak nimaš!«
 
»Tvoja„Tvoja sreča!« se je rogal črni Miha. »Kamenje„Kamenje bi lučali za teboj, za krsto, in bi te preklinjali, ker si jih oče.«
 
»Menda„Menda ni bilo, da bi šel sam v grob, še za vas najbolje, bi vsaj še vi ne imeli sitnosti z menoj!«
 
Vsi so se zakrohotali in v presledkih govorili tointo.
 
»Ali„Ali ima pravzaprav kdo izmed nas otroke?«
 
»Molči„Molči, Honza, o tem! Saj nisi pijan. Kaj neki bi jedli, berači?«
 
»Prav„Prav imaš, Miha, potegni se zame! Jaz še ne vem, kaj je to — oče. Ga nisem poznal nikoli.«
 
»Zato„Zato pa tudi nisi svetnik.«
 
Gašparon je srdito zabrusil Honzi.
 
»Prokleta„Prokleta srajca, zamazana! Kaj misliš, da si grof, če si se vzel bogve odkod in si bil nekje doma? Sapra —! Delaj rajši!«
 
»Ti„Ti si »ti«„ti“, jaz pa tudi, Gašparon! Oba sva lumpa. Ampak to je, da spim jaz v hlevu, ti pa na zraku.«
 
»Honza„Honza, ne zaničuj me, čeprav si ti hlapec, jaz pa berač.«
 
V pogovor je posegel molčeči voznik Jurač in se razkoračil na vozu.
 
»Vidva„Vidva sta danes strašno pametna, Gašparon in Honza. Nihče ni nikjer doma, pa se lovita kakor pes svoj rep. Čemu izpraševati, kdo si? Kaj ni res, Miha? Nihče od njiju ne ve, kaj bo z njim.«
 
»Hm„Hm! Pravzaprav — jaz ne plačujem vinarja za davek, tadva tudi ne; jaz spim s Honzem, Gašparona sem pa ono jutro našel tam-le na Bregu na klopi! Potemtakem smo skoro vsi enaki. — Honza, daj mi ga požirek, pa povem še jaz kaj!«
 
»Saj„Saj smo kmalu gotovi s tem čolnom,« se brani Honza, »potem„potem ga bomo. Kaj hočeš, ko že itak imaš nos, da bi ga lahko obesil v kozolec v late!«
 
»Pa„Pa vprašajte Gantarja, če ga mar on ne pije — danes ni videti za nas! Gantar! — Ti, Gašparon, nikar se ne guncaj v čolnu, boš odvezal še tega malega!«
 
Kmet je raztresen odvrnil:
 
»Če„Če bi jaz tako pil kakor vi, bi že zdaj, že zdavnaj vam pomagal skladati kamenje.«
 
»Ne„Ne sponašaj nam ga,« si je opomogel Miha. »Kaj„Kaj to, če nismo kmetje kakor ti — zato pa delamo vse, kar nam kdo dá, delamo. Poglej, danes zlagam to-le — Jurač, strela, potegni, sicer prevrnemo še voz — jutri bom najbrž tudi, potem bom pa kje nosil premog. Kaj hočeš! Če ne dobim dela, kaj morem? K tebi ga ne grem iskat!«
 
»Tako„Tako je,« je potrdil oni v čolnu. »Za„Za življenje premalo, za smrt preveč. Ampak žalosten nisem nikoli, buzarada! Kaj, Gantar! Jaz te sicer ne poznam.«
 
»No„No, jaz sem tebe videl že večkrat.«
 
»Vendar„Vendar! Nesreča je povsod na poti — hehe!«
 
Zdaj se je potihoma odpel mali čolnič in se odzibal ob bregu; pa ga dolgo nihče ni opazil.
Vrstica 1.116:
In Gantar ni znal, kakšno čustvo mu je napolnilo mogočne prsi — ali bi jih pomiloval, ali zaničeval, delavce?
 
»Človek„Človek, kaj meniš, da si ti na boljšem, če imaš dom? Res, da imamo luknje po žepih, pa kaj? Ko bi ti poznal Miho! Kadar sediva dve uri pri Štancarici, se joče kakor otrok in se žalosti, ker nima — nevemčesa!«
 
»Pa„Pa kaj ti to mar? Pa kaj —!«
 
»Kaj„Kaj to meni mar? Res! Čemu pa čenčaš, kako bi lahko imel posestvo, pa bi bil zadovoljen in kaj še vse! Tak bedak bi bil ko zdaj; nič manjši! Vsi smo taki!«
 
»Miha„Miha ima prav, Miha; ne ti, Gašparon!«
 
»Morebiti„Morebiti! No, ti, Gantar, moraš to vedeti, jaz pa ne. Ko nisem mogel v vseh letih priti do ničesar — zdaj menda tudi ne bom. Kdo bi se menil za to. Hehe! Kar je —.«
 
Zavalil je skalo po čolnu in ravnodušno žvečil čik.
Vrstica 1.130:
Ljudje, obteženi z vsemi nadlogami, ljudje brez življenja, vrženi odnekod v pogubno mesto. Kako? Zakaj in čemu?
 
»Da„Da bi bil jaz drugačen kot sem zdaj?«
 
Ravnodušno je pripovedoval Miha, Jurač si je v presledkih požvižgaval.
 
»Pa„Pa sem bil od mladih nog lump, tedaj še večji nego danes. Saj veste, da so bajtarski otroci satani v primeri s premožnimi. Sami vidite, da mu ne smete stopiti na nogo, bajtarjevemu smrkovcu, takoj se zanj poizkusi mati, ki je bila sama taka. Zdaj bi jo morali spoštovati, mater, pa je ni več — ona nas je lahko vzredila. Ha — ampak nekoč sem jo izkuhal! Služil sem za pastirja pri Novem mestu; pa sva s kmetom peljala vino v Kandijo — eno uro daleč. Zdaj — tisto leto je pa bila suša; v Kandiji nisva mogla brž dobiti vode, sem pa jaz kar dal volom drož, ki so tam ostale. Hoj — in voli so se opijanili in so skakali bolj ko midva! Kmet se je še smejal! No — in blizu Kandije sva izgubila zadnji del voza — pravzaprav sem bil le jaz, gospodar je ostal še za čas v Kandiji — sredi poti sem pustil prednji del in domov sem srečno pridirjal z ojesom! Pomislite! In gospodar me je pretepel do smrti, kočarja; kar je ostalo, je opral oče! Tako — in jaz sem kratkomalo ušel v svet!«
 
»Oj„Oj ti Miha!« so se gromovito hohotali težaki.
 
Gašparon je zapazil, kako se je izmuznil čolnič proti šentjakobskemu mostu; nekoliko je še gledal iz megle.
 
»Haló„Haló, brodnik! Tona, brodnik! Čoln ti je ušel!«
 
Brodnik Tona se je bil neznanokam zagovoril s Krakovčanom — moj Bog! nebroj je misli, nebroj je ljudi pod svetlim solncem in nebroj vprašanj: kdo jih perešeta! Nihče jih ne razbere! Vsaka glava misli, vsakdo zida in podira. Nekdo je začel — nihče ne bo nehal.
 
Starec je poletel na »Cesarjeviča«„Cesarjeviča“ — kako je prišel brod do tega imena, ko ni bil odet v dragoceno sobolovino, v zlato in žamet! In težaki so se smejali neokretnemu »Cesarjeviču«„Cesarjeviču“, ko se je igrala z njim Ljubljanica; škodoželjno so besedovali.
 
»Naj„Naj dela kakor mi, lenoba! — Še kapljice ga ni, če le čvekam.«
 
Miha mu je vse privoščil! Trde so bile besede, skovane v pomanjkanju in stradanju — zato niso prizanašale, ker njim ni prizanašal nihče.
 
»Tako„Tako, no!«
 
Stopili so iz čolna, ko so ga docela izpraznili; zopet se je oglasil Miha.
 
»Torej„Torej zdaj, Honza!«
 
Kakor da priliješ večni luči olja, tako so možje oživeli; še Juračev rjavec je pomagal z golimi ušesi in se ozrl na vodo.
Vrstica 1.164:
Kar prikradla se je skrb in se naščeperila.
 
»Kaj„Kaj niste videli mojega fanta?
 
Vidva, Petričeva, sta ga pač našla še tu? Kaj se naj še mudim tod! In še naročilo sem mu dal!
 
Da bi ga pokrtačil sam črni!«
 
»Cesarjevič«„Cesarjevič“ je privlekel čoln.
 
»Tona„Tona — kam je šel moj sin?«
 
»Jaz„Jaz mu nisem oče!«
 
»Zafrkavaš„Zafrkavaš, ker ti nisem še dal čika ali grenkega! Vrag!
 
Kakor da mi graščaku robujejo sedmere soseske in mi polnijo shrambe in hrame!«
 
Z nogo je odrinil čoln, da se je napela veriga, in se je obrnil po nasipu. Razkačil se je, da ni znal, kdaj in kako! Še krajec koruznega je nevoljen stisnil pod suknjič.
Vrstica 1.184:
Kako je nebo visoko, jasno in modro, še nikdar ni bilo takšno! Nikjer ni videti začetka, še manj pa konec — in povsod enaka barva, svetloba, in le na obzorju, kakor ob zgodnji zarji, obledela. In to, kar se zliva na zemljo, to je ogenj, ki žge in pali. Zato vsakdo tako beži in teče, vse nekam drvi, da se dela prah; da oglušno buči in hrumi. Ne vidiš, da bi kje počivale roke v brezdelju.
 
»Ha„Ha! Da bi te!«
 
Gantar ni opazil, da so se mu stisnili zobje; ustnice so se podvile in pest se je pojeklenila! Udaril bi, da se zruši most — zaropoče in zgrmi v Gradašco {{prelom strani}} in ljudje zakriče pred groznim Brdavsom! In te kostanje bi porival kakor travo na ledini, osat na polju. Človek se ti ne izogne, ampak bulji nekam k tlom in stopica, dokler ne buši v te in ne odleti nazaj!
Vrstica 1.190:
Ko se je dogodilo eno zlo, sledi brž drugo — iz greha se je izcimil greh.
 
»Tone„Tone je bil tu, seveda, saj sem ga poslal semkaj.«
 
»Ni„Ni ga bilo, dozdaj ne!«
 
Ne? In kaj imam od tega, ko ni zrastel kakor jaz — v večnem delu in v težavah? Prav kot da nima doma in staršev in bratov in sestra! Nekaj je prišlo nadenj, ko ga ni strahovala moja roka.
Vrstica 1.202:
Na tiru igrajo potepuhi.
 
»Mož„Mož — mož — mož! Cifra — cifra! Moje-e!«
 
Eden je pobral svoj delež in iznova so sfrčali krajcarji v zrak. — Nobeden se ni zmenil, ko je Gantar stopil mimo. Željno so upirali poglede v tla, šteli so in se prerekali.
Vrstica 1.214:
Vprašal bi vas, pa sem prepričan, da mi ne odgovorite po svoji vesti! Vsi ste enaki, prav vsi: vi, ki prevračate popirčke po cestah, ali pa ste se oprli ob kandelaber in preudarjate, kdo izmed šetalcev je zadovoljen in bogat, kdo je nesrečen in siromašen. Pa ste mladi in stari!
 
»Če„Če ni za tistimi visokimi okni eden onih, ki sem sanjal o njih? Najbolj je zijal od vseh in še brcnil me je — neznansko dolge noge, zadaj nekje ozke škarje, pa prav polizana glava!«
 
Gantarju se je hipoma razsvetlilo.
 
»Vse„Vse to nekaj pomeni, da! Pa kaj? — Z doma me hočejo pregnati, z doma, ki ga obdelujem z ljubeznijo, stradam zanj z vdanostjo.
 
Pa nihče ne ugane, kaj mi je! Nihče, čeprav ste velemožje in plemenitniki. A če pobaram soseda — ne! še treba ni tega: on že ve, kaj mi je; on ve, ker že takoj spozna, kje me lahko uščipne, ko sem v največji zagati.
{{prelom strani}}
In ne veste, čemu blodim zdaj po mestu, kakor da sem ukradel še ta kos kruha pod pazduho. Čemu blodim? Saj mi ni treba. Sam se povrnem domov, ker me zovejo njive tako milo.«
 
Ne ugane nihče, kaj se vrši v duši ubogega čolnarja?
 
»Petričeva„Petričeva, ali ga še ni bilo v tem času semkaj, Toneta?«
 
Z nogami sta sunila celo skalo.
 
»Ste„Ste iskali njega?«
 
»Da„Da; tako-le je: kakor da sva se pripeljala v Ljubljano na izprehod in pohajkujeva zdaj gorindol! In doma naj se okoplje in osiplje vse samo! Ne rečem, če bi ne imel posejanih zrn več ko tri pesti!«
 
Pa se je razkoračil Miha.
 
»Kajne„Kajne! še mi delamo, ko nimamo komu zapustiti, pa bi kmet ne sukal kose!«
 
»Brez„Brez skrbi smo!« se je nasmehnil Gašparon — »le„le to mi sivi lase, ali bom mogel drevi vse zapiti. Zakaj se jaz nisem oženil — znabiti bi me otroci zdaj redili!«
 
Gantar se je razsrdil.
 
»Misliš„Misliš, da sem jaz tvoje vrste, Gašparon? En dan trpim jaz več, kot si ti v vseh letih.«
 
»Pa„Pa kaj imaš od tega, ha? Miru nikoli, težje živiš kot jaz, in še kozarec si ga ne zaslužiš, če nočeš, da ti hodijo otroci brez hlač.«
 
»To„To je res,« omeni Jurač, »pa„pa ima vsaj kaj svojega.«
 
»Kaj„Kaj to! Nazadnje ga oskubijo otroci do nagega. Jaz pa nesem vse s seboj! To je! Pa nihče ne bo rekel: Škoda je bilo Gašparona!«
 
Strašno so se zakrahali vsi razen Gantarja.
 
»Vi„Vi se norčujete — meni pa doma leti vse na glavo! Fanta pa ni od nikoder! Poglejte, kako je že senca kratka!«
 
»Še„Še na sina se ne smeš zanašati? Pa zakaj? Pokaj pa se Tinetu dobro godi v Trnovem?«
 
»Pa„Pa ima tudi fante!«
 
»Kaj„Kaj vi veste, kako se godi kmetu! Vi se smejete —«—“
 
Kaj vi veste! Še pes se drži dobrega gospodarja in maček hiše — mar naj kmet prekolne brazde, ki so popile njegovo kri, in naj se obrne pa gre za solncem?
Vrstica 1.345:
in tuge. —
 
»Ako„Ako bi bil en človek podoben drugemu, bi
bilo dobro. Tako pa — ni treba, da bi ti vse to
pripovedoval; ko pa ni danes tega, kar je bilo včeraj!
Če še sin ni tak ko oče! In jutri bo zopet drugače!
Tako je — in jaz naj čakam, pa čakam! Ti ga ne
poznaš, fanta!«
 
»Pa„Pa odkod se je vzel, Gantar? Kakor da ni
tvoj -«
 
»Skoro„Skoro bi mislil, da se je res rodil iz tujega
greha, toda saj veš, kako je!«
 
Pač nima kakega greha nad seboj? je pomislila
Vrstica 1.364:
pa taka smrt. —
 
»Da„Da, Gantar, Bog ve, kakšen je zdaj svet! Kakor
da ne znamo več živeti! Če pomisliš, kako se že
mi ubijamo, da ne tiščimo zob v steno! Da, vidiš!
Moramo!«
 
»Mi„Mi moramo, seveda! Ali kaj, ko se ti držiš in
se boriš za grižljaj, drugi ti ga pa raznašajo!«
 
Svakinja je vzdihnila.
 
»Ah„Ah, da — blagoslova ni, sreče ni! Ne rečem,
da bi ti moralo leteti kar na kup: skopuh tudi nisi,
pa vendar kjer ni miru, ni pomoči. Če pogledaš
Vrstica 1.381:
biti, pač ni nič, ker nima nihče veselja! Če te boli
le en prst ali en zob, je vse telo brez moči —
tako je, da!«
 
Če morda fanta ni izklel, ko je bil še desetleten
Vrstica 1.388:
gleda! Ali —
 
»Vse„Vse skupaj je neumnost, Ana!«
 
Ana se je preplašila, kakor da je on rekel, da
ni sveta.
 
»Kaj„Kaj je neumnost? A?«
 
»I„I to — delo in trpljenje!«
 
Zamahnil je z rokami in se okrenil proti mestu.
 
»Čuj„Čuj, nikar še ti ne obupaj zaradi takega vzroka!
Kaj ti meša glavo taka reč!«
 
Z odprtimi ustmi je poslušala, kaj bo odgovoril,
Vrstica 1.409:
nekje v prsih kakor voda pod zemljo.
 
»Kako„Kako naj ne! Dobro me poglej, ali nisem
shujšal zadnji čas za par let? Ko nimam nikdar
pokoja! Okoli doma hodim, pa se mi zdi, da ni moj,
Vrstica 1.417:
pa je ravnokar prišel od bogvekod in si žvižga, če
še more — če mu niso kje zmedli glave lumpje in
falotje! Tako je vsak teden in nihče ni vesel!«
 
»Pet„Pet krav se ne dobi za groš, veš; in to tudi
ne more dolgo trajati,« je z zaupanjem trdila Ana,
»—„— do jeseni.«
 
»Makari„Makari gre od doma — in bo prav!«
 
Prizadeval si je priti do prepričanja, da je tako
Vrstica 1.491:
ozrl na Gantarja.
 
»Kaj„Kaj že greste?«
 
»Grem„Grem — čas je!« je odvrnil pomirjen, pa se
hkrati spomnil, da je sam in ne more iti. Obrvi so
se mu nasršile; kljubtemu je segel po verigi in pritegnil
Vrstica 1.500:
kamenja, v kolibi je vse ostalo nedotaknjeno.
 
»Poizkusim„Poizkusim sam!« je ponosljal. Naj se goni okrog,
vrag nehvaležni! Izgubil se ne bo, ker je lump in
prefrigan. Nihče ne zajoka po njem!
Vrstica 1.542:
kadil cigareto in tiščal roke v hlače kakor bogataš!
 
»Ali„Ali se jaz ne smem peljati?« je hudomušno
zaklical.
 
»Prokleti„Prokleti cigan! Ali si vendar prišel?«
 
Strašno ga je pograbilo, da je moral zakleti; z
Vrstica 1.553:
jezik.
 
»Če„Če Vam ni prav, pa grem še nazaj! Do večera
me še čakajo.«
 
»Fant„Fant, ti si pijan; razumeš? Seme ti vražje!«
 
»Saj„Saj sem se kmalu vrnil, ne?«
 
»Ti„Ti duša izdana! Mar boš ti najel delavce za
to, kar sem zamudil zaradi tebe? Ha?«
 
Oče je vpil, res je vpil in se razkačeno oziral
Vrstica 1.567:
se je vstopil prav široko in poslušal.
 
»Kje„Kje imaš moko?« je zahreščal mož, da je
jeknilo na vseh straneh. »Kje„Kje jo imaš, kaj? Ti nisem
dal pet kron? In še za vrečo sem ti dal, ti pasjeglavec!
Kam si spravil vse to?«
 
Tone se je brezskrbno nasmehnil in sunil z nogo
v prod.
 
»Ali„Ali zdaj nimaš jezika, da bi povedal? Kam si
zabil tolar? Fant —«—“
 
Zmedlo se mu je krmarenje; pa se je vendar
obrnil proti pristanu, da doseže kol in priveze čoln.
 
»Oče„Oče, saj veste, da včeraj nisem bil prav nikjer.
Vso nedeljo sem prespal, da sem danes šel z Vami.«
 
»Seveda„Seveda si jo prespal, pa le, ker si bil v soboto
tak kot čep — zgaga ničvredna. Kaj meniš, da je
vsak dan tvoj?«
 
»Nekaj„Nekaj sem vendar zaslužil danes? Prej sem
Vam rekel za požirek —«—“
 
»Ha„Ha, zaslužil si? Ko si še v čolnu zaspal!«
 
Na bregu so postavali ljudje, kakor da se njim
Vrstica 1.602:
Tona.
 
»Kaj„Kaj, kaj! Čemu se srdite, mož?«
 
»Molči„Molči, ki se nisi nikdar pečal s poštenim delom,
pa ne veš, kaj se pravi trpeti! Meni se je zgodila
krivica — ti pa molči! Vidiš, da bo fant ravnotak
nepridiprav kakor ti! Ali pa kakor ti-le, oni-le!«
 
Pokazal je na delavce.
 
»Kaj„Kaj pravi?« je vprašal Gašparon.
 
»Pravim„Pravim, da bo fant tak potepuh kot ti, veš?«
 
»Gantar„Gantar — da ti še ne bo žal te besede!«
 
»Žal„Žal? Nisem se priklatil od bogvekod, da bi
ne znal domov, kakor ti! — Ampak vi ste ga izpridili,
fanta, vi ste ga zdelali! — Od česa pa vi živite,
ha? Tako čakate kakor pes, kdaj bo skoz ta ali ta
vrata priletela kost, da se spopadete zanjo!«
 
Zarenčali so, surove kletve so se oglasile povsod,
ljudje so se zakrohotali z vsem grlom.
 
»Vi„Vi ste ga zapeljali, vi! Ki nimate nikdar poštene
skrbi, da bi se preživili po človeško! Ki ne
poznate ne matere, ne očeta, da bi vas bila vzredila
Vrstica 1.633:
bo lahko pocukal za strgane hlačnice in ga oblajal!
Vsakdo bo lahko pljunil vanj! Napol nag bo hodil
okoli, pa bo spal danes na gnojišču, jutri na smetišču.«
 
Težke so bile besede, težke kakor svinec.
 
»Takšen„Takšen bo!« je razvnet nadaljeval Gantar, »kakor„kakor
ti-le postopači, ki zijajo in poslušajo, namesto da
bi šli in si zapomnili, kakšni so otroci dandanes! Kaj
zijate in poslušate?«
 
Zavpil je, da se je odnekod prikazal policaj;
Vrstica 1.651:
vodo. In to se je ponovilo dvakrat.
 
»Poglej„Poglej! Jaz se trudim in peham, ti pa zijaš,
nesnaga zapuščena! Ali si ti sploh moj sin? Kaj?«
 
»Gantar„Gantar, ne bodi tako hud!« ga je zbadal
Gašparon brezuspešno.
 
»Si„Si ti sploh moj sin, da te je obsedel sam vrag?«
 
»Menda„Menda sem pač Vaš, ne?«
 
»Norčuj„Norčuj se še, ko vidiš, da me bo kmalu konec
same jeze in trpljenja.«
 
In zopet mu je padla vrv v reko, pa je odplaval
čoln par korakov navzdol.
 
»No„No, pridite sem, da Vam pomorem!« je dejal
Tone brezbrižno in vrgel cigareto v vodo.
 
»Aha„Aha, zdaj me kličeš, prej te pa ni bilo, kakor
da si se pogreznil v pekel!«
{{prelom strani}}
Ni jima bilo mar za gledalce; nepotrebni frkolini
Vrstica 1.679:
oblika na človeku!
 
»Naj„Naj bo!« je zasopel Gantar in napel vse žile,
da je krenil pred Prule. In Tone ga je opazoval,
kakor da je tujec: pomogel bi mu, pa noče ne ta,
Vrstica 1.686:
bingljale sem pa tja.
 
»Oče„Oče, k tem-le grem!« je zavpil Tone in se
je prešerno nasmejal.
 
»Boš„Boš šel, da, boš! Pa kesal se boš!«
 
In oče je za trenutek pomislil: Ha, prav bi bilo!
Sam župan bi fanta »priporočil«„priporočil“ z besedo! In dali
bi mu najbolj divjega žrebca, črnega kot škrat, žrebca,
ki še ni nikoli čutil teže na hrbtu! Da bi ga nakratko
Vrstica 1.704:
se utrudita do smrti!
 
»V„V škornje bi ti lila kri, veš!« je kriknil oče.
»Pa„Pa nikdar več bi se ne pregrešil nad očetom!«
 
»Oče„Oče, tu imate še dve kroni!«
 
Vnovič je zaplala jeza po Gantarjevih prsih. Na
Vrstica 1.719:
peno.
 
»To„To že ni človeško!« je zastokal mož in šel
nekam po sapo. »Pa„Pa zakaj?«
 
Ni mogel priti do pravega zaključka. Nazadnje
se je domislil, da mora domov.
 
»Tak„Tak misliš pokončati še tisti dve kroni? Negodni
prihajač ali kaj! Tja gor pojdi!« je zapovedal
s hripavim grlom in pokazal proti mostu pa se obrnil
ob reki.
 
»Mar„Mar naj bom lačen ves teden radi tega —«—“
 
Zarobantil je in udaril ob tla s škornjem, da se
Vrstica 1.768:
se je zakadilo in zaprasketalo. —
 
»Pa„Pa Vas ni bilo sram tako iti v mesto?« bi bil
najrajši vprašal Tone; pa ni maral, ker je že naprej
vedel za odgovor:
 
»Sram„Sram? Mene naj bo sram, morostarja? Preživljajo
meščani mene ali jaz sam, ali ti, ali kdo? Kdaj
mi je še kdo dejal: od tebe ne kupim, ker si navaden
Vrstica 1.778:
cesarja, tja med take ljudi, kamor si gospoda komaj
upa imenitno napravljena. Sam delam, pa tudi hodim
tak!«
 
In zares je bil Gantar takšen: sapa se mu je
Vrstica 1.788:
na reko — ob levem bregu proti Vrhniki.
 
»Tamkaj„Tamkaj delajo,« je pokazal Gantar z glavo
naokrog, »jaz„jaz pa stojim tu kakor božji volek na
koncu veje, in gledam v zrak, kdaj začnejo padati
cekini iz oblakov —«—“
 
Tone ni niti za hip izpremenil obraza — molčal
Vrstica 1.798:
In počasi, zateglo in jedrnato je nadaljeval oče:
 
»Okoli„Okoli sveta bi bil lahko pribrodil, tolikokrat
sem že premeril to vodo, pa ne pridem dlje kot do
Ljubljane! Pa sem veroval, da se lepega jutra zadnjikrat
vozim tod, in začnem nato kaj drugega.«
 
Pridržal je nevesele misli in čakal.
 
»Zavoljo„Zavoljo mene delajte, kakor Vam ljubo.«
 
Fantova nespamet ni Gantarja prav nič vznemirila.
{{prelom strani}}
»Očeta„Očeta nisem poznal nikdar; ampak rajni stric
mi je dejal: Jože, je dejal; tebi se bolje godi ko
meni, ki imam veliko hišo pa denar; ali nikdar nisem
Vrstica 1.818:
za svoje bogastvo. — No, in dosihmal mi ni bilo
žal, da sem tak. — Kranjcu že vržem enkrat tisto
pest v zobe, ali kdaj bo to, tega zdaj ne vem.«
 
»Jaz„Jaz Vam ne bom dolgo napoti — sem že
sklenil svoje.«
 
»Kaj„Kaj si sklenil! Bedak govori tako — mož ne!«
 
»No„No, pa ne! He!«
 
»Da„Da! — Ažman je danes govoril o nekem posojilu.
Ali njemu gre predobro in se ne bo lotil nič
slabega! Črček mi je pa klatil o nekih mlinih —
tak profetáč in besedáč! Za takšne stvari nisem
neumen; zase bom že napravil, da me ne bo nihče
klel. In zdaj — ti dobiš dom le, če boš pameten.«
 
»Dozdaj„Dozdaj sem bil še vedno — kolikor mislim.«
 
Oče je uprav poravnal poleno na ognju in je
Vrstica 1.860:
Pa je izpregovoril Gantar:
 
»Fant„Fant!« je dejal, zakaj v turobnosti ni rabil
drugega izraza, »jokal„jokal se boš za to, kar si zdaj
rekel; jokal se boš! Pa pokoril se boš, ker si tako
govoril z menoj, starim kmetom.«
 
»Kako„Kako pa naj govorim drugače?«
 
»Moj„Moj Bog!« je moral vzdihniti oče in je trudoma
zakril žalost; »tako„tako delajo zdaj ljudje — ne, otroci
delajo tako. Ko bi ne bilo greh, veš, bi se jaz do
smrti kesal, da sem tvoj oče! In rajši bi bil —«—“
 
Rajši bi bil — je hotel reči, pa ga je bilo dejansko
Vrstica 1.880:
s trdimi zlogi:
 
»Otrôk„Otrôk ni prida — pa je!«
 
A pri tem je pozabil na Jakca in Pepeta.
 
»Čemu„Čemu bi kdo ponepotrebnem govoril — saj
me ne poznate.«
 
Oče se je porogljivo zasmejal:
 
»Da„Da jaz tebe ne poznam? Kaj nisi ti moj sin?
Kaj?«
 
»Sem„Sem,« je odvrnil Tone nekoliko domišljavo,
nekoliko lahkomiselno. »Pa„Pa Vi me ne poznate; a
tega Vam ne morem razložiti. Boste že videli, kako!«
 
Obmolknila sta naenkrat. A starcu je venomer
Vrstica 1.917:
Toneta, naj bi ga.
 
»Jaz„Jaz sem tak človek,« se je zdramil Tone in
glas mu je bil brezčuten; »za„za kar sem se odločil,
to moram napraviti, prej ne odneham. Mislim, da
bi ne znal gospodariti s tem, kar imate Vi, zato pa
tega tudi ne maram. Da bi moral kdaj Vam očitati:
Takega ste me vzredili!«
 
»Kaj„Kaj govoriš fant?«
 
Napel je sluh, da se prepriča, ali so te besede
Vrstica 1.930:
ali zaničevanje bornega domovja?
 
»Nikoli„Nikoli me niste radi imeli, sicer bi me ne bili
odločili za kaj takega.«
 
»Kaj„Kaj si rekel?« je presenečeno, z gnevom in
bolestjo vzkliknil; nevedoma je nakrat vzdignil drog,
da mu je telebnil ob čoln — in čoln se je nagnil
Vrstica 1.974:
Z veliko bridkostjo je započel razgovor.
 
»Fant„Fant, kaj si pozabil, da si Gantarjev, ki te ne
bo nikoli blagoslovil za tako ljubezen?«
 
»Kaj„Kaj Vam nisem povedal! Če sem dozdaj delal
kakor Vi.«
 
»Nikdar„Nikdar nisi tako delal, slišiš! Kdaj bi bil jaz
zafrčkal očetu, če bi ga bil poznal, denar, pa se
mu še smejal povrhu?«
 
»Ne„Ne vem, čemu treba toliko besed? — Do danes
sem delal isto ko Vi! Saj sem z Vami tudi jedel in
spal, ne? Vidite, da ne morete tajiti! To je: jaz nisem
Vrstica 1.993:
nisem imel veselja! Delal sem le zato, ker sem čakal,
kdaj se lahko lotim drugega! Zakaj bi moral morda
brez potrebe domačijo oškodovati?«
 
»Ti„Ti me spraviš živega pod zemljo!« je rekel
potrt in brez volje. »Kaj„Kaj si si pravzaprav vbil v
glavo? Da sem bil tako — no! Pa praviš, da si
delal! Kako? tega se ne spominjaš!«
 
»Saj„Saj tega ni treba vlačiti na dan!«
 
»Ne„Ne — ravno takrat si se nalezel takih abotnosti,
ko si divjal dneve in dneve okrog in —«—“
 
»Res„Res da tedaj! Pa kaj morem zato, če vidim,
da nimam Vaše glave? To je vseeno!«
 
»To„To ni res!« je vzkliknil oče. »Če„Če moram sam
trpeti za dom ali pa še kdo drugi — to ni kar tako!
Jaz sem prepošten, da si ne bi prizadeval — Je
že tako.«
 
»Saj„Saj sem Vam že rekel, da grem za svojim!«
 
»Ti„Ti boš kam šel?«
 
Ni verjel; zato se je pomilovalno nasmehnil.
 
»Vi„Vi me še zmerom gledate kot otroka — veste!
Pa se motite — jaz grem od doma! Kaj bi govoril
toliko, če ni treba! — Pa danes še ne!« je pristavil
tolažilno, »ampak„ampak jeseni.«
 
»Kam„Kam?« je v eni sapi vprašal oče, da čimprej
izve.
 
»Boste„Boste že videli —«—“
 
»Pojdi„Pojdi, kamor hočeš!« je zavpil razjarjen, ko
je spoznal, da je vse zaman; da je imela Ažmanka
prav, ko je dejala: Bo že kako! — o tem se je
Vrstica 2.036:
vse to je bil pozabil!
 
»Jaz„Jaz te ne pogledam več! Pa tudi mi ne pridi
pred oči — če greš danes!«
 
»Ne„Ne še, pač pa, kadar bo priložnost. Zdaj Vam
še pomagam.«
 
Niti to ga ni ustrašilo.
 
»Ni„Ni treba!« In razdraženo je siknil. »Če„Če nisi to,
kar sem menil — izgubi se!«
 
Sunil je z drogom, da je štrbunknilo na vse
plati in se je nabrala pena po vrtincih.
 
»Naj„Naj bo, gorjé je gorjé! Saj sem morebiti sam
kriv!«
 
»Poglejte„Poglejte,« mu je dokazoval Tone čez malo
časa, »grem„grem in bo mir; ko me ne bo, boste že izprevideli,
da je bilo prav.«
 
»Ako„Ako greš kakor berač, mi ne bo žal — že
vidim! Ne boj se, da bi ti kdaj izporočil: vrni se!
In če živim sto let! Jaz sem oče, ti si sin! Jaz sem
se poizkusil že v dolgih letih — kaj pa ti!«
 
Tu je nekje v vrbju zagrgralo — menda se je
Vrstica 2.076:
In zopet sta lezla naprej.
 
»Vse„Vse to se bo zgodilo, o čemer sem ti pravil:
tak boš šel, kakršen si prišel na svet!«
 
»Tega„Tega ne more nihče zahtevati!«
 
„Lahko —“
»Lahko —«
 
»Ne„Ne! Če sem rekel, da me niste imeli radi, zavoljotega
imamo še vseeno svoje pravice. Menil
sem le: videli ste, da me ne drži nikjer dolgo —
Vrstica 2.092:
kakor Vaš stric — ne za denarjem, ampak ker me
tam na Barju ne veseli. Jaz bi rad živel po svoje,
in ne tako, kakor ste mi odločili drugi —«—“
 
»Brez„Brez dela hočeš živeti — jaz pa naj ostanem
sam! Kaj bosta Jakec in Pepe, sta komaj za pastirja!
Vse bi bil dobil ti — zdaj pa ne dobiš nič! Prav {{prelom strani}}
nič! Ko počenjaš tako, kakor da si ti gospodar, jaz
pa hlapec! Greš, pa prideš, po svoji neumni volji,
mati se pa joče — ej!«
 
»Ko„Ko se vrnem od vojakov, bom že napravil!«
 
Vzel si je čas in si prižgal cigareto.
Vrstica 2.109:
noge —
 
»Ti„Ti si gospodar in jaz sem hlapec. Jaz sem pridelal
kruh — ti ga zametavaš. Ves svet bo poln
naše sramote — pa bodo rekli bedaki, da jaz nisem
bil oče! O, bil sem — pa kaj! Vsega bo konec,
vsega. — Jaz bom šel — vse bo šlo. Naj gre — če
bi le vedel, zakaj. —«—“
 
Zmerom tiše je govoril, nazadnje je že bolj sam