Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama

»Holaho„Holaho-ó!«“

»Ali„Ali ti nisem naročil, da ne zaspiš? — Jaz sem

bil pokonci do polnoči, še dlje, do ene, ti —«—“

z naglim glasom: »Hej„Hej, ali si brbljav, ker je danes

ponedeljek? Kaj? Da ni nikogar videti?«“

»Kam„Kam pa?«“ se je norčeval drugi.

»Ti„Ti si, Tine? Saj te ne morem poznati.«“

Ni mu rekel »dobro„dobro jutro«jutro“, ker si bratje tega

želijo si zdravja in »sreče„sreče dobre«dobre“ — ne pride jim

žalostjo: »Na„Na svidenje!«“ Neznanci si kličejo: »Bog„Bog

sam te je prinesel!«“ — a brat je pred bratom v

»Oho„Oho — Jože! Kaj si res? Pa kaj, da te ni več

v naše vode? Saj še nisi nehal brodariti?«“

»Brodariti„Brodariti? Ej — ko imam polja dovolj, kmetije

goro naenkrat pripeljal!«“

»Seveda„Seveda.«“ — Čolniča sta se srečala — a mali

»Koliko„Koliko pa še drugih nepotrebnih reči.«“ — S

»Kaj„Kaj ste sami, stric?«“ je vprašal Anže, ko je Gantarju

»Kaj„Kaj bi pa rad?«“

»Glej„Glej ga no! Kaj takega vprašaš!«“

»Bom„Bom mar sam tiščal čoln nazaj? Veš, Anže,

nisem v tvojih letih —«—“

»Jaz„Jaz pa se še nisem preobjedel rib in rakov!«“

»Jože„Jože, ali poznaš koga, ki bi bil meni porok

za par sto?«“

»Čemu„Čemu?«“ — Menda ne misli dati fantu ali

»Čemu„Čemu? Ej — nekaj zemlje bi še kupil za vrt

— veš, kaj to nese!«“

»Vrt„Vrt? No — tisto zelenišče toliko nese? Morebiti!«“

»Glej„Glej ga! Saj si moj brat in se še spominjaš, ne?«“

»Tine„Tine! Oglasi se gori — že vidimo! Kako nedeljo

pridi, če bi res rad!«“

»Dobro„Dobro,«“ je menil glas iz megle, »danes„danes greva

v Rakitno. Pa prideva k vam nad race.«“

»Kajpada„Kajpada — pa nad stotake!«“

»Cesarjeviča«„Cesarjeviča“, ki je bil priklenjen in zasidran

»Tako„Tako,«“ je nekoliko potolažen pristavil Gantar

zobmi — čez pleča je švignil bič, »hi„hi!«“ in

»Čujte„Čujte — nekdo je ustrelil!«“ zakliče Anže in

bistro pogleda očeta. »Dajte„Dajte me tukaj počakati, kar

precej se vrnem!«“

»Pojdi„Pojdi, pojdi!«“ ga je zavračal oče; toda sin je

že obrnil čoln k Čurnovcu. »Nikar„Nikar ne hodi — ni

vredno. Je pač kak Mejač pritisnil po vranah.«“

»Nikar„Nikar ne verjemite, da bi on tako zgodaj pokal!

da vidim! Če ni vrag, si dam glavo skuhati!«“

»Ali„Ali zdaj nimava časa! Kdaj sva pa v Rakitni!«“

»No„No, za eno minuto — pravim!«“

»Misliš„Misliš, da te bo čakal, če je bil Marčun!«“

»Ti„Ti tudi meglo loviš!«“ jo je ogovoril ribič in

»saki«„saki“ in potapljajo čolni. In nad Barjem ga kličejo

»I„I no, bo že. — Saj veste, da moramo kako

živeti —.«“

je moral biti s svojim »žrid„žrid-žrid«žrid“ — vse tedne ga

»Anže„Anže-e!«“

»Anže„Anže-e!«“

»Hej„Hej, fanta! Sta mar že srečala ribiča?«“

»Že„Že, stric. Tistega, ki ima eno nogo krajšo,«“

»Aha„Aha — Ločniškarja! Naj gre v božjem imenu.

— K kam se vama tako mudi, Petričeva?«“

»He„He — mudi, mudi! Da nisva zadnja med

zadnjimi!«“

»Sveta„Sveta še ne bo konec in Bog je še vedno

nekdanji. —«—“

»Pa„Pa midva ne, oče!«“

»Povejte„Povejte Anžetu, naj pride v svate!«“ je zaklical

komaj izdrl iz blata, ki ga je slučajno našel. »Čas„Čas

je že. —«—“

»Je„Je prestar, Anže. —«—“

»Oj„Oj — pa Vaša Metka —«—“ sta se poredno nasmejala.

»Seveda„Seveda — tisto bi rada, tisto! Haha — Še

kaj več?«“

»Pozdravite„Pozdravite jo, oče, veste! Pa ne zamerite —

o Binkoštih sva plesala. —«—“

»Lažeš„Lažeš, mrcina!«“ je zavpil ribič za njima, ko

»Oče„Oče, kje pa ste?«“

»Hoj„Hoj! Brž, brž! Saj sem dejal, da ni nič! —

Sem že tu!«“

»Kaj„Kaj Vas roka ne drži pri miru, ko se vendar

tako žurite v Rakitno!«“ je dobrodušno očital fant.

»No„No, kaj je bilo, kaj? A? Vrabci, ne? pa kavke?

daleč!«“

»Tja„Tja do broda sem šel, do tistega jagneda.«“

»Kakšno„Kakšno reč pa nosiš?«“

»Ej„Ej — tako staroversko flinto. Saj sem dejal,

da dajte počakati. No.«“

»Kako„Kako si jo pa dobil, a? Ni bilo vredno toliko

časa za tako šklenfo.«“

»To„To ni vredno nič, ampak fant naj se obriše.

pa je res bil, ta strigalica!«“

»Tista„Tista šivanka?«“

»Pa„Pa kaj, vraga, je streljal, saj ni nič videl v

takem vremenu; pod nos mu pa ni prišlo!«“

»I„I no, kaj je čakal, tega pač ne vem — bo

že sam povedal.«“

»Pusti„Pusti ga, zlodeja, ko nimaš drugega, ko jezo

si nakoplješ. Bodi pameten!«“

»Nikar„Nikar ne govorite! Če mu že Vi prizanesete —

pomerim tja v hrbet.«“

»Pa„Pa ga menda nisi menil oplaziti?«“

»A„A! Počakal sem še, kaj bo naredil. Ko se pa

— Ej! kako jo je ubral!«“

»Vražja„Vražja šivanka, ki ne zna drugega, ko cunje

krpati!«“ Oče se je razjezil.

»Pa„Pa kaj je streljal, ko se nikamor ne vidi?«“

»Če„Če ne drugega, pa vrano ali raco — kaj pa

odnesel — pri vojakih je tudi bil več »doma«„doma“ kot

zunaj!«“

»Zgaga„Zgaga slinava — saj Vas je dovolj vlekel!«“ je

Da je tudi njega že parkrat »vodil«„vodil“, tega ni hotel

»Na„Na Binkošti in Telovo je on jedel karpe in

jerebice, Vi pa kislo zelje. —«—“

»Naj„Naj bo, hudir! Njegov oče je bil ravnotak.«“

»S„S Poldetom sva na Telovo še skupaj pila —

plesala.«“

»Kaj„Kaj hudirja!«“

»Ste„Ste videli?«“ se je prestrašil Anže. »V„V brado

mi je ustrelil.«“ Z levico si je otrl brado.

»Ustrelil„Ustrelil? Kdo?«“

»Že„Že nori nekdo navsezgodaj! Naravnost sèm-le

je priletelo.«“

»Veš„Veš, Anže, če ni bilo po nesreči! Mar bi ti

bil že njegov, oče. —«—“

»Da„Da, da! V cerkvi — ampak zdaj bo zamera!

Pa za tako reč!«“

»Bodite„Bodite pametni, ata — pustite, bova že napravila!«“

»No„No — da ti dopovem! Marčun — če bi ga

in goljuf in tat!«“

»Ha„Ha — Metka!«“ se je zasmejal Anže svojim

»No„No — če ti rečem, da še enega poštenega in

potem sam berač! — Viž!«“

»In„In Polde bi zapil še hlače raz sebe!«“

»Anže„Anže, o kresu, razumeš, o kresu se popeljeva

sulca!«“

»Tone„Tone!«“ je suhoparno in nerazločno izpregovoril Gantar; malokdaj ga je poklical po imenu, pa je pogledal kam vstran. »Šest„Šest bo; jaz stopim tja k inženirju; počakaj, če pridejo delavci skladat, potem pa prinesi od mokarja petindvajšček — tu imaš denar.«“

»Če„Če bo kaj ostalo,«“ se je napol obrnil oče in posegel v žep, »prinesi„prinesi nazaj.«“

»Pa„Pa frakelj gorkega?«“ je komodno zinil Tone in sedel na kamen.

»Zdaj„Zdaj sem prišel zopet enkrat!«“ je z močnim glasom povedal doli pod stopnicami.

»Že„Že vidimo,«“ so ga samolastno zavrnili gospodje hlapci. »Kaj„Kaj se niste srečali nekje? So že šli.«“

»Srečal„Srečal sem se pač z marsikom, Honza! Šli so? Dobro!«“

»Čujte„Čujte!«“ je zinil mladič, ki je komaj znal skaliti vodo, »ali„ali niste Vi z Vrhnike?«“

»Griža„Griža ušiva!«“ mu je dejal Honza, »ki„ki nisi nikoli zvedel, kje si se rodil! Saj še ne veš, kje je to — Vrhnika!«“

»Oho„Oho! Saj je to tista pošast, ki se mi je sanjalo o njej?«“

»Bedak„Bedak! Sam sem znal, da se pripeljem v mesto, pa se mi gre sanjat taka otročarija!«“

»Dober„Dober dan, oča! Kako kaj? Pa zdravi!«“

Kako bi neki stal pred sinom v črni suknji? »Vi„Vi?«“

»Hola„Hola Gantar! Pa stopiva, no!«“

»Greva„Greva, da, a kam? Jaz imam še daleč.«“

»Menda„Menda pa ne še domov? Kaj nisi prinesel denarja shranit?«“

»Spravit„Spravit? Le iskat sem ga prišel, takorekoč, iskat; saj nimam za dimnikom dveh mož, ki bi mi ga delala! Treba bi pač bilo, da se izkoplješ nekam.

Ko nismo podedovali drugega ko grehe — teh pa več ko dovolj. — Jaz sem se odločil, da poizkusim še nekaj: mlin.«“

»Mlin„Mlin? Črček, kaj si še pravi? Govoriš, kakor da je to tak za kavo! Moj mali Pepe je že našel, da na Ljubljanici še otročjega mlinca ne more postaviti.«“

»Skoro„Skoro bi ti zameril — govori vendar pametno! Jaz bom le kupil Kranjčev mlin na Hribu! Pa sem mislil, da bi me ti podprl, Gantar.«“

»Veš„Veš, tole je: jaz nisem bogataš — pa ne vem, kako bo šlo! Imam svojih skrbi preveč, kako bi nosil še druge.«“

»Vem„Vem, vem! — Pa stopiva kam, k »Belokranjcu«„Belokranjcu“, da se še pomeniva!«“

»Lepo„Lepo te prosim, ali naj greva plesat, ko sva sama človeka?«“ Črček se je zarežal. »Gantar„Gantar, čeprav ga nisva pridelala; pa ga le poskusiva! — Kaj, meniš, bi se Kranjc dal? Ponuja mi!«“

»Ne„Ne bodi neumen! Dolgove si zopet naprtiš, še nove. — Kranjc te pa lepega jutra požene še s tvoje zemlje. Še jaz se bojim zaradi onih poltisoč. Če napraviš to, je prav kakor da greš češnje trest! Ko si ne zaslužiš mrzle vode pri tem.«“

»Hm„Hm? hm!«“

»Resnica„Resnica! Čez noč ga ne prodaš za par sto več, če ga še kupiš tako drago. Še mene slečeš zraven. —«—“

»Ne„Ne boj se, Gantar —!«“

»Vseeno„Vseeno! Vsako ima roke proti sebi obrnjene kakor svetnik. Jaz denarja nisem ukradel! Poglej, ves dan zabijem in vso noč, pa dobim komaj za par podplatov, za cele škornje še ne! Pa kakšen križ imam še z otroki — saj ti lahko povem, pa napravi, kakor hočeš! Brat Tine v Trnovem — saj ga poznaš, Ažmana — me je tudi vprašal za nekega poroka! In še njemu ne morem pomagati — ki je moj brat! Iz tega itak ne bo nič — on ni lahkomiseln.«“

»Kaj„Kaj jaz sem nemara?«“

»Nisem„Nisem rekel tega, ampak jaz se držim svojega, brat pa svojega. Vse ne more živeti od vode. Zastonj, ako premišljuješ!«“

»Jaz„Jaz sem že gledal, kako bi prišel s teboj v sorodstvo, Gantar.«“

»No„No, jaz nimam časa. —«—“

»Hvala„Hvala Bogu! Ta človek je norec, pač norec! Mlin — denar: pol posestva — ženitev. — Norec! Dokler bom lahko brodaril v Ljubljano — nikoli!«“

»Kadar„Kadar bom posedal pred cerkvami — Bog varuj — ne, ne —! Dokler bom mogel v Ljubljano — tako dolgo bom še vedno Gantar!«“

»Hoó„Hoó — ruk!«“

Toneta ni bilo pri čolnu, najbrž se je mudil v mestu. Gantar bi pomagal vzdigovati in skladati, prhal bi in napenjal bi se kakor oni tam, a nihče ga ni najel in mu ne poreče »bogplačaj«„bogplačaj“. On je že storil svoje.

»Imaš„Imaš požirek gorkega, Honza?«“

»Bo„Bo, Lojze, ná!«“

»Podstavi„Podstavi brž, Gašparon!«“ je zavpil Honza, »če„če ne, pade nate!«“

»Misliš„Misliš? — Tako, Honza! — Škoda me ni!«“

»Pač„Pač res! Še pes ne bo zatulil, ko bo šla smrt pote! Edino Štancarica bo klela, če ji odneseš tiste fraklje! Otrok itak nimaš!«“

»Tvoja„Tvoja sreča!«“ se je rogal črni Miha. »Kamenje„Kamenje bi lučali za teboj, za krsto, in bi te preklinjali, ker si jih oče.«“

»Menda„Menda ni bilo, da bi šel sam v grob, še za vas najbolje, bi vsaj še vi ne imeli sitnosti z menoj!«“

»Ali„Ali ima pravzaprav kdo izmed nas otroke?«“

»Molči„Molči, Honza, o tem! Saj nisi pijan. Kaj neki bi jedli, berači?«“

»Prav„Prav imaš, Miha, potegni se zame! Jaz še ne vem, kaj je to — oče. Ga nisem poznal nikoli.«“

»Zato„Zato pa tudi nisi svetnik.«“

»Prokleta„Prokleta srajca, zamazana! Kaj misliš, da si grof, če si se vzel bogve odkod in si bil nekje doma? Sapra —! Delaj rajši!«“

»Ti„Ti si »ti«„ti“, jaz pa tudi, Gašparon! Oba sva lumpa. Ampak to je, da spim jaz v hlevu, ti pa na zraku.«“

»Honza„Honza, ne zaničuj me, čeprav si ti hlapec, jaz pa berač.«“

»Vidva„Vidva sta danes strašno pametna, Gašparon in Honza. Nihče ni nikjer doma, pa se lovita kakor pes svoj rep. Čemu izpraševati, kdo si? Kaj ni res, Miha? Nihče od njiju ne ve, kaj bo z njim.«“

»Hm„Hm! Pravzaprav — jaz ne plačujem vinarja za davek, tadva tudi ne; jaz spim s Honzem, Gašparona sem pa ono jutro našel tam-le na Bregu na klopi! Potemtakem smo skoro vsi enaki. — Honza, daj mi ga požirek, pa povem še jaz kaj!«“

»Saj„Saj smo kmalu gotovi s tem čolnom,«“ se brani Honza, »potem„potem ga bomo. Kaj hočeš, ko že itak imaš nos, da bi ga lahko obesil v kozolec v late!«“

»Pa„Pa vprašajte Gantarja, če ga mar on ne pije — danes ni videti za nas! Gantar! — Ti, Gašparon, nikar se ne guncaj v čolnu, boš odvezal še tega malega!«“

»Če„Če bi jaz tako pil kakor vi, bi že zdaj, že zdavnaj vam pomagal skladati kamenje.«“

»Ne„Ne sponašaj nam ga,«“ si je opomogel Miha. »Kaj„Kaj to, če nismo kmetje kakor ti — zato pa delamo vse, kar nam kdo dá, delamo. Poglej, danes zlagam to-le — Jurač, strela, potegni, sicer prevrnemo še voz — jutri bom najbrž tudi, potem bom pa kje nosil premog. Kaj hočeš! Če ne dobim dela, kaj morem? K tebi ga ne grem iskat!«“

»Tako„Tako je,«“ je potrdil oni v čolnu. »Za„Za življenje premalo, za smrt preveč. Ampak žalosten nisem nikoli, buzarada! Kaj, Gantar! Jaz te sicer ne poznam.«“

»No„No, jaz sem tebe videl že večkrat.«“

»Vendar„Vendar! Nesreča je povsod na poti — hehe!«“

»Človek„Človek, kaj meniš, da si ti na boljšem, če imaš dom? Res, da imamo luknje po žepih, pa kaj? Ko bi ti poznal Miho! Kadar sediva dve uri pri Štancarici, se joče kakor otrok in se žalosti, ker nima — nevemčesa!«“

»Pa„Pa kaj ti to mar? Pa kaj —!«“

»Kaj„Kaj to meni mar? Res! Čemu pa čenčaš, kako bi lahko imel posestvo, pa bi bil zadovoljen in kaj še vse! Tak bedak bi bil ko zdaj; nič manjši! Vsi smo taki!«“

»Miha„Miha ima prav, Miha; ne ti, Gašparon!«“

»Morebiti„Morebiti! No, ti, Gantar, moraš to vedeti, jaz pa ne. Ko nisem mogel v vseh letih priti do ničesar — zdaj menda tudi ne bom. Kdo bi se menil za to. Hehe! Kar je —.«“

»Da„Da bi bil jaz drugačen kot sem zdaj?«“

»Pa„Pa sem bil od mladih nog lump, tedaj še večji nego danes. Saj veste, da so bajtarski otroci satani v primeri s premožnimi. Sami vidite, da mu ne smete stopiti na nogo, bajtarjevemu smrkovcu, takoj se zanj poizkusi mati, ki je bila sama taka. Zdaj bi jo morali spoštovati, mater, pa je ni več — ona nas je lahko vzredila. Ha — ampak nekoč sem jo izkuhal! Služil sem za pastirja pri Novem mestu; pa sva s kmetom peljala vino v Kandijo — eno uro daleč. Zdaj — tisto leto je pa bila suša; v Kandiji nisva mogla brž dobiti vode, sem pa jaz kar dal volom drož, ki so tam ostale. Hoj — in voli so se opijanili in so skakali bolj ko midva! Kmet se je še smejal! No — in blizu Kandije sva izgubila zadnji del voza — pravzaprav sem bil le jaz, gospodar je ostal še za čas v Kandiji — sredi poti sem pustil prednji del in domov sem srečno pridirjal z ojesom! Pomislite! In gospodar me je pretepel do smrti, kočarja; kar je ostalo, je opral oče! Tako — in jaz sem kratkomalo ušel v svet!«“

»Oj„Oj ti Miha!«“ so se gromovito hohotali težaki.

»Haló„Haló, brodnik! Tona, brodnik! Čoln ti je ušel!«“

Starec je poletel na »Cesarjeviča«„Cesarjeviča“ — kako je prišel brod do tega imena, ko ni bil odet v dragoceno sobolovino, v zlato in žamet! In težaki so se smejali neokretnemu »Cesarjeviču«„Cesarjeviču“, ko se je igrala z njim Ljubljanica; škodoželjno so besedovali.

»Naj„Naj dela kakor mi, lenoba! — Še kapljice ga ni, če le čvekam.«“

»Tako„Tako, no!«“

»Torej„Torej zdaj, Honza!«“

»Kaj„Kaj niste videli mojega fanta?

Da bi ga pokrtačil sam črni!«“

»Cesarjevič«„Cesarjevič“ je privlekel čoln.

»Tona„Tona — kam je šel moj sin?«“

»Jaz„Jaz mu nisem oče!«“

»Zafrkavaš„Zafrkavaš, ker ti nisem še dal čika ali grenkega! Vrag!

Kakor da mi graščaku robujejo sedmere soseske in mi polnijo shrambe in hrame!«“

»Ha„Ha! Da bi te!«“

»Tone„Tone je bil tu, seveda, saj sem ga poslal semkaj.«“

»Ni„Ni ga bilo, dozdaj ne!«“

»Mož„Mož — mož — mož! Cifra — cifra! Moje-e!«“

»Če„Če ni za tistimi visokimi okni eden onih, ki sem sanjal o njih? Najbolj je zijal od vseh in še brcnil me je — neznansko dolge noge, zadaj nekje ozke škarje, pa prav polizana glava!«“ —

»Vse„Vse to nekaj pomeni, da! Pa kaj? — Z doma me hočejo pregnati, z doma, ki ga obdelujem z ljubeznijo, stradam zanj z vdanostjo.

In ne veste, čemu blodim zdaj po mestu, kakor da sem ukradel še ta kos kruha pod pazduho. Čemu blodim? Saj mi ni treba. Sam se povrnem domov, ker me zovejo njive tako milo.«“

»Petričeva„Petričeva, ali ga še ni bilo v tem času semkaj, Toneta?«“

»Ste„Ste iskali njega?«“

»Da„Da; tako-le je: kakor da sva se pripeljala v Ljubljano na izprehod in pohajkujeva zdaj gorindol! In doma naj se okoplje in osiplje vse samo! Ne rečem, če bi ne imel posejanih zrn več ko tri pesti!«“

»Kajne„Kajne! še mi delamo, ko nimamo komu zapustiti, pa bi kmet ne sukal kose!«“

»Brez„Brez skrbi smo!«“ se je nasmehnil Gašparon — »le„le to mi sivi lase, ali bom mogel drevi vse zapiti. Zakaj se jaz nisem oženil — znabiti bi me otroci zdaj redili!«“

»Misliš„Misliš, da sem jaz tvoje vrste, Gašparon? En dan trpim jaz več, kot si ti v vseh letih.«“

»Pa„Pa kaj imaš od tega, ha? Miru nikoli, težje živiš kot jaz, in še kozarec si ga ne zaslužiš, če nočeš, da ti hodijo otroci brez hlač.«“

»To„To je res,«“ omeni Jurač, »pa„pa ima vsaj kaj svojega.«“

»Kaj„Kaj to! Nazadnje ga oskubijo otroci do nagega. Jaz pa nesem vse s seboj! To je! Pa nihče ne bo rekel: Škoda je bilo Gašparona!«“

»Vi„Vi se norčujete — meni pa doma leti vse na glavo! Fanta pa ni od nikoder! Poglejte, kako je že senca kratka!«“

»Še„Še na sina se ne smeš zanašati? Pa zakaj? Pokaj pa se Tinetu dobro godi v Trnovem?«“

»Pa„Pa ima tudi fante!«“

»Kaj„Kaj vi veste, kako se godi kmetu! Vi se smejete —«—“

»Ako„Ako bi bil en človek podoben drugemu, bi

poznaš, fanta!«“

»Pa„Pa odkod se je vzel, Gantar? Kakor da ni

tvoj -«“

»Skoro„Skoro bi mislil, da se je res rodil iz tujega

greha, toda saj veš, kako je!«“

»Da„Da, Gantar, Bog ve, kakšen je zdaj svet! Kakor

Moramo!«“

»Mi„Mi moramo, seveda! Ali kaj, ko se ti držiš in

se boriš za grižljaj, drugi ti ga pa raznašajo!«“

»Ah„Ah, da — blagoslova ni, sreče ni! Ne rečem,

tako je, da!«“

»Vse„Vse skupaj je neumnost, Ana!«“

»Kaj„Kaj je neumnost? A?«“

»I„I to — delo in trpljenje!«“

»Čuj„Čuj, nikar še ti ne obupaj zaradi takega vzroka!

Kaj ti meša glavo taka reč!«“

»Kako„Kako naj ne! Dobro me poglej, ali nisem

falotje! Tako je vsak teden in nihče ni vesel!«“

»Pet„Pet krav se ne dobi za groš, veš; in to tudi

ne more dolgo trajati,«“ je z zaupanjem trdila Ana,

»—„— do jeseni.«“

»Makari„Makari gre od doma — in bo prav!«“

»Kaj„Kaj že greste?«“

»Grem„Grem — čas je!«“ je odvrnil pomirjen, pa se

»Poizkusim„Poizkusim sam!«“ je ponosljal. Naj se goni okrog,

»Ali„Ali se jaz ne smem peljati?«“ je hudomušno

»Prokleti„Prokleti cigan! Ali si vendar prišel?«“

»Če„Če Vam ni prav, pa grem še nazaj! Do večera

me še čakajo.«“

»Fant„Fant, ti si pijan; razumeš? Seme ti vražje!«“

»Saj„Saj sem se kmalu vrnil, ne?«“

»Ti„Ti duša izdana! Mar boš ti najel delavce za

to, kar sem zamudil zaradi tebe? Ha?«“

»Kje„Kje imaš moko?«“ je zahreščal mož, da je

jeknilo na vseh straneh. »Kje„Kje jo imaš, kaj? Ti nisem

Kam si spravil vse to?«“

»Ali„Ali zdaj nimaš jezika, da bi povedal? Kam si

zabil tolar? Fant —«—“

»Oče„Oče, saj veste, da včeraj nisem bil prav nikjer.

Vso nedeljo sem prespal, da sem danes šel z Vami.«“

»Seveda„Seveda si jo prespal, pa le, ker si bil v soboto

vsak dan tvoj?«“

»Nekaj„Nekaj sem vendar zaslužil danes? Prej sem

Vam rekel za požirek —«—“

»Ha„Ha, zaslužil si? Ko si še v čolnu zaspal!«“

»Kaj„Kaj, kaj! Čemu se srdite, mož?«“

»Molči„Molči, ki se nisi nikdar pečal s poštenim delom,

nepridiprav kakor ti! Ali pa kakor ti-le, oni-le!«“

»Kaj„Kaj pravi?«“ je vprašal Gašparon.

»Pravim„Pravim, da bo fant tak potepuh kot ti, veš?«“

»Gantar„Gantar — da ti še ne bo žal te besede!«“

»Žal„Žal? Nisem se priklatil od bogvekod, da bi

vrata priletela kost, da se spopadete zanjo!«“

»Vi„Vi ste ga zapeljali, vi! Ki nimate nikdar poštene

okoli, pa bo spal danes na gnojišču, jutri na smetišču.«“

»Takšen„Takšen bo!«“ je razvnet nadaljeval Gantar, »kakor„kakor

zijate in poslušate?«“

»Poglej„Poglej! Jaz se trudim in peham, ti pa zijaš,

nesnaga zapuščena! Ali si ti sploh moj sin? Kaj?«“

»Gantar„Gantar, ne bodi tako hud!«“ ga je zbadal

»Si„Si ti sploh moj sin, da te je obsedel sam vrag?«“

»Menda„Menda sem pač Vaš, ne?«“

»Norčuj„Norčuj se še, ko vidiš, da me bo kmalu konec

same jeze in trpljenja.«“

»No„No, pridite sem, da Vam pomorem!«“ je dejal

»Aha„Aha, zdaj me kličeš, prej te pa ni bilo, kakor

da si se pogreznil v pekel!«“

»Naj„Naj bo!«“ je zasopel Gantar in napel vse žile,

»Oče„Oče, k tem-le grem!«“ je zavpil Tone in se

»Boš„Boš šel, da, boš! Pa kesal se boš!«“

Sam župan bi fanta »priporočil«„priporočil“ z besedo! In dali

»V„V škornje bi ti lila kri, veš!«“ je kriknil oče.

»Pa„Pa nikdar več bi se ne pregrešil nad očetom!«“

»Oče„Oče, tu imate še dve kroni!«“

»To„To že ni človeško!«“ je zastokal mož in šel

nekam po sapo. »Pa„Pa zakaj?«“

»Tak„Tak misliš pokončati še tisti dve kroni? Negodni

prihajač ali kaj! Tja gor pojdi!«“ je zapovedal

»Mar„Mar naj bom lačen ves teden radi tega —«—“

»Pa„Pa Vas ni bilo sram tako iti v mesto?«“ bi bil

»Sram„Sram? Mene naj bo sram, morostarja? Preživljajo

tak!«“

»Tamkaj„Tamkaj delajo,«“ je pokazal Gantar z glavo

naokrog, »jaz„jaz pa stojim tu kakor božji volek na

cekini iz oblakov —«—“

»Okoli„Okoli sveta bi bil lahko pribrodil, tolikokrat

vozim tod, in začnem nato kaj drugega.«“

»Zavoljo„Zavoljo mene delajte, kakor Vam ljubo.«“

»Očeta„Očeta nisem poznal nikdar; ampak rajni stric

pest v zobe, ali kdaj bo to, tega zdaj ne vem.«“

»Jaz„Jaz Vam ne bom dolgo napoti — sem že

sklenil svoje.«“

»Kaj„Kaj si sklenil! Bedak govori tako — mož ne!«“

»No„No, pa ne! He!«“

»Da„Da! — Ažman je danes govoril o nekem posojilu.

klel. In zdaj — ti dobiš dom le, če boš pameten.«“

»Dozdaj„Dozdaj sem bil še vedno — kolikor mislim.«“

»Fant„Fant!«“ je dejal, zakaj v turobnosti ni rabil

drugega izraza, »jokal„jokal se boš za to, kar si zdaj

govoril z menoj, starim kmetom.«“

»Kako„Kako pa naj govorim drugače?«“

»Moj„Moj Bog!«“ je moral vzdihniti oče in je trudoma

zakril žalost; »tako„tako delajo zdaj ljudje — ne, otroci

smrti kesal, da sem tvoj oče! In rajši bi bil —«—“

»Otrôk„Otrôk ni prida — pa je!«“

»Čemu„Čemu bi kdo ponepotrebnem govoril — saj

me ne poznate.«“

»Da„Da jaz tebe ne poznam? Kaj nisi ti moj sin?

Kaj?«“

»Sem„Sem,«“ je odvrnil Tone nekoliko domišljavo,

nekoliko lahkomiselno. »Pa„Pa Vi me ne poznate; a

tega Vam ne morem razložiti. Boste že videli, kako!«“

»Jaz„Jaz sem tak človek,«“ se je zdramil Tone in

glas mu je bil brezčuten; »za„za kar sem se odločil,

Takega ste me vzredili!«“

»Kaj„Kaj govoriš fant?«“

»Nikoli„Nikoli me niste radi imeli, sicer bi me ne bili

odločili za kaj takega.«“

»Kaj„Kaj si rekel?«“ je presenečeno, z gnevom in

»Fant„Fant, kaj si pozabil, da si Gantarjev, ki te ne

bo nikoli blagoslovil za tako ljubezen?«“

»Kaj„Kaj Vam nisem povedal! Če sem dozdaj delal

kakor Vi.«“

»Nikdar„Nikdar nisi tako delal, slišiš! Kdaj bi bil jaz

mu še smejal povrhu?«“

»Ne„Ne vem, čemu treba toliko besed? — Do danes

brez potrebe domačijo oškodovati?«“

»Ti„Ti me spraviš živega pod zemljo!«“ je rekel

potrt in brez volje. »Kaj„Kaj si si pravzaprav vbil v

delal! Kako? tega se ne spominjaš!«“

»Saj„Saj tega ni treba vlačiti na dan!«“

»Ne„Ne — ravno takrat si se nalezel takih abotnosti,

ko si divjal dneve in dneve okrog in —«—“

»Res„Res da tedaj! Pa kaj morem zato, če vidim,

da nimam Vaše glave? To je vseeno!«“

»To„To ni res!«“ je vzkliknil oče. »Če„Če moram sam

že tako.«“

»Saj„Saj sem Vam že rekel, da grem za svojim!«“

»Ti„Ti boš kam šel?«“

»Vi„Vi me še zmerom gledate kot otroka — veste!

toliko, če ni treba! — Pa danes še ne!«“ je pristavil

tolažilno, »ampak„ampak jeseni.«“

»Kam„Kam?«“ je v eni sapi vprašal oče, da čimprej

»Boste„Boste že videli —«—“

»Pojdi„Pojdi, kamor hočeš!«“ je zavpil razjarjen, ko

»Jaz„Jaz te ne pogledam več! Pa tudi mi ne pridi

pred oči — če greš danes!«“

»Ne„Ne še, pač pa, kadar bo priložnost. Zdaj Vam

še pomagam.«“

»Ni„Ni treba!«“ In razdraženo je siknil. »Če„Če nisi to,

kar sem menil — izgubi se!«“

»Naj„Naj bo, gorjé je gorjé! Saj sem morebiti sam

kriv!«“

»Poglejte„Poglejte,«“ mu je dokazoval Tone čez malo

časa, »grem„grem in bo mir; ko me ne bo, boste že izprevideli,

da je bilo prav.«“

»Ako„Ako greš kakor berač, mi ne bo žal — že

se poizkusil že v dolgih letih — kaj pa ti!«“

»Vse„Vse to se bo zgodilo, o čemer sem ti pravil:

tak boš šel, kakršen si prišel na svet!«“

»Tega„Tega ne more nihče zahtevati!«“

»Ne„Ne! Če sem rekel, da me niste imeli radi, zavoljotega

in ne tako, kakor ste mi odločili drugi —«—“

»Brez„Brez dela hočeš živeti — jaz pa naj ostanem

mati se pa joče — ej!«“

»Ko„Ko se vrnem od vojakov, bom že napravil!«“

»Ti„Ti si gospodar in jaz sem hlapec. Jaz sem pridelal

bi le vedel, zakaj. —«—“