Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
prelomi strani, metapodatki |
m popravki narekovajev |
||
Vrstica 101:
in ga vrgli nekam.
Oče in sin sta se zbudila, ko je zaoril široki klic
Vrstica 115:
kdaj se pripeljeta do Ljubljane.
bil pokonci do polnoči, še dlje, do ene, ti
Hotel je še zakleti, pa ga je že prekinil čolnar
z naglim glasom:
ponedeljek? Kaj? Da ni nikogar videti?
{{prelom strani}}
Gantar je stopil izpod strehe kakor gora, da
Vrstica 132:
in žilav.
Ni mu rekel
ne voščijo, ampak le tujci. Zakaj bratje gredo z doma
in se bolj odtujijo nego prijatelji in znanci. Ne zahajajo
drug k drugemu, ne podajajo si rok in ne
želijo si zdravja in
to na misel; ko se snidejo, se ne znajo pomeniti,
ne pokramljajo in ne poslovijo se s solzami in z
žalostjo:
sam te je prinesel!
zadregi.
Vendar je Tine oveseljen pristavil:
v naše vode? Saj še nisi nehal brodariti?
In Gantar Jože se je spomnil vseh križev in
Vrstica 154:
njegove besede, trdo izgovorjene in prisiljene.
in domačije? Skrbi zadosti in dela nemalo! Vidiš,
da sem navsezgodaj tu — vi ste komaj vstali, jaz
pa moram, ker me preveč naganjajo. Da bi mu celo
goro naenkrat pripeljal!
se je stiskal k bregu, Gantarjev pa je ležal sredi
Ljubljanice in kar ni prišel z mesta.
tem je menil Toneta, ki se je stegnil podolgem na
koc in zarinil glavo v pesti.
zmanjkalo besed. Da je očetu prihranil strašno
neljubi odgovor, ga je zavrnil Tone, a vstati ni maral,
ker mu je bil Anže gorak.
Kakšno pojasnilo je hotel dati Anže, mu je bilo
vseeno — saj je rajši brž razložil stric:
nisem v tvojih letih
je hlastno rekel brat in naglo porinil veslo v vodo,
da je izgubil takt in skoro prišel iz ravnotežja —
no, pa se je skoraj zbral in se pošalil:
za par sto?
Jože se je začudil in je čmerno vprašal:
dekletu?
— veš, kaj to nese!
„Kajpak —“
Čolnič je zdrčal v meglo in le ploskanje vesel
Vrstica 209:
je nekako razmišljal in zavpil navzgor:
pridi, če bi res rad!
v Rakitno. Pa prideva k vam nad race.
Gantar je videl, da megle ne more prevpiti, in
Vrstica 351:
ob bregu. Nasproti Konjušni ulici sta se vrinila med
dva dolga čolna — več jih ni bilo, razen brodnikovega
kakor kak oceanski parnik.
Vrstica 359:
pripel h kolu.
in zaobrnil krmilo, dokler se ni naslonilo na plitva
tla in obsedelo.
Vrstica 376:
vredna, da skrije svoja suha rebra! Luca ni imela
časa pobrati zadnje bilke in je prežvečiti z omajanimi
zobmi — čez pleča je švignil bič,
kljuse je za pol čevlja dvignilo težko glavo, pa
napelo preostale moči. —
Vrstica 431:
vrtinci.
bistro pogleda očeta.
precej se vrnem!
že obrnil čoln k Čurnovcu.
vredno. Je pač kak Mejač pritisnil po vranah.
{{prelom strani}}
Če ni raca, je ne ustreli — teh pa zdaj ne sme.
Boste že videli — drugega lovca tu ni. No, porinite
še nekoliko — tako! Še malo! No — zdaj pa počakajte,
da vidim! Če ni vrag, si dam glavo skuhati!
Vse je napravil naenkrat: izpustil veslo in segel
Vrstica 453:
čoln za šibko vejo.
Anže tega že ni več čul; stekel je ob Čurnovcu
Vrstica 464:
razburila.
potrpežljivo čakal, kdaj se prikaže še ena.
Vrstica 499:
morostarjev, ki so se rodili in umrli na vodi
— za njim hodi ogromen ribji vlak, da se trgajo
divje gosi, na Hauptmanco ga vabijo urhi. —
Vrstica 536:
in sreči. —
živeti —.
Zardela je, ker se je bala, da bi se neznanec
Vrstica 559:
Slednjič se je splašil ptič in sprhnil iz vrbja,
na travniku je jel postrgavati kosec, pa prav blizu
je moral biti s svojim
že pode s travnika na travnik in mu kosijo travo,
da se ne more skriti razen v grmovje.
Vrstica 565:
Ribič Tine se je naveličal ždenja. —
Zaklical je in vstal, da se je čoln zagugal.
A Anže se ni odzval.
Vrstica 585:
krepka fanta sta se skušala z vodo.
pravi eden.
— K kam se vama tako mudi, Petričeva?
zadnjimi!
nekdanji.
krmar Jakopič in se uprl ob kol, da ga je
komaj izdrl iz blata, ki ga je slučajno našel.
je že.
kaj več?
o Binkoštih sva plesala.
sta ušla nizdol.
Vrstica 627:
Zdaj se je oglasil Anže.
Sem že tu!
V resnici je pa šele zaokrenil čoln in ga pognal,
kakor da še hoče Anžetu pokazati svojo moč.
tako žurite v Rakitno!
Kaj nisi čul, da sem te klical? Saj nisi mogel biti
daleč!
da dajte počakati. No.
Stopil je v čoln in odložil puški, potem pa poprijel
veslo, da sta drsnila navzgor.
časa za tako šklenfo.
Se mi je zdelo, da mora biti tisti Marčunov Polde,
pa je res bil, ta strigalica!
Oče se je začudil.
takem vremenu; pod nos mu pa ni prišlo!
že sam povedal.
si nakoplješ. Bodi pameten!
ste mu že dovolj — naj se enkrat opeče. Saj išče!
— Veste, jaz hodim gori ob Čurnovcu prav počasi
Vrstica 685:
kako stoji za deblom in preži nekam proti Logu?
Hudič! sem rekel; zdaj si boš zapomnil! Pa mu
pomerim tja v hrbet.
le ne obrne, sem ga odpravil prav po vojaško. — Če
stojite gori za Sv. Krištofom pri smodnišnici na straži
Vrstica 703:
dejal in sem se komaj obranil smehu. — Tako!
Zdaj se pa izgubi, odkoder si prišel, se bova že videla!
— Ej! kako jo je ubral!
krpati!
njemu mar! Videl nisem nič — pa je tudi menda bil
sam, saj drugega lumpa tu ni! — Par mesecev bo
odnesel — pri vojakih je tudi bil več
zunaj!
Vseeno se je oče zamislil.
trdil Anže.
{{prelom strani}}
Da je tudi njega že parkrat
priznati.
jerebice, Vi pa kislo zelje.
seveda, on se je rinil k meni, drugače pa le gleda,
kako bi dobil Metko! Pa je rekel ta cigan: Anže!
je dejal; ná, pij, pa se bova še zasukala! — O, se
bova še! sem rekel; on je pa le mislil, da bova
plesala.
Od Ljubljane je zadonel šentjakobski zvon, kakor
Vrstica 744:
Prav tedaj je počilo nekje za Ljubljanico.
Komaj je Anže zarobantil in nagubančil čelo, je
Vrstica 751:
v čoln.
mi je ustrelil.
Oče je pogledal izpod čela, da se prepriča. Zavzel
Vrstica 771:
In zato se je zdaj domala prestrašil!
je priletelo.
bil Poldetu tako posvetil — he! Klek — kakšen je
bil že njegov, oče.
„Vem. —“
Pa za tako reč!
Anže se je razhudil.
bil ti videl — je kar tako-le delal v cerkvi: hav —
hav! ov — ov — ov! Kakor bi lajal! Kar kvišku
Vrstica 799:
šel drevi krast! — Saj ga pa tudi zdaj lomijo, vragi
ga pehajo iz pekla nazaj, ker je bil prehud slepar
in goljuf in tat!
mislim.
pravičnega žeblja ni imel v čevljih! Enkrat je pri
izpovedi, veš, povedal, kako goljufa; je pa dejal duhovnik,
Vrstica 810:
Marčun; ko pa potem sam nič nimam, če bi hotel
povrniti vsem, kolikor sem jih osleparil — ko sem
potem sam berač! — Viž!
Pa sta se zopet spomnila Metke, brhke Metke,
Vrstica 825:
med poslednjimi.
k stricu, za tvoj god! Veš? Pa obaramo najlepšega
sulca!
„Morebiti.“
{{prelom strani}}
Vrstica 861:
Mesto, visoko in globoko, razkošno in siromašno.
Kolikor možno urno mu je odštel zveneče kronice in se poslovil od njih še enkrat, da si jih zapomni in jih spozna, če ga še kdaj srečajo. Počasi in težko so priromale k hiši, in zdaj se ne povrnejo tako kmalu. Hodile so kdovekolikrat mimo visokih oken, po širokih ulicah in včasih v zaduhlih krčmah, po sejmih, v nedeljo po domišljavem trgu — pa so se le rešile, da se o pravem času zatečejo na prikladno mesto.
„Kaj?“
Ni prav slišal, ali vsaj zdelo se mu je, da je fant omenil nekaj svojega.
Vrstica 910:
A kaj vse to! Kaj vsi živahni trgi in raznobojni bazarji, vsi sajasti spomeniki in dolgočasne ceste. — Za vse zlato ne požene na kamnu ena sama bil, ne toliko, da bi si obrisal koso in jo nabrusil, da bi pela kakor srebrni zvonček.
Besedovali so se in pomenili o solncu, ki ga ni bilo videti nikjer, o prihodnosti, ki je ne ugane nihče. Pa si je natihem mislil Gantar, da so med temi delavci tudi taki, ki bi o belem dnevu ukradli Boga dol z znamenja in ga prodali neverniku. Takšni so, pa delajo, da ne vedo za koga — doma nimajo, ne reda, ne zaroda. —
Vrstica 928:
Tako je stopil na most, da sam ni vedel, kdaj.
Razjezilo ga je dodobra.
A ondi je zagledal visokega gospoda, znanega, pa se ni spominjal, odkod. Pozdravil bi ga spoštljivo — rahlo bi prijel za klobuk in ga privzdignil; pa si ni drznil, da ne bo zamere, če ga ogovori pošten čolnar.
Kako bi neki stal pred sinom v črni suknji?
Nagovoril bi znanko, pa se zateleba nekam brez koristi.
In prav zdaj ga je treba, sitnega soseda, ko ni prilike za puhle besede in prazno modrovanje.
Ko nismo podedovali drugega ko grehe — teh pa več ko dovolj. — Jaz sem se odločil, da poizkusim še nekaj: mlin.
Gantarju se ni dalo mnogo besedičiti.
Gantar se je namrdnil; po Starem trgu so pravkar odpirali prodajalne, ozirali so se gorindol, pa so bili vsi ljudje strašno megleni in so hodili kakor muhe na jesen. Še naglemu vozu so se komaj ognili in polna soteska jih je bila. Redkokje so z oken gledale ponosne blazine, skuštrane sobarice so si pomigavale iz nadstropja v nadstropje. Po mestu je slovesno zvonilo, kakor bi bil umrl sam knez in sporočil milijon revežem, da jim ni treba po ulicah preobračati in pobirati papirja in pazno iskati nečesa po kotih. — Izza ovinka so odmevale sijajne fanfare — mar se poslavlja junaška vojska?
Vrstica 970:
Tiste cvileče citre! S kakim veseljem bi mu jih razbil na buči — en kos bi odletel za peč, drugi na trotoar! Morebiti bi se prikazala kri, če se še ni vtopila v vinu!
Vrgel je na mizo dvojačo in odšel.
Res je zaklel naglas in pljunil za seženj.
Neznansko lepo je zadišalo po gorkem in svežem kruhu! Stisneš ga pod pazduho in pod debel suknjič, ki je pozimi in poleti enak ter prijetno greje, in usta imaš neprestano mokra; zadrl bi zobe v vlačno sredico in hrustal zagorelo skorjo.
Vrstica 1.020:
In dvigali so skale in hropli so in sopli, razjarjeni nad silno težo in razvneti od zgodnjega napora.
Razkrečili so se železni prsti, uprle in napele so se grčave mišice — spačil se je obraz in srdito so podlegale oči, nekdo se je pridušil, kost je zahreščala. In ko stojiš na bregu, se ti nevede skrči pest, sapa zastane in ustnice se stisnejo — prav kot da sam pomagaš na enem oglu in ti drsijo po čelu debele kaplje, skoz obrvi se cedijo v oči in pečejo in žgò — pa ti le oddaleč gledaš in se ne upehaš za siromašno večerjo.
Vrstica 1.028:
== IV. ==
Toneta ni bilo pri čolnu, najbrž se je mudil v mestu. Gantar bi pomagal vzdigovati in skladati, prhal bi in napenjal bi se kakor oni tam, a nihče ga ni najel in mu ne poreče
{{prelom strani}}
Tam sedi na groblji, poosebljena moč in žilavost. Izpod suknje se mu smeje vsakdanji kruh, vabljivo rumeni in slastno diši. Levico je uprl v široko koleno in resasto brado — pa šele ondan jo je obril in porezal! — leseni prsti, ogromna dlan, koščeno zapestje. Več ni videti, a je dovolj, če pogledate na povešene brke in brazgotine po čelu — povsod odločne poteze, izklesane v polstoletju.
Vrstica 1.044:
Tam se ubijajo težaki; po pristanu so legle groblje kamenja, kupi in skladi; natovorjen voz; žalostni kljuseti mulita seno. Na produ ploska perica.
Honza — tisti, ki je Gantar ž njim že govoril — je popustil breme in mu odnekod ponudil stekleničico.
Vrstica 1.060:
Oglasili so se delavci ob vodi.
Vsi so se zakrohotali in v presledkih govorili tointo.
Gašparon je srdito zabrusil Honzi.
V pogovor je posegel molčeči voznik Jurač in se razkoračil na vozu.
Kmet je raztresen odvrnil:
Zdaj se je potihoma odpel mali čolnič in se odzibal ob bregu; pa ga dolgo nihče ni opazil.
Vrstica 1.116:
In Gantar ni znal, kakšno čustvo mu je napolnilo mogočne prsi — ali bi jih pomiloval, ali zaničeval, delavce?
Zavalil je skalo po čolnu in ravnodušno žvečil čik.
Vrstica 1.130:
Ljudje, obteženi z vsemi nadlogami, ljudje brez življenja, vrženi odnekod v pogubno mesto. Kako? Zakaj in čemu?
Ravnodušno je pripovedoval Miha, Jurač si je v presledkih požvižgaval.
Gašparon je zapazil, kako se je izmuznil čolnič proti šentjakobskemu mostu; nekoliko je še gledal iz megle.
Brodnik Tona se je bil neznanokam zagovoril s Krakovčanom — moj Bog! nebroj je misli, nebroj je ljudi pod svetlim solncem in nebroj vprašanj: kdo jih perešeta! Nihče jih ne razbere! Vsaka glava misli, vsakdo zida in podira. Nekdo je začel — nihče ne bo nehal.
Starec je poletel na
Miha mu je vse privoščil! Trde so bile besede, skovane v pomanjkanju in stradanju — zato niso prizanašale, ker njim ni prizanašal nihče.
Stopili so iz čolna, ko so ga docela izpraznili; zopet se je oglasil Miha.
Kakor da priliješ večni luči olja, tako so možje oživeli; še Juračev rjavec je pomagal z golimi ušesi in se ozrl na vodo.
Vrstica 1.164:
Kar prikradla se je skrb in se naščeperila.
Vidva, Petričeva, sta ga pač našla še tu? Kaj se naj še mudim tod! In še naročilo sem mu dal!
Da bi ga pokrtačil sam črni!
Kakor da mi graščaku robujejo sedmere soseske in mi polnijo shrambe in hrame!
Z nogo je odrinil čoln, da se je napela veriga, in se je obrnil po nasipu. Razkačil se je, da ni znal, kdaj in kako! Še krajec koruznega je nevoljen stisnil pod suknjič.
Vrstica 1.184:
Kako je nebo visoko, jasno in modro, še nikdar ni bilo takšno! Nikjer ni videti začetka, še manj pa konec — in povsod enaka barva, svetloba, in le na obzorju, kakor ob zgodnji zarji, obledela. In to, kar se zliva na zemljo, to je ogenj, ki žge in pali. Zato vsakdo tako beži in teče, vse nekam drvi, da se dela prah; da oglušno buči in hrumi. Ne vidiš, da bi kje počivale roke v brezdelju.
Gantar ni opazil, da so se mu stisnili zobje; ustnice so se podvile in pest se je pojeklenila! Udaril bi, da se zruši most — zaropoče in zgrmi v Gradašco {{prelom strani}} in ljudje zakriče pred groznim Brdavsom! In te kostanje bi porival kakor travo na ledini, osat na polju. Človek se ti ne izogne, ampak bulji nekam k tlom in stopica, dokler ne buši v te in ne odleti nazaj!
Vrstica 1.190:
Ko se je dogodilo eno zlo, sledi brž drugo — iz greha se je izcimil greh.
Ne? In kaj imam od tega, ko ni zrastel kakor jaz — v večnem delu in v težavah? Prav kot da nima doma in staršev in bratov in sestra! Nekaj je prišlo nadenj, ko ga ni strahovala moja roka.
Vrstica 1.202:
Na tiru igrajo potepuhi.
Eden je pobral svoj delež in iznova so sfrčali krajcarji v zrak. — Nobeden se ni zmenil, ko je Gantar stopil mimo. Željno so upirali poglede v tla, šteli so in se prerekali.
Vrstica 1.214:
Vprašal bi vas, pa sem prepričan, da mi ne odgovorite po svoji vesti! Vsi ste enaki, prav vsi: vi, ki prevračate popirčke po cestah, ali pa ste se oprli ob kandelaber in preudarjate, kdo izmed šetalcev je zadovoljen in bogat, kdo je nesrečen in siromašen. Pa ste mladi in stari!
Gantarju se je hipoma razsvetlilo.
Pa nihče ne ugane, kaj mi je! Nihče, čeprav ste velemožje in plemenitniki. A če pobaram soseda — ne! še treba ni tega: on že ve, kaj mi je; on ve, ker že takoj spozna, kje me lahko uščipne, ko sem v največji zagati.
{{prelom strani}}
In ne veste, čemu blodim zdaj po mestu, kakor da sem ukradel še ta kos kruha pod pazduho. Čemu blodim? Saj mi ni treba. Sam se povrnem domov, ker me zovejo njive tako milo.
Ne ugane nihče, kaj se vrši v duši ubogega čolnarja?
Z nogami sta sunila celo skalo.
Pa se je razkoračil Miha.
Gantar se je razsrdil.
Strašno so se zakrahali vsi razen Gantarja.
Kaj vi veste! Še pes se drži dobrega gospodarja in maček hiše — mar naj kmet prekolne brazde, ki so popile njegovo kri, in naj se obrne pa gre za solncem?
Vrstica 1.345:
in tuge. —
bilo dobro. Tako pa — ni treba, da bi ti vse to
pripovedoval; ko pa ni danes tega, kar je bilo včeraj!
Če še sin ni tak ko oče! In jutri bo zopet drugače!
Tako je — in jaz naj čakam, pa čakam! Ti ga ne
poznaš, fanta!
tvoj -
greha, toda saj veš, kako je!
Pač nima kakega greha nad seboj? je pomislila
Vrstica 1.364:
pa taka smrt. —
da ne znamo več živeti! Če pomisliš, kako se že
mi ubijamo, da ne tiščimo zob v steno! Da, vidiš!
Moramo!
se boriš za grižljaj, drugi ti ga pa raznašajo!
Svakinja je vzdihnila.
da bi ti moralo leteti kar na kup: skopuh tudi nisi,
pa vendar kjer ni miru, ni pomoči. Če pogledaš
Vrstica 1.381:
biti, pač ni nič, ker nima nihče veselja! Če te boli
le en prst ali en zob, je vse telo brez moči —
tako je, da!
Če morda fanta ni izklel, ko je bil še desetleten
Vrstica 1.388:
gleda! Ali —
Ana se je preplašila, kakor da je on rekel, da
ni sveta.
Zamahnil je z rokami in se okrenil proti mestu.
Kaj ti meša glavo taka reč!
Z odprtimi ustmi je poslušala, kaj bo odgovoril,
Vrstica 1.409:
nekje v prsih kakor voda pod zemljo.
shujšal zadnji čas za par let? Ko nimam nikdar
pokoja! Okoli doma hodim, pa se mi zdi, da ni moj,
Vrstica 1.417:
pa je ravnokar prišel od bogvekod in si žvižga, če
še more — če mu niso kje zmedli glave lumpje in
falotje! Tako je vsak teden in nihče ni vesel!
ne more dolgo trajati,
Prizadeval si je priti do prepričanja, da je tako
Vrstica 1.491:
ozrl na Gantarja.
hkrati spomnil, da je sam in ne more iti. Obrvi so
se mu nasršile; kljubtemu je segel po verigi in pritegnil
Vrstica 1.500:
kamenja, v kolibi je vse ostalo nedotaknjeno.
vrag nehvaležni! Izgubil se ne bo, ker je lump in
prefrigan. Nihče ne zajoka po njem!
Vrstica 1.542:
kadil cigareto in tiščal roke v hlače kakor bogataš!
zaklical.
Strašno ga je pograbilo, da je moral zakleti; z
Vrstica 1.553:
jezik.
me še čakajo.
to, kar sem zamudil zaradi tebe? Ha?
Oče je vpil, res je vpil in se razkačeno oziral
Vrstica 1.567:
se je vstopil prav široko in poslušal.
jeknilo na vseh straneh.
dal pet kron? In še za vrečo sem ti dal, ti pasjeglavec!
Kam si spravil vse to?
Tone se je brezskrbno nasmehnil in sunil z nogo
v prod.
zabil tolar? Fant
Zmedlo se mu je krmarenje; pa se je vendar
obrnil proti pristanu, da doseže kol in priveze čoln.
Vso nedeljo sem prespal, da sem danes šel z Vami.
tak kot čep — zgaga ničvredna. Kaj meniš, da je
vsak dan tvoj?
Vam rekel za požirek
Na bregu so postavali ljudje, kakor da se njim
Vrstica 1.602:
Tona.
pa ne veš, kaj se pravi trpeti! Meni se je zgodila
krivica — ti pa molči! Vidiš, da bo fant ravnotak
nepridiprav kakor ti! Ali pa kakor ti-le, oni-le!
Pokazal je na delavce.
ne znal domov, kakor ti! — Ampak vi ste ga izpridili,
fanta, vi ste ga zdelali! — Od česa pa vi živite,
ha? Tako čakate kakor pes, kdaj bo skoz ta ali ta
vrata priletela kost, da se spopadete zanjo!
Zarenčali so, surove kletve so se oglasile povsod,
ljudje so se zakrohotali z vsem grlom.
skrbi, da bi se preživili po človeško! Ki ne
poznate ne matere, ne očeta, da bi vas bila vzredila
Vrstica 1.633:
bo lahko pocukal za strgane hlačnice in ga oblajal!
Vsakdo bo lahko pljunil vanj! Napol nag bo hodil
okoli, pa bo spal danes na gnojišču, jutri na smetišču.
Težke so bile besede, težke kakor svinec.
ti-le postopači, ki zijajo in poslušajo, namesto da
bi šli in si zapomnili, kakšni so otroci dandanes! Kaj
zijate in poslušate?
Zavpil je, da se je odnekod prikazal policaj;
Vrstica 1.651:
vodo. In to se je ponovilo dvakrat.
nesnaga zapuščena! Ali si ti sploh moj sin? Kaj?
Gašparon brezuspešno.
same jeze in trpljenja.
In zopet mu je padla vrv v reko, pa je odplaval
čoln par korakov navzdol.
Tone brezbrižno in vrgel cigareto v vodo.
da si se pogreznil v pekel!
{{prelom strani}}
Ni jima bilo mar za gledalce; nepotrebni frkolini
Vrstica 1.679:
oblika na človeku!
da je krenil pred Prule. In Tone ga je opazoval,
kakor da je tujec: pomogel bi mu, pa noče ne ta,
Vrstica 1.686:
bingljale sem pa tja.
je prešerno nasmejal.
In oče je za trenutek pomislil: Ha, prav bi bilo!
Sam župan bi fanta
bi mu najbolj divjega žrebca, črnega kot škrat, žrebca,
ki še ni nikoli čutil teže na hrbtu! Da bi ga nakratko
Vrstica 1.704:
se utrudita do smrti!
Vnovič je zaplala jeza po Gantarjevih prsih. Na
Vrstica 1.719:
peno.
nekam po sapo.
Ni mogel priti do pravega zaključka. Nazadnje
se je domislil, da mora domov.
prihajač ali kaj! Tja gor pojdi!
s hripavim grlom in pokazal proti mostu pa se obrnil
ob reki.
Zarobantil je in udaril ob tla s škornjem, da se
Vrstica 1.768:
se je zakadilo in zaprasketalo. —
najrajši vprašal Tone; pa ni maral, ker je že naprej
vedel za odgovor:
meščani mene ali jaz sam, ali ti, ali kdo? Kdaj
mi je še kdo dejal: od tebe ne kupim, ker si navaden
Vrstica 1.778:
cesarja, tja med take ljudi, kamor si gospoda komaj
upa imenitno napravljena. Sam delam, pa tudi hodim
tak!
In zares je bil Gantar takšen: sapa se mu je
Vrstica 1.788:
na reko — ob levem bregu proti Vrhniki.
naokrog,
koncu veje, in gledam v zrak, kdaj začnejo padati
cekini iz oblakov
Tone ni niti za hip izpremenil obraza — molčal
Vrstica 1.798:
In počasi, zateglo in jedrnato je nadaljeval oče:
sem že premeril to vodo, pa ne pridem dlje kot do
Ljubljane! Pa sem veroval, da se lepega jutra zadnjikrat
vozim tod, in začnem nato kaj drugega.
Pridržal je nevesele misli in čakal.
Fantova nespamet ni Gantarja prav nič vznemirila.
{{prelom strani}}
mi je dejal: Jože, je dejal; tebi se bolje godi ko
meni, ki imam veliko hišo pa denar; ali nikdar nisem
Vrstica 1.818:
za svoje bogastvo. — No, in dosihmal mi ni bilo
žal, da sem tak. — Kranjcu že vržem enkrat tisto
pest v zobe, ali kdaj bo to, tega zdaj ne vem.
sklenil svoje.
Ali njemu gre predobro in se ne bo lotil nič
slabega! Črček mi je pa klatil o nekih mlinih —
tak profetáč in besedáč! Za takšne stvari nisem
neumen; zase bom že napravil, da me ne bo nihče
klel. In zdaj — ti dobiš dom le, če boš pameten.
Oče je uprav poravnal poleno na ognju in je
Vrstica 1.860:
Pa je izpregovoril Gantar:
drugega izraza,
rekel; jokal se boš! Pa pokoril se boš, ker si tako
govoril z menoj, starim kmetom.
zakril žalost;
delajo tako. Ko bi ne bilo greh, veš, bi se jaz do
smrti kesal, da sem tvoj oče! In rajši bi bil
Rajši bi bil — je hotel reči, pa ga je bilo dejansko
Vrstica 1.880:
s trdimi zlogi:
A pri tem je pozabil na Jakca in Pepeta.
me ne poznate.
Oče se je porogljivo zasmejal:
Kaj?
nekoliko lahkomiselno.
tega Vam ne morem razložiti. Boste že videli, kako!
Obmolknila sta naenkrat. A starcu je venomer
Vrstica 1.917:
Toneta, naj bi ga.
glas mu je bil brezčuten;
to moram napraviti, prej ne odneham. Mislim, da
bi ne znal gospodariti s tem, kar imate Vi, zato pa
tega tudi ne maram. Da bi moral kdaj Vam očitati:
Takega ste me vzredili!
Napel je sluh, da se prepriča, ali so te besede
Vrstica 1.930:
ali zaničevanje bornega domovja?
odločili za kaj takega.
bolestjo vzkliknil; nevedoma je nakrat vzdignil drog,
da mu je telebnil ob čoln — in čoln se je nagnil
Vrstica 1.974:
Z veliko bridkostjo je započel razgovor.
bo nikoli blagoslovil za tako ljubezen?
kakor Vi.
zafrčkal očetu, če bi ga bil poznal, denar, pa se
mu še smejal povrhu?
sem delal isto ko Vi! Saj sem z Vami tudi jedel in
spal, ne? Vidite, da ne morete tajiti! To je: jaz nisem
Vrstica 1.993:
nisem imel veselja! Delal sem le zato, ker sem čakal,
kdaj se lahko lotim drugega! Zakaj bi moral morda
brez potrebe domačijo oškodovati?
potrt in brez volje.
glavo? Da sem bil tako — no! Pa praviš, da si
delal! Kako? tega se ne spominjaš!
ko si divjal dneve in dneve okrog in
da nimam Vaše glave? To je vseeno!
trpeti za dom ali pa še kdo drugi — to ni kar tako!
Jaz sem prepošten, da si ne bi prizadeval — Je
že tako.
Ni verjel; zato se je pomilovalno nasmehnil.
Pa se motite — jaz grem od doma! Kaj bi govoril
toliko, če ni treba! — Pa danes še ne!
tolažilno,
izve.
je spoznal, da je vse zaman; da je imela Ažmanka
prav, ko je dejala: Bo že kako! — o tem se je
Vrstica 2.036:
vse to je bil pozabil!
pred oči — če greš danes!
še pomagam.
Niti to ga ni ustrašilo.
kar sem menil — izgubi se!
Sunil je z drogom, da je štrbunknilo na vse
plati in se je nabrala pena po vrtincih.
kriv!
časa,
da je bilo prav.
vidim! Ne boj se, da bi ti kdaj izporočil: vrni se!
In če živim sto let! Jaz sem oče, ti si sin! Jaz sem
se poizkusil že v dolgih letih — kaj pa ti!
Tu je nekje v vrbju zagrgralo — menda se je
Vrstica 2.076:
In zopet sta lezla naprej.
tak boš šel, kakršen si prišel na svet!
„Lahko —“
imamo še vseeno svoje pravice. Menil
sem le: videli ste, da me ne drži nikjer dolgo —
Vrstica 2.092:
kakor Vaš stric — ne za denarjem, ampak ker me
tam na Barju ne veseli. Jaz bi rad živel po svoje,
in ne tako, kakor ste mi odločili drugi
sam! Kaj bosta Jakec in Pepe, sta komaj za pastirja!
Vse bi bil dobil ti — zdaj pa ne dobiš nič! Prav {{prelom strani}}
nič! Ko počenjaš tako, kakor da si ti gospodar, jaz
pa hlapec! Greš, pa prideš, po svoji neumni volji,
mati se pa joče — ej!
Vzel si je čas in si prižgal cigareto.
Vrstica 2.109:
noge —
kruh — ti ga zametavaš. Ves svet bo poln
naše sramote — pa bodo rekli bedaki, da jaz nisem
bil oče! O, bil sem — pa kaj! Vsega bo konec,
vsega. — Jaz bom šel — vse bo šlo. Naj gre — če
bi le vedel, zakaj.
Zmerom tiše je govoril, nazadnje je že bolj sam
|